sveti Makarij Aleksandrijski – opat in puščavnik

Makarij

Posamezne svetnike lahko proučujemo iz različnih vidikov. In prav je tako, saj jih bomo na ta način bolje, globlje in vsestransko spoznali in nam bo njihov zgled še močneje svetil. Vsak od njih je pričel pot svetosti ali vsaj dobil nujen predpogoj za napredovanje v svetosti že pri svetem krstu, ko je prejel nadnaravne milosti. Pri krstu Sveti Duh po izlitju Božje milosti ustvarja v človeku neko sorodnost z Bogom. Ta milost je od Boga, dar, raznolik, po katerem človek postane posvečen, Božji prijatelj, deležen njegove narave, obogaten z možnostjo, da ljubi Boga kot njegov posvojeni sin, to stanje pa je predpogoj, da ga bo lahko lahko nekoč v večnosti zrl iz obličja v obličje. Ko so govorili o tem stanju, so sveti očetje in teologi uporabljali različne podobe in primerjave, da bi nam to, čutom nezaznavno stvarnost vsaj nekoliko približali. Sv. Ciril Jeruzalemski je to v svojih katehezah takole ponazoril:” Kot ogenj razžari železo, tako milost razžari dušo.Sv. Irenej, od Cirila časovno starejši, je bolj neposreden: “Po milosti človek postane kristjan ali duša – telo – Sveti Duh.”
In sedaj, ko želimo povedati nekaj o sv. Makariju, ki je v najboljših moških letih pustil vse, kar mu je lahko nudil svet in odšel v puščavo ter tam v uboštvu in samozatajevanju živel 65 let, potem lahko to razume samo tisti, ki veruje, da v človeku, poleg telesnega in duševnega obstaja tudi nadnaravno življenje, ki prav tako vsebuje močno težnjo po razvoju in išče okoliščine, ki bodo za to najbolj ugodne. Makarij jih je, ne brez navdiha Svetega Duha, našel v puščavi. In ni bil edini. V 4. stoletju, po koncu preganjanj, so mnogi mladi slišali tisto Jezusovo: “Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!” (Mt 19,21) Ko so slišali ta klic, so pustili vse in odšli v puščavo, da bi na ta način dosegli nebeško kraljestvo. Takrat je bilo to pravo puščavniško gibanje.
Za puščavniški poklic se je Makarij odločil v zrelih letih. Njegova odločitev ni bila hipno, nepremišljeno mladostno navdušenje, ampak zrela odločitev človeka v 30-em letu življenja, ki je imel poklic in delo. Bil je pek. Odšel je v puščavo, da bi lahko bolje in nemoteno posvečal reševanju in izpopolnjevanju duše, razvijanju milostnega življenja, v popolni svobodi evangelijskega uboštva. V vztrajni molitvi in premišljevanju je težil k popolnosti in z odrekanjem premagoval vsa neredna nagnjenja. Svoje dneve je izpolnjeval s postom, delom in molitvijo. Ob svoji celici je obdeloval borni košček zemlje, da bi si za življenje preskrbel vsaj tisto najnujnejše. Aleksandrijski patriarh ga je celo posvetil za duhovnika, da bi lahko duhovno vodil tudi druge. Kljub vsej svoji pokori in postu je, kot toliko drugih puščavnikov, vseeno doživel visoko starost in sveto umrl leta 398.
Naš sodobnik, francoski katoliški pisatelj Julien Green, v svojem dnevniku modro zapiše:” Mislim, da nihče ne sluti, v čem je razlog moje žalosti. Hotel bi biti svetnik. To je vse. Čutim, resnično, da nenehno korakam poleg tistega, ki bi hotel biti, tisti pa, ki bi hotel biti, pa še naprej obstaja. On je tukaj, žalosten je, njegova žalost pa je moja.” Mislim, da je bila to tudi žalost vseh svetnikov. Njihove želje so bile veliko večje od tistega, kar so uresničevali, gnale so jih neutrudno naprej, v nove podvige, v nova osvajanja. Varovale so jih od povprečnosti, mlačnosti, pasivnosti in zato je prizadevanje za svetost ne samo največja človekova avantura, ampak tudi najmočnejši življenjski dinamizem. Odkrivajmo ga v svetnikih, da bi deloval tudi v nas!
Vir