Zavetnik bakrarjev, oglarjev, priprošnjik v boleznih (“Mavrov blagoslov”)
Imena: Mavricij, Maurice, Mauro, Mavrin, Maura, Mavra, Mavricija, Mavricia
Maver je bil sin rimskega senatorja. Oče ga je že kot dečka dal v vzgojo sv. Benediktu, očetu zahodnega meništva. Maver je bil eden prvih, pa tudi najodličnejših učencev. Prav posebno se je odlikoval v brezpogojni pokorščini. Nekega jutra je šel, tako pripovedujejo, učenec Placid k bližnjemu jezeru po vodo. Nepremišljeno je naredil nekaj korakov v pljuskajočo vodo, zmanjkalo mu je tal in val ga je odnesel daleč od brega. Benedikt je ukazal Mavru: »Pohiti za Placidom in ga reši!« Maver je prosil sv. Benedikta, naj ga blagoslovi, in ni pomišljal. Še na um mu ni prišlo, da ne zna plavati. Ni meril ne daljave ne globine, marveč je planil v vodo, da bi rešil tovariša. – Kakor nekdaj Peter je šel Maver po jezeru kot po trdi tlakovani cesti, zgrabil Placida za lase in ga srečno privedel na suho. Šele takrat se je ovedel, da je v moči pokorščine čudežno hodil po vodi kakor po suhem. V svoji ponižnosti je pripisoval ta čudež Benediktovemu blagoslovu (Benedikt pa Mavrovi pokorščini).
Drugič so starši privedli v samostan nemega in hromega dečka v upanju, da ga bo sv. Benedikt ozdravil. Tega pa ni bilo doma. Nadomeščal ga je Maver, a je tedaj delal na polju. Bratje so ga poklicali domov. Ko je videl nesrečnega dečka, je ponižno izjavil, da more samo Bog čudežno pomagati, a ne na prošnjo tako grešnega človeka, kakršen je on. Ker niso odnehali, se je vrgel na tla, dolgo molil, potem pa vzel diakonsko Benediktovo štolo in jo položil na dečka. Ob tem je govoril: »V imenu Presvete Trojice in po zasluženju mojega gospodarja Benedikta ti ukazujem, da vstaneš docela zdrav.« In res je deček vstal. Maver ga je izročil staršem in jih opomnil, naj se zahvalijo Bogu, ki je potrdil svetost odsotnega opata Benedikta. Maver vse do svoje smrti ni zapustil poti ponižnosti.
Ljudje so ga, kakor zatrjuje papež Gregor Veliki, imeli za prvi in najlepši cvet benediktinskega reda.
Na upodobitvah ima sv. Maver v rokah opatovsko palico in ščit s tremi lilijami, z nogami pa tepta hudiča. Podobe te vrste srečamo večkrat tudi po cerkvah v Sloveniji, posvečena pa mu je župnija Šmaver pri Gorici. Za pomoč se mu priporočajo trpini z glavobolom ali bolečinami v sklepih, revmatični bolniki. Zelo razširjen in cerkveno odobren je poseben blagoslov sv. Mavra za bolnike, baje povzet po načinu, ki ga je svetnik sam uporabljal.
Goduje 15. januarja.
***
Pobožna starša sta v strahu, da se sin ne bi podal na slaba pota, Mavra že kot 12-letnega dečka zaupala v vzgojo benediktincem. Deček je takoj vzljubil samostansko tišino, molitev in način Bogu posvečenega življenja, da je kasneje tudi sam postal menih. Sveti Benedikt je kmalu odkril njegovo bogato dušo, preprosto in skromno, globoko verno in vedno pripravljeno na žrtve. Postal je vzor idealnega meniha in velja za duhovnega naslednika sv. Benedikta. Ta ga je kmalu izbral za priorja in svojega prvega pomočnika na Monte Cassinu, kasneje pa mu je zaupal tudi obnovo samostana v Subiacu. Mavra so krasile številne kreposti in sposobnosti, a je kljub temu ostal do skrajnosti ponižen in skorajda otroško vdan svojemu učitelju in predstojniku sv. Benediktu. Njegovo najljubše opravilo je bila molitev, a se je kljub temu znal z vso pozornostjo in prizadevnostjo posvetiti tudi drugim opravilom. Veliko se je postil, spal na trdem, s peskom posutem ležišču le po nekaj ur, posebej rad pa stregel bolnikom. Odlično je poznal Sveto pismo, nadvse pa cenil tudi samostanska pravila kot zanesljivo vodilo k Bogu. Nikoli ni gledal zgolj na črko, ampak na duha.
Ime: Izhaja iz lat. besede Maurus, ki označuje narodnost, pomeni namreč »Mavretanec, Maver ali zamorec, črnec«. Mavretanija je bila v starem veku ime za severozahodno Afriko.
Rodil se je okoli leta 500 v Rimu, umrl pa leta 584 v Italiji.
Družina: Bil je sin pobožnega rimskega senatorja Ekvicija in njegove žene Julije.
Zavetnik: bakrarjev, oglarjev, ročnih delavcev in nosačev; priprošnjik v boleznih, zlasti pri glavobolu ali pri bolečinah v sklepih, tudi pri revmi.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot meniha z opatsko palico v roki in s ščitom s tremi lilijami, z nogami pa tepta hudiča.
Goduje: 15. januarja.
Vir
Rodil se je okoli leta 510 v Rimu; umrl pa okoli leta 580 v Galiji.
Bil je sin rimskega senatorja Ekvicija, ki ga je predal svetemu Benediktu iz Nursije v vzgojo. Bil je Benediktov priljubljen učenec in naslednik, ko se je preselil na Monte Cassino. Čudežno je rešil sobrata Placida pred utopitvijo. Imel je tudi dar ozdravljanja. Odlikoval se je po vzornem življenju, po pobožnosti in ponižnosti.
Poslan je bil v Galijo. Ustanovil je samostan Glanfeuil (danes St-Maur-sur-Loire). Umrl je zaradi kuge v Glanfeuilu, kjer je tudi pokopan. Njegove relikvije so prenesli v St-Germain-des-Prés v Pariz, kjer so bile v času francoske revolucije uničene.
Vir
V Glanfeuilu [glanféju] pri reki Loiri [loári] (na ozemlju Angersa [anžéra] v Galiji), sveti Maver, opat.
Vir
Rodil se je v Rimu senatorju in konzulu Evtihiju ter plemeniti Juliji leta 512. To je bil čas barbarskih vpadov: starodavne rimske vrline so bile le še bled spomin, vladala sta nasilje in korupcija, šole so izginjale, krščanstvo pa je veljalo za praznoverje. Njegov oče je takrat slišal za delo svetega Benedikta v samostanu Subiaco in se odločil, da mu ga zaupa v oskrbo. Tako je bil Mauro pri 12 letih skupaj s svojim vrstnikom Placidom sprejet pri Benediktu in postal prvi „oblat“ njegovega reda.
Čeprav Mauro ni bil prvi, mu je bil Benedikt vedno posebej naklonjen, saj je v njem videl najpopolnejši izraz meniškega življenja, ki si ga je zamislil. Zato mu je kmalu zaupal pomembne odgovornosti. Molitev in delo sta ga spremljala vse življenje in prav zaradi molitve je Mauro, kot pripoveduje sveti Gregor Veliki, lahko videl demona, ki je meniha potegnil za haljo. Isti prizor se je ponavljal vsak dan ob molitvi in po zaslugi previdnostnega posredovanja je Mauro uspel osvoboditi svojega brata.
Sveti Gregor spet pripoveduje, da je Placidus nekega dne odšel po vodo: ker mu je vrč padel iz roke, je v poskusu, da bi ga pobral, padel in ga je potegnilo proti sredini jezera. Benedikt, zaprt v svoji celici, je po božji volji vedel, kaj se je zgodilo, in naročil Mauru, naj pomaga svojemu tovarišu. Ta je prosil za blagoslov in ga dobil, se odpravil na pot in v želji, da bi hitro prišel do prijatelja, stekel v vodo, ne da bi se zavedal, da to počne, in ga zgrabil za lase ter ga potegnil na obalo. Ko je prišel na varno, se je Mauro zavedel, kaj je storil, in se vrnil k opatu, da bi mu povedal, kaj se je zgodilo. Menih je vse zasluge pripisal moči Benediktovega ukaza, opat pa njegovi poslušnosti. Zaradi te epizode je Mauro postal znan v zgodovini krščanske askeze.
Nekega drugega dne je sam v samostanu sprejel starše hromega in nemega otroka, ki so prišli pred njega s solzami v očeh, pokleknili k njegovim nogam in prosili milost za zdravje svojega sina. Mauro je na bolnega dečka položil štolo, ki mu jo je ob diakonatu podaril sveti patriarh, in deček je ozdravel. Ponovno je čudež pripisal kreposti Benediktove štole.
Leta 529 so se vsi menihi preselili v Cassino, Mauro pa je ostal v Subiacu in dal življenje opatiji, ki je pozneje postala najslavnejša na svetu, saj je Cerkvi dala može, znane po svetosti in nauku. Ko je škof iz Le Mansa, ki ga je spodbudil sloves Benediktove svetosti, prosil, naj pošlje nekaj svojih najsvetejših menihov, da bi zgradili samostan, Benedikt ni niti za trenutek okleval in je izbral Maura in štiri druge svoje tovariše. Ne brez težav jim je uspelo zgraditi samostan Glanfeuil (danes Saint Maur sur Loire).
Nova opatija je hitro zaslovela in v njej je živelo kar 140 menihov. Kasneje je Maur ustanovil še več samostanov, ki so bili razpršeni po vsej Franciji. V vseh letih, ki jih je preživel onkraj Alp, je menih storil več čudežev, v Glanfeuilu pa se je Mauro vedno bolj umikal v molitev, da bi se pripravil na smrt, za katero je vedel, da je blizu.
Zbolel za plevritisom (vnetje poprsnice) in umrl 15. januarja 584, star 72 let.
Sveti Mauro je postal zelo priljubljen med ljudmi in so ga častili kot zavetnika proti revmatizmu, protinu, mišičnim bolečinam in prehladu. Ob njegovem potovanju v Francijo se je ohranila tudi zgodba o čudežu pomnožitve kruha v revnem samostanu, ki mu je nudil gostoljubje. Revni menihi so mu dali edini kruh, ki jim je ostal v shrambi, da bi sprejeli romarskega svetnika, zjutraj pa so po čudežu našli shrambo polno svežega kruha v izobilju za več kot mesec dni.
IT
Veličastni lik svetega Benedikta tvori v zgodovini zahodnega samostanstva nekakšen mistični planetarni sistem, v katerem je patriarh sonce, njegova sestra Scholastica je luna, prvi dve zvezdi pa sta sveti Maurus in sveti Placid. Legenda nam predstavlja prva dva učenca svetega Benedikta, ki sta zelo mlada, saj ju k patriarhu pripeljejo njuni lastni starši.
Maurus je pripadal rimski senatorski družini. Ime njegovega očeta, Equitius, in ime njegove matere, Julia, jasno govorita o njuni plemenitosti. Ko je bil Maurus, rojen v Rimu leta 512, star komaj dvanajst let, so ga predstavili svetemu Benediktu. Gregor Veliki: „Ko je sveti Benedikt vztrajal v samoti in rasel v slavo in krepost … so k njemu začeli prihajati plemeniti in pošteni možje iz Rima in mu ponujati svoje otroke, da bi jih vzgojil v službi Bogu…. In potem so mu med drugim ponudili tudi dva lepo urejena mladeniča, in sicer Mavra in Placida. Sveti Benedikt je z veseljem sprejel Mavra in Placida, ki sta bila, kot pravijo, zenice njegovih oči.
Mauro je bil ubogljiv kot čebelji vosek, strog že v deških letih in se je držal popolne vzdržnosti, zato ga je sveti Benedikt kmalu vzel za zgled drugim menihom, ki so bili bolj nedružabni in celo uporni, do velikega reformatorja. Še posebej popolna poslušnost je bila v tolažbo patriarhu in naj bi bila zgled drugim menihom. Zato sveti Gregor v Dialogih pripoveduje o epizodi, v kateri sta protagonista prav dva najljubša učenca svetega Benedikta. Nekega dne je namreč Placidus, ki je šel zajemat vodo, padel v jezero. Sveti Benedikt je poklical svetega Mavra in mu rekel, naj priskoči na pomoč bratu, ki ga je val odnašal od obale. Sveti Maurus je tekel do obale in še dlje, čez vodo. Dosegel je svojega tovariša in ga izvlekel iz nevarnosti. Šele ko sta bila na obali, je, „ko se je obrnil nazaj,“ pravi sveti Gregor, „je ugotovil, da je šel čez vodo“.
Sveti Gregor ugotavlja, da sveti Benedikt tega čudeža ni pripisal svojim zaslugam, temveč Mavrovi poslušnosti; po drugi strani pa je Maver dejal, da se je to zgodilo le po zapovedi in zaslugah svetega Benedikta, ne pa po njegovih.
Le enkrat je mladi Maurus razočaral svojega učitelja. Svetega Benedikta je preganjal slab duhovnik Fiorenzo, ki ga je nadlegoval na tisoč načinov. Nevredni božji služabnik je umrl in Mauro, ki se ni znal pretvarjati, je stekel povedat o tem svetemu Benediktu, na njegovo očitno olajšanje in zadovoljstvo. Svetnik ga je za to novico okaral z grenko pokoro, ki jo je Mauro sprejel, saj je priznal, da je grešil.
Mauro je sledil svetemu Benediktu v Montecassino, kjer je postal prior in upravitelj samostana, ki je imel tako slavno zgodovino. Zdaj je veljal za naslednika svetega Benedikta. V patriarhovi odsotnosti so se vsi obračali nanj, celo po zdravila.
Nekega dne so v Monte Cassino pripeljali nemega otroka. Želeli so, da ga blagoslovi sveti Benedikt, a opata ni bilo tam. In tu je bil Mauro, čeprav prior, ki se je vračal z dela na polju z motiko na ramenih. Predstavili so mu nemega otroka. Sprva se je upiral. Nato se prepusti molitvi, ga blagoslovi in ozdravi.
Vsi so mislili, da bo prevzel mesto svetega Benedikta v Montecassinu, ko so iz Francije zahtevali benediktinsko ustanovo. Sveti Benedikt je to občutljivo in zahtevno nalogo zaupal Mauru. Opremil ga je s Pravilom in ga s svojim blagoslovom poslal v oddaljeno deželo. In njegov izbranec je ustanovil prvi benediktinski samostan na francoskih tleh, na bregu Loare, v Glanfeuilu. Okrog 70. leta starosti se je odpovedal opatovski službi, da bi se sveto pripravil na svojo smrt, ki je prišla nenadoma, a ne presenetljivo, 15. januarja 584.
IT
Po negotovem izročilu naj bi bil Maurus sin rimskega senatorja Equitija, ki ga je dal v vzgojo Benediktu iz Nursije; Maurus je postal njegov najljubši učenec in po izročilu tudi Benediktov naslednik v samostanu Sveta votlina (Sacro Speco) blizu Subiaca, ko se je ta preselil v Montecassino. Po besedah Gregorja Velikega je Maver rešil svojega samostanskega brata Placida pred utopitvijo v reki in naj bi imel izredne moči za zdravljenje bolnikov. Hvalili so njegov pobožni način življenja, popolno poslušnost in globoko ponižnost.
Prva pričevanja o Mavru prihajajo od Gregorja Velikega, ki je o njem pisal v Benediktovi življenjski zgodbi v drugi knjigi svojih dialogov. Legendarna življenjska zgodba, ki jo je okoli leta 860 pod psevdonimom Faustus napisal opat Odo iz Glanfeuila, domnevni Mavrov spremljevalec, pripoveduje, da je Benedikt Mavra skupaj z Antonijem in Konstantinom poslal v Galijo, kjer je ustanovil samostan Glanfeuil – samostan v St-Maur-sur-Loire v okrožju Le Thoureil pri Angersu, ki je bil razpuščen leta 1904 in se zdaj imenuje po njem. Umrl naj bi za kugo v Galiji in bil pokopan v Glanfeuilu.
Domnevne Mavrove relikvije so okoli leta 865 med begom pred Normani prišle v samostan v St-Maur-des-Fossés, kjer je nastala živahna pobožnost in se je kraj zato imenoval po njem, pozneje pa v cerkev St-Germain-des-Prés v Parizu; te so bile uničene med francosko revolucijo leta 1793. Mavrova relikvija roke je prišla v samostan Montecassino okoli leta 1033 in od takrat je tam dokumentirano njegovo čaščenje.
Kosti Antonija in Konstantinija so bile najdene in dvignjene 3. septembra.
Z Mavrom se včasih povezuje legenda o Amarusu Pomorščaku.
Atributi: kot menih s hudičem
Zavetnik bolnikov, oglarjev, nosačev, krojačev, čevljarjev in bakrorezcev; proti hripavosti, prehladu, glavobolu, protinu, revmatizmu in paralizi
DE
Učeni opat Guéranger piše: „Kdo bi lahko preštel apostole, mučence, škofe, doktorje Cerkve, duhovnike in device, ki so v dvanajstih stoletjih prišli iz tisočih benediktinskih samostanov v Franciji? Kdo bi lahko cenil zasluge, ki so jih ti menihi izkazali svoji domovini, ne le za njeno časno blaginjo, ampak še bolj za večno odrešenje tolikih njenih prebivalcev? Če bi to lahko storili, bi si le tako lahko predstavljali misijonarske uspehe svetega Mavra, uspehe, katerih slava pripada izključno Odrešeniku človeštva in skrivnostim njegovega ponižanja – kajti na tem temelji ustanovitev samostanskih redov.“
Mavra, rojenega v Rimu, je njegov oče Evticij, ki je pripadal rangu senatorja, zaupal slavnemu patriarhu zahodnih menihov Benediktu na Monte Cassinu v znanstveno in versko vzgojo, ko je bil star komaj dvanajst let. Zelo živahen in nadarjen deček je kmalu postal ljubljenec svojega velikega učitelja, saj je bil daleč pred svojimi sošolci ne le v znanju, ampak tudi v kreposti, molitvi, postu, molčečnosti, poslušnosti in skromnosti. Nekega dne je bil Placidus, njegov sošolec, poslan po vodo; padel je v jezero in odnesel ga je val. Benedikt je prepoznal grozečo nevarnost in ukazal Mavru, naj mu priskoči na pomoč. Ta je prosil za blagoslov, pohitel k jezeru, hodil po vodi, kot da bi imel pod nogami trdna tla, in pri tem mislil le na ukaz svojega učitelja, potapljajočega se moškega pa izvlekel iz vode in varno priplaval na obalo. Ko se je vrnil z rešenim Placidom, je bil ta čudež poslušnosti poveličan z novim čudežem ponižnosti. Med učiteljem in učencem je nastal pobožen spor o tem, kdo od njiju si zasluži čast tega čudeža. Benedikt ga je pripisal Mavrovi popolni poslušnosti, ta pa Benediktovemu svetemu blagoslovu.
Oba sta imela prav, kajti Bossuet pravi: „Poslušnost ustvarja milost, da zvesto izpolnimo, kar nam je ukazano; ukaz pa ustvarja milost, da je poslušnost uspešna.“ Klic modrosti in pobožnosti svetega Benedikta in njegovega reda je kmalu odmeval daleč prek meja Italije; najmočnejši odmev je našel v Franciji. Od tam je prišla prošnja škofa Inocenca iz Mansa za nekaj menihov, ki bi ustanovili samostan. Benedikt je to pomembno nalogo zaupal svojemu ljubljenemu Mavru in mu dal štiri spremljevalce. Ko so ti misijonarji januarja 543 prispeli v Mans, je bil škof Inocenc že v grobu, njegov naslednik pa ni imel namena ustanoviti samostana. V tem žalostnem položaju je Maver svoje tovariše tolažil, da bo Bog nagradil to žrtev poslušnosti in da jim bo zagotovo pomagal uresničiti, za kar jih je poslal. Tako se je tudi zgodilo.
Florus, ugleden dvorjan in prijatelj kralja Teodeberta, je čutil tako globoko naklonjenost do teh menihov, da je na svojem posestvu v škofiji Angers zgradil samostan Glanfeuil, jim zaupal svojega edinega sina Bertulfa v vzgojo in si sam izprosil meniški habit. Kralj je zelo nerad odpustil svojega ljubljenega prijatelja iz svoje službe in se sam udeležil obreda v knežjem sijaju, ko je Florus v grobih meniških oblačilih naredil svete zaobljube. Kralj je bil globoko ganjen nad videnim in je jasno spoznal veliko razliko med posvetno slavo in Bogu posvečeno svetostjo, zato je pokleknil pred Mavrom, ga s solzami v očeh prosil, naj moli zanj in vpiše njegovo ime v register svojih sinov, ter samostanu podaril veliko zemlje in ljudi.
Modrost in krepostni sijaj opata Mavra sta navdihnila številne mlade može, tudi iz najvišjega plemstva, da so sledili zgledu Florusa in njegovega sina, se odrekli nečimrnosti sveta in zemeljskim skrbem ter nase prevzeli sladki Jezusov jarem. Po nekaj letih je ta nova ustanovitev dan in noč odmevala z Božjimi hvalnicami iz ust stoštiridesetih bratov in je postala slavna mati mnogih drugih verskih hiš, velikih in majhnih.
Mavrovo ime je postalo najslavnejše v vsej deželi; ljudje so prihajali k njemu od blizu in daleč, da bi mu izkazali svoje spoštovanje, slišali njegove besede tolažbe in ga prosili za čudežno priprošnjo pri Bogu v svojem trpljenju. S svojo molitvijo je naredil veliko za stotine bolnikov, s svojim naukom in ljubeznijo pa še več za tisoče nevednih, zmedenih in grešnih ljudi. Osemintrideset let je vodil samostane, ki jih je ustanovil, in jih z žarki svoje svetosti oživil v veličasten sijaj.
Na koncu življenja se je odpovedal opatiji, si zgradil majhno celico pri cerkvi svetega Martina in se tja umaknil skupaj z dvema sobratoma. Čeprav je od otroštva živel sveto življenje, si prizadeval za Božjo slavo in zbral bogat zaklad večnih zaslug, se je kljub temu bal stopiti pred Kristusov sodni stol, obremenjen z odgovornostjo za toliko duš, ki so mu bile zaupane v oskrbo, in je zadnja leta posvetil izključno pripravi na smrt, ki ga je 15. januarja 584 pripeljala v neminljive radosti njegovega Gospoda.
DE
Med številnimi plemiči, ki so svoje sinove dali v oskrbo svetemu Benediktu, da bi jih vzgajal v pobožnosti in učenosti, je Equitius, eden izmed njih, leta 522 pustil pri njem svojega sina Mavra, ki je bil takrat star komaj dvanajst let. Mladenič je pri opravljanju samostanskih dolžnosti prekašal vse svoje kolege menihe, in ko je odrasel, ga je sveti Benedikt postavil za svojega koadjutorja pri upravljanju Sublaca. Maurus je bil s svojo srčnostjo in globoko ponižnostjo vzor popolnosti vsem bratom in Bog mu je naklonil dar čudežev. Sveti Placidus, meniški tovariš, sin senatorja Tertullusa, je nekega dne šel po vodo, padel v jezero in ga je odneslo na razdaljo enega strela z lokom od brega. Sveti Benedikt je to v duhu videl v svoji celici in naročil Mavru, naj steče in ga izvleče. Maurus je ubogal, hodil po vodi, ne da bi to opazil, in izvlekel Placida za lase, ne da bi se sam potopil. Čudež je pripisal molitvam svetega Benedikta, sveti opat pa učenčevi poslušnosti. Kmalu po tem, ko se je sveti patriarh umaknil v Cassino, je tja leta 528 poklical svetega Mavra.
Sveti Maver je leta 543 prišel v Francijo in po zaslugi radodarnosti kralja Teodeberta ustanovil veliko opatijo Glanfeuil, zdaj imenovano St. Maur-sur-Loire, ki jo je vodil več let. Leta 581 je prepustil opatijo Bertulfu in preostanek življenja preživel v strogi samoti, v neprekinjenem premišljevanju nebeških stvari, da bi se pripravil na prehod v večnost. Po dveh letih takega dela je zbolel za vročino z bolečinami v boku: prejel je cerkvene zakramente, oblečen v vreče pred oltarjem svetega Martina, in v isti drži umrl 15. januarja leta 584. Pokopali so ga na desni strani oltarja v isti cerkvi, na zvitku pergamenta, ki so ga položili v njegov grob, pa je bil napisan ta epitaf: „Maurus, menih in diakon, ki je prišel v Francijo v času kralja Teodeberta in umrl osemnajstega dne pred mesecem februarjem. Sveti Maurus je imenovan v starodavnih francoskih litanijah, ki jih je sestavil Alkuin, ter v martirologijih Florusa, Usuarda in drugih. Zaradi strahu pred Normani so v devetem stoletju njegovo telo prenesli na več krajev; nazadnje leta 868 v Saint Peter’s des Fosses, takratno benediktinsko opatijo blizu Pariza, kjer ga je z veliko slovesnostjo sprejel Æneas, pariški škof. Zgodovina tega prevoda, ki jo je napisal Eudo, takratni opat v Saint Peter’s des Fosses, je še vedno ohranjena. To opatijo des Fosses je ustanovil Blidegisilus, diakon pariške cerkve, v času kralja Klovisa II. in pariškega škofa Audeberta: Prvi opat je bil sveti Babolen. Ta samostan je leta 988 reformiral sveti Mayeul, opat iz Clunija: leta 1533 ga je Klement VII. na zahtevo Frančiška I. sekulariziral in dekanijo združil s pariško škofijo; cerkev in vas pa sta več stoletij nosili ime svetega Mavra. Opatija Glanfeuil, ki se zdaj imenuje St. Maur-sur-Loire, je bila podrejena temu des Fosses od vladavine Karla Plešastega do leta 1096, ko je Urban II. na prošnjo grofa iz Anjouja ponovno vzpostavil njeno prvotno neodvisnost. Naši predniki so pod normanskimi kralji še posebej častili svetega Mavra in plemiška družina Seymour (iz francoskega Saint Maur) si je od njega izposodila ime, kot ugotavlja Camden v svojih Zapiskih. Cerkev svetega Petra des Fosses, dve legi od Pariza, ki se zdaj imenuje cerkev svetega Mavra, je bila leta 1533 sekularizirana in spremenjena v kolegij, kanoniki pa so se leta 1750 preselili v cerkev svetega Ludvika, ki se je prej imenovala cerkev svetega Tomaža iz Canterburyja, v pariški Louvre. Istega leta so relikvije svetega Mavra prenesli v opatijo Saint Germain-des-Prez, kjer jih hranijo v bogatem svetišču. Roka tega svetnika je bila v enajstem stoletju z veliko pobožnostjo prenesena na goro Cassino, z njenim dotikom pa je bil nato osvobojen demon, kot pripoveduje Desiderius, takratni opat na gori Cassino, ki je bil pozneje papež pod imenom Viktor III. in pristno zgodbo o prenosu telesa svetega Mavra v samostan des Fosses, ki ga je opravil Eudo, takratni opat te hiše.
Cointe in drugi so dokazali, da sta življenje svetega Mavra in zgodba o njegovem prenosu pod navideznim imenom Faustus z več pripomočki, ki pripadajo istemu imenu, očitno ponaredek.
EN
Zavetnik bakrorezcev in oglarjev; proti boleznim, kot so hripavost, prehlad, protin in revmatizem
Praznuje se skupaj s svetim Placidom.
Sveti Maurus je bil sin rimskega senatorja po imenu Equitius. Njegov oče ga je pri 12 letih zaupal svetemu Benediktu, ki ga je od otroštva vzgajal in učil kot svojega najljubšega učenca. Sveti papež Gregor Veliki pripoveduje o njegovi veliki poslušnosti in o tem, da je nekoč rešil svojega sobrata, svetega Placida, pred utopitvijo, ko je ta padel v morje, ko je nevede hodil po vodi. Izročilo pravi, da je Maurus, ko je Benedikt leta 529 z nekaj menihi odpotoval na Monte Cassino in tam ustanovil samostan, prevzel mesto opata samostana Subiaco v Sabinskem gorovju. O njegovem drugem življenju in delu ni nič znanega.
Ena od različic pravi, da je Maurus odpotoval v Monte Cassino in tam postal prior pod Benediktovim vodstvom. Nekoč, med opatovo odsotnostjo, so prišli starši z gluhonemim dečkom, ki so ga želeli blagosloviti. Sveti Maurus, ki se je pravkar vrnil z njive z motiko na roki, je blagoslovil dečka, ki je ozdravel. Zato se v rimskem obredu nahaja „blagoslov svetega Mavra za gluhoneme“.
Kasneje, okoli leta 680, je psevdo-Faust (Odo, opat v Glanfeuilu med Toursom in Nantesom) o njem napisal življenjepis. V njem je bil identificiran kot drugi Maurus, ustanovitelj samostana Glanfeuil, z domnevnim datumom smrti 15. januar 584. Benedikt naj bi Mavra poslal v Galijo, kjer je ustanovil samostan, tam umrl in bil pokopan. To identifikacijo danes vsi zavračajo. Toda zaradi njenega nekritičnega sprejemanja v 17. stoletju je Maurus postal zavetnik francoske benediktinske kongregacije Saint-Maur (1621-1818), ki je slovela po svojih učenih menihih.
Mavra so nekoč že praznovali 15. januarja, v reformiranem benediktinskem koledarju pa ga praznujejo 5. oktobra skupaj s Placidom. Pri reviziji koledarja leta 1969 je bilo njuno obhajanje prestavljeno v lokalne ali posebne koledarje.
NO