Jožef Vaz je prvi šrilanški svetnik. Živel je med leti 1651 in 1711. Rojen je bil v Indiji. Na Šrilanko je prišel, da bi pomagal katoliški skupnosti med preganjanjem, ki so ga sprožili nizozemski kalvinci. Za blaženega ga je pred dvajsetimi leti razglasil Janez Pavel II., prav tako med apostolskim obiskom na Šrilanki. Kanonizacija in beatifikacija sta bili obhajani ob istem oltarju in tudi na istem mestu, v parku Galle Face Green v prestolnici Kolombo.
Kanonizacija bl. Jožefa Vaza
Veličastna Izaijeva prerokba ima ob kanonizaciji velikega misijonarja evangelija, sv. Jožefa Vaza, poseben pomen, je zatrdil papež Frančišek. Vaz je s svojimi besedami in še bolj s svojim zgledom življenja pripeljal šrilanški narod k veri. »V sv. Jožefu vidimo zgovorno znamenje Božje dobrote in ljubezni do šrilanškega naroda. V njem pa vidimo tudi spodbudo, da bi vztrajali v življenju evangelija, da bi sami rastli v svetosti in da bi pričevali o evangeljskem sporočilu sprave, kateremu je on posvetil svoje življenje.« Na Šrilanko sta ga pripeljali misijonarska gorečnost in velika ljubezen do tamkajšnjega prebivalstva. Zaradi verskega preganjanja v tistem obdobju se je oblačil kot berač. Vernike je srečeval na skrivaj, pogosto ponoči. Njegova prizadevanja so katoličanom dajala duhovno in moralno moč. Jožef Vaz si je prav posebej želel služiti bolnim in trpečim. Umrl je izčrpan zaradi svojega misijonarskega dela pri devetinpetdesetih letih.
Zgleden duhovnik
Novi svetnik je zgled in učitelj v mnogih stvareh, je zatrdil papež Frančišek in nato izpostavil tri: »Predvsem je bil zgleden duhovnik.« Vsi duhovniki, redovniki in redovnice, ki so se kot on posvetili služenju Božjemu evangeliju in bližnjemu, imajo v njem zanesljivega voditelja. Uči jih iti ven, nasproti periferijam, da bi Jezusa Kristusa povsod spoznali in ljubili. Obenem je »zgled potrpežljivega trpljenja za evangelij, zgled pokorščine predstojnikom, zgled ljubeče skrbi za Božjo Cerkev«. Živel je v obdobju hitrega in globokega spreminjanja. Katoličani so bili manjšina in bili so notranje razdeljeni. Prihajalo je do sovražnosti: »Ker pa je bil nenehno v molitvi združen s križanim Gospodom, je navkljub temu bil zmožen za celotno prebivalstvo postati živa podoba usmiljene in pomirjujoče Božje ljubezni.«
Pomen preseganja verskih razdelitev v služenju miru
Drugi razlog, zaradi katerega nam je sv. Jožef Vaz zgled, je po papeževih besedah to, da nam je pokazal pomen preseganja verskih razdelitev v služenju miru. On se je posvečal ubogim ne glede na to, kdo ali kje so bili. Cerkev na Šrilanki še danes z veseljem in velikodušno služi vsem članom družbe. Ne dela razlik med rasami, veroizpovedmi, plemensko pripadnostjo ali družbenim položajem. V svojih šolah, bolnišnicah, klinikah in dobrodelnih ustanovah svoje usluge nudi vsem. Zahteva le svobodo, da lahko še naprej opravlja svoje poslanstvo. »Verska svoboda je temeljna človekova pravica. Vsak posameznik mora biti svoboden, da sam ali skupaj z drugimi išče resnico, da odprto izraža svoja verska prepričanja, brez da bi bil deležen ustrahovanj in zunanjih prisil.« Življenje Jožefa Vaza nas uči, da »pristno češčenje Boga ne vodi v diskriminacijo, sovraštvo in nasilje, temveč v spoštovanje svetosti življenja, spoštovanje dostojanstva in svobode drugih in v ljubeznivo prizadevanje za blaginjo vseh«.
Misijonarska gorečnost
»Nazadnje pa nam sv. Jožef nudi še zgled misijonarske gorečnosti.« Zapustil je svoj dom, družino, uteho domačih krajev in odgovoril na klic, naj gre in povsod pripoveduje o Kristusu. Vedel je, kako prikazati resnico in lepoto evangelija v večverskem okolju: s spoštovanjem, predanostjo, vztrajnostjo in ponižnostjo. »To je tudi pot tistih, ki za Jezusom hodijo danes. Poklicani smo ‘iti ven’ z isto gorečnostjo, z istim pogumom, ki ju je imel sv. Jožef, pa tudi z njegovo rahločutnostjo, njegovim spoštovanjem do drugih, njegovo željo, da bi z njimi delil tisto besedo milosti, ki ima moč, da jih okrepi. Poklicani smo biti učenci misijonarji.«
Sledeč zgledu sv. Jožefa Vaza naj bodo kristjani na Šrilanki potrjeni v veri in naj še več prispevajo k miru, pravičnosti in spravi v družbi – s to željo je papež Frančišek zaključil homilijo med sveto mašo: »To je tisto, kar Kristus pričakuje od vas. To je tisto, kar vas uči sv. Jožef. To je tisto, kar vas prosi Cerkev.«
Vir
V Kandy-ju v Sri Lanki (na otoku Indijskega oceana), blaženi Jožef Vaz, duhovnik iz Oratorijske kongregacije, ki je na težavnih potovanjih preko polj, s čudovito gorečnostjo neutrudno potrjeval v veri katoličane, razkropljene in oddaljene, ter marljivo oznanjal evangelij odrešenja.
Vir
Jožef Vaz, prvi Indijec, ki je bil povzdignjen v slavo oltarjev, se je rodil 21. aprila 1651 v Benaulimu (Goa), takratni portugalski posesti v Indiji na obali Malabarja.
V Goi je končal univerzitetni študij, nato pa vstopil v cerkveni stan in leta 1676 prejel duhovniško posvečenje. Patriarh iz Goe ga je poslal v Kanaro, da bi tam opravljal apostolat. Na tem območju je ostal nekaj let in se odlikoval kot goreč pastir.
Ustanovil je skupnost duhovnikov po Pravilu svetega Filipa Nerija (Oratorijance) in se naselil v Velha Goa, nato pa odšel kot misijonar na Cejlon (današnja Šrilanka), od koder so ostri nizozemski kalvinisti Vzhodnoindijske družbe izgnali vse katoliške misijonarje in med drugim grozili s smrtjo vsem duhovnikom, ki so jih ujeli.
Vaz se je zavedal nevarnosti, ki mu je grozila, zato se je leta 1686 na skrivaj izkrcal v Jaffni in skušal, čeprav s težavo, navezati stike s singalskimi katoličani, ki so skrivali svojo vero, ter ponoči zanje obhajal maše.
Z obale se je pozneje odpravil do glavnega mesta Kolombo in prodrl v notranjost ter se ustavil v kraljestvu Kandy, ki je ostalo neodvisno od portugalske in nizozemske okupacije, kjer so ga prav tako aretirali, ker je bil tujec, vendar so ga po pomenljivem dogodku, ki ga je povzročil sam, izpustili in mu dali pravico, da se prosto giblje po kraljestvu, kjer je tako lahko opravljal svoj ploden apostolat.
Leta 1696 se mu je pridružila skupina bratov oratorijancev in tako ustanovila misijon za ves otok, ki se je tako razširil, da je bilo na začetku 18. stoletja na Cejlonu okoli sto tisoč prakticirajočih katoličanov. Zavrnil je mesto apostolskega vikarja za otok, da bi ostal skromen misijonar, prevedel katekizem in molitve v dva lokalna jezika, tamilščino in sinhalščino, ter prilagodil misijonsko temo lokalnim navadam in civilizaciji.
Izčrpan v svojih močeh je Jožef Vaz 16. januarja 1711 zaspal v Gospodu v Kandyju, ki je postal baza za vse misijonarske dejavnosti na Cejlonu.
Papež Janez Pavel II. ga je razglasil za blaženega 21. januarja 1995 v Kolombu na Šrilanki.
Papež Frančišek je 17. septembra 2014 razglasil dekret o kanonizaciji.
IT
Jožef Vaz se je rodil kot tretji od šestih otrok Christopherja Vaza in Marije de Miranda 21. aprila 1651 v materini vasi Benaulim v pokrajini Saclette, ozemlje Goa v Indiji, ki je bila takrat portugalska posest prednje Indije na obali Malabarja, in bil krščen 28. aprila istega meseca. Kot otrok je kazal izrazito nagnjenost k dobrodelnosti do revnih in spoštovanje do nadrejenih, tako da so ga imenovali „sveti otrok“.
Osnovno in srednjo šolo je končal v Benaulimu, nato pa nadaljeval v Sancoalu, kjer se je naselila njegova družina. Ker je želel postati duhovnik, je na univerzi v Goi študiral humanistiko, pozneje pa na Akademskem kolidžu svetega Tomaža Akvinskega filozofijo in teologijo. Leta 1676 je bil posvečen v duhovnika. Čeprav ni takoj dobil posebne naloge, je Vaz s fakulteto odšel v Sancoale, kjer je pridigal in poslušal spovedi. Pri teh nalogah se je udejstvoval s tako vnemo, da ga je iskal tudi namestnik kralja Goa. Ker je želel razširiti svoje pastoralno delo, je v Sancoalu odprl latinsko šolo, da bi pomagal zlasti tistim, ki so želeli vstopiti v duhovništvo.
5. avgusta 1677 je izdal akt posvetitve Mariji kot večnemu sužnju, potem ko je že od otroštva gojil nežno čaščenje Marije. V tem času je Vaz izvedel za žalosten položaj katoličanov na Šrilanki (takrat Cejlon) in začutil gorečo željo, da bi tam opravljal apostolat. Za dovoljenje se je predstavil kapitlju v Goi, ki ga je povabil, naj se raje odpravi v misijon v Kanari. Po nasvetu svojega duhovnega voditelja je povabilo sprejel, svojo namero oditi na Šrilanko pa preložil na primernejši čas.
Leta 1681 je bil imenovan za vikarja v Vara del Canarà, kjer je opravljal intenziven apostolat, pridiganje in spovedovanje pa je izmenjaval z obiski bolnikov, pomagal revnim, odkupoval krščanske sužnje in se odrekel vsemu, celo svoji obleki. Predvsem pa je velik pomen pripisoval veljavnosti zakramentov, zlasti zakramenta zakonske zveze, ki je bil ogrožen zaradi boja za jurisdikcijo med nadškofom v Goi, povezanim s portugalskim patronatom, in apostolskim vikarjem, poslanim iz Rima. Da bi se rešil iz tega kritičnega položaja, je zaprosil za pogojno jurisdikcijo apostolskega vikariata in uspel rešiti problem. Nasprotno pa se je položaj še bolj zapletel z odločitvami novega nadškofa v Goi, ki je Vaza prisilil v nasprotovanje apostolskemu vikarju; od njega je nato zahteval javno odpuščanje, preden je leta 1684 zapustil Canarà in se vrnil v Goo.
Medtem se je v Goi pod oratorijskim vodstvom svetega Filipa Nerija oblikovala majhna skupnost duhovnikov, željnih asketskega življenja. Po začetni odobritvi statutov jim je nadškof za sedež dodelil cerkev Svetega križa čudežev. Vaz je bil po prošnji in pridobitvi članstva izvoljen za predstojnika. Oratoriju je dal dokončno kanonično obliko, uvedel je pobožne in dobrodelne vaje, člane pa je usposobil tudi za misijonarsko delo. Ta nova oblika življenja pa mu ni preprečila gojiti misijonarskih idealov, saj si je goreče želel pomagati katoličanom na Šrilanki, ki so jih preganjali nizozemski protestanti in so bili skoraj pol stoletja brez duhovnikov. Po poglobljenem preučevanju razmer se je Jožef Vaz odločil, da jim priskoči na pomoč.
Odrekel se je službi predstojnika in se leta 1688 odpravil na pot, ne da bi navedel svoj cilj. Po nasvetu jezuitov se je preoblekel v beraškega delavca. Ob zahodni obali Indije je naslednje leto prispel do Jaffne, nizozemske trdnjave na severu otoka. Ko si je opomogel od bolezni, ki jo je dobil zaradi naporov med potovanjem in vseh vrst pomanjkanja, je začel svoj apostolat z iskanjem katoličanov, pri čemer se je izogibal budnosti Nizozemcev. Gostoval je v hiši dobrega katoličana, ki so ga Nizozemci imeli radi, in ponoči služil med družinami. Ker je njegova prisotnost v Jaffni postala nevarna, se je preselil v povsem katoliško vas Sillalai, od koder je svoj apostolat razširil v sosednje vasi. Nizozemski poveljnik v Jaffni, ki je bil zaskrbljen zaradi njegove prisotnosti, ga je na božični večer leta 1689 poskušal ujeti.
Vaz se je nato (1690) preselil v kraljestvo Kandy, v vasico Puttalam, kjer je živelo tisoč katoličanov, ki že pol stoletja niso videli duhovnika, in okrepil svoj apostolat tudi v sosednjih regijah. V želji, da bi Kandy postal središče njegovega apostolata, je leta 1692 odšel v to mesto v upanju, da bo od kralja dobil prepustnico. Ta ga je zaradi namigovanj kalvinista dal namesto tega zapreti skupaj z dvema katoličanoma. V zaporu se je Vaz učil sinhalskega jezika, in ker se je nadzor nad zaporniki zmanjšal, je najprej zgradil barakarsko cerkev, nato pa pravo cerkev, posvečeno Mariji za spreobrnjenje nevernikov. Tako je v celoti nadaljeval svoj apostolat med številnimi katoličani in se odpravil celo izven mesta.
Leta 1696 se je z nenavadnim dogodkom končalo zapiranje in sovražnost, ki so ji nasprotovali tudi budistični menihi. Po hudi suši je kralj prosil budistične menihe, naj pri svojih bogovih prikličejo dež, vendar zaman. Nato se je obrnil na zapornika Vaza, ki je, potem ko je sredi trga postavil oltar in križ, začel moliti in dosegel obilen dež, vendar sta on in oltar ostala suha. Kralj mu je nato podelil svobodo, da je lahko povsod oznanjal evangelij.
To svobodo je izkoristil, odšel na nizozemsko območje in obiskal katoličane v Columbusu, pri čemer je tvegal, da ga bodo ujeli. Verjetno se mu je v tem letu pridružila skupina bratov iz Goa z novico, da ga je škof iz Cochina imenoval za svojega generalnega vikarja na Šrilanki. Ko je septembra 1697 v Kandyju izbruhnila huda epidemija ošpic, je ravno organiziral začetno misijonarsko strukturo. Njegov neprimerljiv apostolat med bolniki je prepričal kralja, da je Vazu dal vso možno svobodo apostolata, in tako je lahko s svojimi brati zgradil oratorijanski misijon za ves otok.
Med letoma 1700 in 1705 je opravil več misijonskih potovanj, na katerih je obiskal glavna središča otoka in povsod organiziral krščansko življenje. Zlasti s prihodom novih misijonarjev v letih 1705 in 1708 mu je uspelo šrilanški misijon strukturirati v osem okrožij, v vsakem od njih pa je imel svojega duhovnika.
S sodelovanjem dveh bratov mu je uspelo uresničiti tudi sanje, ki jih je gojil od prihoda v kraljestvo Kandy: oblikovanje katoliške literature. Jožef Vaz ni bil le duhovnik, ki ga je gnala misijonarska gorečnost, ampak tudi kulturnik: na povabilo kralja Kandyja je prevajal portugalske knjige v singalščino in spodbujal katoliško literaturo v singalščini in tamilščini (dveh jezikih otoka), ki bi služila kot orodje za dialog in primerjavo z budistično literaturo.
Trdna in pogumna je bila tudi njegova zavezanost k uveljavljanju pravic katoličanov pred nizozemsko protestantsko vlado.
Kljub oslabljenim močem se je leta 1710 odpravil na svoje zadnje apostolsko potovanje. Ko se je vračal s tega potovanja, je padel z vozila in v težkem stanju prispel v Kandy. Po okrevanju so ga po veliki noči 1710 prizadele nove bolezni. Absces za ušesom mu je povzročal hude bolečine. V tem položaju je želel opravljati duhovne vaje, ki jih je predpisovalo pravilo, vendar so mu po šestem dnevu prepovedali nadaljevati z njimi. 7. in 15. januarja je pisal očetu Jožef de Menezesu, naj sprejme mesto generalnega vikarja in predstojnika misijona.
Umrl je 16. januarja 1711 v Kandyju, potem ko je prejel bolniško maziljenje. Star je bil 60 let. O tem so obvestili kralja, ki je očetom poslal sožalje. Novica o Vazovi smrti se je razširila povsod in zaradi velike množice je bilo treba truplo izpostaviti za tri dni; nato so ga pokopali v cerkvi v Kandyju.
Njegov grob je bil med preganjanji na Šrilanki uničen, relikvije pa razpršene.
V 24 letih je z neverjetno drznostjo in podvržen strahovitemu delovnemu tempu ‚ostanke‘ trpeče cerkve spremenil v mlado in marljivo cerkev. Dokument iz leta 1617 govori o 70.000 katoličanih, 10 indijskih misijonarjih in 400 kapelah. Dokumenti, ki sta jih napisala dva človeka iz njegovega časa, in Vazova pisma dajejo jasen vtis, da je bil Jožef Vaz moralna osebnost izjemne veličine, ki je čudovito znal uskladiti kontemplativno in dejavno življenje na ozadju močno asketskega življenja, polnega ljubezni do Boga in Cerkve.
Jožefa Vaza je papež Frančišek 14. januarja 2015 v Kolombu na Šrilanki razglasil za svetnika, potem ko ga je papež Janez Pavel II. 21. januarja 1995 na tem kraju razglasil za blaženega.
IT
Jožef Vaz je bil tretji od šestih otrok krščanskega para Christopha in Marie Vaz. Njegova družina je pripadala kasti brahminov, vendar je postala katoliška. V gimnaziji se je naučil portugalščine in latinščine, v njem pa je dozorel poklic za duhovnika – tako kot v vseh njegovih nečakih, zaradi česar je njegova družina izumrla: žrtvovali so se Bogu. Jožef je študiral klasično filologijo na jezuitskem kolegiju v Goi – zdaj Velha Goa – ter filozofijo in teologijo na dominikanskem kolegiju. Leta 1676 je bil posvečen v duhovnika. Posebej je bil predan Mariji in se je rad opisoval kot Marijin suženj.
Zaradi svoje izobrazbe je bil kmalu povabljen k pridiganju v katedrali v Goi. V regiji Kanara – območje okoli Goa – je bil ustanovljen apostolski vikariat, ki je bil Jožefu Vazu zaupan leta 1681. Zaradi notranjih sporov je leta 1684 odstopil. Med spori je v njem rasla želja, da bi se pridružil kakšnemu redovniškemu redu, vendar mu to ni uspelo, saj so vsi redovniški redovi sprejemali le evropske kandidate. Več poskusov ustanovitve skupnosti domačinov je bilo neuspešnih. Leta 1685 pa je nadškof v Goi trem indijskim duhovnikom dovolil, da se združijo in živijo v skupnosti v cerkvi Svetega križa čudežev na Monte Boa Visti pri Goi. Za predstojnika je bil izvoljen sveti Jožef, ki je razvil oblike skupnosti na podlagi pravil Oratorija Filipa Nerija. Leta 1706 je papež Klement XI. priznal to prvo avtohtono skupnost.
Konec leta 1686 je Jožef zapustil zdaj okrepljeno skupnost, da bi priskočil na pomoč katoličanom na Cejlonu – današnji Šrilanki. Preoblečen v sužnja in berača mu je uspelo pristati na obali Cejlona. Ko so Portugalci leta 1505 zasedli Cejlon kot kolonijo, se je katoliški misijon tam sprva širil. Ko so kalvinistični Nizozemci po dvajsetletni vojni leta 1658 dokončno pregnali Portugalce z otoka, so bili pregnani tudi katoličani in prevladalo je poslanstvo reformirane cerkve. Jožef Vaz je bil prvi katoliški duhovnik, ki se je ponovno uveljavil na Cejlonu. Zatočišče je našel pri družini, ki je ostala katoliška, in prek nje spoznal druge vernike, ki so ostali zvesti katolištvu in so bili še vedno raztreseni po državi. Gradnja mreže predanih laikov je postala recept za uspeh njegovega dela.
V takratni vasi Jaffna / Yazhpanam je Jožef lahko razvil svoje delo. Pogosto je več dni zapored poslušal spovedi, krščeval otroke in odrasle, maševal in urejal že sklenjene zakonske zveze. Njegova dejanja so pritegnila pozornost nizozemskih oblasti in gnev kalvinistov, zaradi česar je bilo nemalo mučencev. Vendar je bil Jožef Vaz na varnem v majhnem neodvisnem kraljestvu Kandy, kjer je vladal budistični kralj Villmadharma Surya. Kalvinisti so razširili govorice, da je bil Jožef Vaz portugalski vohun, zato so ga vrgli v zapor. Izročilo pripoveduje o čudežu, zaradi katerega je bil izpuščen: ko so bile molitve budističnih menihov v obdobju suše leta 1696 brez uspeha, je kralj Kandyja poslal po Vaza. Ta je na glavnem trgu postavil oltar; komaj je začel moliti, že je začelo deževati, le oltar in sam Vaz sta ostala suha. Navdušeni kralj je zdaj Jožefu dovolil, da pridiga po vsej državi.
Jožef je potoval po zahodni obali Cejlona od Jaffne/Jazhpanama do Kolomba. Najprej se je naučil jezike, med drugim tamilščino in singalščino, in živel skromno življenje, potoval bos in vedno spal na tanki preprogi na tleh. Med epidemijo ošpic, ki je izbruhnila leta 1697, je skrbel za bolne in izdal higienske predpise, ki so pomagali zajeziti bolezen. Ko naj bi bil Jožef Vaz imenovan za apostolskega vikarja za ves Cejlon, je to zavrnil in ostal skromen misijonar. Napisal je katekizem in molitvenik v dveh nacionalnih jezikih singalščini in tamilščini. V njegovem času so bile zgrajene štiri velike cerkve v večjih mestih in več kot 200 kapelic v vaseh. Ob njegovi smrti je Katoliška cerkev na Šrilanki štela 70.000 vernikov.
Kanonizacija: Papež Benedikt XIV. je že leta 1732 odobril začetek postopka beatifikacije, vendar je ladja z dokumenti na poti v Lizbono potonila. Jožefa Vaza je zato beatificiral šele 21. januarja 1995 papež Janez Pavel II. med obiskom v Kolombu na Šrilanki. Med obiskom papeža Frančiška na Šrilanki je bil kanoniziran 14. januarja 2015.
Zavetnik Šrilanke
DE
Sveti Jožef Vaz (Joseph; pt: José) se je rodil 21. aprila 1651 v Benaulimu v vasi Sancoale v pokrajini Salcete na portugalskem ozemlju Goa na zahodni obali Indije (Malabarska obala). Bil je tretji od šestih otrok Christopherja Vaza (pt: Cristóvão) in Marie de Miranda, ki sta bila katoliška brahmana, pripadnika najvišjega od štirih družbenih razredov (varna) starodavne indijske kastne družbe. Njun materni jezik je bil konkani. Jožefa je 28. aprila v župnijski cerkvi São João Batista v Benaulimu krstil župnik Jacinto Pereira. Osnovno šolo je obiskoval v očetovi vasi Sancoale, kjer se je naučil portugalščine, in v materini vasi Benaulim, kjer se je naučil latinščine. Bil je nadarjen učenec, ki so ga spoštovali učitelji in vrstniki.
Jožef je bil pri študiju tako uspešen, da se je oče odločil, da ga bo poslal na nadaljnji študij v mesto Goa, kjer je študiral humanistiko in retoriko na jezuitskem kolidžu svetega Pavla v Goi. Zdaj se je začel zavedati svoje poklicanosti v duhovništvo, zato je nadaljeval študij filozofije in teologije na dominikanskem kolegiju svetega Tomaža Akvinskega v Goi. Leta 1675 je škof Custódio de Pinho, apostolski vikar v Bijapurju in Golondi, Vaza posvetil v diakona za nadškofijo Goa. Leta 1676 ga je nadškof António Brandão OCist iz Goa (1674-78) pri 25 letih posvetil v duhovnika.
Zaradi izobrazbe in odličnih ocen iz semenišča mu je bila dodeljena pridigarska in spovedna pristojnost. Kmalu po posvečenju v duhovnika je začel hoditi bos, da bi živel kot revni, in si pridobil sloves priljubljenega pridigarja in spovednika. Te dolžnosti je opravljal tako dobro, da ga je poiskal celo podpredsednik Goa. V Sancoalu je odprl latinsko šolo za tiste, ki so se želeli pripraviti na duhovništvo, in naredil veliko dobrega med mladimi. Jožef Vaz je bil vedno močno predan Devici Mariji. Leta 1677 se je nenavadno posvetil kot „Marijin suženj“ in to zapečatil z dokumentom, ki je postal znan kot njegovo „suženjsko pismo “.
Leta 1681 je Jožef izvedel za tragičen položaj katoličanov na Cejlonu (zdaj Šrilanka), ki so bili zaradi preganjanja kalvinističnih Nizozemcev že pol stoletja brez duhovnikov. Zgodovina Katoliške cerkve na Cejlonu se je začela s portugalskim odkritjem otoka leta 1505. Sprva je bilo tam le občasno misijonarstvo, leta 1543 pa je prispela skupina frančiškanov in začela sistematično delo. Leta 1602 so prišli prvi jezuiti, štiri leta pozneje pa še dominikanci in avguštinski puščavniki.
Ob koncu portugalske vladavine nad Cejlonom je tam delalo 120 misijonarjev. Nekatera mesta, kot so Colombo, Mannar, Jaffna in Galle, so imela skoraj katoliški pridih. Vse to pa se je porušilo, ko so Nizozemci v dvajsetletni vojni (1638-58) pregnali Portugalce z otoka. Nizozemska vzhodnoindijska družba, ki je nadzorovala obalni pas, kjer je živela večina Portugalcev, in skoraj vsa pristanišča, katoliškim duhovnikom ni dovolila, da bi pristali na otoku, njihovo bivanje pa se je kaznovalo s smrtjo. Nizozemska reformirana cerkev je bila edina, ki je smela zaposlovati člane. Država je ostala praktično brez duhovnikov.
Ker je bila škofija v Goi po smrti nadškofa Brandãa 6. julija 1678 prazna, je Jožef zaprosil za dovoljenje za potovanje na Cejlon kapitelj v katedrali, ki je upravljal škofijo, medtem ko je bila škofija prazna. Poudaril je, da bi lahko Indijec temne polti, kot je bil sam, neopazno vstopil. Toda v tem času se je odvijal spor o pristojnosti med nadškofom v Goi, ki je bil povezan s portugalskim sistemom padroado, in apostolskim vikarjem, ki je bil poslan iz Rima. Padroado je bil pravni sporazum med papeštvom in portugalsko krono. V zameno za financiranje širjenja krščanstva v svojem velikem pomorskem imperiju so Portugalci dobili obsežno jurisdikcijo nad tako ustanovljenimi cerkvami. V 16. stoletju so bile v številnih delih Azije ustanovljene trajne katoliške skupnosti, vendar je tesno zavezništvo med krščansko misijo in kolonialno agresijo povzročilo tudi velike neuspehe v obliki lokalnega odpora.
V 17. stoletju, ko so večino portugalskih azijskih posesti osvojili kalvinistični Nizozemci, so misijonarji pobegnili ali bili izgnani. Portugalci so ostali le v nekaterih majhnih enklavah, med drugim v Goi na zahodni obali Indije, ki je bila upravni in cerkveni sedež nekdanjega cesarstva. Ker Portugalska ni mogla več izpolnjevati svojih obveznosti v preostali Aziji, je Sveti sedež začel imenovati apostolske vikarje prek Kongregacije za misijone Propaganda Fide, čemur so Portugalci močno nasprotovali.
V Goi je bilo veliko indijskih duhovnikov, ki bi bili idealni za služenje v Propagandi Fide, če se portugalski nadškofje v Goi ne bi bili pripravljeni odpovedati nadzoru nad njimi. Še posebej odločno so nasprotovali temu, da bi jih Rim imenoval za škofe. Na portugalskem ozemlju so bili ti duhovniki, čeprav predani in sposobni, iz rasističnih razlogov oddaljeni od vseh odgovornih položajev.
Kapitelj je predlagal, naj oče Jožef raje odide v Kanaro, južno od Goa, kjer so bile padroadske oblasti v Goa v sporu z lokalnimi oblastmi, ki so pripadale Propagandi Fide. Padroado je leta 1681 Vaza imenoval za vikarja forane (zunanji vikar) v Kanari in ga tja poslal v upanju, da bi ga lahko uporabil kot orodje za ponovno vzpostavitev pravic Padroado v Kanari. To poslanstvo je sprejel, vendar je vztrajal pri svoji želji, da bi odpotoval na Cejlon. Vikar forane je bil duhovnik, ki je s škofovim imenovanjem izvajal omejeno pristojnost nad duhovniki v okrožju škofije. Ko je prišel v Kanaro, je ugotovil, da so razmere v Rimskokatoliški cerkvi zelo eksplozivne.
Padroadove oblasti v Goi so bile v sporu s cerkvenimi oblastmi Propaganda Fide v Kanari, ki jih je vodil že delujoči vikar forane, škof Thomas de Castro, še en brahman iz Goe, ki ga je imenoval Rim in je bival v Mangaloru. Spor je nastal, ker prejšnji nadškof Padroado ni priznal, da je papež Klement X. (1670-76) 30. avgusta 1675 imenoval de Castra za foranskega vikarja v Kanari. Posledično mu padrodoške oblasti kljub papeževemu pismu o imenovanju niso prenesle pristojnosti.
Da bi premagal to težavno situacijo, se je Jožef z veliko diplomacijo in ponižnostjo srečal z De Castrom v Mangaloreju in se, potem ko se je prepričal o legitimnosti Vazovih dokumentov, dogovoril za premirje, dokler nista prejela ukaza novega papeža, blaženega Inocenca XI (1676-89). Jožef Vaz je svoje delo razložil kapitlju v Goi z prošnjo, da bi našli rešitev problema, ki pa so ga nestrpne odločitve novega nadškofa v Goi, don Manoela de Sousa e Menezesa (1680-84), le še poslabšale.
Jožefu je ukazal, naj apostolskega vikarja obravnava kot vsiljivca in naj vernikom prepove, da bi imeli kar koli opraviti z njim ali njegovimi duhovniki. Ker pa je škof imel legitimno oblast, je Vaz priznal njegovo avtoriteto, hkrati pa se je še naprej držal sistema padroado. Jožef je z vikarjem ravnal s ponižnim spoštovanjem in z njim v celoti sodeloval. Škof pa se je strinjal, da Vazu pogojno prenese pristojnost. Vaz se je pogosto pogovarjal z njim in ga prosil, naj ne izdaja toliko izobčenj, ampak naj počaka na papeževo odločitev. Poudarjal je, da so hindujci zaradi teh prepirov šokirani, kristjani pa zmedeni. Kasneje se je javno opravičil škofu De Castru.
Kljub temu se je med letoma 1681 in 1684 lotil obsežne službe: pridigal je, poslušal spovedi, obiskoval bolnike, pomagal revnim, kupoval svobodo krščanskim sužnjem in se odrekel vsemu, celo oblačilom. Vaz je opravljal obsežno misijonsko delo v Mangaloreju, Basrooru, Barcooru, Moolkiju, Kallianpurju in na drugih območjih ter oživljal vero in moč razpršenih katoličanov. obnovil je katedralo Rosario v Mangaloreju ter zgradil nove cerkve v Onoreju, Basrooru, Cundaporu in Gangolimu. V nekaterih vaseh je v sodelovanju z vaščani ustanovil tudi manjše šole. V treh letih bivanja v Kanari so ga ljudje vseh verstev začeli spoštovati kot pravega sanjasija, svetega asketa. Zelo se je zavzemal za veljavnost zakramentov, zlasti poroke.
Vazov najpomembnejši prispevek pa je bila ustanovitev velikega števila Irmandades (bratovščin, bratstev) po vsej Kanari, kjer je redno praznoval slovesne priložnosti z velikim pompom in razkošjem. Vaz je bil v to prisiljen zaradi pomanjkanja duhovnikov, Irmandade pa so združevale katoličane v kraju, kjer ni bilo ne cerkve ne stalnega duhovnika. V ta namen je zgradil majhne koče in prosil lokalne katoličane, naj se zbirajo v njih in recitirajo svoje molitve. To je bila velika pomoč pri ohranjanju in spodbujanju verske gorečnosti kristjanov.
V tem obdobju so Jožefu Vazu pripisovali številne čudeže. Lokalna legenda pripoveduje, da je, ko je služboval kot župnik v župniji Nossa Senhora das Mercês v Paneeru (danes Ullal-Panir), nekaj kilometrov od Mudipuja v Bantwalu, ponoči prišlo nekaj hindujcev in ga prosilo, naj jih spremlja, da bi bolnemu župniku blizu Mudipuja podelili zadnje zakramente. Moški so se dogovorili, da bodo duhovnika ubili zaradi njegovega neutrudnega misijonarskega dela. Ko so prišli na vrh hriba, so ga poskušali ubiti.
Neuklonljivi oče Vaz je pokleknil na skalo in držal palico ob tleh. Med njimi je zasijala svetloba in moški so videli, kako je s kolen, kjer je klečal, pritekla voda. Zaradi tega čudeža so moški pobegnili, oče Vaz pa se je nepoškodovan vrnil v svojo župnijo. Na tem mestu v Mudipu je bilo zgrajeno njemu posvečeno svetišče. Vsako leto ga obišče na tisoče romarjev in vernikov, ki iščejo blagoslov in ozdravitev različnih bolezni.
Ko je novi nadškof Manoel de Sousa e Menezes prišel v Goa, je bil nezadovoljen z Vazom zaradi sporazuma, ki ga je sklenil z De Castrom. Ko je Vaz zaprosil za dovoljenje za vrnitev v Goo, je nadškof njegovo prošnjo zavrnil. Vaz se je kot neposlušen duhovnik znašel v nemilosti in se je komaj izognil suspenzu. Prav tako je moral nositi breme de Castrovih nasprotnih obtožb proti oblastem padroado. Po nadškofovi smrti 31. januarja 1684 pa mu je kapitelj v katedrali v Goi dovolil vrnitev iz Kanare v Goo in ga nadomestil z Nikolasom de Gamhoa, enim od svojih nekdanjih pomočnikov. V Goi je Jožef svoje prve dni preživel v pridiganju po okoliških vaseh.
Zaradi nasprotij, ki jih je Jožef doživljal, je v njem rasla želja, da bi se pridružil kakšnemu redu. Vendar ta želja sprva ni bila izpolnjena, saj so vsi redovi sprejemali le evropske kandidate. Nekaj neuspešnih poskusov je bilo, da bi ustanovili skupnosti domačinov. Toda trije indijski duhovniki v Goi so želeli živeti asketsko življenje in so se združili v majhno kongregacijo. Nadškof jim je 25. septembra 1685 dal začetno odobritev statuta, kar je bila prva domorodna verska skupnost v škofiji. Za svoje bivališče so prevzeli cerkev Svetega križa čudežev na Monte Boa Visti pri Goi. Skupini se je pridružil Jožef Vaz in bil izvoljen za njihovega predstojnika. Oratorij je pod Jožefovim vodstvom pridobil dokončni kanonični status, uvedel je verske vaje in dobrodelne dejavnosti ter usposobil člane za misijon. Skupnost je razvijal na podlagi pravil Oratorija svetega Filipa Nerija. Leta 1706 je to prvo avtohtono skupnost priznal papež Klement XI (1700-21). Postali so del Kongregacije oratorijancev (Institutum [zdaj Confoederatio] Oratorii Sancti Philippi Nerii – CO).
Že po šestih mesecih se je Jožef odpovedal položaju predstojnika, saj se je skupnost že uveljavila in prejela veliko poklicev in dobrih sadov, zato je menil, da bo zmogla tudi brez njega. Dobil je dovoljenje za odstop s položaja predstojnika, zato se je odločil, da bo uresničil načrt, ki ga je imel leta 1681, in odpotoval na Cejlon. Odšel je konec leta 1686 z dvema najnovejšima članoma skupnosti, p. Paulusom de Souzo in br. Stefanom Sequeiro ter tudi mladeničem po imenu Johannes (pt: João) Vaz, služabnikom iz družinske hiše v Sancoalu. Preoblekli so se v potujoče delavce in nosili le grobo, do gležnjev segajočo tkanino okoli pasu. Leta 1686-87 sta nekaj mesecev bivala v kraljestvu Keladi, kjer je Jožef skrbel za duhovne potrebe lokalnih kristjanov.
Januarja 1687 je prišel v Tellicherry (zdaj Thalassery) na malabarski obali Kerale. Tam je bratoma prvič razkril svojo namero, da bo potoval naprej proti jugu in na nizozemsko ozemlje. Ni presenetljivo, da sta pod takšnim ali drugačnim izgovorom ostala v ozadju in pustila očeta Jožefa in mladega Joãa, da nadaljujeta pot „v smrtne čeljusti“.
Na velikonočno nedeljo leta 1687 sta prispela v pristaniško mesto Tuticorin na drugi strani južnega konca Indije, nasproti Cejlona. Z velikimi težavami sta našla ladijski prevoz do Cejlona, vendar sta na koncu izčrpana po strašnem potovanju z ladjo v slabem vremenu prispela do Jaffne na severu otoka, ki je bila pomembna nizozemska utrdba. Morala sta prositi za ostanke hrane in spati, kjer se je le dalo, in kmalu sta zbolela za grižo. Odnesli so ju v gozd, ker naj bi umrla, vendar ju je rešila ženska, ki jima je vsak dan prinašala riževo kašo. Jožef je kot berač z rožnim vencem okoli vratu hodil po ulicah Jaffne in navezal stike s katoliškimi družinami, ki so se skrivale. Dovoljeno mu je bilo, da je ostal pri pobožnem katoličanu, ki mu je uspelo vzpostaviti dobre odnose z Nizozemci, in ponoči je ministriral pri družinah.
Toda sčasoma je postalo preveč tvegano, da bi ostal v Jaffni, zato so mu svetovali, naj odide v vas Sillalai, ki je bila popolnoma katoliška. Od tam je svoj apostolat razširil na vasi na tem območju. Toda to je zbudilo pozornost Nizozemcev, saj je bil nizozemski poveljnik v Jaffni Adrian van Rheede zaskrbljen zaradi katoliškega preporoda in prisotnosti katoliškega duhovnika na tem območju ter je na božični večer leta 1689 zaman poskušal ujeti Jožefa. Osem mož, najbogatejših in najvplivnejših tamilskih katoličanov, je bilo bičanih, zaprtih in z njimi so tako slabo ravnali, da so kmalu zatem vsi umrli.
Leta 1690 je bil Jožef prisiljen preseliti svoj sedež v Puttalam v singalsko budistično kraljestvo Kandy, ki je še vedno ohranjalo neodvisno suverenost nad nerazvito, z džunglo poraslo notranjostjo otoka. Tam je z velikim uspehom delal celo leto. Tam je bilo tisoč katoličanov, ki že petdeset let niso videli duhovnika. Svoj apostolat je okrepil tudi v sosednjih regijah. Upal je, da bo mesto Kandy postalo središče njegovih dejavnosti, zato se je tja odpravil leta 1692. Jožef je upal, da mu bo kralj Vimaladharma Surja II. omogočil svobodo gibanja, vendar je kralj namesto tega dal Jožefa in dva druga katoličana zapreti, potem ko je kalvinist namignil, da sta portugalska vohuna. V zaporu se je naučil lokalnega jezika sinhala. Sčasoma je postalo varovanje zapornikov milejše, kar je Jožefu omogočilo, da je na območju zapora najprej zgradil majhno kapelo, pozneje pa pravo cerkev, posvečeno Mariji, in začel spreobračati neverne sojetnike.
Jožef je kar najbolje izkoristil novo pridobljeno svobodo in se odpravil na tvegano misijonarsko potovanje na območja, ki so jih nadzorovali Nizozemci. Tvegal je, da ga bodo aretirali, vendar je kljub temu obiskal katoličane v Kolombu. Svojega služabnika Johna je poslal domov s pismom, leta 1697 pa je Jožef prejel okrepitev v obliki treh drugih duhovnikov iz oratorija v Goi. Ti so prinesli novico, da je škof Cochina v južni Indiji Don Pedro Pacheco imenoval Jožefa za generalnega vikarja na Cejlonu.
Ko je leta 1697 v Kandyju izbruhnila huda epidemija ošpic, je Jožef ravno pripravljal osnovno strukturo misijona. Jožefov nesebični apostolat med bolniki je kralja spodbudil, da mu je dal popolno svobodo pri delu in dovoljenje, da povsod oznanja svoje sporočilo. Jožef se je nato odpravil na misijonsko potovanje v najpomembnejša središča otoka. Leta 1699 se je vrnil v Kandy skupaj s p. Jožefom de Carvalhom, ki je bil izgnan zaradi vpliva budističnih menihov, in dokončal gradnjo nove cerkve v mestu. Kralj ga je povabil v svojo palačo, da bi prevajal portugalske knjige v singalščino.
Od leta 1700 do 1705 je Jožef organiziral misijonarska potovanja v vse dele Cejlona in okrepil svoje delo med katoličani in neverniki. Pod kraljevim varstvom so svobodno potovali po Kandyju, hodili bosi po džungli, živeli z dvema dnevnima obrokoma čistega riža in spali na tleh kot najrevnejši člani svoje črede. Na obalna območja, ki so jih nadzorovali Nizozemci, so lahko vstopili le preoblečeni v delavce ali ribiče, svoje duhovniške dolžnosti pa so morali opravljati ponoči v zasebnih hišah. Ker pa niso izstopali od preostalega prebivalstva, jih niso nikoli ujeli.
Jožefu je uspelo spreobrniti nekaj uglednih Singalcev, kar je sprožilo obrekovanje proti njemu in preganjanje novih spreobrnjencev. Ko je leta 1705 prišlo več misijonarjev, je lahko misijon organiziral v osem okrožij s po enim duhovnikom. V sodelovanju z dvema od njih je lahko začel uresničevati svoje sanje o oblikovanju katoliške literature, ki bi bila enakovredna budistični, in o obrambi pravic katoličanov pred nizozemskimi protestantskimi oblastmi. Jožef je pisal molitve, himne in para-liturgično gradivo v singalščini in tamilščini. Cerkvene zgradbe in glasba so uporabljale preproste lokalne oblike.
Medtem ko so evropski duhovniki za svoje storitve običajno prejemali določen znesek, je Jožef svojim misijonarjem prepovedal prejemanje plač ali štipendij. Dovoljena je bila le povsem prostovoljna miloščina, kakršno so budisti dajali svojim menihom. Verniki so se odzvali tako velikodušno, da je bil misijon popolnoma samozadosten, poleg tega pa je ostalo še veliko za revne. Donacije riža so bile shranjene v vreči ob cerkvenih vratih, da so se tisti, ki so jih potrebovali, lahko nahranili sami. Jožef je vztrajal, da je treba humanitarno pomoč vsem nuditi brezplačno, brez razlikovanja med katoličani in nekatoličani. Ko je v Kandyju izbruhnila epidemija ošpic, je Jožef s težavo skrbel za bolnike. Njegovo junaštvo je bilo zapisano v budistični kroniki Vijitavalle Rajavaliya, ki je zdaj v Britanskem muzeju.
Leta 1707 je umrl kralj Vimaladharma Surja II, ki je bil Jožefu naklonjen, njegov naslednik Narendrasimha pa je pozorneje spremljal njegove dejavnosti in se izkazal za še močnejšega podpornika. Jožef je nadaljeval svoj apostolat, pri čemer so mu pomagali novi misijonarji, ki so prišli leta 1708. Novica o njegovem uspehu je prišla v Rim in papež Klement XI (1700-21) se je zelo zanimal za Jožefovo delo. Papeževemu legatu Msgr de Tournonu je naročil, naj stopi v stik z Jožefom. Legat je želel ustanoviti Cejlon kot apostolski vikariat, prvi škof pa bi bil oče Vaz, vendar ga je Jožef od tega odvrnil in je raje ostal preprost misijonar. Zato je pogosto upodobljen z mitro ob sebi. Če bi sprejel ponudbo, da postane škof, bi se mu nadškofija Goa verjetno maščevala tako, da bi več duhovnikom iz oratorija zavrnila potovanje na Šrilanko.
Kljub slabšemu zdravju je Jožef leta 1710 opravil svoje zadnje misijonsko potovanje. Na povratku je padel iz kočije in v Kandy prispel v zelo slabem stanju. Okreval je, vendar ga je po veliki noči prizadela kataralna okužba, od katere si je prav tako opomogel. Kmalu pa se mu je za ušesom pojavil tumor, ki je povzročal neznosne bolečine in visoko vročino. Kljub temu je želel dokončati devetdnevni umik, ki ga je predpisoval pravilnik oratorija. Toda po šestih dneh mu je bilo prepovedano nadaljevati.
Ker je čutil, da se bliža konec, je prosil za zadnji obred (zdaj zakrament maziljenja). Ko je pozdravil novega misijonarja, ki je pravkar prispel v Kandy, je prosil, naj ga pustijo samega, in se umaknil v kontemplacijo. Umrl je pozno zvečer 16. januarja 1711, star 59 let. Kralj je duhovnikom izrekel sožalje. Novica o Jožefovi smrti se je razširila in zbrala se je velika množica ljudi, tako da je moralo njegovo truplo tri dni ležati na pogrebu. Po slovesnem obredu v cerkvi so ga nato pokopali v cerkvi, ki jo je sam zgradil v Kandyju.
Ko je Jožef umrl, je v državi delalo deset misijonarjev in 70.000 katoličanov. Od tega jih je 40.000 izhajalo iz tradicionalnih katoliških družin, ki so se vrnile k prakticiranju svoje vere, 30.000 pa je bilo novih spreobrnjencev. Oratorij v Goi, katerega ustanovitelj je bil, je še naprej zagotavljal duhovnike na otoku, dokler ga leta 1834 ni zaprla protiklerikalna portugalska vlada. Zgodba o Jožefovem pionirskem delu v medazijskem misijonu je Jeanne Bigard navdihnila, da je ustanovila „Društvo svetega Petra apostola“, da bi zbirala sredstva za usposabljanje domačih duhovnikov v tretjem svetu. Sveti Jožef velja za drugega ustanovitelja Cerkve na Šrilanki, kjer danes (2011) živi 6,1 odstotka katoličanov (70,2 odstotka budistov, 12,6 odstotka hindujcev, 9,7 odstotka muslimanov in 1,3 odstotka protestantov).
Msgr Ladislaus Zaleski (1852-1925), apostolski delegat za vzhodno Indijo, je leta 1894 o Jožefu Vazu zapisal, da je bil “žal skoraj popolnoma pozabljen. V Evropi in celo v Indiji se nekateri še spominjajo njegovega imena, na Cejlonu, prizorišču njegovega apostolata, pa njegovo ime še vedno omenja starejša generacija, vendar pa odraščajoča generacija skoraj ne ve, kaj mu dolguje. Vendar pa mora njegovo ime trajati večno.”
Leta 1928 je nadškof v Goi ponovno odprl postopek za beatifikacijo, leta 1953 pa je bila zadeva dokončana na škofijski ravni v Goi in predložena Kongregaciji za nauk vere v Vatikanu. Papež Janez Pavel II (1978-2005) je 13. maja 1989 priznal njegove „junaške kreposti“ in mu podelil naziv Venerabilis („častitljivi“). Papež je 6. julija 1993 podpisal dekret Kongregacije za zadeve svetnikov, s katerim je odobril čudež na njegovo priprošnjo. Papež Janez Pavel II. ga je beatificiral 21. januarja 1995 na zelenici Galle Face Green v Kolombu na Šrilanki, pet hektarjev velikem mestnem parku, ki se razteza pet kilometrov vzdolž obale v središču finančnega in poslovnega okrožja Kolomba in se je prvotno uporabljal za konjske dirke in golf, zdaj pa tudi za kriket, polo, nogomet, tenis in ragbi.
14. januarja 2015 je papež na zelenici Galle Face Green v Kolombu kanoniziral Jožefa Vaza. Njegov spominski dan je na dan njegove smrti, 16. januarja. Zaradi svojega dela in dosežkov je Jožef Vaz znan kot apostol Cejlona. Najpomembnejši svetišči, ki mu pripadata, sta svetišče v Mudipu v Bantwalu v Karnataki v Indiji in svetišče v Sancoale pri Goi.
NO
Jožef Vaz se je rodil v kraju Benaulim, Salcette, Goa, na materinem domu. Ta avgustovski dogodek je njegovemu pobožnemu očetu skrivnostno naznanil pojav zvezde, ki je opoldne jasno sijala nad nebom v njegovem rojstnem kraju Sancoale. To ga je spodbudilo, da je v svoj družinski register zapisal naslednje: “21. aprila 1651 se mi je rodil sin. Krščen je bil osmega dne z imenom Jožef. Sčasoma bo dosegel veličino.” Že od samega začetka ga je oblikovala Gospodova roka. Deček je tako zelo rasel v ljubezni do Boga, da ga je samodejno pritegnilo, da je to prenašal na manj srečne in socialno zaostale otroke iz svoje okolice, tako da jih je učil katekizem in molitve. Vodilo ga je tudi, da je svojo hrano in imetje delil z revnimi in obubožanimi. Postopoma je celotna vas postala ponosna na tak dragulj.
Njegova globoka pobožnost je tako napredovala, da so ga starši pogosto našli pri molitvi v poznih nočnih urah, lokalno izročilo pa pravi, da je zgodaj zjutraj tiho pobegnil v svojo župnijsko cerkev, katere vrata so se samodejno na široko odprla in ga sprejela v svetišče, kjer je ure in ure preživel pred Najsvetejšim zakramentom in molil k svoji dragi materi Mariji, ki se ji je pozneje prodal kot njen suženj. Jožef Vaz, rojen v domu, kjer so visoko cenili kreposti, kjer so zelo poudarjali krščanske etične in moralne vrednote, kjer je bil določen čas namenjen družinski molitvi in duhovnemu branju, je odraščal kot blag in prijazen, zelo predan pobožnosti in obdarjen z izjemno ljubeznijo do ubogih ter z nekoliko dragoceno željo, da bi bil pri svoji pobožnosti in miloščini nezaznaven in neopažen. Po očetu je podedoval resnost obnašanja in resnobnost. Njegova razgledanost je nekoliko presegala njegovo starost, ljubezen do študija in nagnjenost k krepostim pa sta razkrivali, da v njem prevladuje milost in ne narava, tako da so v vasi Benaulim in Sancoale, kjer je odraščal in končal osnovno šolo, drugi starši kazali nanj kot na „svetega otroka“ in spodbujali svoje otroke, naj ga posnemajo.
Jožef Vaz je že od otroštva želel pobegniti od pogovorov z ljudmi, da bi bil sam z Bogom v molitvi; tako živa je bila vera, ki ga je vodila k iskanju Boga, v katerega je goreče veroval. Vedno je vztrajal, da mora vsakdo vsaj enkrat na dan opraviti dejanja vere, upanja in ljubezni, sam pa je ta dejanja opravljal večkrat na dan. Mladi Jožef Vaz, ki ga je gnala Božja ljubezen, se je odločil, da mu bo služil kot duhovnik. Že zelo mlad je gojil pravo modrost, ki jo sestavljata sveti strah in ljubezen do Boga. Njegova največja želja je bila, da bi Gospoda Boga spoznali in vzljubili vsi ljudje. Goreče je molil za spreobrnjenje duš in si želel, da bi vsi pripadali krdelu Cerkve.
Že od otroštva je bl. Jožef Vaz bežal od iger in ga je bilo mogoče najti na samotnih krajih samega z Bogom, kjer je ponavljal nekatere molitve glede na svojo starost. Ponoči je vstajal, ko so njegovi bratje spali, in dolgo časa molil na kolenih. Tako je včasih zjutraj pozno vstal in starši so, preden so spoznali vzrok, celo mislili, da je malce len. Nekega dne je molil za vrati. Njegov oče, ki tega ni vedel, je s silo potisnil vrata in deček se je hudo poškodoval. Vendar ni kazal nobenih znakov bolečine. Mariji, Božji materi, je bil nežno in ljubeče predan. Že kot mlad fant je med potjo v šolo in vrnitvijo iz nje na poti pogosto molil rožni venec. Kot otrok se je med šolanjem v Benaulimu vsak dan udeleževal svete maše. Spremljal je „viatikum“, kadar je duhovnik prinašal obhajilo bolnikom. Med letom je večkrat prejel sveto obhajilo. Ko se je naučil brati, je na povabilo dveh tet, ki ju je imel doma, prebiral duhovne knjige in življenja svetnikov. Ko je kot deček videl pogreb, je spremljal procesijo do pokopališča in molil za dušo umrlega. Ko je v vasi kdo umrl, je hodil naokoli in pripovedoval sosedom o umrlem ter jih prosil, naj molijo za večni počitek duše. Ponoči je priporočal duše umirajočih in umrlih ter zanje molil.
Jožef Vaz je izkazoval ljubezen do vseh ljudi, vendar je bila njegova dobrodelnost do bolnikov, revnih in sovražnikov pregovorna. Že zelo mlad je otroke učil vse, kar se je naučil v šoli. Ko ga je učitelj nekoč prosil, naj starejšemu učencu navije ušesa, je to zavrnil, češ da si kot nižje starosti ne bi upal kaznovati starejših. Ko ga je učitelj prosil, naj z ravnilom udari tiste, ki se niso učili lekcije, se je z ravnilom udaril takoj, ko mu je učitelj obrnil hrbet. Ko je kot otrok videl ubogega berača, ki je prosil za miloščino, je takoj odšel v zadnji del hiše in mu dal del svoje hrane.
Ko je bil Jožef Vaz še otrok, se je izogibal nespodobnim besedam, v njegovi navzočnosti, pa si drugi niso upali reči ničesar obsojanja vrednega. Ko so ga starši ob porokah in praznikih poslali k sorodnikom, se je Jožef Vaz, če je moral spati v družbi drugih, umaknil v kot in se namestil pod stol, da bi se izognil vsem nevšečnostim, ki bi jih lahko povzročilo spanje med drugimi. P. S. do Rego pravi, da je bil tako skromen, da se je na klic narave odzval le ponoči in v oddaljenih krajih. Fr. Francisco Vaz pravi, da so ga zato vsi imeli za mladeniča nedolžnega življenja in čistih običajev ter da pri njem nikoli ni bilo opaziti nobene neskromnosti ali neotesanega vedenja, kar je precej pogosto opaziti pri mnogih mladeničih te starosti. Tudi pri svojih prehranjevalnih navadah je bil zelo umirjen in strog. Kot otrok je jedel navadno hrano; vzdržal se je občutljive in okusne hrane. Mladi Jožef Vaz je nekoč opazil, da se njegovi tovariši začnejo bati in bežati, ko pridejo do nekega kraja, kjer je bilo veliko drevo, češ da se tam pojavlja hudič v različnih in strašljivih oblikah in da se drevo močno trese. Mladenič Jožef Vaz je začel na tem mestu na kolenih moliti k Bogu in se disciplinirano pokoriti. Od takrat so strašni prizori in močno tresenje izginili in drevo se je umirilo.
Jožef Vaz je obiskoval osnovno šolo v Sancoalu, v vasi svojega očeta. Pravijo, da je bil vzoren učenec; bister, pozoren v razredu, marljiv pri pouku, poslušen učitelju in priljubljen pri sošolcih. Ko je odrasel, ga je oče poslal v šolo v Benaulim, da bi se naučil latinščine in se tako pripravil na duhovniški študij. Jožefovo bivanje v Benaulimu je bilo čas velikega veselja, saj je lahko bolje uresničeval svojo ljubezen do molitve, dobrodelnosti in oltarja. Vsak dan se je udeleževal maše, prihajal k zakramentom, na poti v cerkev molil rožni venec, rad je spremljal procesije in sodeloval pri križevem potu. Poleg tega, da je bil Jožef Vaz globoko vključen v vse zgoraj naštete verske prakse, je pri študiju tako hitro napredoval, da se je oče odločil, da ga pošlje v mesto Goa, da bi obiskoval tečaj retorike in humanistike v jezuitskem kolegiju sv. Pavla.
Po končanem humanističnem študiju pri jezuitih se je Jožef Vaz vpisal na Akademijo svetega Tomaža Akvinskega za filozofski in teološki študij. V tem času je skupaj z drugimi študenti, ki so se pripravljali na duhovništvo, stanoval v kolegijski cerkvi Marije Rožnovenske. Vseh teh šest let študija je še naprej živel resno in pobožno življenje, ki ga niso pretresale vse motnje in škandali okoli njega. Jožef Vaz je bil podoben sončni svetlobi, ki gre tako skozi čiste kot tudi umazane kraje in jih vse razsvetljuje, vendar pri tem ne trpi nobene izgube v svoji svetlosti. Jožef Vaz v svojem šestletnem bivanju po škandaloznem mestu ni dovolil, da bi se okužil z umazanijo teh dogodkov, ampak se je jasno dvignil na krilih vedno večje svetosti. Za svoje tovariše v semenišču je bil zgled vrlin in ogledalo popolnosti. Pri svojih molitvah je bil tako pozoren kot pri snovi, ki jo je študiral, kajti medtem ko so njegovi tovariši v spanju lenarili in plačevali svoje dajatve naravi, so ga videli v molitvi, ko je prve trenutke dneva daroval Bogu, iz čigar rok je prejel dar življenja.
Njegova vera v evharistijo je bila tako močna, da je že kot študent vsak prosti čas, ki ga je dobil po vsakodnevnem pouku, preživel ob študiju in molitvi v Cerkvi. Ko je kot študent bival v cerkvi Naše Gospe rožnega venca v Starem Goi, je tiho odhajal na kor ali v kapelo, da bi užival Kristusovo navzočnost v oltarnem zakramentu. Jožef Vaz Iz ohranjenega pisma je razvidno, da se je blaženi Jožef Vaz podpisoval kot Jožef Vaas, sčasoma pa se je „Vaas“ zapisal kot Vaz. Večina raziskovalcev se strinja, da je Jožef Vaz ustrezno ime, po katerem se ga je treba spominjati.
***
Arabsko morje monotono pljuska ob obali in meče bele curke na rdečkasto zemljo Indije. Ob obali se razteza zavesa vitkih in upognjenih kokosovih palm, notranjost pa prekriva morje gostih, zelenih šopov.
Pod veličastno, zeleno navezo mogočnih banjanovih dreves, prepletenih lian in majhnih grmovnic različnih zelenih odtenkov se skrivajo hiše ljudi, hiše iz zbite zemlje, lesa ali malo opeke, terasaste hiše s strehami iz strešnikov ali prepletenih palmovih listov. To so bivališča, zgrajena na najboljši možni način, da bi ljudi zaščitila pred vročino in močnim dežjem, ki občasno pada na to deželo in jo dela bolj rodovitno za rastlinje. Med palmami poteka asfaltna cesta, ki povezuje različne skupine vasi, ki tvorijo mestece Benaulim. Na zeleni jasi z ogromnimi tropskimi drevesi se dviga starodavno pročelje župnijske cerkve. Dva visoka stolpa, okrašena z baročnimi volutami, uokvirjata velik portal, ki se odpira v osrednjo ladjo z leseno sodasto streho, na koncu katere stoji glavni oltar, obdan s stranskimi klopmi kolegiata. Na levi, ko vstopimo v skromno majhno kapelo, je krstilnica, nad katero je nadstrešek v obliki koničastega šotora. Za tem hribom je morje, veliko Arabsko morje, globoko modro in valovito od vetra. V gostem kokosovem gaju, tik ob stezi, ki povezuje bivališča prebivalcev Benaulima, se je dvigala ena od številnih hiš, ki jo je na poletni dan razveselilo rojstvo.
Benaulim je tisti petek, 21. aprila 1651, dobil še enega sina. Otroka, o katerem se bo veliko govorilo v njegovi deželi in na oddaljenem otoku Cejlon. Srečni dogodek se je zgodil v zadušljivi vročini tropskega poletja, ki je nastopilo pred obdobjem deževja. Osem dni pozneje je majhna procesija z belimi oblekami in bleščečimi sariji različnih barv šla pod mogočnimi palmami in se sprehodila od majhne rdečkaste hiše do župnijske cerkve svetega Janeza Krstnika. Drobnega dojenčka so predstavili župniku, jezuitskemu očetu Jacintu Pereiri, ki mu je s krstno vodo podelil značaj kristjana in ime Jožef v portugalskem jeziku: Sebastiano Vaz je bil krstni boter, Speranza de Miranda pa krstna botra. Jožef je bil sin Krištofa Vaza in Marije de Mirande; prvi je bil doma iz bližnje vasi Sancoale, druga pa iz Benaulima. Oba sta bila skromnega stanu. Krištof je imel skromno izobrazbo. Poleg tega, da je dobro obvladal jezik konkani, je govoril in pisal tudi v portugalščini. Oba starša sta bila goreča katoličana in po naravi ljubezniva. To je bil njun tretji otrok; mali Peter in mlajša sestra Ann sta že prišla popestriti dom.
Dogodek ni bil nič nenavadnega in v zaspani dolinici, ki jo je sestavljalo le nekaj hišk in hišic, so ga kmalu pozabili. Medtem je mali Jožef zrasel in se začel sprehajati po pesku ob morju ali na bregovih Sale, majhne reke, ki se izliva v Arabsko morje nedaleč od Benaulima. Njegova koža je bila podobno kot pri njegovih rojakih čokoladne barve, bolj ali manj temna, in je bila v kontrastu z belino njegove preproste obleke. Bil je visok, vitek in lepega videza. Jožef je začel svoje življenje kot številni fantje v veliki deželi Indiji. Toda skrbna pozornost njegove družine je zaradi njegove ubogljive narave nanj močno vplivala. Pravzaprav so bili njegovi starši in bližnji sorodniki po materini strani res dobri katoličani in z leti so bili štirje Marijini otroci in otroci njene sestre Angele Do Rego posvečeni v duhovnike. To so bili oratorijanski očetje Jožef, John in Christopher Vaz ter Jožef Carvalho, od katerih so trije s svojim bratrancem postali tudi misijonarji na Cejlonu.
Tako je družina Vaz po moški liniji izumrla. Jožef je kmalu pokazal znake resnosti vedenja in resnobnosti, ki ju je podedoval po očetu, kot je zapisal njegov prvi biograf (njegov bratranec Sebastian do Rego, ki mu je sledil v duhovništvo in v Oratorijski inštitut). Že v deških letih je pokazal izrazito nagnjenost k pobožnosti; veliko prostega časa je posvetil molitvi in ostal zatopljen vanjo, čeprav bi se lahko šel igrat z brati in prijatelji. Svojo pobožnost je rad skrival in ni maral, da bi ga videli, kako moli. Njegova želja, da bi bil sam z Bogom, zatopljen v tiho meditacijo, je bila povod za nesrečo, ki bi mu lahko povzročila veliko telesno škodo. Nekoč, ko je oče odpiral vrata v hiši, za katerimi je bil mali Jožef izgubljen v molitvi, se je otrok nehote in silovito zaletel v steno; toda kot pravi krajevno izročilo, so bila vrata ščit za njegovo telo in pustila na njem svoj odtis. Da po naravi ni bil hladen, temveč je imel toplino naklonjenosti, razkriva njegovo poznejše življenje. Pri izobraževanju sta mu pomagali dve njegovi teti, ki sta, ko sta postali vdovi, prišli živet v Krištofovo hišo.
Ko je obiskoval osnovno šolo v Sancoalu, je bil vzoren učenec, saj je bil marljiv in ubogljiv, a ni bil pretirano vztrajen. Znamenja božjega klica so mu postala očitna že v prvih letih življenja; kmalu je izrazil željo, da bi postal duhovnik, in hkrati pokazal globok duh ljubezni do drugih, zlasti s tem, da je ubogim daroval malo denarja, ki ga je dobil doma. Oče ni oviral njegovih plemenitih želja, vendar se je želel prepričati, da sinove ambicije niso ambicije nedolžnega otroka brez izkušenj. Dejansko je Krištof pozneje, ko je bilo iz Jožefovega vedenja in uspeha pri študiju dovolj dokazov, da je mladeničeva želja nedvomno klic iz nebes, brez oklevanja sprejel vse potrebne žrtve, da bi sinu omogočil ustrezno izobrazbo in ga tako pripravil na njegovo vzvišeno poslanstvo. Življenjepisci patra Jožefa Vaza pripovedujejo, da je imel oče ob njegovem rojstvu nekakšno slutnjo o sinovi prihodnosti. V beležnico je po tem, ko je pisal o srečnem dogodku na svojem domu in se spominjal krsta svojega otroka, zapisal naslednji stavek: „Nekega dne bo postal velik človek.“ Ob upoštevanju dogodkov, ki so sledili, dobi ta napoved veliko vrednost in upravičuje to, kar so nam posredovali njegovi biografi, namreč da je imel Krištof Vaz preroške sanje in da je ob sinovem rojstvu videl na nebu vzhajati zvezdo.
Kakor koli že, ostaja dejstvo, da je na Krištofa verjetno vplivala ta napoved in da je posebno skrb posvetil vzgoji svojega sina. Jožef je obiskoval tudi srednjo šolo v Benaulimu, kjer se je začel učiti latinščino. Bivanje v Benaulimu mu je bilo v veliko veselje, saj je imel več možnosti za prakticiranje pobožnosti in dobrodelnosti ter za vsakodnevno udeležbo pri maši v čudoviti cerkvi. Ker ni mogel pomagati ubogim, kot je to počel v svojem rojstnem kraju Sancoale, je izvajal dobrodelnost do duš v vicah, se udeleževal pogrebov in molil za duše umrlih ali spremljal bolnike z viatikom (latinsko: viaticum, ko duhovnik prinese obhajilo umirajočemu). Ko je zvečer zazvonil zvonec, da bi ljudi povabil k molitvi za duše umrlih, ni molil le on, ampak je k temu poskušal spodbuditi tudi svoje prijatelje. V stikih s sošolci jih je navdihoval s svojim občutkom za red in dobrim zgledom; vedno se je trudil, da bi jim pomagal, saj je bil najbolj nadarjen v šoli. Vedno si je prizadeval, da ne bi postal prefekt discipline, da ne bi bil poklican, da namesto učitelja sošolcem izreče telesno kazen.
Ko je končal srednjo šolo, je odšel na univerzo v Goi in se vpisal na študij retorike in humanistike, ki so ga v prestolnici vodili očetje Družbe Jezusove. V Goi je preživel šest let; njegovo prebivališče je bilo v kolegiju Naše Gospe Rožnovenske. Študij književnosti je končal v jezuitskem kolegiju sv. Tomaža Akvinskega – vodili so ga dominikanci -, kjer je študiral filozofijo in teologijo. Nadaljeval je s strogim načinom življenja in se resno posvetil pripravi na duhovništvo. Njegova goreča želja, da bi delal dobro drugim, ne da bi ga pri tem opazili, se je še povečala, ko se je bližal čas njegovega posvečenja. Njegovo splošno vedenje je bilo verjetno pozitiven odziv na lahkomiselnost takratnega življenja v Goi, katerega posledice so občutili tudi duhovniki.
***
Oče ga je zaradi teh znakov jasnega duhovniškega poklica odpeljal v stari Goa na višji študij v jezuitski kolegij svetega Pavla, kjer je pustil pečat ne le kot odličen študent, ampak tudi kot globoko duhoven človek. Jezuitom se ni niti sanjalo, da v svojem naročju nosijo zametek novega Ksaverja. Za študij filozofije in teologije je prešel na dominikanski kolegij svetega Tomaža Akvinskega. Pri goanskem škofu iz Hierapolisa je prejel nižji red in subdiakonat. Dom Antonio Brandao ga je posvetil v duhovnika in mu podelil pooblastila za pridiganje in spovedovanje. Preden je lahko svoje karizme postavil v službo Božjega ljudstva, je svoje življenje, talente in delo položil v Marijine roke, ki se ji je prodal kot „suženj“ s tako imenovanim „Pismom ujetništva“, ki ga je 5. 8. 1677, prav v letu svojega duhovniškega posvečenja, napisal na kolenih pri nogah matere Marije v stari cerkvi v Sancoalu.
Jožef Vaz je leta 1671 pri dvajsetih letih prejel manjši red; leta 1674, pri svojih triindvajsetih letih, je bil posvečen v subdiakona. Leta 1675 ga je D. Custodio de Pinho iz Verna, apostolski vikar v Bijapurju in Golondi, posvetil v diakona. Leta 1676 ga je v duhovnika posvetil tedaj novoimenovani nadškof v Goi, D. Antonio Brandao. Zaradi odličnega uspeha pri študiju je Jožef Vaz takoj dobil pooblastila za pridiganje in spovedovanje po vsej Goi. Hkrati so bili njegovi cerkveni predstojniki zaradi njegovih odličnih rezultatov v semenišču neodločeni, kakšno imenovanje naj mu podelijo. Medtem se je odpravil na svoj dom v Sancoale in se posvetil molitvi in pridiganju ter pomoči župnijski duhovščini.
Pogosto so ga klicali v prestolnico Goa, da bi pridigal in vodil duše. Dva ugledna moža tistega časa, D. Rodrigo da Costa in Luis Gonsalves Cotta (vsak od njiju je bil pozneje poklican za guvernerja Goe), naj bi si mladega duhovnika iz Sancoale izbrala za svojega duhovnega vodjo. V Sancoalu je odprl tudi latinsko šolo, da bi pomagal kandidatom za duhovništvo in mladim omogočil dobro izobrazbo. Eden njegovih prvih učencev je bil njegov nečak Jožef Carvalho, ki je očetu Vazu sledil tako rekoč povsod, v Kanari v duhovništvo, v Oratorij in nazadnje na Šrilanko. Drugi njegov učenec je bil Jožef de Menezes, ki je prav tako postal duhovnik, se pridružil Oratoriju, sledil svojemu učitelju v Kanaro in na Šrilanko ter tam deloval sedemindvajset let kot prvi spremljevalec očeta Vaza in njegov neposredni naslednik.
Kmalu po svojem posvečenju je o. Vaz kot novi duhovnik začel hoditi bos, da bi živel kot ubogi.
To je bilo obdobje življenja kot duhovnika brez duhovniške umeščenosti, v katerem je Gospod na otok Šrilanka usmeril srce tega mladega duhovnika, katerega edina želja je bila služiti Bogu in bližnjemu. Kako je ta klic od zgoraj prišel do njega … in prav kanonik katedrale v Goi je bil tisti, ki je v tem mestu prvi seznanil s popolno bedo šrilanških katoličanov in njihovo popolno zapuščenostjo.
***
Fr. Charles Gasbarri pričuje:
„Po vrnitvi v Goa so metropolitanski kapitelj in cerkvene oblasti nekoliko hladno sprejeli očeta Vaza, ki ni dobil nobene posebne naloge. Spet je lahko pridigal in podeljeval zakramente, vendar brez neposredne skrbi za duše.
Med odsotnostjo patra Vaza v Kanari je umrl njegov oče, saj je brat Peter porušil očetovo hišo in zgradil novo. Ko je mladi duhovnik izvedel za to, je vprašal, kdo bo kdaj šel živet v Sancoale. Čeprav se je sprva zdelo, da gre za retorično vprašanje, se je pozneje izkazalo za skoraj preroško. Hiša je bila namreč zapuščena, saj je družina Vaz izumrla po moški liniji: Peter je kmalu umrl, od štirih Krištofovih vnukov sta dva umrla kmalu zatem, druga dva pa sta postala duhovnika.
Medtem ko je oče Vaz znova razmišljal o načrtu, da bi odšel na Cejlon, sta v Goa prišla dva portugalska duhovnika – Manuel das Entradas in George das Saidas -, da bi oznanjala misijon. Kmalu sta ugotovila, da bosta pri svojem delu zelo malo uspešna, saj sta govorila samo portugalsko in se nista znala izražati v konkani ali v drugih narečjih tega okrožja. Poiskala sta tolmača in ker sta slišala za gorečnost očeta Vaza, sta ga povabila, da bi delal z njima. To, da je o. Jožef sprejel to ponižno in težko nalogo, je močno olajšalo in povečalo učinkovitost dela misijonarjev, ki so tako lahko hodili od vasi do vasi na portugalskem območju. Fr. Vaz je veliko ur preživel v spovednici, saj je bil edini, ki je lahko poslušal spovedi v lokalnem jeziku. Organiziral je križev pot, procesije in druge ljudske pobožnosti. Poleg tega je bil tako uspešen pri prevajanju zamisli obeh pridigarjev v konkanski jezik, da mu lahko pripišemo veliko mero požetega duhovnega sadu. Še en rezultat tega misijonskega dela je bil, da je po vrnitvi v Goa sestavil „Meditacije za križev pot“ v konkanščini in jih pozneje prevedel v tamilščino.
Ko se je misijon končal, je o. Vaz še vedno načrtoval, da bo odšel na Cejlon. Za to nalogo je začel iskati sopotnike. Iz nedavnih izkušenj v Kanari je namreč spoznal, da en duhovnik sam ne more storiti veliko na tem velikem ozemlju, kjer ni bilo duhovnikov, ki bi opravljali sveto službo. Prepričan je bil tudi, da je treba delo, ki se ga je nameraval lotiti, nadaljevati in ne končati z njim. Zato je bilo treba oblikovati jedro sodelavcev, ki bi jih lahko poklical in na katere bi se lahko popolnoma zanesel, in sicer ustanoviti versko bratovščino, ki bi se posvetila misijonarskemu delu – še toliko bolj, ker je bilo delo širjenja vere med pogani do tedaj monopol evropskih duhovnikov. Po drugi strani pa je bil prepričan, da se nihče ne bo mogel učinkovito prikriti, da bi prodrl na Cejlon, se naučil jezika ter se navadil na ljudi in kraj kot duhovniki, ki pripadajo sosednji državi in so skoraj iste rase.
Tako si je oče Vaz zamislil plemenit načrt oblikovanja skupnosti domačih duhovnikov na misijonskem ozemlju z namenom evangelizacije drugih držav. V zgodovini katoliških misijonov si oče Vaz zasluži posebne zasluge, saj je bil prvi duhovnik, ki je dejansko zbral avtonomno telo domačih duhovnikov in med svojimi rojaki organiziral prvo tujo misijonsko družbo. Njegova daljnovidnost in praktičen pristop k izjemnemu misijonskemu problemu ga odlikujeta kot svetel zgled apostolske gorečnosti v analih zgodovine misijonov.
Med sodelovanjem s portugalskimi duhovniki je o. Vaz izvedel, da skupina lokalnih duhovnikov v Goi živi po strogih pravilih, z asketskim načinom življenja in s splošnim odobravanjem škofijske oblasti ter da želijo postati redno ustanovljena skupnost. Ta verska družina, ki je bila še brez imena, je pritegnila njegovo pozornost in želel se ji je pridružiti v upanju, da bo prek nje lahko uresničil svoje apostolske sanje.
Šel je na srečanje s tremi duhovniki in subdiakonom, ki so se prostovoljno združili za skupno versko življenje. P. Paschal da Costa Jeremias, ki je upal, da bo poglobil njihov duhovni pogled in pospešil njihovo gorečnost, jih je uvedel v takšno življenje. Tu je šlo za odmik od tradicionalnega zahodnega vzorca verskega življenja, ki je bil v skladu z lokalnim okoljem in tradicijo. Do tedaj ni bilo poskusa, da bi mlade moške rekrutirali za versko življenje, kot so si ga zamislile različne verske organizacije, ki so v Goo prihajale z Zahoda. 28. oktobra 1682 je o. da Costa Jeremias, ki je okoli sebe zbral še dva duhovnika in mladega subdiakona, nastanil v zelo revni samoti, ki je bila v bližini kapele svetega Janeza Puščavnika v okrožju Batim. Toda temu prvemu poskusu je grozil neuspeh, saj sta tovariša zelo kmalu zapustila ustanovitelja; pridružila pa sta se mu še dva duhovnika – p. Custodio Leitao in p. Bernardo Coutinho -, tako da so njegovi upi na ustanovitev avtohtone verske kongregacije duhovnikov oživeli. Toda nesreča je spremljala njegove korake; zaradi močnega deževja se je leta 1684 slabo zgrajena kapela porušila. Njegovi trije spremljevalci so se vrnili v Goa in organizirali svoje življenje v prostorih cerkve Svetega križa čudežev na hribu Boa Vista: to se je zgodilo 14. marca 1684.
Trije duhovniki so začeli živeti redno skupnostno življenje, vendar se jim nihče od lokalnih duhovnikov ni pridružil. Petindvajsetega septembra jih je oče Vaz prosil, da se jim pridruži. Sprejeli so ga in takoj se je izkazal s svojo gorečnostjo in pobožnostjo, tako da je o. da Costa Jeremias predlagal, da bi ga zagotovo imenovali za njihovega predstojnika. Sprejeli so ga z navdušenjem.
Zdaj se je pojavil nov problem: dati duhovno in pravno obliko tej skupnosti, za katero se je takrat zdelo, da ji gre dobro. Novi predstojnik in njegovih pet tovarišev so dolgo molili in razpravljali; nato so se odločili, da bodo sprejeli pravila inštituta, ki so ga na Portugalskem zelo cenili in ki je Cerkvi dajal može, znane po pobožnosti in učenosti – Oratorija svetega Filipa Nerija.
Devetega januarja 1686 so očetu Bartolomeu de Quentalu, ustanovitelju Oratorija v Lizboni, napisali pismo, v katerem so ga prosili, naj v Goa pošlje konstitucijo kongregacije z ustreznimi navodili.
Kaj bi lahko bil motiv, ki je spodbudil očeta Vaza in njegove spremljevalce, da so izbrali Oratorij svetega Filipa Nerija? Odgovor na to vprašanje nam ponuja preučevanje duha Oratorija.
Oratorij svetega Filipa Nerija je značilen med vsemi cerkvenimi zavodi, saj ga sestavljajo posvetni duhovniki brez zaobljub, ki pa živijo skupaj; svojim članom ponuja možnost uživanja vseh prednosti življenja v skupnosti z velikodušno mero svobode. Člani Oratorija so duhovniki, ki prostovoljno postanejo njegovi podložniki, vedoč, da ostanejo pravno svobodni.
Oratorij je bil kanonično ustanovljen v Rimu leta 1575 pod izkušenim skrbništvom te velike duhovniške duše, Florentinca svetega Filipa Nerija, ki je bil razglašen za apostola Rima. Oratorij je bil namenjen predvsem laikom, da bi vanje vlil duha pobožnosti in gorečnosti.
Postopoma je postal eden najaktivnejših in najučinkovitejših centrov katoliške obnove, ne le v mestu Rim, temveč tudi v Italiji in Evropi.
Leta 1575 so se številni duhovniki združili, da bi podprli laiški oratorij; posvetili so mu svoje delo ter mu v skladu z mislijo ustanovitelja posredovali svojega duha, značaj in učenost. Ta skupina škofijskih duhovnikov, ki so živeli v skupnosti in služili laiškemu Oratoriju, se je imenovala „Kongregacija duhovnikov Oratorija“. In čeprav program za razvoj tega dela ni bil zares v Nerijevi glavi, so se cilji inštituta razširili, razvili in razširili po vseh katoliških deželah, ki so si želele vnesti novo življenje v Cerkev.
Zato so se v stoletju po svetnikovi smrti hiše Oratorija povečale z 10 na 100. Na Portugalskem je bilo skupnosti svetega Filipa Nerija in oratorijev že šest.
Medtem ko so se stari redovi reformirali in so se novi, ki jih je spodbudila katoliška reforma, širili med tistimi, ki so si prizadevali za samostanski način življenja, se je za škofijske duhovnike odprlo novo področje, bogato s priložnostmi, ki so temeljile na minimalnem skupnostnem življenju in so bile usmerjene v najrazličnejša dobrodelna dela. To pojasnjuje razvoj takšne vrste življenja, ki postaja vse bolj priljubljena in koristna. Sloves o čudovitem napredku Oratorija se je iz Portugalske razširil celo v Goa. Delo portugalskega ustanovitelja, očeta de Quentala, je bilo znano tudi v Indiji; zato ni čudno, da so oče Vaz in njegovi tovariši v želji, da bi ustrezno usmerili svoj način življenja, sprejeli način življenja Oratorija svetega Filipa Nerija. Na njegovo izbiro je vplival tudi njegov duhovni voditelj, o. Antonio Ventimiglia, ki je pozneje postal apostolski vikar na Borneu in umrl kot mučenec za vero.
Čeprav je imel Oratorij v Goi skromne in revne začetke in lokalne cerkvene oblasti nanj niso gledale z veliko naklonjenostjo, je kmalu pritegnil pozornost vseh, zlasti zaradi poudarka na molitvi, pridiganju in delih dobrodelnosti. Vsak dan ob določenih urah je majhna množica revnih ljudi pozorno poslušala pridige, ki so jih pridigali duhovniki, in imela koristi od njihove dobrodelnosti.
Cerkev Svetega križa čudežev je postala znana in zelo obiskana. Sloves o velikodušnosti te skupine duhovnikov se je razširil po celotnem okrožju, zato so jih vabili v bližnje vasi. P. Vaz je izkoristil razvoj tega dela in opravil vrsto obiskov v okolici. Vsakič je s seboj vzel spremljevalca, ki ga je učil, kako pridigati na podeželju, in mu dajal zgled neutrudne velikodušnosti pri pastoralnem delu. S takšnimi izkušnjami je uresničeval svoj načrt o usposabljanju skupine misijonarjev, saj ga je preganjal načrt, da bi razširil svoje področje delovanja. Tisti člani skupnosti, ki so ostali doma, so opravljali spovedi, poučevali katekizem in pomagali župnijskim duhovnikom.
Sadovi njegovega dela so se kmalu pokazali ob več priložnostih. Nekega dne je na primer k očetu Vazu prišla ženska po imenu Mariana Fernandez, ki je zbolela za kvartopirsko mrzlico, in ga prosila za molitev, da bi ozdravela, saj je slišala za njegovo veliko svetost. Oče Vaz jo je povabil k molitvi, prejela je duhovno tolažbo, ki jo je znal dati tistim, ki so prišli k njemu po pomoč, in še več, ozdravela je, čeprav jo je prosil, naj ne govori o svoji ozdravitvi, pa je na nemalo zadrege misijonarjev vsem razglašala čudež.
Po šestih mesecih intenzivnega delovanja je oče Vaz menil, da je napočil trenutek, ko bo lahko uresničil svoj veliki načrt. Zato je predlagal, da se odpravi na dolgo misijonsko potovanje „na jug“, ne da bi razkril svoj pravi cilj, saj so razmere zahtevale največjo skrivnostnost. V resnici se je odločil, da bo odšel na otok Cejlon in tam ostal. Svoj načrt je zaupal očetu da Costa Jeremiasu, ki je odobril njegov projekt in ostal v Goi kot vodja svoje skupnosti „milagristov“, ime izhaja iz cerkve, ki so ji služili. Fr. Vaz je za svoje spremljevalce izbral Paola de Souzo, svetniškega brata Stefana Sequeiro in družinskega služabnika iz Sancoale, nekega Janeza. O svojem končnem cilju jim ni povedal, da jih ne bi vznemiril, zato so se na pot odpravili bosi in z brevirjem kot edino prtljago. Čeprav pred odhodom ni obiskal brata Pedra, mu je napisal zelo naklonjeno pismo, v katerem ga je prosil, naj goji duhovno življenje, odobravanje ‚ordinarija‘ in blagoslov njegovega predstojnika pa sta bila njegov ‚viaticum‘. Za seboj je pustil dobro uveljavljeno skupnost, ki je bila tako dobro oblikovana, da je njen vpliv obrodil sadove za poldrugo stoletje. Prvi del njegovega dela je bil končan. Bil je marec 1686.“
***
Po vrnitvi v Goa je blaženi Jožef Vaz poročal o svojem delu katedrali, ki je bila ponovno odgovorna za izpraznjeno škofijo. Ni treba posebej poudarjati, da je njegovo ravnanje kazalo na nezadovoljstvo in mu ni dal nobenega pooblastila za duše. Blaženi Jožef Vaz svoje družine v Goi ni obiskal, razen po dolgem času in tudi to le po nenehnih prošnjah svoje matere. Bil je obseden z idejo, da bi odšel na Šrilanko. Čeprav je bil vikar forane v Kanari, se mu ob vrnitvi v Goo ni zdelo pod častjo, da bi šel pomagat dvema misijonarjema, p. Manuelu das Entradasu in Georgeu das Saidasu, ki sta prišla v Goo iz Portugalske oznanjat misijon, a nista znala jezika (konkani). Bl. p. Jožef Vaz jima je bil na voljo kot edini tolmač obeh in jima več mesecev pomagal tudi pri podeljevanju zakramenta pokore v številnih cerkvah v Goi. Zaradi njegovega znanja ljudskega jezika se je k njemu zgrinjalo toliko ljudi, da so se spovedali svojih grehov in da jih je spravil z Bogom, da sta ga pridigarja naslovila kot „svetega misijonarja“.
Med misijonom v Kanari je raziskoval načine in sredstva za uresničitev svojih sanj o odhodu na Cejlon (SriKanara Lanka). Po vrnitvi v Goo se je umaknil v samostan, da bi bolje uresničil svoje sanje, ko je našel majhno skupnost goanskih duhovnikov v cerkvi Križa čudežev v stari Goi. Do takrat so bili v različnih verskih redovih v Goi zaposleni Evropejci in mestici, v njihove vrste pa ni smel vstopiti noben Goan. Na Šrilanki so bile razmere takšne, da tam zaradi nizozemskega preganjanja ni smel stopiti noben (bel) katoliški duhovnik. Bl. Jožef Vaz je videl Božjo roko v majhni skupnosti milagristov, ki jo je vodil p. Pascoal da Costa Jeremias iz Margao – Goa Indija, ki se je z dvema tovarišema zbral, potem ko so mu drugi redovi zavrnili vstop.
Tako je 25. septembra 1685 v to majhno skupnost vstopil bl. Jožef Vaz, pokleknil k nogam p. Pascoala in ga prosil, naj ga sprejme vanjo. Z velikim veseljem je bil ne le sprejet, ampak tudi izvoljen za prefekta superiorja. To mesto je ponižno zavrnil, vendar ga je bil prisiljen sprejeti v poslušnosti. Z vso vnemo si je prizadeval za napredek te osupljive ustanove. V nekaj mesecih se je skupnosti pridružilo še sedem duhovnikov, ki so ji dali novo energijo. Bl. Jožef Vaz se jim je pridružil zato, ker je videl stisko zapuščenih kristjanov v Kanari. Vedel je, da bo njegovo delo na Šrilanki umrlo skupaj z njim, če ne bo prihajalo misijonarjev, ki bi šli na Šrilanko za njim. Da bi tej nastajajoči skupnosti zagotovil neko obliko stabilnosti, se je bl. Jožef Vaz posvetoval s svojim duhovnim voditeljem o. Antoniom Venntimiglio in po njegovem nasvetu prosil enega od svojih sobratov, o. Paula de Souzo, naj piše o. Bartholomeu do Quentalu in ga prosi za kopijo statuta oratorija, ki ga je ustanovil v Lizboni po vzoru tistega, ki ga je v Rimu ustanovil sveti Filip Neri. Nato je organiziral goansko skupnost v Oratorijski inštitut Milagristas iz Goa. (Oratorijanci so v vsakem kraju avtokefalni.) Domača duhovniška skupnost, ki se ji je pridružil, je bila idealna skupina za delo na Šrilanki in obnovo tamkajšnje katoliške Cerkve. S to predanostjo v mislih je bl. Jožefu Vazu uspelo „milagristom“ dati misijonarsko usmeritev. Kdor se je želel pridružiti tej skupnosti, je moral sprejeti pogoj, da je pripravljen iti v težke kraje, se soočiti s težavami, tvegati svoje življenje in sprejeti običaje, tradicijo in jezik ljudi, h katerim bo poslan, ter biti pripravljen, da se ne vrne nazaj v Goa ali k svoji družini (ko bo odšel na misije).
Ustoličiti to novo skupnost ni bilo lahko delo. Cerkev Križa čudežev je imela le zakristijo z odprtim hodnikom in majhnim salonom. Pomanjkanje sredstev ni dovoljevalo nove gradnje. Zato je blaženi Jožef Vaz postavil majhne prostore z lesenimi pregradami. Kabineti so bili tako majhni, da je bilo v njih mogoče namestiti le po eno osebo. Vsakemu od svojih sobratov je zagotovil po eno kabino, zase pa ni imel niti majhnega prostora. Z veseljem si je krajšal čas na cerkvenem koru, kjer si je lahko privoščil kratek počitek, če sploh, sicer pa je bil v kapeli in skoraj vedno ob vznožju Čudežnega križa. Kot primer umrljivosti si je nadel cilicij, notranji pas z ostrimi trni.
V prvih mesecih po reorganizaciji skupnosti milagristov v Goi je bil bl. Jožef Vaz pogosto izgubljen v kontemplaciji ob vznožju križa čudežev. Molil je s tako gorečnostjo, da so drugi lahko slišali vzdihljaje in jok, ki so izhajali iz njegove skrbi za zapuščeno krščanstvo na Šrilanki. Prosil je Gospoda, naj odpre vrata za njihovo rešitev in naj uporabi njegovo osebo kot orodje pri tem velikem delu v svojo največjo slavo. Potoval je tudi po vaseh Goa in oznanjal misijone. Ko je pridigal na misijonu v kraju S. Mathias, Malar (v Goi), se je neka gospa po imenu Mariana Fernandes, ki je trpela za malarijo in jo je ganil sloves svetosti blaženega Jožefa Vaza, šla spovedat k njemu in mu razkrila svoje žalostno stanje. Pogosto je govoril o Kristusovem trpljenju, nehvaležnosti ljudi, grdosti greha in strašni kazni v peklu ter vedno pridigal z vzdihi in z očmi, polnimi solz.
Blaženi Jožef Vaz je želel dati zgled ločenosti od družinskih vezi. Nekoč, ko se je pridružil Oratoriju, je njegov najstarejši brat Peter Vaz zbolel in mu poslal sporočilo, naj pride domov in mu duhovno pomaga. Vaz tej prošnji ni ugodil, ampak je poslal odgovor, v katerem je brata prosil, naj raje pokliče župnika. Ko je leta 1686 nameraval zapustiti Goo in oditi na Šrilanko, je bil odločen, da se ne bo vrnil nazaj, vendar ni želel videti nobenega člana svoje družine, s čimer je dokazal svojo popolno odtujenost od sveta.
Po šestih mesecih bivanja v Oratoriju se je iz Goe odpravil na Šrilanko, ne da bi vedel, kakšna je razdalja, koliko časa bo potreboval in kakšna sredstva bo uporabil za vstop na Šrilanko. Bil je odločen, da se od tam ne bo vrnil, če si bo enkrat zagotovil pot. Vse je skrival celo pred lastno materjo ter sorodniki in sobrati – to je bilo z njegove strani dejanje čistega poguma in trdnosti, da se je odpravil na takšno potovanje na neznani cilj, zaupajoč le v Boga in mater Marijo, ki se ji je posvetil kot suženj.
P. Antonio de Ventimiglia, pri katerem se je p. Jožef Vaz navadno spovedoval in ga je duhovno vodil, je zatrdil, da pri njem ni našel nobenega hudega greha, ko je leta 1686 poslušal splošno spoved za vse njegovo življenje pred odhodom iz Goa na Šrilanko.
Oratorij svetega Filipa Nerija v Goi naj bi bil prva avtohtona verska skupnost v Aziji in prva skupnost latinskega obreda v tretjem svetu. Oratorijanci so zelo težko dobili odobritev. Prošnja, ki jo je o. Paulo de Souza po naročilu blaženega Vaza poslal o. Bartolomeu de Quentalu iz lizbonskega Oratorija in prosil za kopijo statuta Oratorija, je prinesla ugoden odgovor do septembra 1687, ko sta blaženi Jožef Vaz in o. Paulo de Souza z bratom Stephenom D’Souzo zapustila Goa in odšla v Mangalore in na Šrilanko. Februarja 1687 je umrl tudi predstojnik o. Pascoal de Costa Jeremias. Novemu predstojniku o. Custodiu de Leitao je bilo prepuščeno, da nadaljuje adaptacijo in pridobi odobritev oratorija. Ko se je obrnil na nadškofa Goa, Dom Pedra da Silvo, je ta enako storil jezuitu Fr. Franciscu Simoesu, ki je bil ideji naklonjen. Toda naslednji nadškof D. Frei Agostinho de Anunciacao je bil proti odobritvi in je postavil vse ovire in težave. Katedralni kapitelj je postavil svoje pogoje. Patrimonija je postala obvezna. Nadškof si je pridržal pravico, da imenuje predstojnika, in tudi izbira misijonarjev, ki naj bi odšli na Šrilanko, naj bi potekala z njegovim soglasjem. Bilo je obdobje, ko so bili predstojnik in sobratje iz Oratorija tako obupani, da so razmišljali, da bi se raje pridružili jezuitom.Blaženi Jožef Vaz se je zelo dobro zavedal težav, ki so jih ustvarjale oblasti. V svojem pismu z dne 25. 7. 1695 obširno obravnava problem odobritve Oratorija in tolaži svojega prefekta, rekoč: “Te težave bodo, če Bog da, vodile k večji stabilnosti Oratorija. Vse, kar se dobi zlahka in takoj, je manj cenjeno, se pozabi in kmalu razpade; kadar pa dar traja nekaj časa in je rezultat intenzivne molitve in preizkušenj, se pokaže, kako nevredni smo božje radodarnosti, in zato je zelo cenjen, njegov predmet postane trden, trajen in se ga držijo s sinovsko naklonjenostjo, gorečnostjo in velikim spoštovanjem”. To je zapisal blaženi Vaz svojemu prefektu. Hektična pogajanja so se nadaljevala in končno je papež Klement XI. šele 26. novembra 1706, torej 24 let po ustanovitvi, odobril Oratorij zaradi pogumnega apostolata blaženega Jožefa Vaza na Šrilanki.
Portugalski kralj je odobritev podal šele 30. marca 1709, dve leti pred smrtjo bl. Jožefa Vaza. Oratorij v Lizboni, jezuiti in bogoslovci so jim pomagali premagati številne težave, da so civilne in cerkvene oblasti priznale Oratorij Goa. Pod navdihom bl. Jožefa Vaza je Oratorij ustvarjal goreče misijonarje visokega kalibra. Oratorijska kongregacija je več kot poldrugo stoletje služila Šrilanki in zgradila dinamično cerkev, ki je vzdržala preganjanje ter družbene in politične pretrese. Bl. Jožefa Vaza lahko upravičeno štejemo za začetnika domače verske duhovščine v Indiji in ustanovitelja domače kongregacije. Žal je bila oratorijanska kongregacija leta 1835 skupaj z drugimi verskimi redovi v Goi zatrta. Na Šrilanki je bilo ob tej priložnosti 2 lakh(?) katoličanov. Oratorij je zagotavljal misijonarje ne le na Šrilanki, temveč tudi v južni Indiji. Madagaskarju, Indoneziji in Afriki. Med misijonarji, ki so po ukinitvi Oratorija ostali na Šrilanki, sta bila dva posvečena za škofa in imenovana za apostolska vikarja Šrilanke: Vicente do Rosario Dias in Caetano Antonio Pereira.
Oratorijski samostan v Goi, katerega zidovi še danes stojijo v starem Goi, so počasi dodajali prefekti, ki so nasledili bl. Jožefa Vaza po njegovem odhodu na Šrilanko in po smrti ustanovitelja o. Pascoala. Vendar je blaženi Jožef Vaz dodal še dobrodelna dela za novince. Ti so morali poučevati krščanski nauk revne, ki so se zbirali ob vhodu v Oratorij, nato pa so jim razdelili miloščino iz tistega malega, kar so lahko dobili zase. Želel je, da bi njegovi sobratje popolnoma zaupali v Božjo previdnost.
EN