Evangelizacija Japonske se je pričela s prihodom sv. Frančiška Ksaverija leta 1549 in se je v naslednjih letih lepo razvijala. Svoje središče je krščanska skupnost imela v Nagasakiju. Leta 1587 je štela že 205 000 kristjanov. Iz neznanih vzrokov je prav to leto cesar Tajkosama izdal odlok o izgonu jezuitov, ki so bili takrat edini katoliški red na Japonskem. Odlok so le deloma izpolnili. Večina jezuitov je ostala in delovala na skrivnem.
Leta 1593 so se na Japonskem izkrcali drugi redovniki, ki so prišli s Filipinov. V prevelikem navdušenju so javno in pogumno oznanjali Kristusa. Politični zapleti med Španci in Japonci so priklicali reakcijo pri cesarju, ki je izdal dekret o priprtju šestih frančiškanov, sedemnajstih japonskih tretjerednikov in treh jezuitskih mučencev. Razen dveh Japoncev so vse odpeljali v Mijako (današnji Kjoto), vsakemu v posmeh odrezali del levega ušesa in jih takšne odpeljali v Nagasaki. Med potjo so jih sramotili pa tudi vabili k odpadu. Vsi so vztrajali v krščanski veri. V Nagasakiju so jih na griču, ki so ga pozneje imenovali sveti grič, križali in vsakemu prebodli srce z dvema sulicama. Med temi šestindvajsetimi mučenci so trije jezuiti: Pavel Miki, Janez Soan de Goto in Jakob Kisai.
Japonski mučenec Pavel Miki izhaja iz kjotske premožne družine. Rojen je bil leta 1556 v Kjotu in bil pri petih letih krščen, z dvajsetimi leti pa je stopil v jezuitsko semenišče. Dve leti za tem je bil novinec Družbe Jezusove. Pri študiju je občutil težave z latinščino, dobro pa je poznal nauk in navade budistov, kar mu je zelo koristilo v razpravah s krajevnimi učenimi Japonci in jih je veliko pridobil za Kristusa.
Na misijonskih poteh je bil pridružen podprovincialu kot pridigar. O učinkovitosti njegovih pridig je frančiškan p. Ribadeneira izjavil naslednje: »Med brati, ki so ob mojem bivanju pridigali na Japonskem, so kristjani cenili Pavla kot pridigarja, ki ima največ unkcije (najbolj privlači). Govorili so, da ni nihče žel toliko uspeha, kakor on. Svojo gorečnost je bolj kazal s čustvi kot z besedami.«
Decembra 1596 je bil skupaj z drugimi mučenci priprt v Osaki in nato prepeljan v Mijako. V zaporu je mnogo pretrpel. Naslednje leto 5. februarja je bil skupaj z drugimi križan na griču v Nagasakiju. V zadnjih vzdihih je nagovoril kristjane, ki so prisostvovali križanju, naj ostanejo stanovitni. Velik vtis je naredi, ker je pred smrtjo prosil Boga, naj odpusti krvnikom.
Vir
Papež Pij IX. je 8. junija 1862 oznanil v cerkvi sv. Petra: »Ker je teh šestindvajset japonskih mučencev dalo življenje za sveto vero, jih bomo danes razglasili za svetnike. Verniki vseh dežel naj jih kličejo v priprošnjah in jih časte. 6. februarja pa naj se obhaja njihov spominski dan.« Med temi mučenci so bili trije jezuiti, vsi rojeni Japonci: Pavel Miki, Janez Soan in Jakob Kisai. Frančiškanov je bilo šest, vsi so bili po rodu Španci. Drugi so bili rojeni Japonci in so bili frančiškanski tretjeredniki. Trije so bili še mladostniki, vsi ostali odrasli možje, med njimi dva katehista.
Vpliv junaške smrti prvih mučencev leta 1597 je bil zelo velik. Misijon, ki ga je s svojim prihodom leta 1549 začel na teh otokih sv. Frančišek Ksaver, se je začel zelo dobro razvijati, tako da so v deželo vzhajajočega sonca lahko prišli še novi misijonarji, toda med letoma 1617 in 1632 se je obnovilo načrtno iztrebljanje kristjanov. Povzročili so ga japonski strah pred vdorom Špancev in Portugalcev, hujskanje Holandcev, a tudi nemodro nastopanje zlasti španskih misijonarjev. Mnogo žrtev za vero dozdaj še niso mogli natančno dognati, bilo jih je nedvomno več sto.
Papež Pij IX. je leta 1867 razglasil za blažene še 204 novih japonskih mučencev. Ko so se leta 1637 preostali kristjani še uprli, jih je državna oblast za javnost povsem iztrebila. Bilo je sicer precej odpadnikov, čudovito pa se je krščanstvo marsikje brez duhovnikov ohranilo v vsej čistosti. Posamezni misijonarji so spet prodrli na Japonsko v 19. stoletju, zadnje ovire za prestop v krščanstvo pa so uradno prenehale leta 1899.
Spominjamo se jih 6. februarja.
Vir