Imena: Vitomir, Vid,Vit
Mučenca Vida prištevamo med najbolj češčene svetnike na Slovenskem. Posvečenih mu je kar 76 cerkva. Upodabljajo ga na dva načina: kot mladeniča s palmo in krokarjem, knjigo in z levom, in mučenega v kotlu ali s kotličem v roki.
Za cesarja Dioklecijana sta živela na Siciliji pobožna zakonca Modest in Krescencija. Bogati senator Hila, ki ni vedel, da sta kristjana, jima je izročil v vzgojo sina Vida. Poučila sta ga v veri in ga skrivaj krstila. Ko se je Vid vrnil k očetu, je bil ta vesel pridnega sina. Toda kmalu je zaslutil, da je nemara kristjan. Ko je Vid to priznal, ga je začel zagrizeni pogan, kar je oče bil, preganjati. Vid je ostal stanoviten in je odgovarjal: »Oče, ko bi ti vedel, kako dober je krščanski Bog, bi ga takoj molil.« Za takšne besede je dobil udarce.
Oče je potožil prijatelju, prefektu Valerijanu, da je sin kristjan, in ga prosil, naj ga pokliče k sebi; sodnika se bo gotovo ustrašil. Prefekt je dal Vida mučiti in ga napol mrtvega poslal očetu nazaj. Takrat je izšel cesarjev odlok: Kdor zaničuje bogove ali podpira kristjane, naj umrje. Hila je hotel izročiti sina sodišču, a sta ga Modest in Krescencija skrivaj odpeljala iz očetove hiše in zbežala z njim v južno Italijo.
Cesarjevega sina pa je mučil hudi duh. Ta je izjavil, da se umakne le Vidu, in povedal tudi, kje se skriva. Cesar ga je dal takoj poklicati v Rim. Vid je položil roko na cesarjeviča, ga pokrižal in hudi duh je zapustil mladeniča. Zdaj je cesar hotel, da bi skupno darovali bogovom v zahvalo. Vid je seveda odločno odklonil. To je cesarja tako ujezilo, da je pozabil dobroto in ukazal, naj Vida, Modesta in Krescencijo vržejo levom. Zveri so planile nanje, Vid pa je naredil znamenje križa, in krotko so mu legle k nogam. Nato jih je dal cesar vreči v kotel raztopljenega svinca. Prišel je angel in jih rešil. Nato so jih do smrti mučili na natezalnici.
***
Življenje tega, tudi pri nas izredno priljubljenega svetnika, enega izmed 14 pomočnikov v sili (njemu je v Sloveniji posvečenih kar 41 cerkva, po njem se imenujejo tudi posamezni kraji), je sicer zavito v legende, v katerih pa je zagotovo tudi veliko resnice. O njegovem češčenju namreč pričajo že najstarejši cerkveni koledarji, njemu posvečena cerkev v Rimu pa je stala že v 5. stoletju. Njegov oče, ki se je trdno oklepal svojega poganstva in lojalnosti državi, ga je komaj sedemletnega, potem ko ga je neuspešno poskušal odvrniti od krščanstva, izročil oblastem. To je bilo v času krutega Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Vzgojitelja, ki sta ga brez očetove vednosti vzgojila v krščanski veri, sta ga sicer poskušala skriti, a je bilo njihovo skrivališče cesarju na čudežen način razkrito. Cesarjevega sina je namreč mučil hudi duh, ki je izjavil, da se umakne le Vidu. Ko je cesar Vida poklical v Rim, je ta na mladeniča položil roko, ga prekrižal in ukazal hudemu duhu, naj ga zapusti. Ta je ob strašnem preklinjanju to tudi storil. Cesar se mu je zahvalil na svoj način: Vida in oba njegova vzgojitelja je, ker niso hoteli darovati bogovom, najprej vrgel levom, nato v kotel, poln raztopljenega svinca, na koncu pa dal na natezalnico. Bog pa jih je na čudežen način varoval: levi so krotki legli k Vidovim nogam, potem ko je nad njimi naredil znamenje križa; iz kotla jih je rešil sam angel; med mučenjem na natezalnici pa je divjala takšna nevihta in se tresla zemlja, da so se vsi prestrašeni razbežali. Ko so na natezalnici umrli, so njihova trupla varovali orli, dokler jih niso pokopali.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Vitus, ki izhaja iz besede vita »življenje« oz. vitulus »mladič; ali iz besede vitus »rad, voljan«.
Rodil se je okoli leta 297 na Siciliji v Italiji, umrl pa okoli leta 304 v Rimu, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je sin bogatega poganskega senatorja Hila, ki ga je dal v vzgojo pobožnima zakoncema Modestu in Krescenciji.
Zavetnik: mladine, gostilničarjev, lekarnarjev, viničarjev, gledaliških igralcev, pivovarjev, rudarjev, kovačev; nemih in gluhih; priprošnjik za ohranitev čistosti, hišnih živali, psov in perutnine; studencev; proti steklini, epilepsiji, obsedenosti, histeriji in krčem, proti boleznim oči in ušes, proti močenju postelje, proti streli, neurju in nevarnosti požara; proti neplodnosti; za dobro setev in dobro žetev; priprošnjik v stiski in zavetnik več pokrajin in mest.
Upodobitve: Večinoma ga upodabljajo kot dečka, imenitno oblečenega, včasih s klobukom. Največkrat je upodobljeno njegovo mučenje, pogosto sta ob njem tudi njegova dojilja in učitelj. Njegovi atributi so: knjiga, petelin, lev, kruh kotel, orel, zajec.
Pregovori: Poznamo številne vremenske pregovore: Sveti Vid – češenj sit. Urbanovo sonce in Vidov dež, prav dobrega leta upati smeš. O svetem Vidi se skozi noč vidi. Če trs pred svetim Vidom odcvete, dobrega vina nadejati se sme.
Goduje: 15. junija.
Vir
– V Basilicati [bazilikáti] (v Lukániji), sveti Vid, mučenec.
– Na Sicíliji, rojstni dan za nebesa svetih mučencev: Vita (Veit), Modesta in Krescéncije, ki so bili pod cesarjem Dioklecijanom vrženi v kotel vrelega olja, potem postavljeni pred zveri in na sramotilni oder, a so z božjo pomočjo zmagali in dokončali tek slavnega boja. († ok. 304)
Vir
Pregovor: »O svetem Vidi se skozi noč vidi«, ki hoče povedati, da je na njegov god dan najdaljši in noč najkrajša, izvira še iz časov pred reformo koledarja. Po starem, julijanskem koledarju (sedanji je gregorijanski) so god sv. Vida obhajali na dan poletnega kresa, zdaj pa njegov spominski dan pride skoraj deset dni prej na 15. junij, ko dan še nekoliko raste. Sveti Vid je eden najbolj češčenih svetnikov na Slovenskem. To potrjuje že število njemu posvečenih cerkev, ki jih je 76 od tega 38 župnijskih in večinoma se po teh cerkvah imenuje tudi kraj (Šentvid, Sveti Vid, Šembid). Svetemu Vidu posvečene cerkve spadajo med najstarejše in segajo v začetke krščanstva na naših tleh, zato strokovnjaki domnevajo, da so jih naši predniki postavljali v krajih, kjer so prej častili slovanskega poganskega boga Svetovita. Našim prednikom je bil sveti Vid tudi eden od štirinajstih pomočnikov v sili: priporočali so se mu za zdravje živcev in oči (vida), zoper božjast, ob nevarnosti bliska in ognja, zoper kačji pik. Za nebeškega zavetnika so ga imeli lekarnarji, kotlarji, pivovarji, gluhonemi, viničarji in rudarji pa tudi gledališki igralci in plesalci. Upodabljali so ga na dva načina: kot mladeniča s palmo, simbolom mučeništva, ali pa mučenega v kotlu s kotličem v roki.
O življenju in mučeništvu svetega Vida govori samo legenda iz začetka 7. stoletja, ki se je porodila v glavi z bujno domišljijo. Povsod po Evropi razširjeno češčenje tega svetnika pa da misliti, da ta legenda le ni brez zgodovinske podlage. Sveti Vid spada med tiste krščanske mučence, ki so jih kristjani dobro poznali in morda prav zato nihče o njih ni poizvedoval, ker pač ni bilo dvomov. Skoraj zanesljivo je bil sveti Vid doma s Sicilije. Po izročilu naj bi ga vzgajala zakonca Modest in Krescencija, ki sta bila kristjana in sta v krščanski veri vzgojila tudi njega. Vsi trije naj bi tudi skupaj umrli mučeniške smrti. Cesar Dioklecijan, ki mu je bil Vid v Jezusovem imenu ozdravil obsedenega sina, je dal vse tri, ker niso hoteli darovati rimskim bogovom, vreči v kotel, poln raztopljenega svinca. Takoj se je približal božji angel, ki jih je rešil. Nato jih je dal cesar do smrti mučiti na natezalnici. To naj bi se zgodilo okoli leta 304.
Iz poznejšega časa vemo, da so relikvije svetega Vida leta 775 prenesli v samostan St. Denis pri Parizu; Francozi pravijo temu svetniku Guy. Od tam je del relikvij šlo na Vestfalsko, nekaj pa jih je nemški cesar Henrik I. poklonil češkemu knezu sv. Venceslavu (Vaclavu) in hrani jo jih v veličastni cerkvi sv. Vida na Hradčanih v Pragi.
God svetega Vida ali po ljudsko Vidovo pomeni v slovenskem izročilu začetek ‘kmečkega poletja’. Približuje se košnja, kar pove pesem: »Prišel bo sveti Vid, / češnje zorijo. / Fantje po travnikih / travco kosijo.« Pregovor, da je “sveti Vid češenj sit”, je tud nastal še v dobi starega koledarja O svetem Vidu so češnje dozore le (in obrane) le v toplih primorskih krajih, ne pa v notranjosti slovenske dežele. Na Bizeljskem, poroča priznani etnograf Niko Kuret v svojem delu Praznično leto Slovencev, imajo zanimivo navado, da za god svetega Vida ali za Vidovo nedeljo spletejo iz zrelih češenj velik zvon, ki ga obesijo nad glavni oltar. Po maši ga snamejo in prirede zanj licitacijo za cerkvene pevce.
Vidov in Vid, ki danes godujejo, no Slovenskem ni prav veliko. Ime Vid izhaja iz latinskega imena Vitus, ki ga povezujejo z latinsko besedo ‘vita’, ki pomeni ‘življenje’.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.