Emanuel Gonzales Garcia se je rodil v Sevilli v Španiji 25. februarja 1877. Obiskoval je kolegij sv. Mihaela, kjer je bil deležen natančne literarne, moralne in glasbene formacije. Še ko je bil otrok, so bile njegove sanje postati duhovnik. Na skrivaj, s podporo domačega župnika, je opravil izpite za vstop v semenišče. Sprejet je bil pri dvanajstih letih. Bil je vzoren semeniščnik, odlikoval se je s pobožnostjo in predanostjo študiju. Rad je govoril: »Če bi se moral roditi še tisočkrat, bi še tisočkrat postal duhovnik.«
Leta 1901 je prejel duhovniško posvečenje. Takoj na začetku duhovniškega poslanstva je doživel odločilno izkušnjo, ki je usmerila njegov pastoralni ideal in brez katere ni mogoče razumeti njegove specifične evharistične poklicanosti. To je bilo srečanje z »zapuščenim tabernakljem«.
V prvih letih je deloval kot kaplan v domu za starejše redovnice, nato pa je odšel v župnijo sv. Petra v andaluzijskem mestu Huelva. Pretresla ga je žalostna verska panorama v župniji, ki je štela dvajset tisoč oseb. Nič boljša ni bila niti družbena situacija, prisotna sta bila antiklerikalizem in socializem, širil se je protestantizem. Garcia, ki je imel ob svojem prihodu komaj 28 let, je v desetih letih uspel spremeniti obličje župnije in mesta. Po celi Španiji so bili znani njegova gorečnost in njegove apostolske spodbude. Leta 1910 je ustanovil Delo treh Marij in učencev sv. Janeza za tabernaklje križeve poti, katerih poslanstvo je bilo delati in iskati družbo Jezusu v evharistiji, predvsem tam, kjer je bil najbolj zapuščen. Ustanova se razširila po Španiji, Ameriki in na Kubi. Kasneje ji je Garcia pridružil še druge ustanove in tako je nastalo tisto, kar je sam imenoval »moja evharistična družina«. Te ustanove, poleg prve, ki je bila namenjena laikom, so bile osredotočene na otroke in mlade, zadnje pa na posvečene osebe. To so bili med drugim škofijski evharistični misijonarji in evharistične sestre misijonarke iz Nazareta.
Ko je bil v Huelvi, je Garcia napisal tudi svojo prvo knjigo, ki je postala priročnik duhovnosti za španske in latinskoameriške semeniščnike. Leta 1916 je novi svetnik prejel škofovsko posvečenje. Tudi v škofovskem poslanstvu je še naprej poudarjal predvsem evharistično razsežnost. Leta 1931, ko je bil škof Malage, so revolucionarne skupine zažgale skoraj vse cerkve v mestu. Garcia se jim je pogumno uprl, a so ga takrat pustili oditi. Kasneje je vseeno moral pobegniti. Po obisku ad limina v Rimu, ki je sledil, je apostolskemu nunciju v Madridu zatrdil, da se je pripravljen vrniti, četudi je vedel, da bi to pomenilo njegovo smrt. Sveti sedež mu je vrnitev prepovedal.
Leta 1935 je bil imenovan za škofa Palencie. Njegova edina skrb v zadnjih treh letih življenja je bila slava Jezusovega evharističnega srca. Dal je nov zagon svojim evharističnim ustanovam, zasnoval je evharistično revijo za otroke ter se posvečal semenišču in duhovnikom. Umrl je 4. januarja 1940. Na nagrobni plošči tega »škofa zapuščenih tabernakljev« je zapisano: »Prosim, da bi bil pokopan blizu tabernaklja, da bi moje kosti po moji smrti, kakor moj jezik in moje pero med življenjem, vedno ponavljale vsem, ki bodo šli mimo: ‘Tam je Jezus! Jezus je tam! Ne pustite ga zapuščenega!’«
Vir
V Madridu (na Španskem), blaženi Emanuel Gonzáles García, škof, ki je bil odličen pastir po Srcu Gospodovem. Marljivo je pospeševal češčenje Presvete evharistije in ustanovil Kongregacijo sester misijonark Nazareta. († 4. januar 1940)
Vir
Msgr. Manuel Gonzáles García je bil po rodu Španec. Poznan je kot ‘škof zapuščenih tabernakljev’. Izstopal je s svojo predanostjo evharističnemu češčenju. Le-temu je posvetil dve strukturi, kateri je ustanovil sam: evharistično zvezo in kongregacijo evharističnih sester misijonark iz Nazareta. Umrl je leta 1940 v Madridu
Vir
Rodil se je v Sevilli v pobožni družini. Leta 1901 ga je v duhovnika posvetil blaženi Marcello Spinola, seviljski nadškof kardinal. Njegovo življenje se je vrtelo okoli evharistije: njegova velika skrb so bili zapuščeni tabernaklji. V Palomares del Río (Sevilla) je začel svojo duhovniško službo in tam, pred zapuščenim tabernakljem, je bil zaznamovan za vse življenje, od takrat pa se je posvetil širjenju pobožnosti do evharistije.
Leta 1905 je bil imenovan za nadškofa v Huelvi, kjer se je posvetil spodbujanju socialne pomoči, zlasti šol in delavskih združenj. Leta 1907 je ustanovil svojo prvo revijo za evharistično katehezo: „Granito de Arena“ (Peščeno zrno), pa tudi „RIE (Evharistična revija)“, ki je bila ustanovljena leta 1937.
Pri 38 letih je bil imenovan za pomožnega škofa v Malagi (1916), nato pa je nasledil škofa na malakitskem sedežu (1920). Tu je začel pomembno družbeno delo, kot je organizacija Nacionalne katoliške agrarne konfederacije, to je ustanavljanje katoliških šol. Za spodbujanje češčenja in ljubezni do Evharistije je ustanovil več združenj: Marías de los Tagrarios za ženske, Janezove učence za moške in podružnico za otroke Evharistično zadoščevanje za otroke. Različne veje, ki danes živijo to duhovnost, tvorijo UNER: Reparativno evharistično zvezo. Toda njegovo veliko delo je bila ustanovitev kongregacije evharističnih misijonarjev iz Nazareta leta 1921.
Za mnoge je bilo njegovo najpomembnejše delo ustanovitev škofijskega semenišča leta 1924, s katerim je začel veliko prenovo duhovščine po smernicah Prvega vatikanskega koncila in Tridenta. Duhovnost je bila osredotočena na zakramenta krsta in duhovniškega poklica. Leta 1931 je zaradi vdora v škofovsko palačo med državljansko vojno zapustil Malago in vodil škofijo iz Gibraltarja ter trpel za usodo duhovščine (47 % duhovnikov je bilo umorjenih). Leta 1933 je ustanovil Inštitut nazareških pomožnih misijonarjev.
Namesto da bi se vrnil v Malago, ga je papež leta 1935 imenoval za škofa v Palenciji. Kot župnik in škof je vzdrževal preproste in stalne stike z ljudskimi sloji, zlasti z otroki. Njegov cilj je bil ohranjati evharistično-pravovernega duha v svetu ter se z vsemi sredstvi boriti proti pozabi in zanemarjanju evharistije.
Umrl je v Madridu in prosil, naj ga pokopljejo ob tabernaklju, „da bodo moje kosti po smrti, tako kot še živa jezik in pero, vedno govorile mimoidočim: Tukaj je Jezus, ne zapuščajte ga! zapuščen je!“. Pokopan je v katedrali v Palenciji. Janez Pavel II. ga je beatificiral 29. aprila 2001 na Trgu svetega Petra
IT
Manuel je bil eden od petih sinov Martína Gonzáleza in Antonie Garcíe; kot otrok je pel v zboru katedrale v Sevilli, pri dvanajstih letih pa je vstopil v semenišče, ker je želel postati duhovnik. Študij je končal z doktoratom iz kanonskega in posvetnega prava ter bil leta 1901 posvečen v duhovnika. Ko je moral leta 1902 delati v propadajoči cerkvi, je pokleknil pred tabernakljem in svoje življenje posvetil evharistiji. Kmalu zatem je postal župnik v kraju San Pedro v Huelvi. Tam je skrbel za revne, zlasti za stradajoče otroke stavkajočih rudarjev, in se zavzemal za izboljšanje šolstva. Leta 1910 je ustanovil kongregacijo Učencev svetega Janeza za češčenje apostola in evharistije; med potovanjem v Rim leta 1912 ga je sprejel papež Pij X. in pokazal veliko zanimanje za skupnost, ki se je hitro razširila zunaj Španije.
Papež Benedikt XV. je Emanuela leta 1915 imenoval za pomožnega škofa v Málagi in hkrati za naslovnega škofa v Olymposu v Lykiji – danes ruševine pri Çıralıju. 1920 je postal škof v Málagi, 1935 pa škof v Palenciji. Njegovo delo je pohvalil tudi kralj Alfonz XIII. Emanuel je tu ustanovil evharistične misijonarje iz Nazareta in obnovil svojo kongregacijo Učencev svetega Janeza. Med potovanjem v Zaragozo leta 1939 so ga hudo bolnega odpeljali v bolnišnico Nuestra Señora del Rosario v Madridu, kjer je umrl.
Emmanuela Gonzáleza Garcío so v skladu z njegovo željo pokopali v katedrali v Palenciji, blizu tabernaklja.
Kanonizacija: Emmanuela Gonzáleza Garcío je papež Janez Pavel II. beatificiral 29. aprila 2001. Marca 2016 je bil priznan drugi čudež, storjen na njegovo priprošnjo – ozdravitev Maríe del Carmen Feijóo Varelavom od raka oktobra 2008; kanonizacijo je 16. oktobra 2016 opravil papež Frančišek na Trgu svetega Petra v Rimu.
DE
Ustanovitelj Kongregacije evharističnih misijonarjev iz Nazareta, Učencev svetega Janeza in Otrok pokore monsinjor Manuel González García, rojen v Sevilli, je bil četrti od petih sorojencev ki so se rodili tesarju in njegovi ženi. Manuel je bil član pevskega zbora v katedrali svojega rojstnega mesta, z dvanajstimi leti pa je vstopil v semenišče v Sevilli in 21. septembra 1901 ga je blaženi Marcelo Spinola y Maestre, takratni lokalni ordinarij, posvetil v duhovnika. Naslednje leto se je zgodil dogodek, ki je mladega duhovnika spodbudil, da se je vsa preostala leta posvetil skrbi za to, da bi med čim več ljudmi gojil posebno pobožnost do svete evharistije, zaradi česar si je prislužil naziv „apostol zapuščenih tabernakljev“.
Ta dogodek se je zgodil, ko ga je njegov redovnik poslal oznanjat misijon, in ko je prišel v določeno cerkev, jo je našel umazano in zanemarjeno. Ko je klečal pred tabernakljem, se je čutil poklicanega, da v svoji službi spodbuja evharistično ljubezen in pobožnost, kar se je začelo z njegovimi imenovanji za kaplana v domu starejših sester ubogih v Sevilli in župnika v San Pedro de Huelva. Posebej je skrbel za zapostavljene in spodbujal izobraževalne možnosti za mlade, posebno skrb pa je namenjal delavskemu razredu, saj je otrokom, katerih starši so delali kot rudarji, priskrbel hrano. 4. marca 1910 je ustanovil Učence svetega Janeza, da bi širil pobožnost do evharistije in svetega Janeza. Kongregacija se je kmalu razširila po Španiji in Evropi, zaradi česar se je papež sveti Pij X. osebno zanimal za njegovo delo in predanost evharistiji.
Ko ga je naslednik omenjenega papeža Benedikt XV. 6. decembra 1915 imenoval za pomočnika v nadškofiji Málaga, je don Manuel 16. januarja naslednjega leta od kardinala Enriqueja Almaraza y Santosa prejel škofovsko posvečenje z naslovnim sedežem v Olimpu. Za škofa v Málagi je bil imenovan 22. aprila 1920, ko je umrl msgr. Juan Muñoz y Herrera, pozneje pa je bil 5. avgusta 1935 premeščen v škofijo Palencia, ki se je prejšnje leto izpraznila po imenovanju msgr. Agustína Parrada y Garcíe v Granado. V času svojega službovanja je uvedel evharistične misijonarje iz Nazareta ter Učence svetega Janeza in Otroke pokore.
Ko je med obiskom Zaragoze zbolel, so ga premestili v Madrid na nadaljnje opazovanje. Tam je v dvainšestdesetem letu starosti umrl, njegove posmrtne ostanke pa so prenesli v Palencijo in jih pokopali v tamkajšnji katedrali „poleg tabernaklja“, kot je izrecno navedel v svoji oporoki, „da bi moje kosti po smrti, tako kot sta moj jezik in pero v življenju, govorile mimoidočim: tam je Jezus!“. Škofa, ki je bil za kanonizacijo uveden leta 1952, je papež Janez Pavel II. beatificiral 29. aprila 2001, papež Frančišek pa ga je kanoniziral 16. oktobra 2016. Njegov liturgični spomin obhajamo 4. januarja.
EN