sveti Robert Bellarmino – škof in cerkveni učitelj

sveti Robert Bellarmino - škof in cerkveni učiteljAtributi: Jezuitska in kardinalska oblačila, križ in knjiga
Imena: Robert, Bob, Rob, Robertino, Roberto, Robi, Robin; Roberta
Rodil se je v družini z dvanajstimi otroki. Štirinajst let star je šel v jezuitski kolegij v rojstnem kraju Montepulciano v Toskani, čez tri leta je vstopil k jezuitom. Po dovršeni filozofiji so ga poslali za magistra v firenški kolegij. Z enaindvajsetimi leti je že pridigal v stolnici. Čez tri leta ga je predstojnik poslal v bogoslovje v Padovo. Tudi tu je pridigal v jezuitski cerkvi. Na vrhuncu govorniške slave je moral leta 1569 oditi v Leuven (Louvain) v Belgijo, kjer so potrebovali latinskega pridigarja za študente. Tu je bil naslednje leto posvečen v duhovnika. Cerkev sv. Mihaela, ki je mogla sprejeti dva tisoč vernikov, je bila ob njegovih pridigah vedno polna.
Papež Gregor XlII. je leta 1576 Roberta poklical v Rim, kjer je bil naslednjih dvanajst let professor za »kontroverze« (sporna vprašanja med katoličani in drugoverci) na Collegium Romanum (današnja Gregoriana). Veljal je za odličnega predavatelja. Predavanja je izdal v treh debelih zvezkih. Protestanti so se tega temeljitega dela ustrašili, katoličani pa so ga bili zelo veseli. Leta 1597 je izdal »Mali katekizem za ljudstvo«, ki je dosegel štiristo izdaj in je preveden v šestdeset jezikov. Po dvanajstih letih profesure je moral spet na okrevanje, nato pa je postal spiritual v rimskem kolegiju. Po štirih letih spiritualske službe je bil imenovan za rektorja na istem kolegiju, čez dve leti pa je že odšel za provinciala v Neapelj. Leta 1596 je papež Klement VIII. Roberta poklical nazaj v Rim in ga imenoval za papeškega teologa, čez tri leta pa za za kardinala z besedami: »Izbrali smo tega moža, ki mu glede učenosti ni enakega v Cerkvi.«
Njegovi odnosi do papežev pa so bili kaj različni. Zato se ni čuditi, da ga je papež poslal, čeprav kardinala, za nadškofa v mesto Kapuo blizu Neaplja.
Tam so novega nadpastirja sprejeli z navdušenjem. Kakor vsako službo je tudi nadškofovsko v Kapui vzel zelo resno. Najprej se je pozanimal za duhovnike, da bi bili bolje poučeni. Doslej so pridigali samo v adventu in postu. Bellarmin je uvedel pridige za vsako nedeljo in praznik. Skrbel je posebej za reveže. Ljudstvo je zelo žalovalo, ko je moral leta 1605 iti nazaj v Rim, kjer je do smrti leta 1621 deloval v visokih službah rimske kurije. Pokopan je ob grobu sv. Alojzija, ker je bil ta mladi svetnik njegov najljubši učenec v rimskem kolegiju.
Goduje 17. septembra.
Vir

Sv. Robert Bellarmino, o katerem vam želim danes spregovoriti, nas popelje v čas bolečega razkola zahodnega krščanstva, ko je huda politična in verska kriza sprožila odcepitev celih držav od apostolskega sedeža.

Učiteljsko in vodstveno delo
Rodil se je 4. oktobra 1542 v Montepulcianu pri Sieni, po materini strani je bil nečak papeža Marcela II. Deležen je bil izvrstne humanistične izobrazbe, še preden je 20. septembra 1560 vstopil v jezuitski red. Študij filozofije in teologije, ki ga je opravil v Rimskem kolegiju, Padovi in Louvainu, se je ves vrtel okoli sv. Tomaža in cerkvenih očetov; to je bilo odločilno za njegovo teološko usmeritev. V duhovnika je bil posvečen 25. marca 1570, potem je bil nekaj let profesor teologije v Louvainu. Zatem je bil poklican v Rim za profesorja na Rimskem kolegiju, kjer mu je bila zaupana katedra za »apologetiko«. V letih 15761586 je dodelal tečaj predavanj, ki se je kasneje zlil v Controversiae. To delo je takoj zaslovelo zaradi jasnosti in bogate vsebine, pa tudi zaradi zgodovinskega trenutka. Malo pred tem se je končal tridentinski koncil in katoliška Cerkev je morala okrepiti in utrditi lastno identiteto tudi zaradi protestantske reformacije. Bellarminovo delovanje sodi na to področje. Od 1588 do 1594 je bil najprej duhovni oče jezuitskih študentov v Rimskem kolegiju, potem pa tudi redovni predstojnik. Papež Klemen VIII. ga je imenoval za papeškega teologa, konzultorja svetega oficija in rektorja kolegija penitenciarijev v baziliki sv. Petra. V letih 15971598 je nastal njegov katekizem, Krščanski nauk, ki je njegovo najbolj znano delo.
3. marca 1599 ga je papež Klemen VIII. imenoval za kardinala in 18. marca 1602 za nadškofa v Capui. Škofovsko posvečenje je prejel 21. aprila istega leta. V treh letih škofovanja se je odlikoval po gorečnosti v pridiganju v svoji stolnici, po tedenskem vizitiranju župnij, po treh škofijskih sinodah in enem pokrajinskem koncilu. Po konklavah, kjer sta bila izvoljena papeža Leon XI. in Pavel V., so ga poklicali nazaj v Rim, kjer je bil član mnogih kongregacij in je opravljal tudi diplomatske naloge. V zadnjih letih je spisal razne duhovne knjige. Umrl je v Rimu 17. septembra 1621. Papež Pij XI. ga je razglasil za blaženega leta 1923, za svetnika 1930, za cerkvenega učitelja pa 1931.

Controversiae in pridige
Sv. Robert Bellarmino je odigral pomembno vlogo v Cerkvi zadnjih desetletij 16. stoletja in prvih 17. Na njegove Controversiae so se sklicevali v katoliški ekleziologiji glede mnogih vprašanj. V tem delu se z vsem poudarkom pokaže institucionalni vidik Cerkve zaradi zmot, ki so se tedaj širile. Vendar pa je Bellarmino pojasnil tudi nevidne vidike Cerkve kot skrivnostnega telesa in jih orisal z analogijo telesa in duše. V tem monumentalnem delu se izogiba slehernemu polemičnemu in napadalnemu pristopu v soočenju z idejami reformacije, ampak ob uporabi argumentov iz izročila Cerkve jasno in učinkovito oriše katoliški nauk.
Ker je bil kot duhovnik in škof predvsem pastir duš, je čutil dolžnost, da marljivo pridiga. Ohranjenih je na stotine homilij. Nič manj številne niso njegove razlage za župnike, redovnice, študente Rimskega kolegija, ki imajo pogosto za predmet Sveto pismo, zlasti Pavlova pisma. Njegove pridige in kateheze so zaznamovane z isto zjedrenostjo na bistveno, ki se je je naučil od Ignacija.

Na prvem mestu – Kristusov nauk
V spisih tega vodilnega moža je mogoče jasno zaznati, da prvo mesto pripisuje Kristusovemu nauku. Sv. Robert tako ponuja model molitve, ki posluša Gospodovo besedo, se ne sklanja sama vase, ampak se veselo prepušča Bogu. Značilna poteza Bellarminove duhovnosti je živo in osebno dojemanje neizmerne božje dobrote. V svoji knjigi O dviganju duha k Bogu vzklika: »O duša, tvoj vzornik je Bog, neskončna lepota, luč brez sence, sijaj, ki presega luninega in sončevega. Povzdigni oči k Bogu, kjer so pravzori vseh stvari. Zato moraš priti do sklepa: kdor najde Boga, najde vse; kdor izgubi Boga, izgubi vse.«

V tem besedilu čutimo odmev znamenite kontemplacije, s katero si pridobimo ljubezen, iz Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega. V knjigi O umetnosti dobrega umiranja nakazuje kot zanesljivo pravilo za dobro življenje in tudi za dobro smrt pogosto in resno premišljevati o tem, da bo treba pred Bogom položiti račune za svoje ravnanje. V knjigi O ječanju goloba, kjer golob predstavlja Cerkev, s silovitostjo vabi vse k osebni in konkretni prenovi lastnega življenja po nauku Svetega pisma in svetnikov. Bellarmino zelo jasno in z zgledom lastnega življenja uči, da prava prenova Cerkve ni mogoča, če se prej osebno ne prenovimo in se ne spreobrnemo v svojem srcu.
Iz Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega je Bellarmino črpal nasvete, kako tudi najpreprostejšim na globok način posredovati skrivnosti vere: »Če si moder, razumi, da si ustvarjen za božjo slavo in za tvoje večno odrešenje. To je tvoj cilj, to je središče tvoje duše, to je zaklad tvojega srca. Zato imej za resnično dobrino to, kar te vodi k tvojemu cilju, za pravo zlo pa to, kar te od njega odvrača. Prilike in neprilike, bogastvo in revščina, zdravje in bolezen, časti in prezir, življenje in smrt, vsega tega modrec ne sme niti iskati niti bežati pred tem. Dobro in zaželeno je to, če prispeva k božji slavi in tvoji večni sreči; in slabo je, tako da se je treba tega ogniti, če to ovirajo.«

Te besede nikakor niso zastarele, ampak je prav, da jih še danes veliko premišljujemo, da bomo znali usmerjati svoja pota na tem svetu. Spominjajo nas, da je cilj našega življenja Gospod, Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Spominjajo nas, kako pomembno je zaupati v Gospoda in z molitvijo razsvetliti vsako dejanje našega življenja, tako da se vedno bolj stegujemo k zedinjenju z njim. Hvala.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 23. februarja 2011
Prevedel br. Miran Špelič
Vir

Sveti Robert Bellarmin, škof in cerkveni učitelj, iz Družbe Jezusove, ki je s posebnim in tankočutnim mišljenjem jasno razlagal o spornih teoloških vprašanjih svojega časa. Ko je postal kardinal, se je zelo posvetil pastoralni službi v capuanski Cerkvi. Slednjič je prevzel mnogo napora, da je branil apostolski sedež in verski nauk.
Vir

Zavetnik: odvetnikov, katehistov, katehumenov; nadškofije Cincinnati.
Atributi: Križ in knjiga
Plemenita in pobožna družina, zlasti pa materina vzgoja, so Robertu že v zgodnji mladosti vcepila v srce ljubezen do Boga in Marije. Bil je nadarjen in bister otrok s čutom za čisto življenje. Globoko veren mladenič je s štirinajstimi leti vstopil v jezuitski kolegij v domačem kraju in prejel odlično izobrazbo, s sedemnajstimi leti pa se je odločil, da vstopi v jezuitski red. V Rimu je kljub bolezni blestel v študijih in bil najboljši slušatelj. Po končanem filozofskem študiju so ga poslali v Firence za učitelja v tamkajšnjem kolegiju. Bil je odličen govornik in velik latinist, po postavi sicer majhen, a prodornega glasu. S pridigami je hitro zaslovel, ne samo v Firencah, pač pa tudi drugje. Kmalu so ga premestili v univerzitetno mestece Mondovi v Piemontu, po treh letih pa v Padovo. Iz Padove ga je pot vodila v belgijsko mesto Louvain, kjer je bil leta 1570 posvečen v mašnika. Jezuiti so v času njegovega bivanja v Louvainu smeli odpreti tečaj za bogoslovje. Bellarmin je bil prvi profesor, postal je študijski prefekt in spiritual. Zaradi načetega zdravja so ga po nekaj letih poklicali v Rim, kjer je bil naslednjih dvanajst let profesor teologije, ki je proučevala sporna vprašanja med katoličani in drugoverci. Njegova predavanja so bila dobro obiskana in iz tega je nastalo Bellarminovo najznamenitejše delo »Razprave o spornih vprašanjih krščanske vere«. Z njim ni samo branil katoliške vere, pač pa spreobrnil tudi mnogo protestantov. Od njegovih številnih del naj omenimo še »Mali katekizem za ljudstvo«, ki je dosegel štiristo izdaj in bil preveden tudi v slovenščino. Ko mu je zdravje odpovedalo, so ga imenovali za spirituala v rimskem kolegiju. Tu je bil med njegovimi gojenci tudi Alojzij Gonzaga, ki ga je Bellarmin zelo cenil in si prizadeval za njegovo beatifikacijo. Ko je nekaj časa preživel kot provincial v Neaplju, ga je papež Klemen VIII. poklical v Rim za svojega teologa. Kljub temu, da si ni želel, je bil imenovan za kardinala. Rim je zapustil še enkrat, ko ga je zaradi nestrinjanja z njim papež poslal za nadškofa v Capuo blizu Neaplja. V Rim se je vrnil po papeževi smrti in do svoje smrti deloval v različnih visokih službah rimske kurije. Povsod, je bil mil predstojnik, vesele in duhovite narave, ponižen in skromen, človek tihe molitve. Njegova posebna skrb so bili reveži, za katere je razdal večino svojih dohodkov. Ljudje so začutili njegovo svetost in ga imeli radi, kar dokazuje tudi dejstvo, da so mu na mrtvaškem odru razrezali obleko in kot relikvije odnesli vse, kar so mogli doseči. Na lastno željo je pokopan poleg sv. Alojzija Gonzage v cerkvi sv. Ignacija v Rimu.
Ime: Rodil se je kot Robert Frančišek. Ime Robert izhaja iz nemščine kot skrajšana oblika imena Rodebert oz. Hruodperaht, zloženo iz starovisokonemških besed hrod, hroud »slava« in beraht »bleščeč, sijajen«.
Rodil se je 4. oktobra 1542 v Montepulcianu v Toskani v Italiji, umrl pa 17. septembra 1621 v Rimu.
Družina: Rodil se je v plemiški družini kot tretji od dvanajstih otrok. Očetu je bilo ime Vincencij, materi pa Cincija iz družine Cervini, njen brat je bil papež Marcel II.
Upodobitve: Upodabljajo ga v oblačilu jezuitov z biretom ali pa v kardinalskih oblačilih. Nosi brado, kot atributa pa ima križ in knjigo.
Beatifikacija: Papež Pij XI. ga je 13. maja 1923 razglasil za blaženega, 29. junija 1930 pa za svetnika.
Goduje: 17. septembra.
Vir

Z današnjim godovnjakom Robertom Bellarminom, cerkvenim učiteljem iz jezuitskega reda, so se naši rojaki prvič srečali leta 1725, ko je v slovenskem prevodu izšel njegov katekizem pod naslovom Kratki zapopadek kristjanskega nauka. Skoraj petdeset let pozneje je izšel tudi prevod njegovega katekizma za otroke.
Živel pa je skoraj dve stoletji prej. Rodil se je namreč 4. oktobra 1542 v toskanskem mestecu Montepulciano kot tretji v družini z dvanajstimi otroki. Mati mu je v zgodnji mladosti vcepila v srce ljubezen do Boga in to ga je oblikovalo za vse življenje. Pri štirinajstih letih je vstopil v novoustanovljeni jezuitski kolegij v svojem rojstnem mestu. Oče se je veselil, da mu bo sin povzdignil družino do nekdanje slave, mati pa je želela samo to, da bi Robert postal jezuit. Njena želja se je izpolnila.
Po končani filozofiji so predstojniki Roberta poslali za magistra (učitelja) v firenški jezuitski kolegij. Tam so ga povabili, naj stopi na prižnico in govori ljudem. To je storil z velikim uspehom. Kot govornik je zaslovel v univerzitetnem mestecu Mondovi v Piemontu, kjer je opravljal najrazličnejša dela. Leta 1569 je moral oditi v Louvain v Belgiji, kjer so potrebovali latinskega pridigarja za študente. Robert je bil bolj majhne postave in rahlega zdravja, zato je moral večkrat menjati službo. Leta 1576 je odšel v Rim, kjer so mu izročili profesorsko stolico za kontroverze (sporna vprašanja med katoličani in drugoverci). Na tem mestu je ostal enajst let in svoja temeljita in jasna predavanja je izdal v treh debelih zvezkih, ki so jih kupovali katoličani in protestanti.
Po dvanajstih letih profesure so ga imenovali za duhovnega voditelja (spirituala) mladih jezuitov v rimskem kolegiju. Vodil jih je z jasno besedo in s svetlim zgledom. Njegovo duhovno življenje je bilo izredno globoko. Kadar je molil, je bil tako zbran, da so ga morali stresti, če so ga hoteli kam poklicati. Maševal je tako pobožno in spoštljivo, kakor da bi gledal Gospoda Jezusa iz oči v oči. Med njegovimi gojenci je bil tudi svetniški Alojzij Gon– zaga. Ko je Alojzij umiral, je Robert z njim molil molitve za umirajoče. V oporoki je zapisal: »Pokopljite me ob nogah blaženega Alojzija!«
Zatem je bil imenovan za ravnatelja rimskega kolegija, nato za provincijala v Neaplju. Papež Klement VIII. ga je imenoval za svojega teologa. Dal mu je dovoljenje za natis katekizma za otroke in odrasle. Ti dve deli sta bili prevedeni v 62 jezikov in bili v veljavi do prvega vatikanskega koncila.
Leta 1599 je papež Klement VIII. Roberta Bellarmina imenoval za kardinala, “ker mu glede učenosti ni enakega v božji Cerkvi”. Malo pozneje ga je poslal za nadškofa v bližino Neaplja, kjer so ga ljudje z navdušenjem sprejeli. Tam je ostal malo časa, kajti novi papež Pavel V. mu je dal številne naloge v Rimu. Proti koncu avgusta leta 1621 je Robert resno zbolel. Takoj je začel z veseljem pripovedovati, da bo odšel ‘domov’. Njegovo življenje se je izteklo 17. septembra. Ob pogrebu se je zgrnila množica ljudi, ki ga je častila kot svetnika. Vendar je zaradi razpustitve Družbe leta 1773 (obnovljena je bila leta 1814), na uradno priznanje moral čakati nad 300 let…
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 260

sveti Sigmund (Žiga) Felix Felinski – škof

Sigmund Felix FelinskiSveti Sigmund Felix (Zygmunt Szczesny) Felinski velja za velikega verskega prenovitelja, saj si je prizadeval obuditi katolicizem v ruskem imperiju. Je vzor življenja, ki ljubi Boga in ljubi svojo domovino, hkrati pa simbol na evangeliju temelječe edinosti in bratstva med narodi. Bil je človek velike preprostosti in ponižnosti, frančiškanskega uboštva in globokega zaupanja v Božjo previdnost. Imenovali so ga tudi “apostol narodne sloge in evangelijskega bratstva”.
Sveti Sigmund Felix Felinski se je rodil leta 1822 v današnji Romuniji. Študiral je v Petrogradu in Parizu in bil v duhovnika je posvečen leta 1855. Bil je goreč predavatelj in spovednik ter znan po svojem globokem sočustvovanju do osirotelih otrok, bolnih in osamljenih ostarelih ljudi.
Leta 1857 je ustanovil kongregacijo Frančiškanskih sester Marijine družine, redovnice pa so se posvetile ravno skrbi za osirotele otroke in uboge ostarele, da bi jim dale dom in družino, za katera so bili prikrajšani. Ko je postal varšavski nadškof, se je posvetil celostni duhovni obnovi svoje nadškofije ter promoviral verske in civilne pravice. Po šestih mesecih ga je oblast izgnala v Sibirijo, kjer je kot pregnan jetnik bil svetel zgled globoke vere in trdnega zaupanja v Božjo previdnost. Šele po dvajsetih letih je na posredovanje Vatikana smel zapustiti Sibirijo, vendar mu je oblast prepovedala vrnitev v svojo nadškofijo, tako ga je papež Leon XIII. premestil v Tars. Kljub bolezni in starosti se je Felinski z vso vnemo posvetil opravljanju svoje duhovniške službe ter začel ustanavljati šole za podeželske otroke, ki so ga vodile sestre Marijine družine. Umrl je leta 1895 v Krakowu, njegovi posmrtni ostanki pa danes ležijo v varšavski katedrali sv. Janeza.
Vir

V Krakovu (na Poljskem), blaženi Sigismund Feliks Feliński [felínjski], varšavski škof, ki je z velikimi težavami delal za svobodo Cerkve. Ustanovil je Inštitut sester Frančiškove družine, za splošne potrebe ljudstva.
Vir

Views: 154

sveta Hildegarda iz Bingna – redovnica in cerkvena učiteljica

sveta Hildegarda iz Bingna - redovnica in cerkvena učiteljicaZavetnica esperatnistov in jezikoslovcev.
Imena: Hildegarda, Hildegard, Hilda, Hildi, Elda, …

Uvrščamo jo lahko med velike ženske osebnosti ne le Nemčije, marveč vse zahodne Evrope. Poleg svetega Bernarda je bila svetilnik 12. stoletja (rodila se je leta 1098), spoštovana kakor nobena izmed njenih sodobnic. Bila je zelo nadarjena. Napisala je več duhovnih spisov. Uvrščajo jo med prve nemške naravoslovke in zdravnice. Neki francoski učenjak jo je imenoval »čudo 12. stoletja ne samo glede na njeno svetost, temveč tudi na njeno znanje«. Hildegarda je kot otrok imenitnega rodu po tedanji navadi že zelo zgodaj prišla v samostan. Zgradila je samostan benediktink v Rupertusbergu, kjer je bila do smrti leta 1179 opatinja.

Odlikovala jo je preroška jasnovidnost, zato so jo od vseh strani naprošali za nasvet in pomoč. Odposlanci duhovnih in posvetnih dostojanstvenikov so si podajali kljuko na vratih njenega samostana. Ohranjenih je na stotine pisem – eno najobsežnejših dopisovanj, kar se jih je ohranilo iz srednjega veka. Med njenimi dopisovalci so bili knezi in škofje vse do cesarja in papeža. Hildegarda je smela in si upala oporekati in svetovati tudi mogočnežem tega sveta. Njeno poslanstvo pa je bilo namenjeno predvsem duhovnikom. Na misijonarskih potovanjih je tolažila in spodbujala, prebujala vest in oznanjala pokoro, mirila in spravljala sprte. »Po vaših ustih smo lahko slišali Kristusov glas,« se ji je zahvalil predstojnik nekega samostana.
Goduje 17. septembra.
Vir

Krhka in vse življenje bolehna, plaha in nežna – sveta Hildegarda na zunaj ni dajala nikakršnega vtisa o svojem velikem vplivu in odločni volji ter o številnih izrednih darovih, s katerimi je zaznamovala ne samo svoj čas, pač pa ostaja znana in priljubljena še danes; tako zelo, da so po njej poimenovali celo poseben asteroid. Poleg vseh mogočih odlik, ki so jo krasile, ne smemo pozabiti, da je bilo njeno poslanstvo namenjeno predvsem duhovščini (tolažba, spodbujanje, oznanjevanje in opominjanje) ter bolnikom in preprostim romarjem (zdravljenje, svetovanje).
Ime: Je nemško, zloženo iz starovisokonemške besede hilt »boj« in gart »ograja, plot«; v prostem prevodu bi jo lahko poimenovali »tista, ki je močna v boju«.
Rodila se je poleti leta 1098 v mestecu Bermesheim v Nemčiji,  umrla pa 17. septembra 1179 na Rupertsbergu pri Bingenu v Nemčiji.
Družina: Bila je deseti otrok Hildeberda in Mehtilde iz svobodnega plemiškega rodu Vermersheim.
Sodobniki: Cesarja Henrik IV. in Friderik Barbarosa, kralj Konrad III., sv. Bernard in Oton Bamberški, več papežev, med njimi Evgen III. in Anastazij IV.
Skupnost: Benediktinke so ženska veja najstarejšega zahodnega meniškega reda, ki ga je ustanovil sv. Benedikt na Monte Cassinu leta 529. Hildegarda je bila najprej predstojnica samostana na Disibodenbergu, kasneje pa se je preselila v na novoustanovljeni samostan na Rupertsberg pri Bingenu.
Zavetnica: naravoslovcev, jezikoslovcev, esperantistov.
Kreposti: Bila je izjemno nadarjena kot umetnica, pesnica, zdravnica (naravoslovka) in mistikinja. Bila je pravi cerkveni politik in prerokinja, čudo dvanajstega stoletja, žena, ki je lahko grajala in opominjala vse po vrsti, ne glede na njihovo dostojanstvo, obenem pa je bila prava mati tudi preprostemu ljudstvu.
Videnja: Že pri treh letih je imela videnje »žive luči«. Videnja, ki jih je kasneje zapisala v svojih znamenitih spisih, so jo spremljala vse življenje, pa tudi dar preroštva.
Dela: Med številnimi deli, ki jih je napisala, je najpomembnejša njena mistično – vizionarna trilogija: dogmatični vodnik Scivias, Knjiga življenjskih zaslug, nauk o nravnosti in kreposti, Knjiga božjih del, mistična kozmologija. Priljubljeni so zlasti njeni spisi o prirodoznanstvu in zdravstvu. Pisala je pesmi, ohranjena je njena bogata koresporendenca z vsemi mogočneži tedanjega časa.
Upodobitve: Upodabljajo jo z opatovsko palico, s knjigo in peresom ali modelom cerkve; z odposlancem ob sebi, ki ji izroča pismo; kako deli miloščino; s tremi žarečimi stolpi ob sebi. Ena najznamenitejših upodobitev je miniatura, na kateri narekuje svoja videnja; posluša in piše, okoli nje pa se dvigajo plameni.
Grob: Pokopali so jo v samostanu na Rupertsbergu, njene relikvije so v samostanu Eibingen pri Rüdesheimu, ki ga je sama ustanovila.
Goduje: 17. septembra.
Beatifikacija: Postopek za uradno razglasitev se je vlekel leta in leta, 10. maja 2012 pa jo je papež Benedikt XVI. s posebnim postopkom imenoval za svetnico in jo 7. oktobra 2012 razglasil tudi za cerkveno učiteljico.
Vir

Spisi svete Hildegarde, posebno o dragih kamnih in zeliščih, so  pogosto zlorabljeni in po svoje razloženi s strani raznih zdravilcev in drugih New Age šarlatanov. Pri iskanju tovrstne literature je nujno potreben dar razločevanja duhov.
Vir

Leta 1988 je častitljivi Janez Pavel II. za marijansko leto napisal apostolsko pismo z naslovom Mulieris dignitatem in v njem razpravljal o dragoceni vlogi, ki so jo ženske imele in jo še imajo v življenju Cerkve. Tam beremo: »Cerkev se zahvaljuje za vse izraze ženskega genija, ki so se pojavili v teku zgodovine med vsemi ljudstvi in v vseh narodih; zahvaljuje se za vse karizme, ki jih Sveti Duh deli ženskam v zgodovini božjega ljudstva, za vse zmage, ki jih dolguje njihovi veri, upanju in ljubezni; zahvaljuje se za vse sadove ženske svetosti« (31).

Zgled predstojnice
Tudi v tistih stoletjih zgodovine, ki jih običajno imenujemo srednji vek, razni ženski liki blestijo po svetosti življenja in bogastvu poučevanja. Danes bi rad začel predstavljati eno od njih, sv. Hildegardo iz Bingna, ki je živela v Nemčiji v 12. stoletju. Rodila se je leta 1098 v Porenju, v Bermersheimu, nedaleč od Alzeyja, in je umrla leta 1179 pri 81 letih, čeprav je bilo njeno zdravje vseskozi zelo krhko. Hildegarda je pripadala plemeniti in številni družini; starši so jo že pri rojstvu namenili za službo Bogu. Da bi prejela primerno splošno in krščansko izobrazbo, so jo pri osmih letih zaupali v oskrbo učiteljici Juditi Spanheimski, ki se je umaknila v klavzuro pri benediktinskem samostanu sv. Disiboda. Tam se je postopoma oblikoval majhen ženski klavzurni samostan, ki se je držal Vodila sv. Benedikta. Hildegarda je prejela nunski pajčolan od škofa Otona Bamberškega; leta 1136, ob smrti matere Judite, ki je postala predstojnica skupnosti, so jo sosestre izbrale za njeno naslednico. To svojo nalogo je opravljala tako, da je izkoristila svoje darove izobražene, duhovno dovršene ženske, sposobne ustreznega soočenja z raznimi organizacijskimi vidiki življenja v klavzuri. Nekaj let zatem je Hildegarda, tudi zaradi vedno večjega števila mladih žena, ki so trkale na samostanska vrata, ustanovila še eno skupnost v Bingnu in jo poimenovala po sv. Rupertu; tam je preživela preostanek življenja. Njen način izvajanja avtoritete je lahko zgled za vsako redovno skupnost. Zbujala je sveto tekmovalnost v opravljanju dobrih del, tako da so se – po sodobnem pričevanju – mati in hčere prehitevale v vzajemnem spoštovanju in služenju druga drugi.

Dar v izgradnjo Cerkve
Že v letih, ko je bila predstojnica samostana sv. Disiboda, je Hildegarda začela svojemu duhovnemu svetovalcu menihu Volmarju in svoji tajnici, sosestri, na katero je bila zelo navezana, Rihardi iz Stradeja, narekovati mistična videnja, ki jih je že dolgo dobivala. Kot se to vedno zgodi v življenju pravih mistikov, se je tudi Hildegarda vsekakor hotela podrediti avtoriteti modrih ljudi, da bi razpoznala izvor svojih videnj, saj se je bala, da to ne bi bil zgolj sad prividov in bi ne prihajala od Boga. Zato se je obrnila na človeka, ki je bil v tistem času deležen kar največjega ugleda v Cerkvi, sv. Bernarda iz Clairvauxa, o katerem sem že govoril v nekaj katehezah. Ta je Hildegardo pomiril in opogumil. Leta 1147 pa je dobila še eno pomembno potrditev. Papež Evgen III., ki je predsedoval sinodi v Trierju, je prebral besedilo, ki ga je narekovala Hildegarda in mu ga je prinesel nadškof Henrik iz Mainza. Papež je mistikinji dovolil, da opiše svoja videnja in da o njih javno spregovori. Odtlej je Hildegardin duhovni ugled vedno bolj rasel, tako da so ji sodobniki dali vzdevek »tevtonska prerokinja«. To, dragi prijatelji, je pečat pristnega izkustva Svetega Duha, ki je izvir sleherne karizme: prejemnik nadnaravnih darov se nikoli ne ponaša, ne kaže jih in predvsem izkazuje popolno pokorščino cerkveni avtoriteti. Vsak dar, ki ga podeli Sveti Duh, je namreč namenjen izgradnji Cerkve in Cerkev po svojih pastirjih prepoznava njegovo pristnost.

Naslednjo sredo bom še enkrat spregovoril o tej veliki ženi in »prerokinji«, katere sporočilo je za nas zelo aktualno še danes. Hildegarda tako govori tudi nam, saj je sposobna pogumno razbirati znamenja časov s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojo medicino, s svojo poezijo, s svojo glasbo, ki je dandanes rekonstruirana, s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, ki trpi tudi v našem času, ranjena zaradi grehov duhovnikov in laikov, a še toliko bolj ljubljena, ker je Kristusovo telo.
Papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci v sredo, 1. septembra 2010
Prevedel br. Miran Špelič
Vir

Danes bi rad povzel in nadaljeval razmišljanje o sv. Hildegardi iz Bingna, pomembnem liku iz srednjega veka; ženi, ki se je odlikovala po duhovni modrosti in svetosti življenja.

Mistična videnja
Hildegardina mistična videnja so podobna tistim, ki so jih imeli preroki v Stari zavezi: z izražanjem v kulturnih in religioznih kategorijah svojega časa je v božji luči razlagala Sveto pismo in ga nanašala na razne življenjske okoliščine. Tako so vsi, ki so jo poslušali, čutili, da jih spodbuja k doslednemu in dejavnemu krščanskemu življenju. V nekem pismu sv. Bernardu renska mistikinja priznava: »Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti … Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo« (Epistolarium pars prima I-XC: CCCM 91).

Hildegardina mistična videnja so bogata s teološkimi vsebinami. Nanašajo se na poglavitne dogodke zgodovine odrešenja in uporabljajo predvsem pesniško in simbolično govorico. V njenem najbolj poznanem delu z naslovom Scivias, to je Spoznaj poti, na primer v petintridesetih videnjih povzema dogodke iz zgodovine odrešenja od stvarjenja sveta do konca časov. S potezami, ki so značilne za žensko občutenje, Hildegarda prav v osrednjem delu spisa razvija temo mistične poroke med Bogom in človeštvom, ki se je uresničila v učlovečenju. Na drevesu križa se obhaja svatba Božjega Sina s Cerkvijo, njegovo nevesto, ki je napolnjena z milostjo in usposobljena, da v ljubezni Svetega Duha daje Bogu nove otroke (prim. Visio tertia: PL 197, 453c).

Že iz teh kratkih namigov vidimo, kako tudi teologija lahko prejme svojski prispevek od žena, ker so sposobne govoriti o Bogu in o skrivnostih vere s svojo značilno inteligenco in občutljivostjo. Zato spodbujam vse tiste žene, ki opravljajo to službo, da jo izvajajo z globokim cerkvenostnim duhom in hranijo lastno razmišljanje z molitvijo in s pogledom na veliko bogastvo izročila srednjeveške mistike, ki je v velikem delu še neraziskano, zlasti tiste mistike, ki jo predstavljajo svetli zgledi, kakršen je prav Hildegarda iz Bingna.

Renska mistikinja je avtorica tudi drugih spisov. Dva izmed njih sta še posebej pomembna, ker tako kot Scivias podajata njena mistična videnja: to sta Liber vitae meritorum (Knjiga zaslug za življenje) in Liber divinorum operum (Knjiga božjih del), ki nosi tudi naslov De operatione Dei (O božjem delovanju). V prvem je opisano eno samo silovito videnje Boga, ki oživlja vesolje s svojo močjo in lučjo. Hildegarda poudarja globok odnos med človekom in Bogom in nas opominja, da vse stvarstvo, katerega vrhunec je človek, prejema življenje od Trojice. Spis je osredinjen na odnos med krepostmi in pregrehami, zaradi česar se mora človek vsak dan soočati z izzivom pregreh, ki ga oddaljujejo s poti proti Bogu, in kreposti, ki ga na tej podi podpirajo. Vabi, naj se oddaljimo od zla, da bi slavili Boga in potem vstopili v krepostno življenje, v življenje »iz samega veselja«. V drugem delu, ki ga imajo mnogi za njeno glavno mojstrovino, spet opisuje stvarstvo v njegovem odnosu z Bogom in osrednje mesto človeka, pri čemer kaže močno kristocentričnost, ki ima okus po Svetem pismu in cerkvenih očetih. Svetnica, ki predstavlja pet videnj, navdihnjenih ob predgovoru Janezovega evangelija, podaja besede, s katerimi se Sin obrača na Očeta: »Vse delo, ki si ga hotel in si mi ga zaupal, sem uspešno dokončal; in glej, jaz sem v tebi in ti si v meni in sva oba eno« (Pars III, Visio X: PL 197, 1025a).

Umetniško nadarjena
Slednjič pa Hildegarda v drugih spisih razodeva iznajdljivost v zanimanjih in kulturno živahnost srednjeveških ženskih samostanov, kar povsem nasprotuje predsodkom, ki še zdaj bremenijo to obdobje. Hildegarda se je ukvarjala z medicino in naravoslovjem pa tudi z glasbo, saj je bila umetniško nadarjena. Zložila je tudi himne, antifone in speve, ki so zbrani pod naslovom Symphonia Harmoniae Caelestium Revelationum (Sozvočje ubranosti nebeških razodetij), ki so jih sestre veselo izvajale v njenih samostanih in tako širile ozračje vedrine ter so dospeli celo do nas. Po njenem prepričanju je vse stvarstvo simfonija Svetega Duha, ki je sam v sebi veselje in radost.

Modra svetovalka
Priljubljenost, ki je obdajala Hildegardo, je mnogo ljudi nagnila, da so jo prosili za nasvet. Zato imamo na voljo veliko njenih pisem. Nanjo so se obračale moške in ženske meniške skupnosti, škofje in opati. Veliko odgovorov ima še danes svojo veljavo za nas. Neki ženski redovni skupnosti, na primer, Hildegarda piše takole: »Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham« (E. Gronau, Hildegard. Vita di una donna profetica alle origini dell’età moderna, Milano 1996, str. 402).

Ko je cesar Friderik Barbarossa povzročil cerkveni razkol in zakonitemu papežu Aleksandru III. postavil nasproti kar tri protipapeže, Hildegarda, navdihnjena od svojih videnj, ni oklevala in ga je spomnila, da je tudi on, cesar, podložen božji sodbi. Z drznostjo, ki zaznamuje vsakega preroka, je v božjem imenu napisala cesarju te besede: »Gorje, gorje temu zlobnemu vedenju brezbožnih, ki me prezirajo! Nastavi uho, o kralj, če hočeš živeti! Sicer te bo moj meč prebodel!« (Prav tam, str. 412).

Z duhovno avtoriteto, s katero je bila obdarjena, se je Hildegarda kljub starosti in neprijetnostim na potovanju zadnja leta svojega življenja odpravila na pot, da bi ljudem spregovorila o Bogu. Vsi so jo radi poslušali, tudi kadar je govorila strogo; imeli so jo za od Boga poslano glasnico. Zlasti je meniške skupnosti in duhovščino spodbujala k življenju, skladnemu z njihovo poklicanostjo. Na poseben način pa se je Hildegarda zoperstavila gibanju nemških katarov. Ti – katari dobesedno pomeni čisti – so se zavzemali za korenito reformo Cerkve, zlasti zoper zlorabe s strani duhovščine. Ona jih je strogo grajala in jim očitala, da hočejo spodnesti samo naravo Cerkve. Opominjala jih je, da resnične prenove Cerkve ne dosežemo toliko s spremembo struktur kot z iskrenim duhom spokornosti in dejavno potjo spreobrnjenja. Tega sporočila ne smemo nikoli pozabiti. Kličimo vselej Svetega Duha, da bo zbujal v Cerkvi svete in pogumne žene, kakršna je bila Hildegarda iz Bingna, ki je ovrednotila od Boga prejete darove, da bodo dale svoj dragoceni in svojski prispevek za duhovno rast naših skupnosti in Cerkve našega časa.

Papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci v sredo, 8. septembra 2010.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir

V samostanu Rupertsberg (blizu Bingna v Hessnu, v Nemčiji), sveta Hildegárda, devica, ki je bila vešča v naravnih stvareh, v medicini in glasbi. Kar je izkusila v mistični kontemplaciji, je pobožno razložila v knjigah.
Vir

Views: 299

blažena Leonella (Rosa Marija) Sgorbati – redovnica in mučenka

»Ta sestra, ki je dolga leta služila revnim in ubogim v Somaliji, je umrla z besedami ‘odpuščam’ na ustnicah. To je najbolj pristna krščanska priča, miroljuben znak, ki dokazuje zmago ljubezni nad zlom in sovraštvom.« (papež Benedikt XVI.)
»Kot zaobljubo moramo imeti služenje v misijonih, četudi za ceno življenja. Zadovoljne moramo biti, če bomo umrle na bojišču. Ko boste delale zaobljube, pomnite, da je poleg treh zaobljub tudi ta četrta.« (sestra Leonella)
Ime: Njeno krstno ime je bilo Rosa Marija. Rosa v latinščini pomeni »vrtnica, roža«. Redovno ime Leonella pa izhaja iz latinske besede leo, »lev«.
Rojena: 9. decembra 1940.
Kraj rojstva: Mestece Gazzola blizu Piacenze v Italiji.
Umrla: 17. septembra 2006.
Kraj smrti: Mogadiš, glavno mesto Somalije.
Družina: Bila je tretji, zadnji otrok Karla in Ivane Terezije, roj. Vigilini. Oče je bil kmet, mati gospodinja. Odraščala je v vernem okolju sredi širše družine bližnjih sorodnikov.
Mladost: Družina se je leta 1950 preselila v Milano, kjer je oče odprl trgovino s sadjem in zelenjavo, a leto zatem že umrl. Leonella je zaradi selitve iz rojstnega kraja precej trpela, zlasti potem, ko je med šolanjem morala bivati v internatu v Monzi, kjer je končala srednjo ekonomsko šolo.
Poklic: V internatu sester presvete Krvi se je vedno bolj poglabljala v branje Svetega pisma in molitev. Aprila 1952 je doživela posebno razodetje in sklenila, da postane redovnica misijonarka.
Skupnost: 5. maja 1963 je vstopila v misijonski red sester Marije­ Tolažnice v samostanu v mestu Cuneo. Moško vejo misijonarske skupnosti je leta 1901 v Turinu ustanovil blaženi Giuseppe Allamano, devet let zatem pa je nastala še ženska veja. Po opravljenem noviciatu se je v Angliji dve leti šolala za medicinsko sestro.
Poslanstvo: Septembra 1970 so jo poslali v Kenijo, kjer je do leta 1983 izmenično delala v dveh bolnišnicah: Consolata Mathari, Nyeri in Nazareth v Kiambuju na severnem obrobju Nairobija. Opravljala je tudi delo babice. Leta 1985 je začela poučevati nego v bolnišnici Nkubu v Meruju v Keniji. Leta 2002 so jo poslali v Somalijo, ki je bila skoraj stoodstotno muslimanska, da v Mogadišu odpre šolo za bolničarje.
Mučeništvo: Muslimanski skrajnež je njo in njenega stražarja in šoferja ustrelil, ko sta prečkala cesto med bolnišnico in samostanom.
Zavetnica: Bolniških sester in misijonarjev.
Zadnje besede: »Odpuščam, odpuščam, odpuščam!«
Upodobitve: Nosila je sivo redovno obleko z belim ovratnikom in belo ruto ter večjim naprsnim križem. Na fotografijah je vedno nasmejana.
Goduje: 17. septembra.
Beatifikacija: Papež Frančišek jo je 26. maja 2018 razglasil za blaženo.
Vir

Rosa Sgorbati je bila rojena 9. decembra 1940 v provinci Piacenza. Postala je misijonarka Tolažnice z imenom Leonella. Potem ko je bila misijonarka v Keniji, je bila poslana v Somalijo, deželo, ki je 99,9% muslimanska, da bi odprla šolo za bolničarje na severu Mogadiša. Uboj sestre Leonelle razkriva strup, ki se skriva v srcu posameznikov, zaslepljenih s sovraštvom. Pravi verniki so glasniki življenja in ne smrti. Krščanski mučenec ni nek fanatičen uničevalec življenja, temveč herojski branitelj življenja in glasnik bratstva, dejavne ljubezni in odpuščanja. Sestra Leonella je vedno želela, da bi se ji zgodile besede v cerkvi večkrat slišane pesmi: »Gospod, s preprostim in veselim srcem sem ti vse dala.«
Bilo je 1.45 popoldne, v nedeljo 17. septembra 2006, ko je sestra Leonella izdihnila. Malo pred tem jo je z dvema streloma iz puške ubil islamski skrajnež. Njene zadnje besede so bile: »Odpuščam, odpuščam, odpuščam!« To so iste Jezusove besede, ko je odpustil tistim, ki so ga križali: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).
Krščanski mučenec na mržnjo odgovori z ljubeznijo. Sledeč Jezusovemu nauku se ne maščuje za prejete žalitve, temveč odpušča ter moli in dela dobro tistim, ki ga preganjajo. Mučeništvo sestre Leonelle je tako postalo seme upanja, ki ga je človek posejal na zemljo in bo prineslo cvetove in dobre sadove. Prav tako je tudi povabilo, da se odloži orožje in se jih spremeni v orodje za delo, ki je v splošno korist.
Vsem nam blažena Leonella Sgorbati zapušča zelo natančno sporočilo o pristnem krščanskem življenju, ki je v gostoljubnosti, ljubezni in odpuščanju. Svoje sestre je spominjala na besede njihovega blaženega ustanovitelja, Giuseppeja Allamana, ko je govorila: »Kot zaobljubo moramo imeti služenje v misijonih, četudi za ceno življenja. Zadovoljne moramo biti, če bomo umrle na bojišču. Ko boste delale zaobljube, pomnite, da je med tremi zaobljubami tudi ta četrta.«
Vir

Views: 2

sveti Stanislav Jezusa Marije (Jan Papczyński) – duhovnik, redovnik in profesor

Jan Papczynski, najprej član reda piaristov, je leta 1670 zapustil ta red z namenom, da ustanovi inštitut marijanskih klerikov brezmadežnega spočetja, pri tem pa si je zadal tri namene: pospeševati pobožnost brezmadežnega spočetja blažene Device Marije, posvetiti se molitvi za rajne in apostolsko delovati med siromašnimi in obrobnimi. Napisal je veliko duhovnih spisov, med njimi Norma Vitae, namenjen redovnemu življenju svojega inštituta, ter Templum Dei Misticum, v katerem je začrtal duhovni program za laike. V Varšavi je zaslovel kot profesor govorništva in učitelj duhovnega življenja, pridigar in spovednik.
Vir

Stanislav Jezusa Marije (Jan Papczyński) se je rodil 18. maja 1631 v Podegrodzieju na Poljskem kmečkima staršema ter gorečima kristjanoma. Še isti dan je bil krščen. Po končani osnovni šoli v Podegrozdieju, je študiral v kolegiju jezuitov in piaristov. Pri triindvajsetih letih je spoznal priariste in vstopil v njihov red. Leta 1656 je napravil preproste zaobljube in 12. marca 1661 je bil posvečen v duhovnika. V Varšavi je postal znan bodisi kot profesor retorike bodisi kot učitelj duhovnega življenja. Je avtor številnih knjig, bil je pridigar in spovednik. Med njegovimi spovedanci je bil tudi apostolski nuncij na Poljskem, Anton Pignatelli, bodoči papež Inocenc XII.

Leta 1670 je s potrebnimi oprostitvami izstopil iz reda piaristov z namenom, da ustanovi inštitut marijanskih klerikov Brezmadežnega spočetja, ki naj bi imel tri namene: pospeševati pobožnost Brezmadežnega spočetja blažene Device Marije, najti v tem srčiko krščanstva, torej zastonjski dar brezmejne Božje ljubezni do človeka, posvetiti se molitvi za pokojne, še posebej za tiste, ki niso bili pripravljeni na smrt; apostolsko delovati med revnimi in obrobnimi. Vse do konca svojega življenja je deloval z vso apostolsko in karitativno gorečnostjo. Z vso vnemo se je posvetil asketskemu življenju ter vodenju reda, ki je bil s strani papeža potrjen leta 1699.

Umrl je 17. septembra 1701 v samostanu na Gori Kalvariji, medtem ko je izgovarjal besede: »V tvoje roke Gospod izročam svojega duha.« Potem ko je izrazil gorečo željo, da bi se združil s Kristusom, je blagoslovil svoje sobrate ter jih spodbudil k izpolnjevanju redovnega življenja. Zapustil je veliko duhovnih spisov. Med njimi sta: Norma Vitae, namenjen redovnemu življenju njegovega inštituta ter Templum Dei Misticum, v katerem je začrtal duhovni program za laike. Sveti oče Benedikt XVI. ga je leta 2007 prištel med blažene. Za svetnika ga je 5. junija 2016 razglasil papež Frančišek.
Vir

Views: 9

blaženi Janez Ventura Solsona – duhovnik in mučenec

blaženi Janez Ventura Solsona - duhovnik in mučenecV vasi Castillo de Villamalefa [kastíljo devílja] (blizu Kastílije na Španskem), blaženi Janez Ventura Solsona, duhovnik in mučenec, ki se je po stanovitnosti v veri med krutim preganjanjem preselil nepremagan v nebeško slavo.
Vir

Views: 0