Rodil se je v Aleksandriji v Egiptu; umrl pa leta 180 v Brindisiju.
Njegov življenjepis je poln legend. Imenoval se je Eutropios. Še kot deček je prišel v samostan z očetom, ki mu je umrla žena. Oče je imel videnje, da bo postal škof in odšel kot glasnik vere v Brindisi v Italiji. Oče ga je imenoval Lucij. Osemnajstletnega so hoteli za opata v samostanu, vendar je odklonil. Ko je škof Filip umrl mučeniške smrti, so izbrali njega za njegovega naslednika. Takrat je dobil od Boga nalogo, da odide v Brindisi, kjer jih je mnogo krstil in delal čudeže.
Lucij pomni “svetleč”.
Vir
V mestu Brindisi (v Apúliji), sveti Lévcij, ki se časti kot prvi škof tega mesta.
Vir
Lévcij je, lahko bi rekli, na začetku krščanske zgodovine v Salentu. Številne škofije Terra d’Otranto ga, čeprav z očitnimi anahronizmi, navajajo kot protagonista svojih ustanovnih izročil, skoraj kot da bi želele označiti prvotno sorodstveno povezavo s katedro v Brindisiju, ki je bila v prvih stoletjih primat v regiji.
Svetnikove bridkosti posreduje Vita Leucii, ki je kot hagiografsko besedilo duhovna vzgojna literatura, ki jo lahko kot zgodovinski vir uporabljamo le z veliko mero previdnosti. Tako kot druga življenja svetnikov se lahko po izločitvi toposov, ki so značilni za tovrstne dokumente, uporablja zlasti za sklicevanja na topografijo mesta, v tem primeru Brindisija, in njegovih bogoslužnih krajev.
Širjenje kulta svetega Lévcija v južni Italiji je sovpadalo z uradnim spreobrnjenjem Langobardov vojvodine Benevento, v katero je bil Brindisi vključen od konca 7. do prve polovice 9. stoletja, v krščanstvo, ki sta ga izvedla sveti Barbat (+680) in vojvodinja Teoderada (+706). V tem obdobju je bilo Lévcijo telo, katerega mučeništvo, kot nam sporoča Gregor Veliki, že v 6. stoletju cilj intenzivnih romanj, preneseno iz Brindisija v Trani, da bi ga položili v svetišče pod katedralo, od koder je bilo pozneje preneseno v Benevento, središče kulta svetnikov iz južne Italije ali tam čaščenih.
Lévcij se je rodil v Aleksandriji v Egiptu Eudeciju in Evfrodiziji, ki sta mu dala ime Evpresij. Lévcijeva zgodnja vzgoja je po materini smrti potekala v egiptovski samostanski skupnosti, katere naslov izraža povezavo s prisotnostjo ali spominom na svetega Hermesa, za katerega je znano, da so ga arijanci kmalu po Atanazijevem izgonu leta 356 skupaj z Efremom mučeniško ubili in je živel v samostanu v Gornjem Egiptu.
Zato je očitno, da že sam naslov samostana, ki je očitno poznejši od smrti svetnika, ki ga je posvetil, ponuja prvo pomembno kronološko referenco. Edina možna neposredna referenca na Lévcija bi bila v tem obdobju lahko sodelovanje diakona z istim imenom, s katerim bi ga lahko identificirali, udeleženca sinode v Mariutu in tudi zagovornika nicejske pravovernosti, ki bi lahko, lahko rečemo, v celoti zmagala šele s solunskim ediktom leta 380.
Nebeško videnje na praznik Marijinega vnebovzetja naj bi povzročilo, da je Eudecij, ali Eudecij, včasih tudi Eupresij, zdaj spremenil svoje ime v Lévcij. Spet videnje, že posvečenega v škofa, ga je premaknilo v Brindisi na misijonarski apostolat; mesto je želel obnoviti v pravoslavje, tako da bi ga osvobodil napačnih kristoloških razlag in ga popolnoma rešil poganstva; tu verjetno ni bilo take napetosti kot v Aleksandriji, kjer so bila še v Teodozijevem obdobju nasprotja med kristjani in pogani zelo močna. Po odhodu iz Aleksandrije se je ustavil v Adrianoplu, ki ga je morda treba razumeti kot Andrijo, nato v Otrantu in nazadnje po zaslugi dalmatinske ladje prispel v Brindisi.
Atanazij je umrl leta 373 in zaradi odsotnosti omemb v sočasni in komaj poznejši literaturi je težko razmišljati o možnosti Lévcijeve premestitve iz Aleksandrije v povezavi z Atanazijevimi pobudami. Lévcij, menih, ki je bil verjetno blizu izkušnjam Herma in Efrema, zagovornika ortodoksije v Mariutu, je morda prišel v Salento pozneje, morda v začetku 5. stoletja, kot begunec ali obiskovalec bratov.
To je v spisih, ki pripovedujejo o dogodkih svetnika, običajno: Egipt in Aleksandrija se zdita v primežu kaosa. Sile dobrega in zla se povsod spopadajo med seboj in Lévcij mora ljudem, ki zlahka stopajo po poteh zmote, nenehno ponujati potrditve. Potrditve mora ponujati celo prebivalcem Brindisija; pristane v zahodnem naročju, „non longe ab urbe“. Kmalu se zave obstoja močne poganske stranke, ki jo vodi Antioh, katere osnovni kultni referenci sta sonce in luna; Antioh je tisti, ki za spreobrnjenje prosi in dobi znamenje, in sicer dež, ki ni padel že dve leti. To je ponavljajoči se topos; spreobrnjenje je v mnogih življenjih svetnikov povezano s čudežem. Lévcij, ki je do tedaj pridigal tik pred zahodnimi mestnimi vrati v bližini amfiteatra, je lahko spodbujal gradnjo cerkve „in media civitate“, posvečene Devici in svetemu Janezu Krstniku. Po njegovi smrti so ga pokopali v središču poganske nekropole v Brindisiju, današnji kapucinski četrti, „ubi sanctus primo appedavit, et de navi descendit“. Umrl je 11. januarja bodisi pod cesarjem Teodozijem I. (379-385) bodisi, kar je veliko bolj verjetno, pod cesarjem Teodozijem II. (408-50).
Lévcij je deloval v Brindisiju, kjer krščanstvo, če je že bilo znano, morda ni bilo splošno razširjeno. Po drugi strani pa se zdi, da so bili astralni kulti, ki se nanašajo na Sonce in Luno, še vedno zelo razširjeni; natančneje, pomislimo lahko na kult boga Mitre, nepremagljivega Sonca, katerega misteriji, praznovani v hipogeji (podzemeljski grobnici), so omogočali zapleteno iniciacijo, ki je bila podobno kot gnostična razdeljena na sedem stopenj. Justin je nekaj časa opazoval občestva, podobnosti in analogije med krščanstvom in mitraizmom, tudi na kultni ravni, zaradi česar je bilo morda Lévcijevo evangelizacijsko delovanje s sedeža v Brindisiju učinkovitejše. Lokalna cerkev je morala od svetnika dobiti strukturo, ki je bila morda prej neznana in ki nam jo dokumenti iz 5. stoletja omogočajo ugledati. Od tod mirno prepričanje, da je Lévcij ustanovil škofovsko stolnico v Brindisiju, združeno z drugim, ne napačnim prepričanjem, da je bila prva množična evangelizacija Salenta njegova zasluga.
Svetnikov kult se je razširil daleč naokoli po vsej regiji in dosegel celo Rim, kjer je že v 6. stoletju obstajal samostan z njegovim naslovom. Častili so ga in ga še častijo v Beneventu, Caserti, Capui in Abrucih. V Atesi mu je posvečena škofijska cerkev. Tam je ohranjen fosil, ki je povezan z levcijsko legendo. Brindiški škof naj bi ubil zmaja, ki je nekaj časa teroriziral prebivalstvo, in jim kot dokaz svojega dejanja podaril njegovo rebro. Sledila je njegova razglasitev za zaščitnika mesta in postavitev katedrale v njegovo čast med obema hriboma Ate in Tixa, primitivnima okrožjema San Michele in Santa Croce, kjer je živel zmaj.
V katedralni baziliki v Brindisiju so mu leta 1771 posvetili oltar, ki zapira levi obok, kjer je upodobljen na platnu, ki ga je naslikal Oronzo Tiso (1726-1800). Tam hranijo relikvijo roke, ki jo je v 9. stoletju pridobil škof Teodozij, da bi jo v čast svetniku položili v takrat postavljeno veliko baziliko, na mestu mučeništva.
IT
Evtropij je bil sin kristjanov Evdikija in Evfrosinje, kot je razvidno iz legendarne biografije iz 11. stoletja. Mati mu je umrla, ko je bil star enajst let, oče je nato vstopil v samostan sv. Hermija in s seboj vzel sina; Evtropij se je v samostanu izobraževal in pokazal veliko zanimanje za svete spise. Ko je bil star 18 let, so ga menihi soglasno izvolili za opata, čeprav sam še ni naredil meniških zaobljub, vendar je Eutropios zavrnil izvolitev: menil je, da ni vreden.
Neke noči je imel oče vizijo o svoji bližnji smrti in videl, da bo njegov sin postal škof in prinesel krščansko vero v regijo Brundisium – današnji Brindisi; povedal mu je tudi svoje novo ime: Lucij, ker se je „božji duh spustil nanj“. Škof Hellios je Lucija na dan Marijinega zaspanja posvetil v arhidiakona in kljub njegovemu odporu ter na vztrajanje menihov je postal opat samostana, ki je bil že sedem let brez rektorja. Lucij je delal čudeže, na primer rešil vas pred smrtonosno kačo, nato pa je verovalo in se dalo krstiti okoli 3.000 ljudi. Lucij je nato prišel v Aleksandrijo in bil posvečen v nadškofa aleksandrijske cerkve – po drugih izročilih v škofa neimenovanega mesta v Egiptu ali v aleksandrijskega patriarha. Ko je eparh Saturnin videl, koliko poganov je Lucij spreobrnil, se je odločil, da ga ubije. Nekateri kristjani so želeli Lucija pred tem zaščititi in ubiti eparha, vendar jim je ta to prepovedal, češ da je dobil od Boga naročilo, naj gre v Brindisi in tam spreobrne pogane. Lucij je imenoval naslednika za aleksandrijskega škofa in se z diakonoma Evzebijem in Dionizijem ter petimi spremljevalci vkrcal na ladjo, ki je odplula v italijo. Med plovbo sta se jim pridružila prezbiterja Leon in Sabin; blizu Brindisija je Lucij srečal tribuna Armaleona in njegovih 67 vojakov ter jih spreobrnil. V mestu je začel ljudem pridigati o Jezusu Kristusu. Antioh, prefekt v Brindisiju, je zato Lucija poklical na zaslišanje; če pa bo lahko povzročil dež, ki ni padal že dve leti, mu bo prizanesel. Lucij je zbral svoje tovariše, dež je prišel, Antiohij in celotno mesto Brindisi s 27.000 ljudmi sta bila posledično krščena.
V spomin na ta čudež so v Brindisiju zgradili cerkev v čast Božji materi, drugo cerkev v čast Janezu Krstniku pa so zgradili na kraju, kjer so bili ljudje krščeni. Kmalu zatem je Lucij zbolel; svojemu učencu Antiohiju je naročil, naj na kraju, kjer je ladja priplula na kopno, zgradi cerkev. Sem so prinesli kosti umrlih; na tem kraju so se zgodili številni čudeži.
Potem ko so Lucijeve posmrtne ostanke leta 768 prenesli v Trani v Apuliji – katedrala je bila takrat še današnja cerkev San Giacomo -, so jih Normani po koncu bizantinske vladavine okoli leta 1030 prodali v Benevento. Pozneje so nekatere relikvije vrnili v novo katedralo v Traniju in nekatere v Brindisi, medtem ko so relikvije rok ostale v Beneventu.
DE
Sveti Levcij je bil sprva misijonar iz Aleksandrije v Egiptu, pozneje pa je kot prvi škof leta 165 ustanovil škofijo Brindisi. Domneva se, da je pozneje leta 180 doživel mučeništvo.
O Levcijevem zgodnjem življenju ni veliko znanega, čeprav se domneva, da se je rodil v Vzhodni Evropi Evdeciju in Evfrodiziji ter da je ob rojstvu dobil ime Eupresij. Znano pa je, da se je mladi Evpresij izobraževal in preživel formativna leta svojega življenja v Aleksandriji v Egiptu. Po materini smrti je vstopil v samostansko življenje. Nebeško videnje med praznikom Marijinega vnebovzetja mu je spremenilo ime iz Eupresija v Lévcija. Ker je bil že posvečen v škofa, je Lévcij želel začeti misijonarski apostolat v Brindisiju, da bi tamkajšnje pogane osvobodil napačnih predstav o krščanstvu. Lévcij je odšel iz Aleksandrije v Brindisi, ki je bil v tistem času eno največjih pristanišč v Sredozemlju, v današnjem južnem delu Italije.
Lévcij je prvič zaslovel, ko so ga številni pogani v Apuliji med sušo slišali pridigati evangelij. Trdil je, da če bodo verjeli v njegovo sporočilo, bo deževje prišlo. Po deževju so se pogani, ki so slišali Lévcija, takoj spreobrnili v krščanstvo. Kmalu zatem je postal prvi škof v Brindisiju in začel graditi cerkvi svete Marije in svetega Janeza Krstnika. Nadaljnji del njegovega življenja ni znan, po izročilu pa je leta 180 pretrpel mučeništvo. Kmalu po smrti so njegove posmrtne ostanke vrnili v Brindisi, kjer so ostali do vdora Lombardov leta 768.
Kult svetega Levcija se je razširil po vsej Apuliji (kjer številne podeželske župnije še vedno nosijo njegovo ime) in so ga začeli častiti v Trani, Lecceju, Beneventu, Caserti in Capui. Širjenje kulta svetega Levcija v južni Italiji je sovpadlo z uradnim spreobrnjenjem lombardske vojvodine Benevento v Brindisiju v krščanstvo, ki naj bi ga pripisali svetemu Barbatu leta 680 in vojvodinji Teoderadi leta 706. Kasneje v istem stoletju so Lévcijeve posmrtne ostanke, ki so začeli vzbujati pozornost številnih romarjev, prenesli v Trani in jih namestili v kapelo pod katedralo. Kasneje so jih ponovno prenesli v Benevento, glavno mesto vojvodine Benevento. Svetnikov kult se je razširil po vsej regiji in dosegel celo Rim, kjer so mu že v šestem stoletju zgradili posvečen samostan. V Atesi se je okoli svetega Lévcija razvila legenda, v kateri je škof iz Brindisija ubil zmaja, ki je dolgo strašil ljudi, in jim v dokaz njegovega dejanja podaril eno od reber.
Teodoziju, škofu v Brindisiju in Orii, je konec 9. stoletja uspelo pridobiti dele relikvij svetega Lévcija in jih postaviti v novo baziliko zgrajeno nad mestom mučeništva, od koder so bile prenesene v Trani. V katedrali v Brindisiju, ki je bila posvečena leta 1771, je na oltarju, ki zapira levi obok, shranjena relikvija Lévcijeve roke. Katedralo krasi upodobitev svetnika, ki jo je na platnu izdelal Oronzo Tiso (1726-1800).
EN