23. marca leta 2019 dopoldan je v španskem mestu Tarragona potekala beatifikacija mučenca Mariana Mullerata i Soldevila. Gre za zdravnika, laika, družinskega očeta, ki je bil umorjen v času španske državljanske vojne samo zato, ker je imel močno vero. Več o njegovem življenju je v intervjuju za Vatican News povedal kardinal Angelo Becciu, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je vodil beatifikacijo.

Zdravnik in župan v službi ljudem
»Gre za lep lik, lep lik laika. Odkriti ta lik je resnično zanimivo in spodbudno. Izhajal je iz premožne družine, ki ga je usmerila v šolanje. Postal je zdravnik, odlikoval pa se je po svoji vernosti, ki ga je navdihovala, ter po predanosti pri opravljanju svojega poklica. Od revnih nikoli ni želel denarja, zdravil jih je brezplačno. Kasneje je postal župan, ljudje so ga zelo cenili, imeli so ga radi, saj so videli njegovo predanost meščanom. V času svojega mandata je zelo veliko storil za Cerkev. Leta 1936 pa je izbruhnila državljanska vojna, tako da so ga zaprli še s petimi drugimi osebami. Na začetku je bil verjetno razlog njegova pripadnost drugi stranki, vendar pa je to, kar je bilo najbolj vidno pri tem človeku, njegova vera, njegova religioznost, ki jo je živel kot dosleden in prepričan laik.«

Laik, vključen v življenje Cerkve – že pred koncilom
»Vidim ga kot sodobnega človeka, kot sodobnega kristjana. Predvsem po koncilu je bil velik poudarek na vključevanje laikov v življenje Cerkve, v moči krsta, vendar pa je ta mož že pred tem živel to idejo. Pri opravljanju zdravniškega poklica je pokazal vso svojo ljubezen do bolnih in kasneje je kot politik poosebljal misel, da mora kristjan služiti ljudem, tudi v politiki. Naj na tem mestu spomnim na besede papeža Pavla VI., ki je rekel, da je politika najvišja oblika ljubezni. Človek v službi drugim: kristjan ne more ostati zaprt doma, mora se odpreti, mora iti ven, mora najti ljudi in če ima dobre lastnosti, jih mora dati na razpolago in služenje drugim.«

Navdih pri dominikanski duhovnosti
V nadaljevanju intervjuja je kardinal Becciu spregovoril o povezanosti novega blaženega z dominikanci: »Iz njegovega življenja je razvidno, da ga je vodila posebna duhovnost. Vemo, da je v središču dominikanske duhovnosti Božja beseda: dominikanci so pridigarji, glasniki evangelija in vidi se, da ga je navdihovalo in spodbujalo branje Božje besede. Bil je zvest maši, ljudskim pobožnostim, adoraciji Najsvetejšega. In to pojasni njegovo moč, življenjsko silo in razpoložljivost za druge, njegovo velikodušnost ter ljubezen.«

Tudi pred smrtjo spodbujal, odpuščal, molil
Ob koncu pogovora pa je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov odgovoril na vprašanje, kakšno dediščino je novi blaženi zapustil svoji družini in tudi nam, glede na to, da sta dve izmed njegovih hčera postali redovnici: »Če se doma diha Božji zrak, se na takšen ali drugačen način okužijo tudi otroci. To se vidi v dveh hčerkah, v katerih se je ob spominu na očetovo mučeništvo rodila želja, da bi še naprej ljubili Boga in širili njegovo ljubezen. Eden izmed posebnih trenutkov življenja tega blaženega je bil čas tik pred smrtjo: na vislice so ga peljali skupaj s petimi drugimi, vendar pa je bil samo on razglašen za blaženega. Vidi se, da je globoko živel kot kristjan in preden je bil umorjen, je spodbujal druge, naj odpustijo preganjalcem ter molil. In medtem ko je molil, ga je eden izmed krvnikov z motiko udaril po ustih, skoraj kot bi želel reči, naj bo tiho in da ga želijo umoriti, ker je veren. Pred mučenci se vedno čutimo majhni: pogum pričati za Kristusa do konca, v vsakršnem okolju, pred vsakršno težavo. In kakšni smo mi? Smo zelo mlačni kristjani, skrivamo se, iščemo izgovore, medtem ko bi morali z dvignjeno glavo pokazati in izpričevati svojo vero.«
Vir

V svojem življenju je kot zdravnik pomagal revnim in pomoči potrebnim. In tako je tudi odšel v smrt

Njegovo ime je Mariano Mullerat I Soldevila. Rodil se je 24. marca 1897 v Tarragoni v Španiji kot šesti od sedmih otrok. Njegovi starši so bili predani kristjani. Mariano je bil krščen 30. marca, teden dni po rojstvu.
Mariano je že v osnovni šoli pokazal nadarjenost, zato so ga leta 1910 poslali v Šolo apostola Petra v mesto Reus v bližini njegovega doma. Leta 1914 se je vpisal na študij medicine na univerzi v Barceloni, kjer je leta 1921 diplomiral.
Leta 1922 se je mladi doktor poročil z Dolors Sans I Bove. Poročila sta se v Arbeci in se tam tudi ustalila. Doktor Mullerat je imel v mestu svojo ordinacijo, začel pa je tudi potovati v bližnja mesta, da bi nudil brezplačno zdravniško pomoč revnim. Spodbujal je tiste, ki so bili resno bolni in niso mogli od doma, da bi čim pogosteje prejemali zakramente. Poskrbel je tudi, da so ti ljudje imeli vse potrebno za življenje, kot na primer hrano in osnovna zdravila.

Zdravnik, časnikar, župan
V letih, ki so sledila, sta Mariano in Dolors dobila pet hčera. Njuna prva hčer je umrla kmalu po rojstvu, januarja 1923. V istem letu je Mariano začel izdajati časopis L’Ecut. Njegova vera je bila močna in brezkompromisna, zato je tudi prek časopisa branil vero sredi vse bolj sekularizirane španske družbe. Poleg komentarjev so v časopisu objavljali tudi poezijo, oglaševali kulturne dogodke in članke družbenega pomena. Leta 1926 je časopis prenehal izhajati.

Doktor Mullerat je leta 1924 postal župan Arbece in ostal na tem mestu vse do leta 1930. Med njegovim županovanjem so se v mestu zgodile pomembne spremembe: presveto Srce Jezusovo je dobilo častno mesto v mestni hiši, duhovniki in Cerkev pa so bili deležni njegove podpore. V vsem tem času ni nikoli prenehal pomagati in skrbeti za revne in tiste, ki so bili na obrobju družbe. V njegovih besedah in dejanjih je bilo vedno čutiti duh vere; bil je dober zgled za vse, ki so prišli v stik z njim.

Druga španska republika, obdobje nasilja nad verniki
Leta 1931 je bila razglašena druga španska republika in v Španiji je prišlo do revolucije. Mullerat je v svojem srcu vedel, da bo do nasilja prišlo tudi v Arbeci. V Barceloni so zažigali in uničevali cerkve in druge verske prostore. V Tarragoni in Liedi so pobijali duhovnike, redovnike in redovnice ter vernike. Avgusta leta 1936 pa so vladni vojaki prispeli tudi v Arbeco.
Ljudje, ki so bili Mulleratu blizu, so mu predlagali, naj zapusti Španijo, toda on je to zavrnil. Imel je tudi možnost pobegniti v Zaragozo, kjer bi bil na varnem, a je tudi to zavrnil. Prepričan je bil, da mora nadaljevati z zdravljenjem in pomočjo ljudem v stiski tam, kjer je.

Kristusov pričevalec vse do zadnjega trenutka
Bil je četrtek zjutraj, 13. avgusta 1936, ko so pripadniki milice prišli na Mulleratov dom. Odvlekli so ga stran in ga vrgli v zadnji del tovornjaka, kjer je bilo še pet drugih “zločinskih” kristjanov. Skupaj so se odpravili na svojo zadnjo pot.
Med vožnjo je nenadoma pred tovornjak pritekla ženska in ga ustavila. Vozniku je povedala, da je njen sin bolan, in ga prosila, da bi ga zdravnik pregledal. Ustavili so se in Mullerat je otroka pregledal in mu predpisal zdravila, njegovi materi pa zagotovil, da bo z njim še vse v redu.
Nato pa je opazil, da je eden izmed pripadnikov milice ranjen. Vojak mu je pokazal globoko ureznino v nogi in Mullerat je rano oskrbel ter mu dal napotke za nadaljnje zdravljenje. Njegova zdravniška kariera se je končala tako, da je pomagal svojemu usmrtitelju.

“Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.”
Po pripovedovanju priče so bile to njegove zadnje besede. Papež Frančišek je na razglasitvi za blaženega, kjer so bile navzoče tudi njegove hčere in vnuka, dejal: “Naj on posreduje za nas in nam pomaga hoditi po poti ljubezni in bratstva navkljub vsem težavam in bridkostim.”

Blaženi Mariano Mullerat I Soldevia, prosi za nas!
Vir

Views: 12