V mestu Fu‘an (v provinci Fuji-an na Kitajskem), sveti Frančišek Fernández de Capillas [kapíljas], duhovnik, redovnik, misijonar in mučenec iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je prinesel Kristusovo ime na filipinske otoke in v Fu-jian. Tam je bil v preganjanju Tatarov vržen v ječo in bil slednjič obglavljen.
Vir
Prisotnost krščanstva, zlasti katolištva, je od 12. stoletja, ko se je začelo pojavljati na Kitajskem, doživljala vzpone in padce, žal pa tudi ponavljajoča se krvava preganjanja, ko je bilo iz sovraštva do krščanske vere ubitih na stotine misijonarjev in na tisoče vernikov.
V 12. in 13. stoletju se je krščanstvo začelo uveljavljati v prostranem Kitajskem cesarstvu, vendar je z nastopom dinastije Ming leta 1370 prišlo do zastoja, in o krščanstvu se ni več govorilo vse do konca 16. stoletja.
Ponovna evangelizacija se je začela predvsem z jezuitom Matteom Riccijem (1552-1610), ki je prišel na Kitajsko leta 1583. S plodnim apostolskim delom med učenjaki in mandarini v Kantonu in Nanjingu mu je 4. januarja 1601 uspelo vstopiti v Peking in cesarsko palačo kot učenjak Zahoda.Skupaj s svojimi sobrati se je oče Ricci čim bolj prilagodil kitajskim običajem, navadam in miselnosti ter dosegel izjemen uspeh, zlasti med lokalnimi veljaki. Leta 1584 so bili kristjani le trije, leta 1585 jih je bilo okoli dvajset, leta 1605 tisoč, leta 1608 več kot dva tisoč, leta 1610, ko je jezuit Matej Ricci umrl v Pekingu, pa jih je bilo že več kot 2500.
Politične razmere so bile še naprej ugodne za krščanstvo, tudi v času dinastije Mandžu (1644) in skoraj do smrti cesarja Kang-Hija, čeprav je leta 1648 v osamljenem izbruhu nasilja izgubil življenje dominikanski misijonar sveti Franc Fernandez de Capillas (1607-1648), mučenec na Kitajskem, blažen leta 1909 in kanoniziran 1. oktobra 2000.
Zaradi vprašanja kitajskih obredov in navodil iz Svetega sedeža se je cesar Kang-Hi razjezil in začel nasprotovati katoliškim misijonarjem ter jih nazadnje izgnal iz cesarstva, s čimer je odprl pot preganjanjem, ki so se pod njegovimi nasledniki še stopnjevala.
Leta 1724 je cesar Young-Cheng ukazal uničenje cerkva, izgon ali aretacijo misijonarjev ter zapiranje in obglavljanje kristjanov. V letih 1736-37 je bilo pod Kien-Lungom prepovedano oznanjevanje krščanske vere, vsi evropski misijonarji so bili izgnani in mnogi ubiti.
V Pekingu so ostali le francoski jezuiti, ki so sloveli kot učenjaki, slikarji in tehnični strokovnjaki (hidravliki).
Povedati je treba, da so dominikanci sodelovali pri evangelizaciji Kitajske od leta 1587, frančiškani od leta 1590, avguštinci od leta 1680 in lazaristi od leta 1711.
V letih 1747-48 je bilo ubitih pet dominikanskih mučencev: Peter Sans, Frančišek Serrano, Joachim Royo, Janez Alcober in Frančišek Diaz.
Ko je papež Klemen XIV. leta 1773 ukinil Družbo Jezusovo, so kitajski misijoni v mestih skoraj povsem zamrli, medtem ko so drugi redovi, razpršeni po različnih regijah cesarstva, še naprej junaško in z velikimi težavami delovali.
Leta 1799 so bile na Kitajskem tri škofije in trije apostolski vikariati, vendar je bil cesar Kia-King odkrito sovražen do krščanstva, katerega privrženci so bili neupravičeno osumljeni, da simpatizirajo s skupinami, ki so se uprle njegovi oblasti, tj. z združenjem „Nebeško kraljestvo“.
Tudi pod tem cesarjem je izbruhnilo novo in krvavo preganjanje po vsem cesarstvu, ki je trajalo do kitajskega poraza v opijski vojni leta 1842; verska svoboda je bila zagotovljena šele s Pekinškim sporazumom leta 1860.
Tu se ustavimo z zgodovino krščanstva na Kitajskem, ki je bilo v naslednjih desetletjih še naprej preganjano, zlasti z zloglasnimi nasilnimi in krvoločnimi »boksarji« leta 1900 pod zaščito cesarice Tze-Hsi, nato pa v moderni dobi z maoistično-komunističnim režimom.
Francesco Fernandez de Capillas je prvi mučenec misijonarjev na Kitajskem, slava in ponos dominikanskega reda.
Rodil se je 14. avgusta 1607 v kraju Baquerin dos Campos v škofiji Valencia. Pri 17 letih je vstopil v Red pridigarjev in oblekel redovniško oblačilo v samostanu sv. Pavla v Valladolidu. Še kot diakon je odšel kot misijonar na Filipine in pristal v Manili.
Tam je deset let neutrudno delal ob misijonarjih in bil leta 1631 posvečen v duhovnika. Njegovo apostolsko področje je bilo okrožje Cagayan (otok Luzon), kjer je dosegal čudovite sadove spreobrnjenj.
Bil je apostolska in hkrati asketska duša, svojo gorečnost pa je znal združiti z izjemnim duhom pokore. Svoje kratke počitke je preživljal ležeč na lesenem križu in se prostovoljno ni branil pred piki žuželk, ki so pestile regijo.
Leta, preživeta na Filipinih, je imel za pripravo na misijon na Kitajskem, ki mu je bil odobren leta 1642.
Na poti in na cilju se je povezal z drugim misijonarjem, ki se je vračal prek Formose, da bi nadaljeval apostolat, ki se je začel v Fukienu. Oče Francisco Fernandez de Capillas je vse svoje moči posvetil evangelizaciji regije in obrodil odlične sadove v mestih Fogan, Moyang in Ting-ten.
Toda leta 1644 je kitajsko dinastijo Ming nasledila tatarska dinastija Mandžu, ki je bila sovražna do misijonarjev in jih je takoj začela preganjati skupaj s krščanskimi verniki.
V začetku 1647 je bil oče Francesco ujet, ko se je vračal iz Fogana, kjer je bolniku podelil zakramente. Žaljen in obrekovan je prehajal iz enega sodišča na drugo, prestal mučenje z zagozdami (stiskanje stopal med dvema palicama, da se premaknejo kosti).
Večkrat so ga krvavo bičali, a je trpljenje prenašal brez krikov bolečine, kar je presenetilo sodnike in mučitelje. Na koncu so ga polmrtvega odnesli v zapor, kjer so bili zaprti obsojenci na smrt.
Njegovo vedenje je bilo zgledno in je vzbudilo občudovanje drugih obsojenih na smrt ter celo paznikov, ki so dovolili, da mu prinesejo hrano, da ne bi umrl od lakote.
15. januarja 1648 je bil oče Frančišek obsojen na smrt zaradi širjenja lažnih verskih naukov in hujskanja ljudi proti vladarjem.
Obsodba z obglavljenjem je bila izvršena še isti dan v Foganu. Cerkev je tako imela svojega prvega mučenca v velikem kitajskem cesarstvu.
Papež sv. Pij X ga je 2. maja 1909 beatificiral skupaj s 14 kitajskimi mučenci, papež Janez Pavel II. pa ga je 1. oktobra 2000 kanoniziral skupaj s 120 kitajskimi mučenci; njihov skupni spomin je 9. julija, medtem ko je liturgični praznik sv. Francesca Fernandeza de Capillasa 15. januarja.
IT
Frančišek se je rodil v pokrajini Valladolid v Kastilji. Pri sedemnajstih letih se je pridružil dominikancem in kot prostovoljni misijonar odšel na Filipine. Leta 1631 je bil v Manili posvečen v duhovnika in je deset let deloval na območju Luzona.
Njegova velika želja je bila doseči misijon na Kitajskem, kjer so na začetku 17. stoletja dominikanci sledili jezuitom. Leta 1642 je spremljal dominikanskega misijonarja Francisa Diaza v provinco Fokien, kjer se je naučil lokalnega jezika in dosegel nekaj uspeha s svojim pridiganjem. Nato se je vključil v boj, ki je sledil koncu dinastije Ming, katere mandarini so dopuščali krščanstvo. Novi prebivalci Fokiena, Mandžujski Tatari, pa so bili do krščanstva izredno sovražno nastrojeni. Frančiška so ujeli v mestu, kamor je skrivaj vstopil, da bi pomagal nekemu spreobrnjencu. Obtožili so ga, da je vohun za sile kitajskega podkralja, mučili so ga, mu sodili, ga spoznali za krivega in 15. januarja 1648 obglavili. Čeprav je bil obsojen zaradi upora, je Sveti sedež odločil, da je umrl za vero, in 2. maja 1909 je bil beatificiran.
IT
Francisco Fernández de Capillas se je leta 1623 pridružil dominikanskemu redu v Valladolidu, študiral, leta 1632 kot misijonar prišel na Filipine in deloval kot vikar v okrožju Cagayan na severovzhodu otoka Luzon. Leta 1642 je kot misijonar prišel na Kitajsko v severozahodni Fudžijan, kjer je kljub vojni in preganjanju deloval v Shouningu in Muyangzhenu. Novembra 1647 je bil skupaj z drugimi tovariši ujet v bližini Fu’ana in po številnih mučenjih nazadnje obglavljen. Frančišek je bil tako prvi mučenec kitajskega misijona.
Kanonizacija: Frančiška je papež Leon XIII. 2. maja 1909 beatificiral kot prvega kitajskega mučenca, papež Janez Pavel II. pa ga je 1. oktobra 2000 skupaj s 14 drugimi kitajskimi mučenci kanoniziral.
DE
17. stoletje je bilo obdobje velike misijonarske dejavnosti. Številni mučenci so prelivali kri na oddaljenih obalah. Velik delež krvi mučencev so prispevali dominikanci in jezuiti. Med to slavno družbo je dominikanec Frančišek de Capillas postal njihov tip in vzornik.
O njegovem otroštvu ni nič znanega. Pri 17 letih je vstopil k dominikancem v Valladolidu. V Španiji njegove mladosti je še vedno odzvanjala misijonarska gorečnost svetih Ludvika Bertranda, Filipa de las Casasa in Frančiška Ksaverja; poročilo o mučeništvu Alfonza Navarette (1. junija) na Japonskem je bilo takrat novica. Morda je pogum teh mož v mladem Frančišku zanetil apostolsko hrepenenje, saj se je še kot diakon prijavil za filipinski misijon. Pri 23 letih (1631) je zapustil Španijo in bil v Manili posvečen. Tu, na vratih Orienta, so dominikanci leta 1611 ustanovili univerzo, mesto pa je bilo polno misijonarjev, ki so potovali po vsem Orientu.
Mladi duhovnik je deset let delal v pokrajini Cagayan na Filipinih, kjer so vročina, žuželke, bolezni in poganstvo tujcu oteževali življenje. Vendar Frančišku ni bilo dovolj težko. Prosil je za misijonsko področje, ki bi bilo res težko; morda je, tako kot številni navdušeni mladi apostoli tistega časa, upal na nalogo na Japonskem, kjer je divjalo veliko preganjanje. Poslali so ga v Fukien na Kitajskem, kjer je nekaj let nemoteno deloval. Nato je njegovo življenje ogrozil tatarski vdor. Tatarska skupina ga je ujela in zaprla kot vohuna.
Frančišek je bil tako kot njegov učitelj podvržen montiranemu sojenju. Zasliševali so ga civilni, vojaški in verski uradniki, ki so ga obtožili vsega, od političnih spletk do čarovništva. Obtožili so ga neupoštevanja čaščenja prednikov, na koncu pa so ga predali mučiteljem, ker „niso našli nobenega razloga“.
Kruto ravnanje teh ljudi je prenašal z velikim pogumom. Ko so sodniki videli njegovo mirnost, so se začeli zanimati za njegove nauke. Ponudili so mu bogastvo, oblast in svobodo, če bi se odpovedal svoji veri, vendar jih je presenetil in razjezil s tem, da se je namesto tega odločil za trpljenje. Mučenje so popestrili z zaporom, on pa je ta čas koristno izkoristil za spreobrnjenje svojega paznika in sojetnikov. V zaporu ga je obiskal celo mandarin in Frančiška vprašal, ali bi se odpovedal svoji veri ali bi raje še bolj trpel. Ko mu je odgovoril, da je vesel trpljenja za Kristusa, je mandarin besno ukazal, naj ga še enkrat bičajo, „da bo imel še več razlogov za veselje“.
Frančišek je bil nazadnje obsojen, kot piše v brevirju, kot „vodja izdajalcev“, ki so bili (verjetno) uporniška vojska, ki je oblegala mesto. Uradna razsodba je navedena s temi besedami: „Po dolgem trpljenju je bil končno obglavljen in tako vstopil v navzočnost gospodarja, ki je prav tako trpel in umrl pod civilno sodbo“ (Benediktinci, Dorcy).
EN
Sveti Frančišek (Francisco) Fernández de Capillas se je rodil 14. avgusta 1607 v kraju Baquerín (Vacherim) de Campos v pokrajini Valladolid v stari Kastilji v Španiji. O njegovem otroštvu ne vemo ničesar, leta 1623, ko je bil star 17 let, pa se je pridružil dominikanskemu redu (Ordo Praedicatorum – OP) v Valladolidu, kjer je tudi študiral.
17. stoletje je bilo bogato misijonarsko obdobje in številni mučenci so prelili svojo kri na oddaljenih obalah. Dominikanci in jezuiti so bili med temi pričevalci vere še posebej številni. V Frančiškovi mladosti je bila misijonarska vnema v Španiji močna, znani so bili izjemni misijonarji, kot so Louis Bertrand, Filip de las Casas in Frančišek Ksaver. Kmalu zatem je bil na Japonskem leta 1617 mučeniško umorjen blaženi Alfonso Navarrete.
Morda so te zgodbe pomagale spodbuditi mladega dominikanca, da se je še kot diakon prijavil za filipinski misijon. Leta 1631 je pri 23 letih zapustil Španijo in odpotoval v „portal Orienta“, Manilo na Filipinih. Tam je bil 5. junija 1632 posvečen v duhovnika. Leta 1611 so dominikanci tam ustanovili veliko univerzo, poimenovano po svetem Tomažu Akvinskem, mesto pa je bilo polno misijonarjev, ki so se pripravljali na pot do poganskih azijskih obal.
Mladi duhovnik je deset let deloval v provinci Cagayan na severu otoka Luzon na Filipinih, kjer so mu življenje oteževali vročina, žuželke, bolezni in poganstvo. Bil je župnik v Cagayanu in Tuau. Vendar to za Frančiška ni bil dovolj velik izziv, zato je prosil, da bi ga poslali na še bolj zahtevno misijonsko področje. Morda je upal, da ga bodo poslali na Japonsko, kjer je takrat potekalo krvavo preganjanje kristjanov. Vendar so ga poslali na Kitajsko, kamor so dominikanci v začetku 16. stoletja sledili jezuitom.
Leta 1641 je prispel na Tajvan, leta 1642 pa so ga skupaj s svetim dominikanskim misijonarjem začetnikom Francisom Díazom poslali v kitajsko provinco Fujian [Fukien], kjer je brez večjih preglavic deloval nekaj let. Mesta Fogan, Moyang in Tingteu so bila središče njegovega pridiganja. Naučil se je jezika in zdi se, da je bilo njegovo pridiganje precej uspešno. Peš je hodil naokrog, pridigal, tolažil, podeljeval zakramente in organiziral dominikanski tretji red med kristjani. Nato pa se je zapletel v spore, ki so sledili koncu dinastije Ming, ki je bila do krščanstva strpna. Sledila je tatarska invazija, ki je nenadoma ogrozila njegovo življenje. Novi prebivalci Fudžjana, Tatari iz Mandžuja [Mandžu], Mandžujci, so bili zagrizeni sovražniki kristjanov.
Frančiška je 13. novembra 1647 njegov nadrejeni skrivaj poslal v mesto Fuan, da bi pomagal umirajočemu kristjanu. Toda pred mestom ga je ujela skupina vojakov, ki so ga imeli v ujetništvu kot vohuna. Frančišek je iz zapora napisal: „Tukaj sem z drugimi ujetniki in ustvarili smo skupnost. Sprašujejo me o Gospodovem evangeliju. Ne skrbi me, da bi prišel od tu, saj vem, da izpolnjujem Božjo voljo. Ne dovolijo mi, da bi ponoči ostal pokonci in molil, zato molim v postelji pred zoro. Tu živim v velikem veselju in brez skrbi, ker vem, da sem tu zaradi Jezusa Kristusa. Biserov, ki sem jih našel tukaj v teh dneh, ni vedno lahko najti.“
Nato je bil tako kot njegov učitelj Jezus Kristus podvržen predstavitvenemu sojenju. Zasliševali so ga civilni, vojaški in verski uradniki ter ga obtoževali vsega, od političnih spletk do čarovništva. Obtožili so ga, da nasprotuje kultu svojih prednikov, in ko niso našli niti ene obtožbe, ki bi vzdržala, so ga nazadnje izročili v mučenje. Kruto ravnanje je prenašal z velikim pogumom. Ko so njegovi tožniki videli, kako miren je, jih je začelo zanimati, kakšno doktrino zagovarja, in so mu želeli soditi. Ponudili so mu bogastvo, oblast in svobodo, če bi se odpovedal svoji veri, vendar je na njihovo začudenje in nejevoljo raje izbral trpljenje. Izmenično so ga mučili in zapirali, on pa je ta obdobja počitka izkoristil za spreobrnjenje svojega paznika in drugih zapornikov. V zaporu ga je obiskal celo mandarin, da bi ugotovil, ali se je zdaj pripravljen odreči svoji veri ali pa raje še naprej trpi. Ko je slišal Frančiškov odgovor, da bi z veseljem še več trpel za Kristusa, se je mandarin tako razjezil, da je ukazal misijonarja ponovno bičati, „da bi se lahko še bolj veselil“.
Na koncu je bil Frančišek obsojen na smrt, v pismu pa piše, da je bil „vodja izdajalcev“, kar naj bi se nanašalo na uporniško vojsko kitajskega podkralja, ki je oblegala mesto. Po dolgem obdobju mučenja so ga 15. januarja 1648 v Fuanu končno obglavili. Dva meseca pozneje so kristjani našli njegove posmrtne ostanke, potem ko so mingovske čete osvojile Fuan. Čeprav je bil obsojen zaradi upora, je Sveti sedež na koncu odločil, da je umrl zaradi svoje vere.
Frančiška je 2. maja 1909 (listina (Breve) je bila datirana 11. aprila) beatificiral sveti papež Pij X. (1903-14). Bil je prvi beatificirani mučenec na Kitajskem, hkrati pa ga je papež razglasil za kitajskega protomučenca. Papež Janez Pavel II. ga je kanoniziral 1. oktobra 2000 na Trgu svetega Petra v Rimu kot enega od 120 kitajskih mučencev (sveti Avguštin Zhao Rong in njegovih 119 tovarišev).
120 kitajskih mučencev se spominjamo 28. septembra. Spominski dan Frančiška Fernándeza de Capillasa je sicer na dan njegove smrti 15. januarja.
Skupaj z njim je bilo beatificiranih tudi njegovih 13 „tovarišev“. Beseda „tovariši“ v tem kontekstu ne pomeni, da so ga dejansko spremljali, ampak da so pretrpeli mučeništvo na Kitajskem in bili beatificirani skupaj z njim. Vsi so bili kanonizirani leta 2000.
13 mučencev je med letoma 1815 in 1862 doživelo mučeništvo. To so bili:
1. Jožef Zhang Dapeng [Tchang Tong], katehet (umrl leta 1815)
Mučencištva v Mokou [Mao-Keou] 28. januarja 1858:
2. Hieronim Lu Tingmei [Lou-Tin-Mei], laik
3. Lavrencij Wang Bing [Ouang-Ping], laik
4. Agata Lin Zhao [Lin-Tchao], laikinja
Mučencištva v Yaojiaguanu [Tsin-Gay] 29. julija 1861:
5. Jožef Zhang Wenlan [Tchang-Yo-Yang], laik
6. Pavel Chen Changpin [Tchen-Tchang-Ping], laik
7. Janez Krstnik Luo Tingyin [Lô], laik
8. Marta Wang-Luo Mande [Ouang], laikinja
Mučencištva v Kuy-tsheuu 18. in 19. februarja 1862:
9. Sveti Janez Peter Néel, duhovnik Pariške Misijonske družbe
10. Martin Wu Xuesheng [Ou-Sue-Chang], laik
11. Janez Zhang Tianshen [Tchang], laik
12. Sveti Janez Chen Xianheng [Tchen], laik
13. Sveta Lucija Yi Zhenmei [Y], laikinja
NO