Evangelizacija Japonske se je pričela s prihodom sv. Frančiška Ksaverija leta 1549 in se je v naslednjih letih lepo razvijala. Svoje središče je krščanska skupnost imela v Nagasakiju. Leta 1587 je štela že 205 000 kristjanov. Iz neznanih vzrokov je prav to leto cesar Tajkosama izdal odlok o izgonu jezuitov, ki so bili takrat edini katoliški red na Japonskem. Odlok so le deloma izpolnili. Večina jezuitov je ostala in delovala na skrivnem.
Leta 1593 so se na Japonskem izkrcali drugi redovniki, ki so prišli s Filipinov. V prevelikem navdušenju so javno in pogumno oznanjali Kristusa. Politični zapleti med Španci in Japonci so priklicali reakcijo pri cesarju, ki je izdal dekret o priprtju šestih frančiškanov, sedemnajstih japonskih tretjerednikov in treh jezuitskih mučencev. Razen dveh Japoncev so vse odpeljali v Mijako (današnji Kjoto), vsakemu v posmeh odrezali del levega ušesa in jih takšne odpeljali v Nagasaki. Med potjo so jih sramotili pa tudi vabili k odpadu. Vsi so vztrajali v krščanski veri. V Nagasakiju so jih na griču, ki so ga pozneje imenovali sveti grič, križali in vsakemu prebodli srce z dvema sulicama. Med temi šestindvajsetimi mučenci so trije jezuiti: Pavel Miki, Janez Soan de Goto in Jakob Kisai.
Japonski mučenec Pavel Miki izhaja iz kjotske premožne družine. Rojen je bil leta 1556 v Kjotu in bil pri petih letih krščen, z dvajsetimi leti pa je stopil v jezuitsko semenišče. Dve leti za tem je bil novinec Družbe Jezusove. Pri študiju je občutil težave z latinščino, dobro pa je poznal nauk in navade budistov, kar mu je zelo koristilo v razpravah s krajevnimi učenimi Japonci in jih je veliko pridobil za Kristusa.
Na misijonskih poteh je bil pridružen podprovincialu kot pridigar. O učinkovitosti njegovih pridig je frančiškan p. Ribadeneira izjavil naslednje: »Med brati, ki so ob mojem bivanju pridigali na Japonskem, so kristjani cenili Pavla kot pridigarja, ki ima največ unkcije (najbolj privlači). Govorili so, da ni nihče žel toliko uspeha, kakor on. Svojo gorečnost je bolj kazal s čustvi kot z besedami.«
Decembra 1596 je bil skupaj z drugimi mučenci priprt v Osaki in nato prepeljan v Mijako. V zaporu je mnogo pretrpel. Naslednje leto 5. februarja je bil skupaj z drugimi križan na griču v Nagasakiju. V zadnjih vzdihih je nagovoril kristjane, ki so prisostvovali križanju, naj ostanejo stanovitni. Velik vtis je naredil, ker je pred smrtjo prosil Boga, naj odpusti krvnikom.
Vir
Papež Pij IX. je 8. junija 1862 oznanil v cerkvi sv. Petra: »Ker je teh šestindvajset japonskih mučencev dalo življenje za sveto vero, jih bomo danes razglasili za svetnike. Verniki vseh dežel naj jih kličejo v priprošnjah in jih časte. 6. februarja pa naj se obhaja njihov spominski dan.« Med temi mučenci so bili trije jezuiti, vsi rojeni Japonci: Pavel Miki, Janez Soan in Jakob Kisai. Frančiškanov je bilo šest, vsi so bili po rodu Španci. Drugi so bili rojeni Japonci in so bili frančiškanski tretjeredniki. Trije so bili še mladostniki, vsi ostali odrasli možje, med njimi dva katehista.
Vpliv junaške smrti prvih mučencev leta 1597 je bil zelo velik. Misijon, ki ga je s svojim prihodom leta 1549 začel na teh otokih sv. Frančišek Ksaver, se je začel zelo dobro razvijati, tako da so v deželo vzhajajočega sonca lahko prišli še novi misijonarji, toda med letoma 1617 in 1632 se je obnovilo načrtno iztrebljanje kristjanov. Povzročili so ga japonski strah pred vdorom Špancev in Portugalcev, hujskanje Holandcev, a tudi nemodro nastopanje zlasti španskih misijonarjev. Mnogo žrtev za vero dozdaj še niso mogli natančno dognati, bilo jih je nedvomno več sto.
Papež Pij IX. je leta 1867 razglasil za blažene še 204 novih japonskih mučencev. Ko so se leta 1637 preostali kristjani še uprli, jih je državna oblast za javnost povsem iztrebila. Bilo je sicer precej odpadnikov, čudovito pa se je krščanstvo marsikje brez duhovnikov ohranilo v vsej čistosti. Posamezni misijonarji so spet prodrli na Japonsko v 19. stoletju, zadnje ovire za prestop v krščanstvo pa so uradno prenehale leta 1899.
Spominjamo se jih 6. februarja.
Vir
Spomin svetega Pavla Miki-ja in tovarišev, mučencev v Nagassaki-ju na Japonskem. Ko se je zaostrilo preganjanje proti kristjanom, so zgrabili osem duhovnikov ali redovnikov iz družbe Jezusove ali iz Reda manjših bratov, ki so bili poslani iz Evrope, ali pa rojeni na Japonskem in sedemnajst laikov, in so bili obsojeni na smrt. Vsi ti, tudi dečki, so se veselili, da jim je bilo dano, na isti način kot Kristus, pribiti na križ, umreti za krščansko ime.
Vir
Na Japonskem je v 16. in 17. stoletju na tisoče kristjanov doživelo mučeništvo. Prvi japonski mučenci so bili japonski jezuit Pavel Miki in prijatelji, umorjeni 5. februarja 1597, skupaj s šestnajstimi japonskimi laiki, med katerimi so bili tudi štirje mladeniči. Cesar Hideyoshi se je ustrašil misijonarjev misleč, da so predhodniki skorajšnjega napada evropskih sil. Zato je izdal ukaz, naj jim odrežejo ušesa in tako krvaveče po vsem obrazu peš peljejo 400 milj od Miaka do Nagasakija, v znamenje cesarjeve nemilosti. V Nagasakiju so vsakega izmed njih privezali na križ in umorili s sulico. Japonski mučenci so bili razglašeni za svetnike leta 1862.
Vir
Po vrnitvi s svojega devetega apostolskega potovanja, med katerim je v dneh od 17. do 27. februarja 1981 obiskal Filipine in Japonsko, je papež Janez Pavel II. pri splošni avdienci zbranim posredoval svoje vtise s tega potovanja. »Bivanje na Japonskem je bilo posebno pomenljivo,« je dejal. Povedati velja, da ima Japonska blizu 125 milijonov prebivalcev, katoličanov pa je le 400.000, vendar pa katoliška Cerkev uživa visok ugled. »Prvikrat so noge rimskega škofa stopile na to otočje,« je nadaljeval papež, »kjer se zgodovina krščanstva piše že od časa sv. Frančiška Ksaverija: sprva doba silnega razvoja, zatem dolga leta krvavih preganjanj. Ta so razkrila presenetljiv dokaz zvestobe japonskih kristjanov, posebno tistih z območja Nagasakija. Končno pa današnje obdobje, ko Cerkev spet lahko dela brez zatiranj.«
Sveti Frančišek Ksaverij je na Japonskem deloval v letih 1549 do 1551, krstil na tisoče vernikov in ustanovil več cvetočih krščanskih občin. Njegovo delo na “otoku vzhajajočega sonca” so nadaljevali njegovi sobratje jezuiti in kmalu je bilo na Japonskem 750.000 kristjanov. Cesar Tajkosama, ki je bil sprva kristjanom naklonjen, je leta 1587 potoval po krajih, ki so bili po večini že krščanski. Hotel je, da bi tudi krščanske žene in dekleta stregle njegovi poželjivosti. Ko so se temu uprle, so ga njegovi poganski svetovalci nahujskali proti kristjanom. Tako je cesar podpisal odlok, da morajo misijonarji v šestih mesecih zapustiti Japonsko. Jezuiti so se delali, kot da nameravajo odpotovati z otoka, dejansko pa so se samo preoblekli in se vrnili h krščanskim občinam in previdno nadaljevali misijonsko delo. Leta 1593 so prišli na Japonsko prvi frančiškanski misijonarji, ki pa so nastopali preveč hrupno, kar rahločutnim Japoncem ni prijalo. Leta 1596 se je pričelo novo preganjanje, za katero je dal povod nespameten španski mornar.
Z nasedle ladje je hotel rešiti tovor, ki je po japonskih običajih zapadel japonskemu cesarju. Začel je groziti, da bo prišel sam španski kralj in bo osvojil Japonsko. Povsod pošlje pred seboj misijonarje, je govoril, nato pride njegovo ladjevje. Ko je cesar Tajkosama slišal te grožnje, je takoj ukazal zgrabiti misijonarje in jih obsodil na smrt. V obsodbi je rečeno: »Ti ljudje so kršili prepoved in učili tujo vero. Zato naj jih v Nagasakiju križajo!«
Obsodbo so izvršili 5. februarja 1597. Umorjenih je bilo 26 mučencev. Na prvem mestu vedno navajajo Pavla Mikija, japonskega jezuita; z njim sta umrla še druga dva japonska jezuita, šest je bilo frančiškanov, vseh šest španskega rodu, od preostalih 17 mučencev so bili vsi rojeni Japonci in vsi frančiškanski tretjeredniki; trije so bili mladoletniki: Ludovik je imel 11 let, Anton 13 in Tomaž 14 let. Med svetnike jih je prištel papež Pij IX. 8. junija 1862. Slovenci smo spomin prvih japonskih mučencev obhajali že od leta 1598 dalje. Spominske obletnice njihove mučeniške smrti so se spominjali po jezuitskih in frančiškanskih zavodih. V naslednjih desetletjih so se jim pridružili številni novi mučenci. Versko svobodo so na Japonskem priznali šele leta 1889.
IME in GOD: Naši Pavli in Pavle v veliki večini godujejo na god sv. Pavla iz Tarza, zgodovinske osebnosti iz 1. stol., ki je bil do leta 34 preganjalec kristjanov, potem pa se je spreobrnil v Jezusovega učenca. Njegov god je (skupaj s Petrom, prvakom apostolov) 29. 6. (tam več o imenu) ali na praznik njegove spreobrnitve (25. 1.). V našem martirologiju je 34 svetnikov in štirje blaženi s tem imenom.
Spomin japonskih mučencev v Sloveniji obhajamo od leta 1598 (frančiškani in jezuiti – 5. 2.). Po preureditvi koledarja so japonski mučenci dobili god na današnji dan.
Odkrito vam povem, da ni druge poti do zveličanja, kakor tista, ki se je drže kristjani. Ker me ta uči, da odpustim sovražnikom in vsem, ki so me žalili, rad odpuščam cesarju in vsem, ki so krivi moje smrti, in jih prosim, naj se dajo poučiti in se krstiti. (sv. Pavel Miki)
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.