V Dijonu [dižónu] (v Burgúndiji) je umrl sveti Gregor Attalus, ki je vršil dolga leta v Autunu službo (?učitelja) senatorja in bil kot vdovec posvečen v langreškega škofa. (*ok. 450 – † 539/540)
Vir
Gregor Attalus je bil dedek svetega Gregorja iz Toursa, škofa in zgodovinarja, ki mu pravzaprav dolgujemo vse podatke, ki jih imamo o njem. Izhajal je iz plemiške družine in bil 40 let upravitelj okrožja Autun v Burgundiji, osrednje-vzhodni francoski regiji, z nazivom comes (grof), pri čemer si je pridobil sloves pravičnega, a nepopustljivega upravitelja. Šele pozno v življenju je opustil skrbi sveta in se popolnoma posvetil Bogu.
Duhovščina in prebivalci Langresa (majhnega mesta 65 km severno od Dijona, glavnega mesta Burgundije) so ga izbrali za svojega škofa (to je bil običajen postopek škofovskih volitev, medtem, ko se je veliko pozneje uveljavila praksa papeževega imenovanja). Tako kot je bil kot comes znan po svoji strogosti, je bil kot škof znan po krotkosti in ljubeznivosti; običajno je živel v Dijonu in nočne ure preživljal v molitvi v krstilnici katedrale. Pravijo, da se mu je v sanjah prikazal sveti Benignus iz Dijona, mučenec iz 2. stoletja, znan kot apostol Burgundije, ki mu je očital, da je zanemaril njegovo češčenje, in mu naročil, naj obnovi njegov grob: ta je bil nekoč zapuščen in v razvalinah, a je postal romarski kraj, ko se je razširilo (precej neverjetno) izročilo, da je bil Benignus Polikarpov učenec, poslan, da bi evangeliziral Galce in mučen pod Markom Avrelijem.
Gregor je umrl v Langresu leta 539; njegovo telo so na njegovo željo prepeljali v Dijon in ga pokopali v Benignovem grobu. Venantius Fortunatus (ok. 530-600), slavni avtor knjig Punge lingua in Vexilla regis, je zanj napisal epitaf, iz katerega izhaja Gregorjev sloves blagega in dobrodelnega škofa.
IT
Sveti Gregor je bil eden najuglednejših svétnikov v mestu Autun. Po ženini smrti se je popolnoma posvetil krščanski popolnosti. Kljub svoji zadržanosti je bil pri sedeminpetdesetih letih povzdignjen v škofovsko službo v Langresu. Trideset let je vodil svojo cerkev z enako vnemo kot modrostjo. Da pa bi na svoje delo še obilneje pritegnil nebeški blagoslov, je svojo službo posvečeval z globoko ponižnostjo, neprekinjeno molitvijo in izredno strogostjo do samega sebe. Gregor iz Toursa, njegov pravnuk, v svojem zgodovinskem delu poroča, da ni bil zadovoljen s tem, da je proste ure dneva preživljal v gorečem pogovoru z Bogom, ampak je ponoči skrivaj vstal in šel v cerkev, katere vrata so mu odprli angeli, in so ga nato lahko več ur slišali, kako z njimi prepeva psalme. Njegova pastoralna skrb ni bila nič manjša za pogane kot za kristjane. Tako kot jih je iztrgal iz življenja v razvadah, jih je osvobodil iz noči smrti malikovanja. Ob njegovi smrti 4. januarja 541 se je videlo, da so se odprla nebesa, in na njegov poziv so ujetniki začutili, kako padajo njihove verige, in ponovno so dobili svobodo. Njegov pobožni sin Betricus ga je nasledil kot škof v Langresu.
DE
Dobro izobraženi in ugledni Gregorij je bil grof Autuna in poročen, čeprav se je ženi približal le zato, da bi imel otroke.
Po ženini smrti se je obrnil k Bogu in postal škof v Langresu. Bil je abstinent, vendar je svojo abstinenco skrival. Na splošno je živel v Dijonu. Tam je sredi noči skrivaj vstopal v krstilnico, kjer so bile shranjene relikvije mnogih svetnikov; vrata so se mu čudežno odprla in slišati je bilo petje mnogih glasov. Izganjal je demone – to je lahko storilo njegovo osebje tudi v njegovi odsotnosti. Njegova vnukinja, ki je zbolela za malarijo, je „nekega dne poiskala njegovo posteljo, in ko jo je položil vanjo, je mrzlica popolnoma izginila in nikoli več ni zbolela“ (quadam die lectum eius expetiit, in qua posita, ita febris cuncta restincta est, ut numquam hoc deinceps aegrotaretur).
Po njegovi smrti v Langresu so njegovo telo na njegovo željo prepeljali v Dijon in ga pokopali v baziliki svetega Janeza; zaporniki so bili čudežno osvobojeni, ko so ga peljali mimo.
Po njegovi smrti je bil čudežno osvobojen še en zapornik. Njegov sin in naslednik, škof Tetrik, je zgradil apsido za njegovo truplo; med prenašanjem sarkofaga je pokrov popustil in razkril njegovo nepoškodovano telo in obleko.
Dekle, ki si je v nedeljo česalo lase, je bilo kaznovano tako, da ji je glavnik prodrl v roko; osvobodili so jo na Gregorjevem grobu. Tudi obsedenci so bili očiščeni; nekateri celo od njegovega osebja.
Gregor iz Toursa pozna še veliko drugih svetnikovih dejanj, vendar ne želi utrujati bralca.
***
Ko so ga nosili v mesto Dijon, kjer je ukazal, naj ga pokopljejo, so tisti, ki so ga nosili, podlegli teži, medtem ko so bili severno od mesta in čisto blizu njega. Ker niso mogli držati nosil, so ga položili na tla, potem pa, ko so si odpočili in si povrnili moči, so ga dvignili in odnesli v cerkev, ki je bila znotraj mestnega obzidja. Škofje so prišli peti dan in truplo so iz cerkve prenesli v baziliko svetega Janeza. In glej, možje v ječi so začeli vpiti in se obračati na svetnikovo telo: „Usmilite se nas, najzvestejši gospod, da bi tisti, ki jih niste osvobodili, ko ste bili na zemlji, dobili od vas svobodo zdaj, ko ste mrtvi in imate nebeško kraljestvo. Pridi k nam, prosimo te, in se nas usmili.“ Ko so izgovarjali te in podobne besede, je telo postalo tako težko, da ga ni bilo mogoče več držati, zato so nosači položili pogrebce na tla in čakali, kaj bo prinesla moč svetega škofa. Medtem ko so čakali, so se nenadoma odprla vrata ječe, tram, ki je držal noge zapornikov, se je na sredini zlomil, njihove vezi so popustile in verige so se raztreščile, in prišli so do svetnikovega telesa, ne da bi jih kdo ustavil. Tisti, ki so nosili krsto, so ga ponovno dvignili, zaporniki pa so mu sledili skupaj z drugimi. Kasneje je sodnik odredil, da so osvobojeni vseh kazni.
Na dan pogreba ima nekdo videnje, kako se odpirajo nebesa; zapornik, ki gre na poti v Dijon mimo Gregorjevega trupla, je osvobojen.
***
Zgodil se je tudi čudovit čudež, ko se je njegovo [Gregorjevo] telo po več letih, ko so ga premaknili, prikazalo slavno. Svetega papeža so namreč pokopali v kotu bazilike, na zelo ozkem mestu, tako da se mu ljudje niso mogli približati, kot je zahtevala njihova pobožnost. Sveti Tetrik, njegov sin in naslednik, je to spoznal in ko je videl, da se na grobu neprestano dogajajo čudeži, je za delom cerkve, kjer je bil oltar, postavil temelje in zgradil apsido, zgrajeno in obokano z občudovanja vredno izdelavo. Dokončal je obok, nato pa podrl [staro] steno in odprl obok [med cerkvijo in apsido]. Ko sta bila delo in okrasitev končana, je sredi tal te apside izrezal mesto, kamor je hotel prenesti telo svojega blaženega očeta. Za ta obred je sklical duhovnike in opate, ki so bedeli in molili, da bi jim svetnik dovolil prenesti njegove posmrtne ostanke na novo pripravljeno mesto. Nato so naslednje jutro ob petju psalmov v zborih sarkofag prenesli pred oltar in ga nato prenesli v apsido, ki jo je zgradil sveti škof. Ko pa so skrbno pripravljali pokop, se je nenadoma, in verjamem, da po Božjem ukazu, pokrov sarkofaga na eni strani sprostil in glej, videl se je blagoslovljeni obraz spovednika, nedotaknjen in cel, kakor da bi pripadal speči osebi in ne mrliču. Nobeno od njegovih oblačil, ki so bila položena skupaj z njim, ni niti najmanj zgnilo. Ni bilo brez razloga, da so ga po smrti videli veličastnega, saj njegovega telesa niso pokvarili užitki. Ta neoporečnost telesa in srca je resnično velika, ki kaže milost v sedanjem življenju in ki je v prihodnosti nagrajena z večnim življenjem: kot pravi apostol Pavel: „Prizadevajte si za mir z vsemi in za posvečenost. Brez nje nihče ne bo videl Gospoda“ [Hebr 12,14].
***
Kratka pesem o Gregorju iz Langresa se konča z omembo njegovih čudežev:
Si quaeras meritum, produnt miracula rerum, per quem debilibus fertur amica salus.
„Če hočeš spoznati njegove zasluge, pričajo njegovi čudeži: po njem se slabotnim podeljuje blagoslov ozdravljenja. (sestavil sv. Venancij Fortunat)
EN