Zavetnik: Vzhodne Indije, Portugalske, Goe, Tomaževih otokov, Vatikana, Urbina, Parme in Rige; arhitektov, gradbenikov, geometrov, tesarjev, kamnosekov in teologov; priprošnjik proti bolečinam v hrbtu, za dobro poroko.
Atributi: Knjiga ali svitek, sulica in meč, kotnik (bil naj bi graditelj pri kralju Gandafarju), kelih, kamenje, srce ali kamnita kocka.
Cerkve: Posvečenih mu je 32 cerkva, iz njegovega imena so nastali priimki (Tomažič, Tomažin, Tomc) in imena nekaterih krajev (Stomaž, Št. Tomaž, Tomačevo).
Običaji: Po prastarem izročilu naj bi oznanjal evangelij v Indiji, zato ga ima indijska Cerkev za svojega ustanovitelja. Legenda pravi, da naj bi se srečal s sv. tremi kralji, jih krstil in postavil za škofe.
»Ni se po naključju zgodilo, da Tomaž ni veroval in da mu je Jezus pustil dotakniti se svojih ran, pač pa po božji previdnosti. Dvomeči učenec se je dotaknil ran na telesu svojega Učenika in s tem ozdravil rane naše nevere. Tomaževa nevera je naši veri več koristila kakor vera drugih apostolov; zakaj ko je on po dotiku postal veren, je nam odvzel vsak dvom in utrdil našo vero.«
(sv. Gregor)
Ime: Tomaž je svetopisemsko ime, izhaja iz latinskega in starogrškega imena Thomas, to pa iz aramejske besede toma, kar pomeni »dvojček«. Isti pomen ima ime Didymus, Didim. Starejši pisatelji ga imenujejo tudi Juda Tomaž.
Naziv: neverni Tomaž.
Rojen: V prvem stoletju, okoli Kristusovega rojstva.
Kraj rojstva: Galileja (Trahonitida), po ustnem izročilu mesto Paneas.
Umrl: 21. decembra 72.
Kraj smrti: Mailapur pri Madrasu (Chennai) v Indiji (hrib sv. Tomaža).
Družina: Ker je bil ribič in se je moral preživljati z delom svojih rok, domnevajo, da je bil doma iz preproste družine.
Evangeliji: Največ o njem izvemo iz Janezovega evangelija. On je tisti, ki je pripravljen, da gre z Jezusom tudi v smrt (»Pojdimo še mi, da z njim umrjemo.«), on ima pogum, da izpove dvom vseh (»… ne vemo, kam greš, kako bi mogli vedeti za pot?«) in on se, potem ko se sam prepriča, z vsem srcem oklene Vstalega (»Moj Gospod in moj Bog!«).
Delovanje: Po prastarem izročilu naj bi oznanjal evangelij v Indiji, zato ga ima indijska Cerkev za svojega ustanovitelja. Legenda pravi, da naj bi se srečal s sv. tremi kralji, jih krstil in postavil za škofe.
Apokrif: Obstaja apokrifni Tomažev evangelij, ki je nepovezana zbirka Jezusovih izrekov, kratkih prizorov in dialogov.
Mučeništvo: O njegovi mučeniški smrti govori več virov: na misijonskem potovanju naj bi ga neki pogan zahrbtno zabodel z mečem ali sulico oz. naj bi ga štirje vojaki po ukazu kralja Mazdaja prebodli s sulicami. Tretji vir poroča, da so ga med molitvijo pogani potolkli s palicami in kamni.
Zavetnik: Vzhodne Indije, Portugalske, Goe, Tomaževih otokov, Vatikana, Urbina, Parme in Rige; arhitektov, gradbenikov, geometrov, tesarjev, kamnosekov in teologov; priprošnjik proti bolečinam v hrbtu, za dobro poroko.
Upodobitve: Sprva so ga upodabljali kot mladostnika brez brade, kasneje pa z njo, da ga ne bi zamenjevali z Jezusom. Največkrat pa je upodobljen v prizoru, kako se dotika Jezusovih poveličanih ran.
Atributi: Knjiga ali svitek, sulica in meč, kotnik (bil naj bi graditelj pri kralju Gandafarju), kelih, kamenje, srce ali kamnita kocka.
Pri nas: Posvečenih mu je 32 cerkva, iz njegovega imena so nastali priimki (Tomažič, Tomažin, Tomc) in imena nekaterih krajev (Stomaž, Št. Tomaž, Tomačevo).
Pregovori: O Tomažu vetra suho petje, suha pomlad, sušno poletje. Kadar dan se povečuje, zima brije le še huje. Tomažev dež je prišel po rž.
Goduje: Do reforme koledarja 21. decembra, sedaj 3. julija.
Vir

– Praznik svetega Tomaža, apostola, ki drugim učencem ni verjel, ko so oznanjali, da je Kristus vstal. Toda, ko mu je Jezus sam pokazal prebodeno stran, je vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog«. Poroča se, da je to vero oznanjal indijskim ljudstvom.
– V Edessi (v Mezopotámiji), prenos trupla svetega Tomaža, apostola.
Vir

Človeku, ki noče verjeti na besedo, ampak se hoče o vsem prepričati na lastne oči, pravimo ‘neverni Tomaž’. Obnaša se namreč kot apostol Tomaž po Jezusovem vstajenju. Evangelist Janez pripoveduje, da se je Gospod po svojem vstajenju prvi večer prikazal svojim učencem, zbranim za zaprtimi vrati hiše, kjer so le nekaj dni poprej skupaj z Jezusom obhajali spominsko večerjo ob judovskem velikonočnem prazniku, ki je bila obenem zadnja večerja Jezusa kot človeka. Tomaža, pravi, ni bilo med njimi. Ko so mu drugi pripovedovali, da je Jezus vstal in se jim prikazal, jim je odvrnil: »Če ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v rane od žebljev, že ne bom veroval.« Čez osem dni je vstali Gospod spet obiskal svoje učence. Tomažu je rekel: »Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, temveč veren.« Tedaj je Tomaž izpovedal vero z vklikom: »Moj Gospod in moj Bog!«
Zaradi tega dogodka je Tomaž postal ‘slaven’, vendar pa o njem bolj malo vemo. Preden ga je Jezus poklical v svojo službo, je opravljal ribiški poklic ob Genezareškem jezeru. Prvi trije evangelisti (Matej, Marko in Luka) omenjajo Tomaža le v seznamih dvanajsterih apostolov, več pozornosti pa mu posveti evangelist Janez, ki ga v svoje poročilo o Jezusovem življenju in delovanju vplete štirikrat. Prvič tedaj, ko Tomaž izrazi svojo pripravljenost iti z Jezusom v smrtno nevarnost, ko gre v Betanijo k Lazarju; drugič med Jezusovim poslovilnim govorom pri zadnji večerji, ko Tomaž poslavljajočemu se Jezusu vpade v besedo in pravi, da oni ne vedo, kam gre; najdaljši je tretji odlomek o Tomažu, omenjen na začetku; četrtič in zadnjič pa Janez omenja Tomaža kot enega izmed sedmerih apostolov, ki se jim je vstali Gospod prikazal, ko so na Genezareškem jezeru lovili ribe. Janez trikrat navaja Tomažev vzdevek Dvojček, kar je dejansko le prevod njegovega imena, kajti ime Tomaž izhaja iz aramejske besede ‘toma’ s pomenom ‘dvojček’.
Prakrščansko poročilo ve povedati, da je apostol Tomaž po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha deloval na bližnjem Vzhodu in prišel celo do Indije. Umrl naj bi mučeniške smrti v kraju Mailapur pri Madrasu: prebodli so ga s sulico ali z mečem. Indijska Cerkev se ponaša, da je njen ustanovitelj sveti Tomaž, zato indijske kristjane pogosto imenujejo ‘Tomaževi kristjani’.
God apostola Tomaža so od 6. stoletja dalje obhajali 21. decembra, od leta 1969 pa je 3. julija, kakor je bil že prej v vzhodni Cerkvi v spomin na prenos njegovih kosti iz Indije v mezopotamsko Edeso (leta 232). Svetega Tomaža navadno upodabljajo s sulico, pogosto pa ima v rokah tudi kotno merilo stavbenikov in sicer zaradi neke legende, ki pripoveduje, da je izrisal načrt za prelepo palačo v Indiji. Zaradi te legende častijo svetega Tomaža kot svojega zavetnika arhitekti, zemljemerci, geometri, zidarji, kamnoseki in tesarji.
V naši domovini je temu apostolu posvečenih 34 cerkva (8 župnijskih in 26 podružnic).
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 592