V Lyonu (v Galiji), sveti Evhérij, izmed senatorjev, ki se je najprej podal s svojo družino k asketskem življenju na otok blizu Lérinsa [leréna]. Nato je bil izvoljen za lyonskega škofa in je popisal trpljenje mnogih svetih mučencev.
Vir
Views: 8
sveta Marjeta Škotska – kraljica
Zavetnica Škotske
Atributi: krona pri nogah, črni križ
Imena: Marjeta, Margareta, Metka, Greta, Meta, Marjetica, Marjetka, …
Rodila se je okoli leta 1045 na Ogrskem, ker se je njen oče Edvard zatekel h kralju sv. Štefanu in se je tam poročil z njegovo svakinjo. Pozneje se je s starši vrnila na Angleško. Po vdoru Normanov je kraljevska družina spet morala bežati. Vihar jih je zanesel na škotsko obalo. Tu se je štiriindvajsetletna poročila s škotskim kraljem. Z novo kraljico se je začela doba miru za vso deželo.
Življenjepisec pravi o njej: »Bila je zgled prave pobožnosti in svetosti, angel svojemu možu, najboljša vzgojiteljica svojih sinov in hčera, zaščitnica vere in poštenja. Vneta je bila za cerkev, podpirala je umetnost in znanost; deželi je bila mati, ker so bili v njeno srce vpisani vsi ubožci, stiskani in trpeči.« Kamor je segla njena oblast, je segala tudi njena dobrota.
Marjeta je poskušala povsod nastaviti dobre duhovnike, podpirala je škofe v njihovih pravicah in si prizadevala, da bi zatrla vsako krivico, krščanske kreposti pa širila ne le na dvoru, temveč tudi med podložniki. Strogost je pokazala samo v boju za pravico in proti praznoverju. Bila je vzorna mati šestih sinov in dveh hčera. Priskrbela jim je stroge in izobražene, nravno neoporečne vzgojitelje in učitelje ter jih pri delu tudi sama nadzorovala. Odstranila je slabe dvorjane, ker je želela, da bi bil njen dvor ogledalo vsemu prebivalstvu. Prodala je ves svoj nakit, da je imela denar za potrebne. V adventu in postu je skrbela za tristo revežev. Sama je stregla ženam, kralj pa moškim, in vsi so dobivali isto hrano, kakor je prihajala na kraljevsko mizo. Umrla je 16. novembra 1093 v Edinburgu.
Upodabljajo jo s črnim križem, ko pomaga revežem, goduje pa 16. novembra.
***
V začetku 11. stoletja so Anglijo zasedli Danci in ubili Marjetinega deda Edvarda II. Njenemu očetu se je uspelo zateči na Ogrsko, h kralju sv. Štefanu. Tam se je poročil z njegovo svakinjo Agato in tam se je rodila tudi Marjeta, ki pa ji ni bilo usojeno mirno otroštvo. Po prvih letih na dvoru pobožnega kralja Štefana in kraljice Gizele se je njena družina vrnila v Anglijo, kjer je oče kmalu umrl, deželo pa so zasedli Normani. Kraljeva družina je bila zopet prisiljena v beg, a je njihovo ladjo na poti na Ogrsko zajel vihar ter jo zanesel na škotsko obalo. Tu jih je sprejel kralj Malkolm. Tako je Marjeta odrasla na Škotskem. Razvila se je v lepo in modro dekle resnega in trdnega značaja, zato ni čudno, da se je kralj vanjo zaljubil in jo zasnubil. Ljudstvo jo je navdušeno sprejelo za svojo kraljico, Marjeta pa se je zavzemala za mir in blagostanje v kraljestvu. Z modrostjo in dobroto je najprej »spreobrnila« svojega moža, ki dotlej ni poznal drugega kot vojne in lov. Njen vpliv pa se ni poznal samo v družinskem, pač pa tudi v državnem življenju. Življenjepisec pravi, da je bila »vneta za Cerkev, podpirala je umetnost in znanost«. Deželi je bila prava mati, skrbela je zlasti za ubožce, reveže in trpeče. Povsod je poskušala nastavljati dobre duhovnike, prizadevala si je, da bi zatrla vsako krivico, bila je vzor ljubezni do bližnjega, zmernosti in čistosti. Znala pa je biti tudi stroga in nepopustljiva, ko je šlo za pravico in boj proti praznoverju. Škotom, ki so bili takrat še robati in neizobraženi, je poskušala pomagati na vseh področjih, tudi z ustanavljanjem šol. Njena posebna skrb pa so bili bolniki in reveži. Preden je sedla k obedu, je najprej pogostila sirote in reveže. Bila je skromna, ves svoj nakit je prodala, da je imela za reveže, potovala je po deželi in skrbela zanje. Dan je že zgodaj zjutraj začenjala z molitvijo pred Najsvetejšim, se veliko postila in opravljala še druga spokorna dela. V postu in adventu je število revežev, za katere je skrbela, naraslo na 300; ona je stregla ženam, kralj pa možem. Bolnikom je stregla po bolnišnicah, obiskovala jetnike in jih reševala. Po šestmesečni bolezni je umrla le tri dni za svojim možem in najstarejšim sinom, ki sta padla v boju.
Ime: Je nastalo verjetno iz oblike Margeta, Margareta, ki izhaja iz latinskega imena Margarita oz. grškega Margarito. Margarites pa pomeni »biser«.
Rodila se je okoli leta 1045 v Reski na Madžarskem,
umrla pa 16. novembra 1093 v Edinburgu na Škotskem.
Družina: Bila je iz angleške kraljevske rodbine. Njen oče je bil Edvard Eteling, mati pa Agata, madžarska princesa. Poročila se je s škotskim kraljem Malcolmom III. in rodila osem otrok, šest sinov in dve hčeri.
Zavetnica: Škotske; velikih družin, učenja, kraljic, vdov, priprošnjica proti smrti otrok.
Upodobitve: Upodobljena je kot kraljica s krono pri nogah ali kot nuna; ponekod zdravi bolnike ali pomaga revežem. Njena atributa sta še črn križ in evangeljska knjiga.
Goduje: 16. novembra, na Škotskem 16. junija, tudi 10. junija.
Vir
Sveta Marjeta, ki je bila rojena na Madžarskem in kot soproga kralja Malkolma Škotskega III., rodila osem sinov in bila zelo zaskrbljena za dobro kraljestva in Cerkve. Vzdrževala je radodarnost do ubogih in bila tako zgled odlične soproge, matere in kraljice.
Vir
Ko prebiramo življenjepis svete Marjete Škotske, ki se je Cerkev spominja na današnji dan, se spomnimo besed starozaveznega svetopisemskega pisatelja Siraha: »Srečen mož vrle žene, število njegovih let se podvoji! Pogumna žena razveseljuje svojega moža, on izpolni v miru svoja leta. Vrla žena je dober delež, kateri se boje Gospoda, se jim daje v posest.« Njen življenjepis namreč pove: »Bila je zgled prave pobožnosti in svetosti, angel svojemu možu, najboljša vzgojiteljica svojih sinov in hčera, zaščitnica vere in poštenja. Vneta je bila za Cerkev, podpirala je umetnost in znanost; deželi je bila mati, ker so bili v njeno srce vpisani vsi ubožci, stiskani in trpeči.« Bila je iz angleške kraljevske rodovine. Njen ded Edvard II. je bil leta 1017 umorjen, ko so v deželi zavladali Danci. Marjetin oče Edvard Eteling se je zatekel na Ogrsko h kralju sv. Štefanu in se oženil z njegovo svakinjo Agato. Na Ogrskem se jima je leta 1045 rodila Marjeta, ki je rasla na dvoru kralja Štefana in dobila prve vzgojnfe in verske vtise ob zgledu pobožnega kralja in njegove žene Gizele. Ko se je njen oče lahko vrnil v Anglijo, sta šli z njim tudi žena in hči. Po vdoru Normanov so morali spet bežati: Marjeta se je z bratom vračala na Ogrsko, toda na morju je ladjo zajel vihar in jo zanesel na škotsko obalo, kjer ju je gostoljubno sprejel kralj Malkolm.
Marjeta je odraščala na škotskem dvoru in se razvila v dekle. Bila je lepa ne le po postavi, ampak tudi po značaju. Kralj jo je vzljubil in zasnubil, ko ji je bilo 24 let. Z novo kraljico se je začela doba miru za vso deželo. Kralja Malkolma, ki je pred poroko živel večinoma na vojskah in na lovu, je znala žena Marjeta z modrostjo in dobroto miriti, voditi in žlahtniti, da je pričel opuščati stvari, ki jih je počel prej. Blagodejni Marjetin vpliv se je poznal ne le v družinskem, ampak tudi v državnem življenju.
Kakor je bila Marjeta skrbna vladarica vse dežele, tako je bila tudi vzorna mati in vzgojiteljica svojih otrok, šestih sinov in dveh hčera. Hotela je, da bodoči knezi dobijo tako vzgojo, da jih bodo podložniki lahko spoštovali in cenili, zato jim je priskrbela najboljše učitelje in vzgojitelje. Velikodušno je skrbela za bolnike in reveže. Veliko je potovala po deželi, da se je na lastne oči prepričala, če se kje godi krivica, in je delila pomoč, kjer je bila najbolj potrebna. Pri vsem tem ni čudno, da jo je ljudstvo vzljubilo in jo oboževalo.
V šestintridesetem letu, ko so bili mož in sinovi v vojski, je hudo zbolela. Šest mesecev je junaško prenašala neznosne bolečine. Na smrtni postelji je zvedela, da sta v boju z Angleži padla njen mož in najstarejši sin. Tri dni za njima je umrla tudi sama: to je bilo 16. novembra 1093 v Edinburgu. Škotski narod jo je takoj po smrti začel častiti kot svetnico. Na njenem grobu se je zgodilo mnogo čudežev. Ko je Škotska odpadla od katoliške vere, so njene posmrtne ostanke prepeljali v Escorial v Španiji. Za svetnico je bila razglašena leta 1250.
Sveta Marjeta Škotska je ena od številnih svetnic s tem imenom (nad 20 jih je v koledarju), ki so nebeške zavetnice žena in deklet ki nosijo ime Marjeta, Marjetka, Margareta, Greta, Meta, Metka …
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 229
sveti Edmund Rich – škof
Pri mestu Provins [provén] (v Galiji), smrt svetega Edmunda Richa [riča], kanterburiškega škofa, ki je bil izgnan zaradi obrambe Cerkve. Umrl je med cistercijanskimi menihi v Pontignyju [pontinjíju], kjer je sveto živel.
Vir
Views: 11
blaženi Simeon – opat
V samostanu Cava [káva] de Tirreni (v Kampániji), blaženi Simeon, opat.
Vir
Views: 11
blaženi Andrej iz Bonavalle – menih
V Bonavalle, spomin blaženega Andreja, meniha, slavnega po svetem in čudežev polnem življenju.
Vir
Views: 8
sveta Gertruda (Jedrt) Velika – devica in redovnica
Zavetnica Peruja; Tarragone
Atributi: goreče srce, knjiga, pisalno pero in razpelo
Imena: Jedrt, Jedrta, Jera, Jerca, Gera, Gertruda, Gertica, Truda, Trauda, Traudica, …
O njeni družini viri molče. Iz njenega zunanjega življenja vemo le to, da so jo kot petletno – po vsej verjetnosti siroto – pripeljali v samostan Helfta na Saškem, kjer je živela štirideset let, do smrti okoli leta 1301/2. Bila je bistra in se je vzgajala v odlični opatijski šoli ter kmalu dobila tančico, simbol odpovedi svetu, in redovno obleko. V 26. letu je doživela v videnju »spreobrnjenje«, ki jo je napotilo, da se je odrekla svetnemu študiju, čeprav ga je opravljala z vso vnemo, in se brezpogojno izročila božji volji in ljubezni. Svetnica živo pripoveduje o tem dogodku.
Videla je pred seboj Kristusa in slišala njegov glas: »Ne boj se! Jaz te bom rešil in osvobodil. Doslej si z mojimi sovražniki jedla prah zemlje in iz njenega trnja izsesala nekaj kapljic medu. Pridi k meni – napojil te bom s potokom moje božje radosti.« Jedrt sklepa to poročilo z molitvijo: »Ti, moj Stvarnik in Odrešenik, si mojo uporno misel uklonil svojemu milemu jarmu. Od te ure dalje je bila moja duša vesela in mirna. Začela sem hiteti za vonjem tvojega mazila, in kmalu sem izvedela, da je jarem tvoje ljubezni, ki se mi je zdel prej tako neznosen, prijeten in lahek.«
Jedrt je v svojih spisih sama opisala prostor, v katerem je živela. Samostan so zgradili malo pred njenim prihodom v prijetni dolini blizu Eislebna (tu je bil dvesto let kasneje rojen Martin Luter). Obdajalo ga je obzidje, potoček je tekel med travniki, polji in sadovnjaki, okrog in okrog je bil gozd. Ko je Jedrt prišla v samostan, je v njem duhovno življenje cvetelo. Redovnice so živele po vodilu sv. Benedikta, prevzele pa so tudi nekatere posebnosti cistercijancev, ne da bi se temu redu priključile. Tedanje duhovno vodstvo se je odprlo tudi vplivom dominikanske in frančiškanske duhovnosti.
Pet knjig obsegajoče delo z naslovom Poslanec božje ljubezni vsebuje Jedrtina razodetja in premišljevanja.
Goduje 16. novembra.
Vir
Imajo jo za največjo nemško mistikinjo, čeprav je bila dolgo časa »pozabljena«, izpodrivala so jo druga imena, celo zamenjavali so jo z njeno soimenjakinjo, opatinjo sv. Jedrt iz Hackeborna (zato ima na upodobitvah opatsko palico). Šele ko je v 16. in 17. stoletju znova oživela pobožnost do Srca Jezusovega, so spet odkrili in izdajali njene spise, saj je prav ona odločilno prispevala k temu češčenju. Njena dela sta zelo cenila tudi sv. Terezija Avilska in sv. Frančišek Saleški.
Ime: Ime Jedrt izhaja iz nemškega Gertrud, to pa je zloženo iz starovisokonemških besed ger »kopje« in trut »ljub, zvest«.
Rodila se je 6. januarja 1256 v Eislebnu v Turingiji v Nemčiji, umrla pa 13. novembra 1302 v Helfti, prav tako v Nemčiji.
Družina: O njeni družini in otroštvu ne vemo nič, razen tega, da so jo petletno – po vsej verjetnosti kot siroto – pripeljali v samostan v Helfti in je tam živela vse do svoje smrti.
Skupnost: Takoj ko je Jedrt dosegla predpisano starost, je naredila zaobljube in postala ena izmed redovnic, ki so v samostanu v Helfti živele po vodilu sv. Benedikta, prevzele pa so tudi nekatere posebnosti cistercijanov.
Dela: Jedrt si je od leta 1289 dalje zapisovala svoja mistična doživetja, na podlagi katerih je izšlo obsežno delo v petih knjigah z naslovom »Poslanec božje ljubezni«. Napisala je še »Duhovne vaje« ter »Knjigo posebnih milosti« o sveti Mehtildi iz Hackeborna.
Videnja: 27. januarja 1281 je imela petindvajsetletna Jedrt prvo videnje Kristusa in odtlej je vse do smrti nenehno doživljala globoko občutene združitve s Kristusom. Za skoraj vsa njena videnja in razsvetljenja pa so dali pobudo liturgični prazniki.
Sposobnosti: Jedrt je bila zelo izobražena, imela je izreden čut za lepoto, ustvarjalno domiselnost in dar oblikovanja.
Duhovnost: Zanjo je značilna želja, da bi se darovala za posvečenje sveta. Njena duhovnost in dela so zelo vplivala na razvoj češčenja Srca Jezusovega, napisala je tudi več vzklikov za litanije Srca Jezusovega.
Zavetnica: Peruja in Tarragone.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot redovnico, včasih tudi kot opatinjo. Skoraj na vseh upodobitvah ji je dodano goreče srce, ki simbolizira njeno gorečo ljubezen do Jezusa. Ostali njeni atributi so: knjiga, pisalno pero in križ. Pogosto nosi na desni roki sedem prstanov. Upodabljajo pa tudi njena videnja.
Beatifikacija: Uradno je niso nikoli razglasili za svetnico; leta 1677 je bilo potrjeno njeno češčenje, v rimski koledar so jo vpisali leta 1738, papež Benedikt XIV. pa ji je podelil vzdevek »Vélika«.
Goduje: Sprva so njen god obhajali 15. novembra, od leta 1932 pa se obhaja 16., ponekod tudi 17. novembra.
Pri nas: Posvečena ji je župnijska cerkev pri sv. Jedrti nad Laškim in deset podružnic.
Misel: »Le kaj more biti skupnega med menoj in svetom, moj dragi Jezus, če celo v nebesih nočem nič drugega kakor tebe? Samo tebe ljubim in po tebi hrepenim; samo tebe sem lačna in žejna; po tebi medlim, moj ljubi!«
Vir
Sveta Gertruda Velika nas tudi popelje v samostan v Helfti, kjer je nastalo precej mojstrovin ženske mistične književnosti. S svojim življenjem in mislijo je edinstveno vplivala na krščansko duhovnost. Je izjemna ženska, obdarjena s posebnimi naravnimi in izrednimi darovi milosti, najgloblje ponižnosti in ognjevite gorečnosti za odrešenje bližnjega, prisrčnega občestva z Bogom v kontemplaciji in pripravljenosti za pomoč potrebnim.
Izredna učenka
V Helfti je bila njena učiteljica Matilda iz Hackeborna, nato stopi v stik z Matildo iz Magdeburga, drugo srednjeveško mistikinjo: raste pod materinsko skrbjo opatinje Gertrude. Od teh treh sester zajema zaklade izkustva in modrosti in jih predela v lastno sintezi. Ne izraža le bogastva duhovnosti svojega meniškega sveta, ampak tudi svetopisemsko, bogoslužno, patristično in benediktinsko duhovnost, vedno pa z zelo osebnim pečatom.
Rodila se je 6. januarja 1256, o njenih starših in kraju rojstva ne vemo ničesar. Gertruda piše, da ji Gospod sam razodeva pomen te njene prve izkoreninjenosti: »Izbral sem si jo za prebivališče, ker mi je všeč, da je vse, kar je na njej ljubkega, moje delo […]. Prav zaradi tega sem jo odtegnil od vseh njenih sorodnikov, da je ne bi nihče imel rad zaradi sorodstvenih vezi in bi bil jaz edini razlog za naklonjenost, ki je je deležna.«
Pri petih letih je vstopila v šolo v samostan. Tam je potem preživela vse svoje življenje. V svojih spominih navaja, da jo je Gospod obvaroval z velikodušno potrpežljivostjo, ko je pozabil njena otroška in mladostna leta, ki jih je preživela, kot piše, »v taki zaslepljenosti duha, da bi bila sposobna […] brez očitka pomisliti, reči ali storiti vse, kar bi se ji zahotelo. Obnašala bi se kot poganka […], in to kljub temu da si ti hotel, da že od otroštva, to je od petega leta, bivam v blagoslovljenem redovnem svetišču.«
Gertruda je bila izredna učenka; naučila se je vsega, kar se je bilo mogoče naučiti v vedah tedanje šole. Vedenje jo je navduševalo in se je goreče ter vztrajno predajala posvetnemu študiju. Veliko nam je povedala o svojih mladostnih strasteh: osvojile so jo književnost, glasba in petje, umetnost miniatur. Imela je močan, odločen, neposreden in viharen značaj; priznavala je svoje napake in zanje ponižno prosila odpuščanja.
Kot študentka se je popolnoma posvetila Bogu v meniškem življenju in dvajset let se ni zgodilo nič posebnega: študij in molitev sta bila njena poglavitna dejavnost. V adventu leta 1280 pa je začutila odpor do vsega tega, zaznavala praznino in 27. januarja 1281, nekaj dni pred praznikom Marijinega očiščevanja, je Gospod razsvetlil njeno gosto temino. Imela je videnje mladeniča, ki jo je prijel za roko in vodil skozi trnovo goščo, ki je stiskala njeno dušo. Na njegovi roki je Gertruda prepoznala »dragoceno sled tistih ran, ki so zavrnile vse obtožbe naših sovražnikov«, prepoznala je Jezusa.
Na gori kontemplacije
Od tistega trenutka se je življenje tesnega občestva z Gospodom samo še krepilo, zlasti v pomenljivih časih bogoslužnega leta, celo kadar zaradi bolezni ni mogla v kor k molitvi. Njen življenjepis nakazuje dve smerispreobrnjenja: v študiju, ko je naredila korenit prehod od posvetnih humanističnih vsebin k teološkim; in vmeniški observanci s prehodom od brezbrižnega življenja k življenju predane, mistične molitve. Gospod jo je klical s svojo milostjo »od zunanjih reči k notranjemu življenju in od zemeljskih skrbi k ljubezni do duhovnih reči«. Gertruda je razumela, da je bila daleč od njega, v pokrajini nesličnosti, kakor pravi s sv. Avguštinom; da se je s prevelikim hlastanjem posvečala človeški modrosti in zanemarjala duhovno znanost. Zdaj je bila pripeljana na goro kontemplacije, kjer zapušča starega človeka, da si nadene novega. »Iz slovničarke je postala teologinja, ko je neutrudno in pozorno brala vse svete knjige, ki jih je imela ali si jih je lahko priskrbela; svoje srce je polnila z nadvse koristnimi stavki Svetega pisma. Zato je imela vedno na voljo kako spodbudno besedo, s katero je lahko potešila vsakega, ki je prišel k njej po nasvet; pa tudi kar najprimernejša svetopisemska besedila za zavračanje vsakršnega zmotnega mišljenja, s katerimi je mogla zapreti usta svojih nasprotnikov.«
Sam Bog ji je dal razumeti, da jo je poklical, da bo orodje njegove milosti. Gertruda se čuti nevredno tega neizmernega božjega zaklada. Vzklika: »Ojoj! Ko bi dal meni, čeprav nevredni, za spomin samo eno nit iz kosma preje, bi jo morala gledati z večjim spoštovanjem, kakor sem ga imela do teh tvojih darov!« Ko priznava svoje uboštvo in nevrednost, se oklepa božje volje, »ker sem nabrala tako malo koristi od tvojih milosti, da si ne morem misliti, da so bile podarjene samo meni, saj tvoje večne modrosti nihče ne more zapraviti. Daj torej, Darovalec vsakega dobrega, ki si mi podelil tako nezaslužene darove, da bo ob branju tega spisa srce vsaj enega tvojih prijateljev ganjeno ob misli, da te je gorečnost za duše nagnila, da si dragulj tako neprecenljive vrednosti tako dolgo pustil ležati sredi gnusnega blata mojega srca.«
Znamenja odrešilnih ran in ljubezni
Zlasti dve uslugi sta ji dražji od česarkoli: »Znamenja tvojih odrešilnih ran, ki si mi jih vtisnil kot dragoceno ogrlico v srce; in globoka ter zveličavna rana ljubezni, s katero si ga zaznamoval. Preplavil si me s temi darovi tolikšne blaženosti, da bi mi, čeprav bi morala živeti tisoč let brez sleherne notranje ali zunanje tolažbe, spomin nanje zadostoval, da me poteši, razsvetli, napolni s hvaležnostjo […]. Tej grmadi dobrot bi dodal še to, da bi mi dal za zagovornico presveto Devico, svojo Mater Marijo in me često priporočil njeni naklonjenosti, kakor bi lahko najzvestejši med ženini lastni materi priporočil svojo ljubljeno nevesto.«
Svojo zemeljsko zgodbo sklene 17. novembra 1301 ali 1302 pri približno 46 letih. V vaji za pripravo na smrt sv. Gertruda piše: »O Jezus, ti, ki si mi neizmerno drag, bodi vedno z menoj, da bo moje srce ostalo s teboj in bo tvoja ljubezen neločljivo vztrajala z menoj in boš blagoslovil moj prehod, tako da bo moj duh, razvezan zank mesa, mogel takoj najti pokoj v tebi. Amen.«
Zdi se mi očitno, da te stvari ne pripadajo le preteklosti, zgodovini, ampak Gertrudino življenje ostaja šola krščanskega življenja in nam kaže, da je središče srečnega življenja prijateljstvo z Jezusom. Tega prijateljstva pa se naučimo v ljubezni do Svetega pisma, bogoslužja, v globoki veri, v ljubezni do Marije, tako da vedno bolj resnično spoznavamo Boga samega in tako pravo srečo, ki je cilj našega življenja.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 6. oktobra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Blizu Eislebena [ajslébena] (na Saškem, v Nemčiji), sveta Jedrt, s priimkom Velika, devica, ki je bila že od svojega otroštva z vso gorečnostjo in vztrajnostjo vdana samoti in študiju znanosti. Bila je popolnoma Bogu predana. Vstopila je v cistercijanski samostan Helfta. Tam je na čudovit način tekla po poti popolnosti, ko se je posvečala molitvam in kontemplaciji Križanega Kristusa.
Vir
Views: 525