V Grúziji (pri Črnem morju), sveta Nina, ki je, ujeta kot kristjanka, zaradi svetosti življenja dosegla tako veliko spoštovanje in občudovanje vseh, da je pridobila za vero v Kristusa samo kraljico, katere sinčka je ozdravila z molitvami, kralja in ves narod.
Vir
Sporočilo je jasno, zapleta pa ga dejstvo, da je sveta Nino rusko ime krščanske sužnje, o katerem vam bomo povedali, medtem ko mnogi menijo, da je to moško ime in da gre za mučenca iz Kapadokije, ki ga praznujemo 15. decembra.
Priznam, da sem bil ob prebiranju različnih besedil v zadregi, saj nekatera omenjajo tega moškega mučenca, ne da bi dodali kaj drugega, nekatera besedila pa omenjajo tako svetega Nina kot sveto Nino, oba 15. decembra, druga pa omenjajo samo Nino tako 15. decembra kot 14. januarja.
Začnimo s tem, da je za moškega Nina, ker o tem ni nobenih podatkov, treba domnevati, da je bil del velike skupine mučencev iz Kapadokije (pokrajina v osrednji Mali Aziji, od 1. stoletja rimska provinca), katerih imena so bila skozi stoletja pozabljena in so se jih namesto tega spominjali le kot „mučence iz Kapadokije“, ki so umrli pod preganjanjem cesarja Maksimijana leta 303 in ki jih zadnja posodobljena izdaja „Martyrologium Romanum“ slavi 23. maja (brez navedbe imen).
Druga verjetna hipoteza je, da gre za pomanjševalnico drugih imen, kot so Antoninus, Johanninus, Saturninus itd., saj se mučenec Saturninus praznuje prav 15. decembra.
Kar zadeva žensko ime Nino, ki ga je kakšen prenagljen seznam prevedel tudi v Nina, jo zgoraj omenjeni ‘Martyrologium Romanum’ slavi 14. januarja in za nas je to besedilo; čeprav so se je prej spominjali tudi 15. decembra.
Sveta Nino je omenjena na strani, ki jo je zgodovinar Rufinus dodal knjigi Storia Ecclesiastica, ki jo je napisal veliki škof in zgodovinar Evzebij iz Cezareje, in jo lahko povzamemo takole; v 4. stoletju so Iberci (ljudstvo iz kavkaške Iberije, današnje Gruzije) ob napadu, ki so ga izvedli v različnih vzhodnih provincah rimskega cesarstva, iz Kapadokije pripeljali krščansko ujetnico, ki je po drugih zgodovinskih dokumentih, bizantinskih, armenskih in gruzinskih, imela ime Nouné, kasneje pa se je v gruzinski in ruski literaturi spremenilo v Nino.
Živela je kot kristjanka v čistosti, ponižnosti in molitvi in tisti, ki so jo obiskovali, pogani in malikovalci, so jo brez razumevanja občudovali; da bi pojasnili njene darove in vrline, so o njej rekli: „Ona je kristjanka.“ In ime se je prijelo, zato jo imenujejo tudi sveta Kristjana.
Storila je več čudežev, na primer obudila mrtvega otroka, tako da je njen sloves dosegel dvor iberske kraljice, ki jo je bolna poklicala in si z njeno priprošnjo povrnila zdravje; spreobrnila se je v krščanstvo in premagala odpor kralja, svojega moža, ter ga prepričala, da je sprejel novo vero.
Spreobrnjeni kralj pa je prejel nebeške milosti in krščanski sužnji zaupal projekt gradnje cerkve z najbolj usposobljenimi delavci; med gradnjo je „apostolka“ znova delala čudeže, zaradi česar je še bolj pridobila na ugledu pri ljudeh, ki jim je neprestano oznanjala krščanstvo.
Kralj Bakur ali Mirjam, kar ni jasno, je po začetku evangelizacije Gruzije poslal delegacijo k cesarju Konstantinu Velikemu (280-337) in ga prosil, naj mu pošlje škofa in duhovnike. Ko je škof prispel v Gruzijo, je po zaslugi „kristjana“ Nina našel že spreobrnjeno celotno ljudstvo in mu je lahko takoj začel podeljevati krst.
Eno od številnih besedil meni, da je v 4. stoletju mučeniško umrla v Gruziji, vendar to, kolikor je mogoče, ni dokazano. Kult svete „apostolke“ Gruzije se je razširil po vsem Vzhodu in različne cerkve, koptska, armenska, grška, aleksandrijska, gruzijska, so se je spominjale v svojih menologijah in sinaksarih na različne datume; gruzijska na 14. januar.
Na Zahodu je svetnica v srednjeveških martirologijih ostala neznana. Kardinal Cesare Baronio (1538-1607), ki je v 16. stoletju sestavil Rimski martirologij, je njen spomin samovoljno uvedel 15. decembra z dikcijo „sv. krščanska služabnica“.
Kot je bilo omenjeno na začetku, je nova revidirana izdaja iz leta 2003 vrnila praznovanje na starodavni vzhodni datum 14. januar s pravilnim imenom sveta Nino.
IT
O začetkih krščanstva v starodavnem gruzijskem kraljestvu je malo zapisov. Vendar so zgodbo o evangelizaciji, ki jo pripoveduje Rufin, sprejeli (in razvili) Gruzijci sami in drugi bizantinski viri. Rufinu jo je sporočil gruzijski knez Bakur in pripoveduje o dogodkih, ki so se zgodili za časa življenja njegovih staršev in starih staršev.
Po Rufinovih besedah so v začetku 10. stoletja v Gruzijo kot sužnjo odpeljali neznano mlado žensko, ki so jo Gruzijci imenovali Nino, krščanska martirologija pa Cristiana. Tu je s svojim asketskim življenjem, čistostjo in molitvijo poučevala prebivalstvo. Ko so jo spraševali, je preprosto odgovorila, da časti Boga Kristusa.
V navadi je bilo, da so matere nosile bolne otroke k drugim ženskam po nasvet. Tudi Nino so nekoč vprašali in ko je malčka položila na svoj plašč iz konjske žime, je zanj molila in ozdravel je. Od takrat so jo ljudje začeli iskati in zaupati v njene molitve. Tudi kraljica je bila ozdravljena, ko so jo položili na Ninin plašč, ta pa je na zahvalo odgovarjala takole: „To ni bilo moje delo, ampak Kristusovo, Sina Boga, ki je ustvaril svet.
Ko je zavrnila ponujene darove, je kraljica rekla kralju: „Zapornica ne ceni takšnih stvari, zavrača zlato in srebro in se posti, kot da bi bila to hrana. Edina nagrada bi bila, če bi častila Kristusa, ki me je ozdravil s svojimi molitvami.
Kmalu zatem, nadaljuje pripoved, je kralj, ki se je izgubil med lovom, obljubil, da bo veroval v Kristusa, če bo našel pot nazaj. Bil je uslišan in obljubo je izpolnil: Nino je njega in kraljico poučila in kralj je novico oznanil ljudem, Nino pa je dobila privilegij, da pridiga, poučuje in da je pomagala zgraditi cerkev. Kralj je poslal tudi veleposlanike k cesarju Konstantinu, da bi ga obvestili o dogodku in prosili, naj pošlje škofe in duhovnike.
Rufinovo poročilo, ki izvira iz konca 4. stoletja, je bilo prevedeno v grščino, sirščino, armenščino, koptščino, arabščino in etiopščino ter močno razširjeno.
V gruzijski literaturi obstaja cel cikel legend o Nini.
Čeprav Rufin ne omenja kraja, kjer se dogodki odvijajo, niti imen kralja ali kraljice ali svetnice, niti njenega izvora ali narodnosti, so poznejše različice skušale zapolniti vrzeli. Tako naj bi Nino prišla iz Kapadokije, iz Rima, iz Jeruzalema, iz frankovskega kraljestva.
Psevdo-Mosé iz Khorene, armenski pisatelj, ji pripisuje spreobrnjenje Armenije in jo povezuje s sveto Hripsimo. Po nekaterih pričevanjih naj bi bila nečakinja jeruzalemskega patriarha Juvenala ali begunka med Dioklecijanovim preganjanjem. Drugod naj bi se čudežno izognila mučeništvu. V Egiptu jo včasih imenujejo Theognosta.
Ko se je krščanstvo v Gruziji dokončno ukoreninilo, naj bi se Nino umaknila v Bodbe v Kaketiji, kjer je umrla in bila pokopana.
Domnevamo lahko, da se je spreobrnjenje Gruzije začelo v času Konstantinove vladavine in da je pri tem odločilno vlogo odigrala ženska.
Kraljevina je bila v času, ko je Rufin pisal, zagotovo krščanska, vendar je danes nemogoče oceniti, koliko pristnosti je v zgodbi, ki jo je slišal gruzijski princ.
IT
Po izročilu je bila Kristjana sužnja in je bila v sorodu z Jurijem. Ujeli so jo med preganjanjem kristjanov v Rimu – še preden je februarja 313 začel veljati cesarjev Konstantinov odlok o strpnosti do kristjanov; v zaporu naj bi s svojo molitvijo in zglednim življenjem številne ljudi pripeljala h krščanski veri; nato ji je uspelo pobegniti in peš odpotovati v takratno Ibersko kraljestvo – današnjo Gruzijo -, kjer se je naselila v njenem glavnem mestu Mcheta. Po drugem izročilu je iz suženjstva v Kapadokiji pobegnila v Mchetto. Kristjana je znala zdraviti in novica o tem je prišla do ušes bolne žene kralja Miriana III, Nane, ki jo je skrivaj poklicala in se po Kristjanini ozdravitvi spreobrnila v krščanstvo. Ko se je leta 322 po čudežu spreobrnil tudi kralj Mirijan, je leta 337 krščanstvo razglasil za državno vero in prosil cesarja Konstantina, naj pošlje misijonarje, ki so nato prišli iz Konstantinopla – današnjega Istanbula.
Kristjana je nato odšla v Kahetijo in tam do smrti opravljala misijonarsko delo. Na kraju njene smrti v kraju Bodbe je kralj Mirian dal zgraditi cerkev, ki je danes posvečena svetemu Juriju; kasneje je bila tam ustanovljena Bodbska eparhija, ki obstaja še danes. V tem samostanu se nahaja Kristianin grob.
Misijonarsko delo na Iberskem polotoku zgodovinsko potrjuje neimenovani ujetnik, ki je prišel iz rimskega cesarstva. V času cesarja Konstantina ali – bolj verjetno – Konstantinovega naslednika na Vzhodu Konstancija II. je za krščanstvo pridobila kralja, katerega ime prav tako ni znano.
Kristjana je dala ime katoliški kongregaciji sester svete Kristjane, znani tudi kot sestre svetega otroštva Jezusa in Marije. Kongregacija je bila ustanovljena leta 1807, od leta 1808 ima matično hišo v Metzu, njeno poslanstvo pa je vzgoja mladih žensk v različnih vrstah šol.
Na spletu je na voljo informativni film o Mtsheti – čudež Nino iz televizijske serije Zakladi sveta.
Teodoret iz Kira opisuje Kristjanino misijonarsko delo v Gruziji, vendar ne omenja njenega imena in jo omenja le kot vojno ujetnico. Knjižnica cerkvenih očetov na Univerzi v Fribourgu v nemškem jeziku opisuje spreobrnjenje Ibercev v pravo vero.
DE
Devica Nino iz Kapadokije je bila sorodnica velikega mučenca Jurija in edina hči zelo spoštovanega in uglednega para. Njen oče je bil poveljnik rimske vojske po imenu Zabulon, njena mati Sosana pa je bila sestra jeruzalemskega patriarha Juvenala. Ko je Nino dopolnila dvanajst let, sta starša prodala vse svoje premoženje in se preselila v Jeruzalem. Kmalu zatem je bil Ninin oče imenovan za meniha. Poslovil se je od svoje družine in odšel delat v puščavo ob Jordanu.
Ko se je Sosana ločila od moža, jo je patriarh Juvenal posvetil v diakoniso. Svojo hčerko Nino je pustila v oskrbi starke Sare Niafor, ki jo je vzgajala v krščanski veri in ji pripovedovala zgodbe o Kristusovem življenju in njegovem trpljenju na zemlji. Od Sare je Nino izvedela, kako je Kristusovo oblačilo prispelo v Gruzijo, pogansko deželo.
Kmalu je Nino začela goreče moliti k Bogorodici in jo prosil za blagoslov, da bi lahko odpotovala v Gruzijo in postala vreden častiti sveto oblačilo, ki ga je stkala za svojega ljubljenega Sina. Presveta Devica je uslišala njene molitve in se Nini prikazala v sanjah ter rekla: „Pojdi v deželo, ki mi je bila dodeljena z žrebom, in oznanjaj evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa. On ti bo poslal svojo milost, jaz pa bom tvoja zaščitnica.“
Toda blaženo Nino je ob misli na tako veliko odgovornost prešinilo in je odgovorila: „Kako naj jaz, krhka ženska, opravim tako pomembno nalogo in kako naj verjamem, da je to videnje resnično?“ V odgovor ji je presveta Bogorodica podarila križ iz vinske trte in oznanila: „Sprejmi ta križ kot ščit pred vidnimi in nevidnimi sovražniki!“
Ko se je zbudila, je Nino v rokah držala križ. Navlažila ga je s solzami veselja in ga trdno povezala s prameni svojih las. (Po drugem viru je Bogorodica križ iz vinske trte povezala s prameni svojih las.)
Nino je videnje povedala svojemu stricu, patriarhu Juvenalu, in mu razkrila svojo željo po oznanjevanju evangelija v Gruziji. Juvenal jo je pripeljal pred kraljeva vrata, položil nanjo roke in molil: „Gospod, Bog večnosti, prosim te za svojo osirotelo nečakinjo: Dovoli ji, da gre po tvoji volji pridigat in oznanjat tvoje sveto vstajenje. O Kristusov Bog, bodi ji vodnik, zatočišče in duhovni oče. In kakor si razsvetlil apostole in vse, ki so se bali tvojega imena, razsvetli tudi njo z modrostjo za oznanjevanje tvoje vesele novice.“
Ko je Nino prispela v Rim, je srečala in krstila princeso Rhipsimio in njeno dojiljo Gaiano. Takrat je bil rimski cesar Dioklecijan, vladar, ki je bil razvpit zaradi preganjanja kristjanov. Dioklecijan (284-305) se je zaljubil v Rhipsimijo in se odločil, da se bo z njo poročil, toda sveta Nino, Rhipsimija, Gaiana in petdeset drugih devic so pobegnile v Armenijo. Razjarjeni Dioklecijan je svojim vojakom ukazal, naj jih zasledujejo, in poslal glasnika k armenskemu kralju Tiridatu (286-344), da bi ga postavil na stražo.
Kralj Tiridat je našel ženske in po Dioklecijanovem zgledu ga je očarala Rhipsimijina lepota, zato se je odločil, da se bo z njo poročil. Toda sveta Rhipsimia ni privolila v poroko z njim in kralj jo je v besu dal mučiti do smrti skupaj z Gajano in petdesetimi drugimi devicami. Sveto Nino pa so pripravljali za drugačno, večjo nalogo, zato ji je uspelo pobegniti pred preganjanjem kralja Tiridata tako, da se je skrila med nekaj rožnih grmov.
Ko je končno prispela v Gruzijo, je sveto Nino pričakala skupina mchetanskih pastirjev blizu jezera Paravani in prejela je božji blagoslov za pridiganje poganom v tej regiji.
S pomočjo svojih znancev je sveta Nino kmalu dosegla mesto Urbnisi. Tam je ostala mesec dni, nato pa je odpotovala v Mtskheto s skupino Gruzijcev, ki so romali, da bi počastili poganski idol Armazi. Tam je z veliko žalostjo opazovala, kako so Gruzijci trepetali pred maliki. Bila je izredno žalostna in molila k Gospodu: „Gospod, pošlji svoje usmiljenje na ta narod … da bi vsi narodi slavili samo tebe, edinega pravega Boga, po tvojem Sinu, Jezusu Kristusu.“
Nenadoma je začel pihati močan veter in z neba je padala toča, ki je razbila poganske kipe. Prestrašeni verniki so se razbežali in se razkropili po mestu.
Sveta Nino je našla svoj dom pod grmom trpotca na kraljevem vrtu z družino kraljevega vrtnarja. Vrtnar in njegova žena sta bila brez otrok, vendar jima je Bog po Nininih molitvah podaril otroka. Zakonca sta se izredno razveselila, razglasila Kristusa za resničnega Boga in postala učenca svete Nino. Kamor koli je šla sveta Nino, so se tisti, ki so jo slišali pridigati, v velikem številu spreobrnili v krščansko vero. Sveta Nino je celo ozdravila na smrt bolno kraljico Nano, potem ko je ta razglasila Kristusa za resničnega Boga.
Kralj Mirijan, ki je bil pogan, ni bil zadovoljen z velikim vtisom, ki ga je pridiganje svete Nine naredilo na gruzijski narod. Nekega dne, ko je bil na lovu, je sklenil ubiti vse, ki so sledili Kristusu.
Po njegovem zlobnem načrtu bi celo njegova žena, kraljica Nana, morala umreti, ker se ni odpovedala krščanski veri. Med lovom pa se je nenadoma zelo stemnilo. Kralj Mirijan se je osamljen močno prestrašil in zaman molil za pomoč poganskih bogov. Ko njegove molitve niso bile uslišane, je končno izgubil upanje in se čudežno obrnil h Kristusu: „Bog Nine, razsvetli mi to noč in vodi moje korake, jaz pa bom oznanjal tvoje sveto ime. Postavil bom križ in ga častil ter ti zgradil tempelj. Prisegam, da bom poslušen Nino in veri rimskega ljudstva!“
Nenadoma se je noč spremenila, sonce je sijoče sijalo in kralj Mirijan se je močno zahvalil Stvarniku. Ko se je vrnil v mesto, je o svoji odločitvi takoj obvestil sveto Nino. Zaradi neutrudnega dela enake apostolom Nine se je Gruzija uveljavila kot narod, trdno zasidran v krščanski veri.
Sveta Nino je umrla v vasi Bodbe v vzhodni Gruziji in v skladu s svojo voljo je bila pokopana na kraju, kjer je zadnjikrat izdihnila. Kralj Mirijan je kasneje nad njenim grobom postavil cerkev v čast svetemu Juriju.
EN
Sveta Nino (Nina, Kristiana) se je rodila v 2. stoletju v Colastri v Kapadokiji, drugi viri navajajo Gruzijo, Malo Azijo, Rim, Jeruzalem ali Galijo, po eni od različic pa naj bi bila nečakinja jeruzalemskega patriarha Juvenalija. Tako ali drugače je kot sužnja prišla v Iberijo (Gruzijo) na Kavkazu med Črnim in Kaspijskim morjem. Čeprav je pripadala najnižjemu družbenemu sloju, je imela za Gruzijo ključno vlogo.
V času cesarja Konstantina Velikega (umrl leta 337) je bila Gruzija še vedno poganska in barbarska država. Toda sužnja Nino je bila kristjanka in je večino dneva in velik del noči preživela v molitvi k svojemu Bogu, sicer pa je živela življenje, ki so ga zaznamovale „krepost in treznost“, čistost, ponižnost in ljubezen. Njen način življenja je vzbujal radovednost vseh, ki so prišli v stik z njo. Občudovali so jo, vendar niso mogli razumeti, kako lahko kdo tako živi. Zlasti veliko žensk jo je začelo spraševati o njeni veri in takrat jim je Nino povedala o Kristusu. Poimenovale so jo „Kristiana“, kristjanka, in v to ime so strnile vse, kar so pri njej občudovale.
Med starimi Gruzijci je bila navada, da je mati ob bolezni otroka nosila otroka od hiše do hiše, da bi preverila, ali ima kdo zdravilo za to bolezen. Nekoč je k Nini prišla vznemirjena mati z umirajočim otrokom. Nino je otroka položila na svoj plašč in goreče molila za njegovo življenje, mati pa ga je dobila zdravega. Nino jima je razložila, da sama nima moči nad boleznijo – Bog je bil tisti, ki je otroka ozdravil. Toda ljudje so Nino začeli imeti za čudodelnico in govorice o tem čudežu so sčasoma prišle do ušes kraljice Nane. Ko je kraljica sama na smrt zbolela, je poslala po sužnjo.
Toda Nino iz čiste skromnosti ni šla, ker „ni želela prekiniti osamljenega življenja, primernega njenemu spolu“. Namesto tega so kraljico odnesli v Ninino bedno kočo in jo položili v njeno posteljo. Nino jo je s svojo molitvijo tudi ozdravila in razglasila, da ji je zdravje povrnil Kristus, „ki daje kraljestva kraljem in življenje smrtnikom“. Kralja, ki mu je bilo ime Mirijan, so takoj prepričali, da je dal Nini svobodo in mu poslal bogata darila v zameno za ozdravitev njegove žene. Toda kraljica je rekla: „Ta ujetnica se ne zmeni za takšne stvari. Ne sprejema zlata, prezira srebro in živi od posta, kot da je to hrana.“ Nino je nato tudi kralju rekla: „Edina prava nagrada zame bi bila, če bi ti in vsi ljudje verjeli v Jezusa, ki je ozdravil kraljico.“
Kljub nenehnim ženinim opominom kralj o tem očitno ni več razmišljal, dokler se ni nekoč med lovom sam izgubil in našel pot nazaj šele, ko je poklical Kristusa. Takoj zatem je poklical Nino in jo prosil, naj ga uvede v vero in bogoslužje, saj odslej ne bo častil nobenega drugega Boga razen Kristusa. Vprašal jo je, kaj naj stori, da bo postal kristjan. Toda takrat je bila v zadregi, ker v vsej deželi še vedno ni bilo duhovnikov ali škofov, ki bi lahko kralja učili in krstili. Razložila mu je, „kolikor se je od ženske lahko pričakovalo, da ve“, in rekla, da mora najprej zgraditi cerkev. Kralj se je vedno bolj vključeval v gradnjo cerkve in ta je bila dokončana v čudežnih okoliščinah. Nato je kralj Mirijan svojemu ljudstvu oznanjal krščansko vero v nepopolni obliki, ki jo je še poznal, in „moški so verjeli zaradi kralja, ženske pa zaradi kraljice“.
Nino si je nato drznila prositi kralja, naj pošlje odposlance k cesarju Konstantinu Velikemu s prošnjo za škofa in več duhovnikov. Govorilo se je, da je bil cesar bolj vesel, ko je slišal za spreobrnjenje Gruzijcev, kot pa za nove dežele, ki so se pridružile njegovemu cesarstvu. Ko je škof prispel, je ugotovil, da ne le kraljeva hiša, ampak vsi ljudje resnično hrepenijo po krstu. Ljudje so se dali krstiti in Gruzija je postala krščanska država. To naj bi se zgodilo leta 322, le nekaj let po tem, ko je cesar Konstantin krščanstvo razglasil za državno vero celotnega rimskega cesarstva.
Po tem naj bi Nino postala puščavnica ob vznožju gore Bodbe v Kaketiji, kjer je okoli leta 330 (340?) umrla in bila pokopana. Drugi viri navajajo, da je živela od okoli leta 325 do 361. Nad njenim grobom je bila zgrajena cerkev, posvečena svetemu Juriju (ena od različic legende pravi, da je bila Nino Jurijeva sorodnica). Kasneje je postala škofovski sedež, Nino pa je pokopana v katedrali v Mtskheti, nedaleč od Tbilisija.
To zgodbo je povedal rimski zgodovinar Rufinus, ki je leta 395 obiskal Palestino. Tam je srečal gruzijskega kneza Bakurja, ki mu je pripovedoval o tem, kaj se je zgodilo v Gruziji v času njegovih starih staršev. Rufinus je zgodbo zapisal v svoji cerkveni zgodovini okoli leta 403. Čeprav je bila čudovita zgodba skozi leta olepšana z legendami, na splošno velja za verodostojno in je bila prevedena v številne vzhodne jezike, vključno z grškim, sirskim, koptskim, armenskim, arabskim in etiopskim. V zgodovini, ki jo je zapisal Rufinus, dekličino ime ni navedeno, vendar jo Gruzijci imenujejo Nino, v predkoncilski izdaji Martyrologium Romanum, ki ni poznala njenega krajevnega imena, pa Kristiana (Christiana).
Armenski pisatelj psevdo-Mozes iz Khorene jo povezuje z legendo o svetih Rhipsime in Gaiana, proto-mučencih armenske Cerkve. Legenda pravi, da je bila Nino edina iz Rhipsimejeve skupnosti v Valaršapatu, ki se je izognila temu, da bi jo pobili vojaki kralja Tiridata. V gruzijski cerkvi jo še vedno imenujejo „naša sveta in blagoslovljena mati, razsvetljevalka vse Gruzije, apostolka Nino“. V Egiptu jo včasih imenujejo Teognosta.
Nino so vključili v Martyrologium Romanum, ko ga je konec 16. stoletja revidiral častitljivi kardinal Cesare Baronius (1538-1607), učen oratorij in cerkveni zgodovinar. Samovoljno jo je uvrstil pod 15. december z imenom „S. Christiana ancella“. V Gruziji jo praznujejo 14. januarja, grška cerkev se je spominja 27. oktobra, Armenci pa 29. oktobra. V novi reviziji Martyrologium Romanum (2001) je bil njen spominski dan prestavljen na 14. januar, kjer se pojavlja pod lastnim imenom, sveta Nino. Ko jo nekateri viri anahronistično označujejo za zavetnico mesta Cebu na Filipinih, je to posledica zamenjave z „El Niño“, otrokom Jezusom.
NO