“Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.” (1 Kor 1,25)

To je svetopisemski stavek, ki je najprimernejši za opis sv. Jožefa Kupertinskega. Oče sv. Jožefa Kupertinskega, Felice Desa, je bil oskrbnik gradu italijanskega plemiča Penellija v Copertinu v Apuliji. Ker je oče podpisoval številna posojila, ne da bi se pred tem prepričal, če so prosilci vredni zaupanja, je v kratkem času izgubil celotno družinsko premoženje in bil zadolžen čez glavo. Da ne bi končal v ječi, je pobegnil in kmalu za tem umrl. Mati Franceschina je sina rodila v hlevu in mu dala ime Giuseppe Maria.
Materi je bil sin v veliko breme, ker je bila brez premoženja, otrok pa je bil nenehno bolan. Kljub temu je poskrbela za njegovo osnovno izobrazbo. Osemletni Jožef je nekega dne v cerkvi odprtih ust poslušal igranje orgel. Bil je tako zamaknjen, da ni opazil, kaj se okoli njega dogaja. Ko so ga sošolci našli tako zamaknjenega v poslušanju glasbe, so mu nadeli ime “Bocca aperta”, pomeni “Odprta usta”.
Ko je po treh letih končal šolanje, se mu je na kolku pojavil velik tur, ki ga je za pet let priklenil na posteljo. Mati mu je vdano stregla in ga negovala, ostali ljudje pa se mu niso približali zaradi smradu, ki se je širil okoli njega. Nekega dne ga je mati odpeljala v romarsko cerkev Santa Maria delle Grazie v Galatone. Tam so mu rano namazali z oljem iz luči, ki je gorela pred milostno podobo. Giuseppe je v trenutku čudežno ozdravel in se zdrav odpravil domov.
Ko je bil star štirinajst let, ga je neki čevljar vzel v uk, toda Jožef je bil tako neroden in trdoglav, da se ni mogel naučiti niti najenostavnejših čevljarskih spretnosti. Zato ga je čevljar odslovil. Kaj storiti? Tako nepripraven za kakršno koli delo ni imel nobene prihodnosti.
Ker je bil zelo veren in pobožen, je zaprosil za sprejem v red. Minoriti so ga zavrnili in na koncu je pristal pri kapucinih. Po osmih mesecih so ga zaradi nespretnosti tudi ti odslovili. Razbil je vsako posodo, ki jo je prijel v roke. Za kazen so mu na habit pritrdili dele posod, ki jih je razbil, vendar ga tudi to ni izučilo.
Ker ga niti v samostanu niso sprejeli, je bilo zanj vsakršno upanje izgubljeno. Kljub temu, da je imel dva strica pri minoritih, in si je mati zelo prizadevala, da bi ga sprejeli v samostan, so ga odklonili.
Začeli so mu groziti, da bo zaradi očetovih dolgov končal v ječi. Zatekel se je v Grottello, majhen romarski kraj, kjer je brat njegove matere, p. Giandonato Caputo, postavil majhen samostan. Brat zakristan se ga je usmilil in mu dovolil bivati na podstrešju cerkvice. Giuseppe je šest mesecev bival na podstrešju in veliko molil. To so opazili tudi bratje in njegov stric ga je sprejel za samostanskega hlapca, mu izročil habit tretjerednikov in ga tako rešil pred svetno oblastjo.
Jožef je delal v hlevu, veliko molil in se ponoči učil, da bi odpravil svojo neizobraženost. Ko so v samostanu videli njegovo prizadevanje, so ga najprej sprejeli za redovnega brata, stric Francesco Desa pa je sklenil, da mu omogoči študij. Ob neskončni potrpežljivosti in prizadevanju obeh stricev, mu je uspelo, da je prišel do nižjih redov. Za diakonsko posvečenje je moral na izpitu prebrati in zapeti evangelij v latinskem jeziku in ga zatem tudi razložiti. Na pamet se je naučil najkrajšega (glej Lk 11,27) in na izpitu je izpraševalec izbral ravno tega. Težji je bil izpit pred duhovniškim posvečenjem. Jožef se je zopet zatekel k molitvi. Na izpitu so se prvi kandidati tako dobro odrezali, da je škof prekinil izpraševanje v prepričanju, da so vsi tako dobro pripravljeni. Tako je po Božji previdnosti in z nemajhnimi zaslugami svojih stricev končno postal duhovnik.
Pater Jožef se je zavedal svojega pomanjkljivega znanja. Kot duhovnik je vedno prijel za vsako delo, ponoči pa je študiral in molil.
Patra Jožefa so obhajali številni dvomi in v svojem srcu bojeval je težke boje. Nekemu prijatelju je v pismu zapisal: “Pogosto sem se Bogu
pritoževal na Bogom!”. Neko noč, ko je zopet molil in jokal nad svojimi težavami, ga je v celici obiskal skrivnostni frater. Predstavil se mu je kot njegov služabnik in mu izročil spodnje oblačilo. Pater Jožef v težkih trenutkih, ki jih je doživljal, ni skrbel za osebno higieno, niti za obleko. Naenkrat se je zavedel, da visijo z njega samo kosi oblačil. Vzel je ponujeno spodnjo obleko in skrivnostni obiskovalec je odšel skozi vrata. Fratra ni nihče poznal in ga nihče ni videl. Od tistega trenutka dalje pa so vsi dvomi in notranji boji izginili. Pater Jožef se je prebil iz temin svojega srca v luč Božje ljubezni.
Na praznik serafskega očeta sv. Frančiška, 4. oktobra 1630, je prvič “poletel”. V Coppertinu je bila velika slovesnost s procesijo in mašo, kjer je bil kot duhovnik navzoč tudi pater Giuseppe – Maria Desa. Počasi se je dvignil nad množico in letel nad njihovimi glavami. Ni samo lebdel, ampak počasi letel. Ko se je zopet spustil na zemljo je, od sramu pobegnil in se skril. Ti dogodki so v Grottello privabili množico radovednežev, ki so hoteli na lastne oči videti ta pojav. Ko se je pater Jožef zamaknil so rinili k oltarju, se ga dotikali, nekateri pa so preizkušali celo z ognjem in zbadanjem, koliko je v zamaknjenju telesno občutljiv. Do zamaknjenj je prihajalo pogosto in bila so nepredvidljiva. Včasih je bila dovolj omemba Božjega imena ali duhovni pogovor.
Pater Jožef je imel tudi druge nenavadne sposobnosti. Bil je prijatelj z živalmi, ki so se mu brez strahu približale. Videl je ljudem v dušo in če se kdo ni iskreno spovedal, mu je to povedal v obraz.
Zaradi vseh teh sposobnosti pa so se pojavile tudi številne težave. Predstojniki so zahtevali, da mora maševati v javnosti, čeprav jih je prosil, naj mu to prihranijo. Škof in plemiči so začeli sumiti, da gre za prevaro in da se hoče samo razkazovati. Zato so 26. maja 1636 zoper njega v Rim poslali ovadbo. Začeli so se meseci trpljenja. Poklicali so ga pred inkvizicijsko sodišče v Rim in ga prestavili v Assisi. Bratje v samostanu so ga sprejeli kot zapornika. Več kot pet let je preživel zaprt v ločenih prostorih. Šele potem so ga bratje sprejeli kot člana skupnosti, 10. aprila 1644 pa ga je mesto Assisi imenovalo za častnega meščana. V Assisiju je dobil moč, da je ozdravljal bolne, pohabljene in brezumne ter prejel je dar prerokovanja.
V Assisiju je živel do 23. julija 1653, ko je prišel generalni inkvizitor za Umbrijo s štirimi vojaki – policisti. Prebral mu je razsodbo rimskega oficija (sodišča), ki ga je sklenil zapreti v oddaljen kapucinski samostan. V razsodbi je pisalo “ad tempus”, začasno. Po dolgih dnevih potovanj so prispeli do samostana San Lorenzo pri Pietrarubbii, ki leži zahodno od Urbina. Zapornika so izročili gvardijanu samostana s strogimi ukazi. Zaprt mora biti v celici, ki ne sme zapustiti drugače kot med maševanjem. Prepovedali so mu vse stike, tudi pisne, in sicer z grožnjo izobčenja.
Ljudje so hitro izvedeli, kje je zaprt, in velike množice so začele oblegati samostan in se udeleževati njegovih maš. Gvardijan jim tega ni mogel prepovedati. Zaradi neznosnega števila ljudi, v sicer samotnem samostanu, se je gvardijan pritožil svojemu predstojniku. Patra Jožefa so skrivaj preselili v Fossombrone. Nihče, razen bratov v samostanu, ni smel izvedeti, da je pri njih. Bratje so z njim ravnali zelo vljudno. Najbolj so se čudili njegovi hvaležnosti in dobrohotnosti. Nikoli se ni pritoževal.
Leta 1656, ko je minoritski red obhajal generalni kapitelj, so papeža prosili, da bi se pater Jožef lahko zopet vrnil v svoj red. Papež je prošnjo uslišal in prestavili so ga v samostan v Osimu, kjer je v tišini in umaknjenosti živel do svoje smrti 18. septembra 1663. Tam je tudi pokopan. Njegovo kripto pod glavnim oltarjem minoritske cerkve dnevno obiskujejo ljudje, ki se priporočajo za blagoslov.

Jožefa Kupertinskega upodabljajo kot redovnika minorita v zamaknjenju (s perutmi). Za svojega zavetnika so ga izbrali abstinenti, ponekod pa se mu priporočajo študenti pred težjimi izpiti. Leta 1963 so ga izbrali za svojega zavetnika tudi astronavti (v zamaknjenjih se je svetnik večkrat vzdignil s tal, obstal in krožil v zraku več minut).
Vir

Vir2
^»Trpeti zaradi ljubezni do Boga je velika čast, ki je človek ni vreden. Človek se zahvaljuje Bogu le takrat, kadar mu stori kaj dobrega; in vendar je v večji prid trpljenje kakor uživanje. Jezus nas ni odkupil s srebro ali zlatom, temveč z bolečinami, trpljenjem in smrtjo. Tako želi, da mu človek povrne z isto mero.«
Ime: Krščen je bil na ime Jožef Marija. Jožef pomeni »naj (Bog) doda (potomstvo)«, Marija pa »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
Vzdevek: »La bocca aperta«, odprta usta.
Rojen: 17. junija 1603.
Kraj rojstva: Copertino v Apuliji v Italiji.
Umrl: 18. septembra 1663.
Kraj smrti: Osim v Anconi, prav tako v Italiji.
Družina: Njegov oče Srečko Desa je bil kolar in izdelovalec vozov ter grajski oskrbnik, ki pa je zaradi svoje dobrodušnosti zašel v velike dolgove. Materi je bilo ime Frančiška. Rodilo se jima je šest otrok, a sta preživela le Jožef in sestra Livija.
Otroštvo: Bil je ves čas bolan, poln gnojnih ran, z veliko težavo se je učil, po drugi strani pa je bil navdušen za cerkev in bogoslužje. Nekaj časa je bil čevljarski pomočnik, a mu ni šlo, saj je bil skrajno nepraktičen in neroden človek.
Skupnost: Sedemnajstleten je zaprosil za sprejem v frančiškanski samostan, a ga niso sprejeli. Poskušal je pri kapucinih, a tudi tam ni šlo, dokler ni po dolgotrajnem prigovarjanju pristal pri minoritih v samostanu della Grotella.
Posvečenje: Mašniško posvečenje je prejel 18. marca 1628 v Poggiardu.
Spokornost: Živel je skrajno ubožno, v celici brez pohištva, spal je na odeji na podu. Ves čas se je postil ob zelenjavi in sadju, se mrtvičil, bičal in se opasoval s kovinskim raševnikom.
Darovi: Poleg zamaknjenj je imel številne druge nadnaravne darove: dar čudežev in prerokovanja, imel je videnja, ljudem je videl v srce in vest, zato so ga nenehno oblegali s svojimi težavami in prošnjami.
Čudeži: Za časa življenja in po smrti so se ob njem dogajali številni čudeži ozdravljenja, pomnožitve hrane, celo obujanja od mrtvih. Imel je sposobnost letenja, pa tudi napovedovanja dogodkov.
Nasprotovanja: Dejansko je vse življenje poleg naklonjenosti tistih, ki jim je pomagal, doživljal tudi nasprotovanja, nerazumevanje in ljubosumje.
Inkvizicija: Zaradi obtožb, da je prevarant in se gre Mesija, je o njem leta 1638 razpravljala inkvizicijska komisija v Neaplju in Rimu, a ga niso mogli spoznati za krivega.
Zavetnik: Študentov in diplomantov, za srečo pri izpitih; za spreobrnitev grešnikov; zavetnik letenja, letalstva in vesoljcev; čevljarjev in abstinentov.
Upodobitve: Upodabljajo ga v minoritskem habitu, največkrat kako lebdi v zraku ali leti. Ponekod ima upodobljene celo peruti.
Beatifikacija: Papež Benedikt XIV ga je 24. februarja 1767 razglasil za blaženega, papež Klemen XIII. pa 16. julija 1767 za svetnika.
Goduje: 18. septembra.
Vir

V Osimu (v Marche, v Italiji), sveti Jožef de Cupertíno, duhovnik, iz Reda manjših bratov konventualov, znan po trdih življenjskih okoliščinah, po uboštvu, ponižnosti in ljubezni do Božjih revežev.
Vir

Zavetnik: za srečo pri izpitih, čevljarjev, za spreobrnitev grešnikov, astronavtov, ameriških pilotov v drugi svetovni vojni
Tako kot se je večkrat rado dogajalo raznim mistikom in svetnikom, ki so bili še posebej izpostavljeni globokim notranjim doživetjem in zamaknjenjem, je tudi sveti Jožef Kupertinski vse življenje v svoji okolici doživljal nerazumevanje, sumničenje in celo razne obtožbe; nekajkrat ga je zasliševala celo sveta inkvizicija. Bil je v vseh pogledih nenavaden človek: rojen v veliki revščini, kot otrok je bil večkrat bolan kot zdrav, poln gnojnih ran, »trde glave«, saj se je komajda naučil branja in pisanja; po drugi strani pa navdušen za cerkev in bogoslužje, božji ljubljenec, ki je že pri osmih letih zapadel v zamaknjenje, čim je slišal organista igrati na orgle. Takrat je postal neobčutljiv na vse, kar se je dogajalo okoli njega, tako, da so mu vrstniki kmalu dali vzdevek »La bocca aperta«, odprta usta. Nekaj časa je bil čevljarski pomočnik, pa mu stvari niso šle najbolje od rok. Bil je skrajno nepraktičen človek in neroden človek, tako, da mu tudi v samostanu niso mogli zaupati kakšnega posebnega dela. Z velikimi težavami se je toliko naučil, da je bil posvečen v mašnika in odtlej doživljal eno zamaknjenje za drugim, razne čudežne ozdravitve in nadnaravne dogodke. Znan je bil zlasti po svoji sposobnosti »letenja« in zamaknjenih med mašo, ki so lahko trajala tudi po več ur. Izžareval je neverjetno moč, znal je presojati dogodke, ki jih je tudi vnaprej napovedal, imel je velik posluh za grešnike, znal je potolažiti trpeče in potrte. Ko so zvedeli za njegovo smrt, so ljudje govorili: »Sveti oče je umrl.«
Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«
Rodil se je 17. junija 1603 v Copertinu v Italiji, umrl pa 18. septembra 1663 v Osimu, prav tako v Italiji.
Družina: Izhaja iz siromašne družine, bil je zadnji izmed šestih otrok. Njegov oče Srečko Desa je bil tesar, sicer dober človek, ki pa ni znal gospodariti z denarjem in posestvom ter je umrl že pred otrokovim rojstvom. Ker so jim rubežniki zaradi dolgov zasegli hišo, je Mati Frančiška Panara Jožefa rodila v hlevu.
Zavetnik: Študentov in kandidatov za diplomo, zavetnik za srečo pri izpitih; zavetnik letenja, letalstva in vesoljcev; čevljarjev, za spreobrnitev grešnikov; zavetnik abstinentov
Upodobitve: Upodabljajo ga v frančiškanski kuti, največkrat je naslikan, kako lebdi v zraku ali celo pri letu, kako leti. Ponekod ima upodobljene celo peruti.
Čudež: V Grottelli so bratje gradili Kalvarijo. Srednji izmed križev je bil dvanajst metrov visok in težak, da ga tudi deset mož ni moglo vzdigniti. Takrat je Jožef »preletel« razdaljo dobrih šestdeset metrov od samostanskih vrat do križa, ga »kakor slamico« pobral in ga postavil na svoje mesto.
Misel: »Duša je kakor kraljica, telesni čuti pa njene služabnice. Ko vstopi duša v kraljevo sobo, ostanejo čuti zunaj, noben gib jih ne premakne. Duša sama pa popolnoma počiva v posesti svojega Stvarnika.« (Jožef o svojih občutjih pri zamaknjenjih)
Goduje: 18. septembra.
Vir

Danes bomo zvedeli zgodbo moža, ki je bil po človeških merilih neroden in nesposoben, Bog pa ga je izbral za uspešno orodje svoje milosti. V življenju ni storil na zunaj nič posebnega: ni ustanovil nobenega novega reda, ni napisal nobene knjige, ni začel z nobenim novim načinom v dušnem pastirstvu.
Naš svetnik se je rodil 17. junija 1603 v kraju Copertino na jugovzhodnem robu italijanskega polotoka in po njem dobil pridevek Kupertinski. V šoli je bil trde glave in le z največjo težavo se je naučil brati in pisati. Imel pa je neki poseben dar, ki ga drugi, od njega bolj nadarjeni otroci niso imeli: večkrat je bil kakor odsoten, ves zatopljen v notranji svet in neobčutljiv za vse, kar se je dogajalo okoli njega. Že pri osmih letih je bil ves prevzet od notranjih doživetij in tovariši so mu dali vzdevek ‘odprta usta’, ker je božja sporočila sprejemal z odprtimi usti.
Od osmega do štirinajstega leta je bil prav beden otrok. Bilo ga je groza pogledati, ker je bil ves v ranah, ki so tako smrdele, da mu je še mati težko stregla. Jožefa je obhajala misel, da bi šel v samostan. Pri frančiškanih, kjer je imel dva strica, ga niso sprejeli, ker bi radi imeli le take novince, ki bi postali mašniki. Več sreče je imel pri kapucinih, ki pa so ga obdržali le osem mesecev. Vrnil se je domov in mama je šla prosit minorite, naj njenega sina vzamejo vsaj za hlapca. Uslišali so jo. Tukaj se je Jožef naučil gladko pisati in brati. Leta 1628 je bil posvečen v mašnika.
Če je bilo njegovo zunanje življenje podpovprečno, pa je bilo izredno bogato njegovo notranje življenje. Ta ubogi fant je bil pogosto zamaknjen. Glas o tem je v samostan privabil preproste ljudi in plemiče, da bi videli tega nenavadnega redovnika in govorili z njim, se mu priporočili v molitev ali odnesli od njega kakšen spomin. Spričo tega se je zanj začela zanimati inkvizicija, pri kateri ga je nekdo zatožil. Zasliševali so ga in se prepričali, da je bila ovadba lažniva, vendar je to Jožefa močno prizadelo. Hudo mu je bilo tudi, ker so ga prestavili v drug samostan. Vendar je povsod čutil božjo bližino. Dovolj mu je bilo, če je le slišal o Jezusu ali Mariji ali o nebesih, že se je zamaknil. Najmočnejše doživetje zanj je bilo vsakdanje maševanje. Zmerom ga je prevzelo zamaknjenje, tako da je njegova maša trajala tudi do pet ur. Pri njem ni šlo za igro domišljije, temveč za bližino tega, kar je ljubil.
Imel je tudi dar, da je videl na daljavo. Tako je na primer vedel za papeževo smrt, preden se je o tem zvedelo. Kdor se je srečal z njim, je moral računati s tem, da mu bo videl na dno srca in mu bo preiskal vest. Nič čudnega torej, da se je o njem vedno bolj govorilo in da se je glas o njem razširil po skoraj vsej Evropi. Ta njegova slava je povzročala predstojnikom nemalo skrbi. Prestavljali so ga iz samostana v samostan, nazadnje je bil v Osimu pri Anconi. Tam je živel skrit, popolnoma ločen tudi od sobratov, zato pa v zamaknjenjih tem bolj povezan z Bogom.
V začetku avgusta leta 1663 je zbolel. “Osel začenja stopati v hrib,” je dejal v šali, ko je začutil, da se mu bliža konec. Zadnje dneve je ležal kakor v zamaknjenju. Kot da bi ga použival notranji ogenj, je pel: »Moja duša, ljubi, ljubi!« 18. septembra 1663 je umrl v krogu svojih sobratov. »Sveti oče je umrl,« so rekli ljudje, ko so zvedeli za njegovo smrt. Za svetnika je bil razglašen leta 1767.
Jožefa Kupertinskega upodabljajo kot frančiškanskega redovnika v zamaknjenju (s perutmi). Za svojega zavetnika so ga izbrali abstinenti, ponekod se mu priporočajo študenti pred težjimi izpiti. Leta 1963 so ga za svojega zavetnika izbrali vesoljci (kozmonavti): svetnik se je namreč v zamaknjenju večkrat dvignil s tal ali krožil po zraku več minut.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 773