V Jeruzalemu, sveti Janez, škof, ki je v času razpravljanja o pravem nauku, veliko naredil za katoliško vero in mir v Cerkvi. († 10. januar 417)
Vir
Janez je bil menih in je leta 387/388 nasledil patriarha Cirila kot jeruzalemski patriarh. Z Hieronimom je polemiziral o pravilnem vodenju Cerkve, bil pa je tudi v stiku s (Tyrannusom) Rufinom. Na gori Sion je dal zgraditi petladijsko baziliko „Hagija Sofija“, ki je bila posvečena leta 415; ko so našli Štefanove kosti, so jih 26. decembra istega leta prenesli v novo cerkev. Janez je bil zagovornik pelagianizma, ki je bil pozneje obsojen. Po izročilu naj bi bila prav v času njegovega vladanja, leta 391, v Trier prenesena „sveta suknja“, ki naj bi jo našla cesarica Helena.
Janezovo „Hagijo Sofijo“ je leta 614 porušil perzijski kralj Chosrau II. in na njenem mestu danes stoji cerkev Marijinega zaspanja (bazilika Dormitio).
DE
Janez se je rodil v 4. stoletju in bil leta 386 izvoljen za jeruzalemskega škofa. Njegovo škofovanje je potekalo v času velikih težav za Cerkev zaradi spora monoteličanov, ki so trdili, da v Kristusu obstaja samo ena volja, božanska in človeška. Ta nauk, ki ga je podpiral bizantinski cesar Heraklej, je bil v nasprotju s katoliško vero, ki je potrjevala obstoj dveh volja v Kristusu, božanske in človeške.
Janez je bil odločen nasprotnik monotelitske herezije. Zelo si je prizadeval za obrambo katoliške vere in spodbujanje miru v Cerkvi. Leta 415 je sodeloval na koncilu v Kalkedonu, ki je obsodil monotelitsko herezijo in ponovno potrdil katoliško vero.
Janez je umrl leta 417.
IT
Sveti Janez Jeruzalemski, znan tudi kot Janez II Jeruzalemski ali Janez II Kapadokijski, je bil pomembna osebnost v zgodnjem razvoju krščanske Cerkve. Rodil se je v Kapadokiji konec 4. stoletja in svoje življenje posvetil služenju Bogu in ohranjanju ortodoksnega krščanskega nauka. Janezovo zgodnje življenje in izobrazba ostajata nekoliko nejasna, vendar se domneva, da je bil deležen odlične teološke izobrazbe, ki ga je usposobila za prihodnjo vlogo škofa. V začetku 5. stoletja je bil posvečen v jeruzalemskega škofa, kar je bil zelo pomemben in odgovoren položaj v Cerkvi. Eden od Janezovih najpomembnejših dosežkov v vlogi jeruzalemskega škofa je bilo njegovo neutrudno prizadevanje za ohranitev ortodoksnega krščanskega nauka sredi hudih teoloških sporov, ki so v njegovem času pestili Cerkev. Imel je ključno vlogo pri reševanju sporov in zagotavljanju ohranjanja in varovanja resničnega Kristusovega nauka. V času svojega škofovanja se je Janez soočal tudi s številnimi izzivi pri ohranjanju miru med različnimi frakcijami v Cerkvi. Različne teološke frakcije so imele konkurenčna prepričanja in razlage Svetega pisma, kar je pogosto privedlo do hudih sporov. S svojim potrpežljivim in vztrajnim vodenjem si je Janez prizadeval za spravo teh frakcij in krepitev enotnosti med verniki. Kljub težavam, s katerimi se je soočal, sveti Janez Jeruzalemski ni nikoli omahoval v svoji predanosti Cerkvi in njenim naukom. Njegovo globoko spoštovanje Kristusovih naukov in neomajna predanost veri sta navdihovala vse okoli njega. Znan je bil po svoji ponižnosti, blagem vedenju in globoki modrosti, zaradi česar je bil priljubljen tako pri svojih kolegih škofih kot pri vernikih. Prispevek svetega Janeza Jeruzalemskega k Cerkvi presega njegovo vlogo škofa. Bil je tudi plodovit pisatelj, saj je zapustil več teoloških traktatov in pridig, ki še danes navdihujejo in usmerjajo vernike. V svojih spisih je pogosto poudarjal pomen krepostnega življenja in zaupanja v Božjo previdnost. Sveti Janez Jeruzalemski je umrl 10. januarja 417 in za seboj pustil bogato zapuščino duhovnega vpogleda in globoke predanosti Cerkvi. Čeprav je bil kanoniziran pred uradno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov, so verniki prepoznali njegovo svetost in zgledno življenje. Danes ga praznujemo kot svetnika, ki ga častimo zaradi njegovega prispevka k ohranjanju ortodoksnega krščanskega nauka in spodbujanju miru v Cerkvi. Čeprav svetemu Janezu Jeruzalemskemu ni dodeljen poseben patronat, njegov vpliv še vedno navdihuje posameznike, ki si prizadevajo poglobiti svojo vero in krepiti edinost v krščanski skupnosti. Njegov praznik, 10. januar, je priložnost, da se spominjamo njegovega življenja in ga prosimo za priprošnjo v zadevah vere, edinosti in miru v Cerkvi.
EN