Evangelizacija Japonske se je pričela s prihodom sv. Frančiška Ksaverija leta 1549 in se je v naslednjih letih lepo razvijala. Svoje središče je krščanska skupnost imela v Nagasakiju. Leta 1587 je štela že 205 000 kristjanov. Iz neznanih vzrokov je prav to leto Tajkosama (Tojotomi Hidejoši) izdal odlok o izgonu jezuitov, ki so bili takrat edini katoliški red na Japonskem. Odlok so le deloma izpolnili. Večina jezuitov je ostala in delovala na skrivnem.
Leta 1593 so se na Japonskem izkrcali drugi redovniki, ki so prišli s Filipinov. V prevelikem navdušenju so javno in pogumno oznanjali Kristusa. Politični zapleti med Španci in Japonci so priklicali reakcijo pri cesarju, ki je izdal dekret o priprtju šestih frančiškanov, sedemnajstih japonskih tretjerednikov in treh jezuitskih mučencev. Razen dveh Japoncev so vse odpeljali v Mijako (današnji Kjoto), vsakemu v posmeh odrezali del levega ušesa in jih takšne odpeljali v Nagasaki. Med potjo so jih sramotili pa tudi vabili k odpadu. Vsi so vztrajali v krščanski veri. V Nagasakiju so jih na griču, ki so ga pozneje imenovali sveti grič, križali in vsakemu prebodli srce z dvema sulicama. Med temi šestindvajsetimi mučenci so trije jezuiti: Pavel Miki, Janez Soan de Goto in Jakob Kisai.
Japonski mučenec Janez Soan de Goto je bil rojen leta 1578 v krščanski družini na majhnem otoku otočja Goto. Ker so tam začeli preganjati kristjane, so si krščanske družine, med njimi tudi Soanova, iskale zatočišče v Nagasakiju, da bi lažje živele svojo vero.
S petnajstimi leti je Janez v Osaki prosil za vstop k jezuitom. Zaradi preskušnje je bil sprejet le kot katehist. Na ponovno prošnjo je bil kot novinec pridružen Pavlu Mikiju in Jakobu Kisaiju, od katerih se ni več ločil do smrti. Skupaj z njima je bil 9. decembra priprt in odpeljan v Mijako, kjer so ga v zasmeh vlačili po ulicah. V Nagasakiju je izrekel redovne zaobljube, s katerimi se je pridružil Družbi Jezusovi.
Odveden na morišče je zagledal svoj križ, ga poljubil in pritisnil na srce. Ko so ga nanj privezali, je videl pred seboj svojega očeta in ga takole nagovoril: »Oče, dobro glej, kako je treba dušo postaviti na prvo mesto. Zato poskrbi, da ne boš ničesar prezrl, kar bi ti pomagalo ohraniti vero.« »Sin moj,« mu je rekel oče, »zahvalim se ti za tvojo spodbudo. Ti pa zdaj z veseljem prenesi smrt, ki jo boš pretrpel za našo sveto vero. Kar se mene tiče in tvoje mame, sva pripravljena umreti za isto stvar.« Očetu je Janez izročil za spomin rožni venec, materi pa krpo, ki jo je imel na glavi. Oče se ni oddaljil od morišča, dokler ni bil priča, kako je bil sin privezan na križ in preboden z dvema sulicama skozi srce. Star je bil 19 let.
Vir