Zaradi lepega glasu je Teodozij že kot mladenič postal pevec oz. lektor in pevec psalmov. Ker je bil v cerkveni službi, je imel priložnost za temeljito cerkveno vzgojo. Proučeval je zlasti Sveto pismo, ki je v njem prebudilo željo, da bi se popolnoma posvetil Bogu. Želel si je poromati v Sveto deželo, zato je zapustil dom in se pridružil skupini romarjev. Na poti se je ustavil v Antiohiji in obiskal sv. Simona Stilita. Ta je v mladem Teodoziju prepoznal človeka, ki bo pomembno vplival na meniško življenje. V Jeruzalemu je Teodozij najprej obiskal svete kraje in razmišljal o tem, kakšen način življenja je zanj: hrepenel je sicer po popolni samoti (anahoretski način meništva), a spoznal in občutil, da za to še ni dovolj zrel oz. močan in da potrebuje nekoga, ki ga bo poučeval. Učitelja je našel v menihu Longinu. Teodozij se je naselil v skupnosti duhovnikov pri Marijini cerkvi sredi poti med Jeruzalemom in Betlehemom, pri vodnjaku “svetih treh kraljev”, kjer naj bi Marija po izročilu počivala. Duhovniki so mu sčasoma zaupali celo službo opata. Ko pa je že dovolj napredoval v askezi, je želel živeti puščavniško življenje, zato se je umaknil neko votlino blizu Jeruzalema, kjer naj bi po izročilu prenočevali sveti trije kralji. Njegova askeza je bila zelo ostra, prepletena z nenehnim postom, nočnim bedenjem in molitvijo. Zgledno in svetniško življenje kljub samoti ni ostalo neopaženo. Kmalu so se mu začeli pridruževati učenci in njihovo število je vedno bolj rastlo. Po temeljitem razmisleku je začel zidati samostan, ki se je razvil v največjega in najbolj cvetočega v Sveti deželi, saj je bil z bolnišnicami, gostišči in domovi ter kapelami pravo malo mesto.
S posebno ljubeznijo je Teodozij skrbel za lepoto liturgije in obrede, razumljive v domačem jeziku. Dan za dnem je oskrbel na stotine revežev, njegov sloves pa se je vedno bolj širil. Menihi so ga namreč leta 493 v Jeruzalemu izvolili za vrhovnega opata vseh koinobijev (skupnost, ki goji skupno meniško življenje). Močno se je zavzemal (in bil zato celo preganjan) za pravi nauk, ki ga je ogrožal monofizitizem (da sta v Jezusu Kristusu obe naravi, človeška in božja zliti v eno samo). Umrl je star 105 let.
Ime: je latinsko, izhaja pa iz grškega imena Theodoros, zloženega iz besed theos »bog« in doron »dar«. To ime je bilo pri kristjanih zelo priljubljeno.
Rodil se je leta 423 v Kapadokiji v Turčiji, v vasi Garissus ali Mogariassos, umrl pa 11. januarja 529 v Palestini.
Družina: Vemo samo, da se je rodil v bogati in pobožni družini, “daleč od vrveža velikega mesta”, kakor pravi življenjepis.
Zavetnik: pilarjev, izdelovalcev pil.
Sodobniki: sv. Sava, sv. Simon Stilit.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot puščavnika, večinoma z brado. Znane so tudi upodobitve, na katerih je zvezan, poleg sebe pa ima mošnjo (ker ga je bizantinski cesar Anastazij I. želel podkupiti, vendar mu ni uspelo).
Goduje: 11. januarja.
Vir
V Judejski puščavi, sveti Teodózij, predstojnik redovnikov, ki je, kot prijatelj svetega Saba, v dolgem življenju priklical k sebi mnogo učencev in jih vzgajal v samostanih, ki jih je zgradil, za skupno življenje, dokler ni mnogo trpel za katoliško vero in se kot stoletnik slednjič spočil v Kristusovem miru. († 529)
Vir
Teodozij se je rodil leta 423 v Kapadokiji v Mali Aziji. V službo Cerkve je vstopil kot bralec ali psalmist in po izročilu se je že od mladih let zgledoval po Abrahamovem zgledu: tudi on je zapustil domovino in se kot romar odpravil proti Jeruzalemu. Med potjo je obiskal svetega Simeona Stilita, ki mu z vrha svojega stebra ni pozabil dati nasveta za njegovo prihodnost.
Ker je čutil potrebo, da se zaupa dragocenemu vodstvu duhovnega očeta, je končal obisk svetih krajev v Jeruzalemu in se prepustil vodstvu svetega moža po imenu Longin, ki ga je povabil, naj skrbi za skupnost na poti v Betlehem. Vendar se ni dolgo zadrževal in je nato odšel v jamo na bližnji gori, kamor so mu sledili nekateri njegovi učenci. Zaman je skušal omejiti njihovo število, vendar se mu na koncu ni zdelo, da bi koga odganjal, dokler ni jama postala prenaseljena in so se morali preseliti.
Ker je bil Teodozij doma iz Kapadokije in je zato poznal nauk svetega Bazilija, se je zdelo, da je bolj naklonjen življenju v skupnosti kot samskemu življenju, čeprav je bilo to v nasprotju s tedanjim trendom. Spodbujal je gradnjo novega velikega samostana Cathismus, ki se je kmalu napolnil z menihi. V samostanu so bile potrebne tri bolnišnice: ena za oskrbo navadnih bolnikov, druga za ostarele in tretja za tiste, ki so trpeli za duševnimi motnjami, slabostjo, ki so jo nekateri menihi lahko dosegli s pretirano askezo.
Od štirih cerkva, ki so sestavljale samostansko mesto, so bile tri rezervirane za obhajanje besednega bogoslužja treh prisotnih etničnih skupin (Grki, Armenci in Slovani), zadnja pa je bila namenjena bolnikom. Nato so se vsi zbrali za evharistično slavje v grškem jeziku. Dan menihov je bil razen časa za molitev in počitek posvečen ročnemu delu po vzorcu, ki je bil zelo podoben tistemu, ki smo ga pozneje našli v benediktinskem pravilu.
Ta samostan je kmalu zaslovel in so ga posnemali po vsej Palestini. Patriarh Sallust je Teodozija imenoval za arhimandrita vseh palestinskih cenobij, sveti Saba pa je postal generalni predstojnik vseh puščavnikov. Čeprav sta svetnika predstavljala precej različni tradiciji, sta vedno živela v veliki harmoniji, oba pa sta postala žrtvi političnih manipulacij, povezanih z nastajajočo monofizitsko herezijo, katere snovalec je bil monofizitski cesar Anastazij. Danes se to morda zdi nenavadno, vendar v času, ko sta bili politika in religija tesno povezani, ni bilo tako.
Teodoziju in Sabi je uspelo novega jeruzalemskega patriarha, ki ga je imenoval vladar, spodbuditi k ortodoksiji, vendar je vladar, ker je vedel, da Teodozija obdaja slava, pošiljal donacije za dobrodelne projekte, ki jih je vodil, v upanju, da ga bo podkupil in pridobil njegov podpis pod dokument, ki je podpiral monofizitske teze. Svetnik je prejeto vsoto razdelil revnim, nato pa je cesarju odgovoril z odločno zavrnitvijo. To je za nekaj časa umirilo ozračje, ko pa se je preganjanje pravoslavnih nadaljevalo, je Teodozij začel potovati po vsej Palestini, da bi vse prepričal, naj zvesto sprejmejo nauke, ki so jih izrazili štirje ekumenski koncili do Kalcedona.
Vendar je bil Teodozij zaradi strahu, ki ga je ljudem vcepil cesarski odlok, izgnan in šele leta 518, po Anastazijevi smrti, je novi cesar Justin preklical obsodbo na izgnanstvo. Tedaj je Teodozij dosegel častitljivo starost 95 let, vendar njegov čas še ni prišel. Umrl je enajst let pozneje zaradi boleče bolezni, ki jo je prenašal z potrpežljivostjo, ki je dosegla junaško raven. Pogreba so se udeležili jeruzalemski patriarh in velika množica ljudi. Svetega Teodozija so pokopali v prvi votlini, v kateri je živel in ki je dobila ime po svetih treh kraljih, ki so se po izročilu tam ustavili na poti, da bi se poklonili Detetu Jezusu. Njegova slava se je zelo razširila in njegovi močni priprošnji so pripisovali številne čudeže, celo vojaško zmago nad Perzijci.
IT
Teodozij se je rodil v Magariasu, majhni vasi v Kapadokiji (Kapadokija, Turčija), in njegovi pobožni starši so ga vzgajali v strahu pred Bogom. V mladosti je bil imenovan za lektorja ali bralca v cerkvi in je to službo opravljal za splošno izgradnjo vernikov. Ker je moral zaradi svoje službe nenehno brati svete spise, si je pridobil veliko znanja pri razlagi božje besede, kontemplacija te besede pa ga je gnala, da je postajal vedno bolj popoln, da se je celo popolnoma odpovedal svetu in služil Bogu v samoti. Na to ga je opomnil notranji glas, zato je zapustil očetovo hišo in domovino ter odpotoval v Jeruzalem, da bi na svetnikovem grobu prosil Boga za nasvet glede svojega pobožnega načina življenja. Na svoji poti je svetnika tudi obiskal. Simeona, ki je stal na stebru. Ko ga je videl prihajati, ga je svetnik z močnim glasom poklical:
„Dobrodošel pri meni, Teodozij, božji služabnik!“
Teodozij je osupel, da ga svetnik, ki ga še nikoli ni videl, kliče po imenu, in se pred njim sklonil na tla. Šele Simeon ga je povabil, naj se povzpne na steber, ga nežno objel, mu napovedal številne okoliščine njegovega življenja in mu dal dobre nauke o duhovnem življenju. Blagoslovljen s Simeonovim pozdravom je samozavestno potoval v Jeruzalem in z veliko predanostjo obiskal vse tamkajšnje svete kraje. Ko je potešil svojo pobožnost, se je odločil, da bo vstopil v samostansko življenje, in končno je šel pod vodstvo pobožnega puščavnika, po imenu Longin, ki je živel v celici poleg Davidovega stolpa. Tu je najbolj napredoval v krepostih. Iz poslušnosti svojemu učitelju in predstojniku je prevzel vodenje cerkve, posvečene Devici, vendar se je kmalu odpovedal tej službi in se umaknil v jamo na visoki gori, da bi se umaknil pred vsesplošno hvalo, ki jo je bil deležen zaradi svoje pobožnosti. Tam je živel najstrožjo pokoro; nenehno je jokal; njegova hrana so bila zelišča in semena dateljnov; 30 let ni jedel kruha.
– Zaradi slovesa njegovih kreposti je k njemu prišlo nekaj mladih mož, željnih odrešenja, in ga prosilo, naj jih vodi k pobožnemu življenju. Svetnik jih je sprejel v svojo jamo.
Prvo ali osnovno pravilo, ki ga je svetnik dal svojim učencem, je bilo stalno spominjanje in premišljevanje smrti. Da bi se jim ta misel globoko vtisnila v srce, je dal zgraditi grobnico za celotno skupnost. Ko je bil grob končan, je nekega dne naročil vsem učencem, naj se tam zberejo, in jim rekel:
„Grob je dokončan, kdo od vas ga bo posvetil?“
„Jaz,“ je vzkliknil duhovnik Bazilij. Takoj se je sklonil pred svojim opatom in ga prosil za blagoslov. Bazilij se je zdaj pripravil na smrt in brez bolezni umrl 40 dni pozneje.
Ko se je zgodil ta dogodek, je imel svetnik le 12 učencev. V nekem trenutku niso imeli kaj jesti za veliko noč, manjkal je celo kruh za sveto mašno daritev. Nekaj bratov je godrnjalo, vendar je svetnik pokaral njihovo pritlehnost in rekel:
„Zaupajte v Boga in on vam bo pomagal.“
Kmalu zatem so opazili, da prihajajo mule, naložene s hrano, ne da bi vedeli, od kod. Zaradi slave čudežev, ki jih je delal Teodozij, in njegove svetosti se je število učencev povečalo, jama je postala premajhna in svetnik je zdaj po Božjem navdihu zgradil velik samostan blizu Betlehema. S samostanom so bile povezane tri bolnišnice, kjer so bratje nežno skrbeli za bolnike in trpeče, ki so bili vsi dobrodošli. Svetnik je dal zgraditi tudi hišo za tujce in romarje, ki jih je bilo pogosto toliko, da je bilo treba s hrano napolniti skoraj sto miz; tudi zaloga hrane je bila pogosto premajhna, svetnik pa jo je nato z molitvijo čudežno povečal.
– V samem samostanu je vladal nebeški mir; vsi bratje so bili obdani z vezjo svete ljubezni, vsi so si nenehno prizadevali za popolnost, v umrljivem telesu so živeli angleško življenje. Okoli samostana so stale štiri cerkve za služenje bratom iz različnih dežel in različnih jezikov; v največji, grški cerkvi, so darovali sveto daritev in vsi so nato prejeli sveto obhajilo. Zaradi njegovih zaslug je jeruzalemski škof Sallust imenoval svetega Teodozija za vodjo vseh menihov v Palestini, svetega Saba, puščavnika, ki je bil s Teodozijem v najtesnejših odnosih, pa za vodjo vseh puščavnikov. Oba svetnika je doletela tudi čast, da so ju preganjali zaradi zveste pripadnosti Katoliški cerkvi.
Cesar Anastazij je namesto odstavljenega in izgnanega škofa Eliasa na patriarhovo mesto v Jeruzalemu postavil heretičnega meniha Severa in ukazal, naj vsi menihi z njim ohranijo cerkveno občestvo. Teodozij in Saba sta to zavrnila in celo javno zagovarjala izgnanega škofa in njegovega zakonitega naslednika Janeza. Cesar jima je zagrozil s svojo nenaklonjenostjo, vendar sta vztrajala; poskušal ju je podkupiti z denarjem, vendar je Teodozij vzel denar, ga razdelil med uboge, cesar pa ni storil ničesar. Teodozij je cesarju celo napisal resnično apostolsko pismo, v katerem je ovrgel herezijo in zatrdil, da bo raje trpel smrt, kot da bi opustil resnico. Zdi se, da se je cesar pomiril in poučil, vendar to ni trajalo dolgo. Ponovno je preganjal pravoverne. Ob prvi novici o tem je Sveti hitel po Palestini in vse vernike pozval, naj se trdno držijo nauka prvih štirih cerkvenih zborov. V Jeruzalemu je poskrbel, da so se ljudje zbrali v cerkvi, nato se je povzpel na prižnico in glasno zaklical:
„Kdor ne sprejme prvih štirih cerkvenih zborov kot štirih evangelijev, naj bo izobčen.“
Zaradi tega pogumnega dejanja zdaj devetdesetletnega svetnika ga je cesar izgnal. Toda izgnanstvo ni trajalo dolgo; cesar je umrl in njegov naslednik, ki je bil naklonjen katoličanom, je svetnika odpoklical. Teodozij je po vrnitvi enajst let živel v strogi pokori, dokler se ni približal smrti, saj ga je prizadela boleča bolezen. Ko mu je nekdo svetoval, naj v svojem neizrekljivem trpljenju moli k Bogu, da bi mu olajšal bolečine, je odgovoril:
“Ne, ne, takšna molitev bi bila znak nepotrpežljivosti in bi me oropala krone.”
Pred svojim koncem je zbranim učencem za slovo dal nekaj poučnih naukov in nato leta 529 v 105. letu starosti nežno preminil v Gospodu. Njegov pogreb je bil poveličan s številnimi čudeži, pokopan pa je bil v svoji prvi celici.
Upodobljen je oblečen kot puščavnik, z vrečo denarja ob sebi, ker ga cesar Anastazij ni mogel podkupiti z denarjem.
DE
Sveti Teodozij Koinobit, znan tudi kot Teodozij Kapadokijski, Teodozij Coenobriarh, Teodozij Veliki, Teodosios, Theodossios in Teodosio il Cenobiarca, se je rodil leta 423 v Garissu v Kapadokiji (današnja Turčija). Izhajal je iz pobožne družine in se je že zgodaj začel učiti ter pokazal velike sposobnosti. Kot mladenič je Teodozij postal lektor in služil v lokalni cerkvi. Navdihnjen z Abrahamovim zgledom in poln goreče želje, da bi z vsem srcem sledil Bogu, se je Teodozij odločil, da bo zapustil družino in posvetno premoženje. Iskanje globljega duhovnega življenja ga je vodilo v Antiohijo, kjer je srečal svetega Simeona Stilita. Sveti Simeon je prepoznal Teodozija kot svetega moža in ga povabil na svoj steber za molitev, blagoslov in vodstvo. To srečanje je pomenilo prelomnico v Teodozijevem življenju in ga usmerilo na pot velike duhovnosti in vodenja. V želji, da bi poglobil svoje razumevanje vere in z večjo gorečnostjo služil Bogu, je Teodozij odpotoval v Jeruzalem. Legenda pravi, da je delal skupaj s svetim stotnikom Longinom, ki je bil po nekaterih podatkih takrat star skoraj 50 let. Med bivanjem v Jeruzalemu je Teodozij zaslovel zaradi svoje svetosti in predanosti služenju drugim. Po obdobju puščavniškega življenja v Judski puščavi, kjer je živel v jami, je Teodozijev sloves svetega moža začel privabljati učence. Zaradi naraščajočega števila učencev je Teodozij zgradil samostan v Cathizmu, da bi svojim privržencem zagotovil duhovni dom. V samostanu so bili nastanjeni posamezniki različnih narodnosti z ločenimi oddelki za Grke, Armence, Perzijce in druge. Kljub raznolikosti skupnosti je Teodozij spodbujal okolje enotnosti, v katerem so vsi delali in molili usklajeno. Poleg samostana je Teodozij ustanovil tudi bolnišnico za bolne, hospic za ostarele in psihiatrično bolnišnico. Njegovo sočutje je bilo namenjeno vsem, ne glede na njihov izvor ali stiske. Teodozijeva predanost služenju drugim je odražala njegovo globoko ljubezen do Boga in željo, da bi v svetu odseval Kristusovo ljubezen in usmiljenje. Teodozij je ohranil tesno prijateljstvo in sodelovanje s svetim Sabasom, še enim priznanim asketom in meniškim voditeljem tistega časa. Poleg tega ga je jeruzalemski patriarh imenoval za obiskovalca vseh koinobitskih skupnosti v Palestini, kar kaže na to, kako zelo so ga spoštovali v Cerkvi. Teodozij je vse življenje odločno nasprotoval različnim herezijam, med drugim evtikianizmu in monofizitizmu. Cesar Anastazij, zagovornik evtikianizma, je poskušal vplivati na Teodozija tako, da mu je ponudil veliko podkupnino. Vendar je Teodozij ostal neomajen v svojih prepričanjih, denar razdelil revnim in še naprej pridigal proti herezijam. Zaradi njegove neomajne ortodoksnosti ga je Anastazij leta 513 odstavil s položaja.
Kljub temu je cesar Justinijan Teodozija ponovno postavil na položaj in mu omogočil, da se je vrnil k svojim pomembnim nalogam. V zadnjih letih življenja je Teodozij trpel za slabim zdravjem in sčasoma zbolel za boleznijo, zaradi katere je njegova koža postala suha kot kamen. Telesne bolezni ga niso ovirale, zato je nadaljeval z delom, dokler mu niso popustile moči. Tudi takrat se je posvečal goreči molitvi za blaginjo svoje skupnosti in celotne Cerkve. Sveti Teodozij Koinobit je umrl v 105. letu starosti v Cathismu, kjer je živel kot puščavnik. Pokopali so ga v jami, ki je bila njegovo bivališče in je pozneje postala znana po romanjih in čudežih. Sveti Teodozij je ikonografsko upodobljen kot opat puščavnik, pogosto upodobljen z železnimi trakovi na vratu in rokah, ki simbolizirajo njegov asketski način življenja. V bližini so upodobljene tudi verige in vreča z denarjem, ki označujejo njegovo ločenost od posvetnih dobrin ter zavezanost preprostosti in revščini. Čeprav sveti Teodozij Koinobit ni bil uradno kanoniziran, ga Katoliška cerkev že dolgo časti kot svetnika. Njegov praznik se praznuje 11. januarja. Kot svetega zavetnika izdelovalcev pila, ga tisti, ki opravljajo ta poklic, prosijo za vodstvo in priprošnjo. Zgodba o svetem Teodoziju Koinobitu je navdihujoč primer globoko predanega in nesebičnega Božjega služabnika, ki je bil predan dobrobiti drugih in ohranjanju ortodoksnih krščanskih naukov. Njegovo življenje nas vabi, da na svoji duhovni poti sprejmemo ponižnost, ljubezen in sočutje.
EN