sveti Cesídij Giacomantonio – duhovnik, redovnik in mučenec

V mestu Heng-jang (v hunanski provinci na Kitajskem), sveti Cesídij Giacomantonio [džakomantónijo], duhovnik in mučenec iz Reda manjših bratov, ki je v preganjanju, izvršenem od sektašev »Yihe-tuan«, medtem, ko je poskušal zaščititi Najsvetejši Zakrament pred množico roparjev, bil posut s kamenjem in sveto umrl. († 1900)
Vir

Views: 0

sveti Peter Gregor Frassati – tretjerednik

blaženi Peter Gregor Frassati - tretjerednikPeter Gregor (Pier Giorgio) Frassati je bil rojen v Italiji, 6. aprila 1901. Bil je vzgojen v zelo bogati družini. Njegov oče je bil ustanovitelj in direktor časopisa La Stampa, ki je pogosto promoviral ideje, ki so bile usmerjene proti Katoliški Cerkvi. Njegova mati je bila predana slikarka. V času odraščanja je gojil globoko duhovno življenje in postal dejaven član Katoliške akcije, apostolata molitve, evharistične zveze in združenja univerzitetnih študentov. Odločil se je študirati mehanski inženiring, da bi bil bliže revnim delavcem, zato se je vpisal na politehnično univero v Torinu, kjer je ustanovil katoliški študentski klub. Živel je varčno in revnim dajal velik delež denarja, ki ga je prejel od staršev za osebne stroške. Bil je atlet, smučar in aplinist. Ko je dopolnil 24 let, so ugotovili, da ima neozdravljivo bolezen, zaradi katere je umrl komaj po tednu dni. Umrl je 4. julija 1925. Njegovega pogreba so se udeležili številni prijatelji in reveži. Pokopan je bil v torinski katedrali. Papež Janez Pavel II. je Piera Giorgia Frassatija poimenoval mož osmih blagrov. Za blaženega je bil razglašen leta 1990 kot vzor vere in dobrodelnosti, dveh močnih virov njegovega življenja. Bil je dejaven in prizadeven apostol v svoji družini, šoli in družbi, vesel, vnet in navdušen Kristusov apostol.
Vir

»Živimo v težkih časih, ker se je nasprotovanje Cerkvi razmahnilo bolj kot kadarkoli. Toda to naj vas ne oplaši, pogumni in dobri mladi ljudje. Vedno se spominjajte, da je Cerkev božja ustanova in ne more propasti … Neumen je, kdor sledi užitkom tega sveta, ker so vedno bežni in prinašajo veliko bolečine. Edini pravi užitek je tisti, ki prihaja k nam po veri.«
Ime: Pri krstu so mu dali imena Peter Jurij Michelangelo. Peter pomeni »skala«, ime Jurij pa je zloženo iz besed ge »zemlja, polje« in ergon »delo«, »poljedelec«.
Rojen: 6. aprila 1901.
Kraj rojstva: Torino, Italija.
Umrl: 4. julija 1925.
Kraj smrti: Prav tako Torino.
Družina: Rodil se je v eni najbolj znanih torinskih družin. Oče Alfredo je bil ustanovitelj in direktor liberalnega časopisa La Stampa, senator in veleposlanik v Berlinu, mati Adelaide, roj. Ametis, pa je bila slikarka. Imela sta še hčerko Luciano.
Študij: Študiral je na državni in jezuitski gimnaziji, nato pa vpisal študij strojništva na torinski kraljevi politehniki. Umrl je, tik preden bi postal rudarski inženir.
Združenja: Že kot dijak je postal član Apostolata molitve in Društva Najsvetejšega zakramenta, kasneje pa še Marijine kongregacije, Bratovščine rožnega venca, Vincencijeve konference in raznih katoliških študentskih organizacij. Leta 1922 se je pridružil še tretjemu redu dominikancev in si privzel ime Girolamo.
Konjički: Bil je navdušen planinec in športnik, oboževal je poezijo, cvetje, glasbo.
Dekle: Leta 1923 se je zaljubil v Lauro Hidalgo, a je zaradi predvidljivega nasprotovanja staršev po hudem notranjem boju sklenil to svojo ljubezen žrtvovati v blagor domače družine.
Kreposti: Bil je človek globoke, spontane in odprte vere, ves zazrt v Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, ki ga je vsako jutro prejemal, otroško zaupljiv in vdan v češčenju Matere Božje, predvsem pa ves v službi ubogim, ki jim je razdajal vse, kar je mogel, in zanje skrbel.
Zadnje besede: »Mi boš odpustil, Gospod? Oh, Gospod, prosim, odpusti mi!«
Čudež: Med številnimi čudeži, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo, je kongregacija izbrala čudežno ozdravitev na smrt bolnega tuberkuloznega in hromega Dominika Sellana, ki je po molitvi k Pieru Giorgiu živel še 35 let.
Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. ga je 20. maja 1990 razglasil za blaženega.
Zavetnik: Svetovnega dneva mladih, študentov, Katoliške akcije.
Upodobitve: Poleg številnih fotografij je njegova najbolj znana upodobitev portret Alberta Falchetta, na katerem ga je upodobil kot mladega moža temnih las, urejenih potez z rahlim nasmeškom na obrazu in prodornega pogleda.
***
Sin senatorja Kraljevine Italije, Peter Jurij, je prejel odlično izobrazbo pri jezuitih v domačem mestu Torinu, kjer se je vpisal na študij strojništva. Bil je energičen mladenič, rad je šel med ljudi, v naravo, še posebej plezat. Prijatelju je pisal: »Srce sem pustil na vršacih gora in upam, da ga bom to poletje dobil nazaj na Mont Blancu. Če bi mi študij to dopuščal, bi cele dneve preživel v gorah in občudoval čisto obnebje Božjega veličastva.« Prav takšna ljubezen do Boga je bila gonilna sila njegovega kratkega življenja. Kot študent je postal dejaven v bratovščini rožnega venca in v Vincencijevi zvezi dobrote. Bil je zagret antifašist. Po vstopu v dominikanski tretji red je trikrat dnevno molil rožni venec in po cele noči prebedel v adoraciji pred Najsvetejšim zakramentom. Peter Jurij je imel sočutno ljubezen do ubogih in je na skrivaj opravljal številne oblike dobrodelnosti. Obseg njegovega nesebičnega delovanja je postal znan šele po njegovi nepričakovani smrti v starosti 24 let zaradi virulentne paralize: torinske ulice so preplavili žalujoči. Bili so to ubogi, ki jim je pomagal. Sv. Janez Pavel II. je dejal, da je Peter Jurij živel »popolnoma potopljen v Božjo skrivnost in popolnoma predan služenju bližnjim.«

Usmiljeni Oče, na priprošnjo sv. Petra Jurija Frassatija me popelji v premišljevanje tvojih skrivnosti.

Duhovne drobtinice (Magnificat, julij 2021)
Kako postati delavci na njegovi žetvi
Vsak izmed vas dobro ve, da je osnova naše vere ljubezen. Brez ljubezni bi naša vera propadla, kajti ne bi mogli biti katoličani, če ne bi spolnjevali – še več, če ne bi vsega svojega življenja naravnali na dve zapovedi, ki predstavljata bistvo katoliške vere: ljubiti Boga z vso močjo in ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Tukaj imate jasen dokaz, da katoliška vera sloni na resnični ljubezni: z nasiljem se seje sovraštvo in v času žetve se iz njega žanjejo sadovi zla. Z ljubeznijo se med ljudmi seje mir, vendar ne mir tega sveta, temveč resnični mir, ki ga more dati samo vera v Jezusa Kristusa, ki nas poveže v bratski ljubezni. Vem, da je ta pot strma, težka in polna trnja, medtem ko se neka druga pot na prvi pogled zdi lažja in bolj osrečujoča. Če pa bi lahko pogledali v globino srca tistih, ki na lastno nesrečo hodijo po sprevrženih poteh tega sveta, bi videli, da nikoli ne pridobijo takšnega miru kakor tisti, ki so prestali na tisoče težav in se odpovedali materialnim užitkom z namenom ostati zvesti Božjemu nauku. Danes, po grozoviti vojni, ki je z materialnim in moralnim uničenjem prizadela ves svet, imamo veliko dolžnost velikodušno sodelovati pri moralni prenovi svetovne družbe. Tako bomo dočakali svetlo jutro novega dne, v katerem bodo vsi narodi priznali Jezusa Kristusa kot kralja, in to ne samo z besedami, temveč v življenju njihovih ljudi, kot je bil primer s Florentinsko republiko v srednjem veku. Da pa bi uresničili ta načrt, ta najlepši možni načrt, moramo velikodušno delati.
Sv. Peter Jurij Frassati († 1925), Torinčan, je bil navdušen oznanjevalec evangelija po mestnih ulicah, prijatelj ubogih in siromakov. Umrl je star komaj 24 let in je zavetnik mladine.
Vir

V Turinu (v Italiji), sveti Peter Jurij Frassati, ki je kot mladenič sodeloval v Združenjih katoliških laikov, se ves posvetil Družbi za pospeševanje ljubezni do ubogih in bolnih, dokler ni umrl, napaden od nagle paralize.
Vir

Papež Leon XIV. ga je 19. oktobra 2025 razglasil za svetnika.
Vir

Rodil se je 6. aprila 1901 v eni najbolj znanih torinskih družin. Oče Alfredo je bil ustanovitelj in direktor časopisa La Stampa, senator in veleposlanik v Berlinu, mati Adelaide pa je bila slikarka in je v veri vzgajala Petra Jurija in njegovo sestro Luciano. V času šolanja pri jezuitih je vsak dan začel prejemati sveto obhajilo in se vključil v Vincencijevo konferenco. Vpisal se je na fakulteto za inženirstvo, da bi lahko »bolje služil Kristusu med rudarji«, ter se pridružil italijanskim katoliškim študentom, kjer je okrepil svojo krščansko vero. Negoval jo je z vsakodnevno evharistijo, s premišljevanjem Božje besede in pogosto spovedjo. Vstopil je v tretji red dominikancev pod imenom fra’ Girolamo in svoj prosti čas posvetil pomoči najrevnejšim in izključenim. Gojil je kulturne in športne interese, hkrati pa nadaljeval goreče apostolsko delo med svojimi vrstniki. Umrl je 4. julija 1925 v Torinu, star komaj štiriindvajset let, ko ga je prizadela huda otroška paraliza, ki jo je verjetno dobil med pomočjo revnim. Čudeža na njegovo priprošnjo je bil leta 2017 deležen bogoslovec iz Združenih držav Amerike, ki je danes duhovnik: utrpel je poškodbo desnega gležnja, zaradi katere ni mogel več hoditi. Ko se je zdelo, da bo potrebna operacija, je začel moliti devetdnevnico k blaženemu Petru Juriju. Po koncu je začutil močno toploto okoli bolečega mesta in od takrat ni več imel simptomov.
Vir

Views: 168

sveta Berta – rekluza

sveta Berta - rekluzaDanes v francoski škofiji Arras praznujejo praznik svete Berte, rekluze. V srednjem veku so bile rekluze žene, ki so živele povsem ločene od sveta, nekatere od njih so bile tudi zazidane  v celici brez vrat, samo z okencem skozi katerega so dobivale potrebno hrano in pijačo. Na našem koncu je najbolj znana rekluza blažena Hozana Kotorska. Ker je takrat v javnem življenju prevladovalo krščansko mišljenje, so mnoga mesta želela imeti v svoji sredi kot Bogu posvečeno dušo vsaj kakšno rekluzo, ki bo za mesto molila in delala pokoro. Pobožni ljudje pa so poskrbeli, da tem dušam priskrbijo vsaj najosnovnejše za življenje.
Sveta Berta, rekluza, je bila hči frankovskega grofa Rigoberta. Poročila se je za nekega plemiča Sigfrida, kateremu je rodila pet hčera. Po moževi smrti je kot vdova s svojima dvema najstarejšima hčerama, Deotilo in Gertrudo, vstopila v samostan Blangy, ki ga je leta 686 sama ustanovila. Izbrali so jo za opatinjo samostana, vendar te izbire, delno iz ponižnosti, delno pa želje, da bi živela kot enostavna rekluza, ni sprejela. Živela je odmaknjeno življenje, v molku, postu in pripravljajoč se za večnost. Umrla je leta 725, njene relikvije pa so leta 825 prenesli v Erstein pri Strassbourgu. Razlog prenosa je bil vdor Normanov, ki so za seboj puščali samo opustošenje. Ko so ti vdori prenehali, so leta 1032 telo svete Berte spet prenesli nazaj v Blangy, ki je medtem postal benediktinski samostan.
Že ta skrb za svetničine posmrtne ostanke kaže na to, kako so jo spoštovali in kolikšen ugled je imela med ljudstvom. Živela je, kot toliko svetih žena in mater v tistem času, najprej v zakonu, kasneje pa v redovniškem stanu, ter s tem počastila in posvetila tako prvi kot drugi način življenja. Svetniki so bili iznajdljivi, saj so bili sposobni v vseh okoliščinah uresničevati svetniški ideal – to, kar je Božja volja, ta pa je naše posvečenje.
Vir

V Blangy-ju [blánjiju] (v arraski pokrajini, v Franciji), sveta Berta, opatinja, ki je vstopila s hčerama Gertrúdo in Deotílo v samostan, ki ga je sama ustanovila. Po nekaj letih je nato živela kot rekluza v celici.
Vir

Views: 62

sveti Ulrik (Urh) iz Augsburga – škof

UrhAtributi: škofovska oblačila, knjiga z ribo
Imena: Urh, Udo, Ulrich, Ulrih, Ulrik, Uroš; Ulrika, Ula
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 38 cerkva sv. Urha. Po njih so poimenovani kraji Sv. Urh, Šenturška Gora, Šenturh.
Rodil se je leta 890 in bil po rodu Bavarec. Tudi po naših krajih ima več cerkva. Kot otrok je bil tako šibak, da so ga starši od sramu skrivali. Pozneje pa je zrastel v krepkega dečka in se odločil za duhovski stan. Kot mladenič se je izogibal nevarne družbe. »Če ni netiva, tudi ognja ni,« je rekel. Najprej je hotel postati benediktinski menih, v molitvi pa je spoznal, da ga Bog kliče v apostolsko življenje. Postal je svetni duhovnik in pozneje škof augsburške škofije, ki jo je potem vodil petdeset let. Bil je mož molitve in dela, ljubil pa je tudi duhovito in nedolžno šalo.
Leta 955 je odločilno pripomogel k zmagi nad Madžari na Leškem polju. Madžari, ki so na svojih roparskih pohodih često plenili tudi po naši slovenski zemlji, so leta 955 prišli prav do Augsburga in ga oblegali. Škof sam je dal popraviti mestno obzidje in je sredi puščic in kamnov brez čelade in oklepa jahal od čete do čete in jih bodril. Redovnicam pa je naročil, da so molile za božje varstvo. Ko je spoznal, da pripravlja sovražnik odločilen napad, je po slovesni maši obhajal vso vojsko. Res so sovražniki napadli, mesto je pod Urhovim poveljstvom napad odbilo.
Dovolj močna armada cesarja Otona I. in Čehov je Madžarom zadala popoln poraz. Oton je zdaj prisilil Madžare k stalni naselitvi in sprejemu krščanstva. Vsa Evropa si je oddahnila in tudi naši slovenski kraji so bili rešeni hude nadloge. Na bojišču sta obležala poleg drugih najbližjih tudi Urhov brat in nečak. Škofa Urha (Ulrika) je ta izguba tako prizadela, da ga je prišel tolažit sam cesar. Naš svetnik je bil predvsem škof, a tudi velik junak in čuteč človek.
Svoje pastirske dolžnosti je Urh opravljal z živo zavestjo odgovornosti pred Bogom in z modrostjo, pridobljeno s prisrčno molitvijo. Prepotoval je večkrat širne pokrajine svoje škofije in za vzgojo dobrih duhovnikov ustanovil stolniško šolo, ki je kmalu zaslovela daleč naokrog.
Umrl je 4. julija leta 973. Takrat tudi goduje.
Vir

Kot deček je bil Urh tako slaboten in bolehen, da so se nenehno bali za njegovo življenje. Okrepil se je in razvil v krepkega fanta šele, ko je neki duhovnik materi naročil, naj ga izpostavi soncu in zraku. V tem sta starša videla znak, da ga izročita Bogu. Tako so ga prepustili v vzgojo menihom v Sankt Gallnu v Švici, kjer je prejel odlično izobrazbo, ni pa vstopil v benediktinski red. Škof Adalberon ga je v Augsburgu posvetil v duhovnika in vzel za svojega tesnega sodelavca. Papež Sergij III. je želel, da bi postal Adalberonov naslednik, a se je Urh za to čutil premladega in tega ni sprejel. Takrat mu je papež prerokoval, da bo to moral storiti kasneje, ko bo škofija v razvalinah, kar se je tudi res zgodilo. Škofijo je prevzel leta 923, star komaj 31 let, in jo vodil petdeset let. V tem času je, v skladu s prerokbo, ustavil državljansko vojno in ubranil mesto Augsburg pred madžarskim napadom. Odločilno je pripomogel k porazu Madžarov ter njihovi stalni naselitvi in sprejemu krščanstva. S tem si je vsa Evropa, tudi naši kraji, oddahnila, ker je bila rešena več kot petstoletne nadloge. Urh je bil predvsem skrben in blag pastir svojemu ljudstvu. Mož molitve, spokornih vaj in velikega zaupanja v priprošnjo svetnikov je skrbel za dobro vzgojo svojih duhovnikov in redovnikov, skrbel za reveže, starčke in sirote, zidal dobrodelne domove, pa tudi obnavljal razdejane in zapuščene cerkve. Njegova posebna ljubezen je bila lepota bogoslužja, pri srcu mu je bilo zlasti lepo petje. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je razdal še zadnje, kar je imel, si dal posuti na tla cerkve pepel v podobi križa, legel tja in med petjem litanij izdihnil.
Ime: Ulrih, tudi Ulrich, pri nas Urh, lahko tudi Uroš. Ime izhaja kot zloženka iz starovisokonemških besed uodal »dedna posest« in richi »mogočen, knez«.
Rodil se je okoli leta 890 v Augsburgu v Nemčiji, umrl pa prav tako v Augsburgu, 4. julija 973.
Družina: Bil je sin alemanskega grofa Hupalda in Dietburge, ki je bila hči švabskega vojvode. Imel je več bratov in sester.
Zavetnik: vinogradnikov, ribičev in tkalcev; umirajočih (za srečno zadnjo uro), priprošnjik ob težkem porodu, v težkih boleznih, proti vročici, telesni šibkosti, proti steklini, podganji in mišji nadlogi, pred vodnimi nevarnostmi in poplavami, zavetnik škofije in mesta Augsburg.
Upodobitve: Najpogosteje je upodobljen v škofovskih oblačilih in z ribo v roki, lahko pa ima ob sebi tudi podgane ali pa jaha konja.
Legenda: Najbolj znana legenda iz njegovega življenja govori o tem, kako ga je nekega četrtka zvečer obiskal njegov prijatelj Konrad, škof iz Konstance. Naročila sta večerjo, a sta se oba tako zavzeto in goreče pogovarjala, da sta sedela pri mizi še, ko se je že delala jutranja zora. Vstopil pa je sluga bavarskega vojvode in škofu izročil pismo. Sveti Urh mu je, ne da bi pomislil, da je že petek, dal kos mesa, ki je ostal na mizi. Škodoželjni sluga je hotel škofa očrniti pred svojim vojvodo, češ, kakšen hinavec da je, ker v petek jé meso, a ko je hotel vojvodi pokazati »dokaz«, se je meso spremenilo v ribo.
Beatifikacija: Urh je bil prvi, ki je bil za svetnika razglašen po formalnem, rednem kanonizacijskem procesu; razglasil ga je papež Janez XV. 31. januarja 993.
Goduje: 4. julija.
Vir

V Augsburgu (na Bavarskem), sveti Udalríh, škof, čudovit po zdržnosti, dobroti in slaven pod bdenju, ki je po petinpetdesetih letih škofovske službe, kot devetdesetletni umrl.
Vir

Današnji godovnjak sveti Urh je bil nekdaj med najbolj češčenimi svetniki na Slovenskem. O tem priča kar 85 cerkva, pozidanih njemu na čast, njegovih kipov in podob po naših cerkvah pa je na stotine. Priporočali so se mu za srečno zadnjo uro, bil je tudi mogočen priprošnjik zoper razne telesne slabosti. Prosili so ga za varstvo tudi pred mišmi in podganami!
V vrsti svetnikov katoliške Cerkve je sveti Urh znamenit po tem, da je bil prvi svetnik, ki je čast oltarja dosegel po rednem procesu, kakor je v veljavi še danes. Poprej so razglaševanje umrlih odličnih kristjanov za blažene in svetnike opravljali škofje sami za določeno pokrajino ali državo. Urha je za svetnika razglasil papež Janez XV. leta 993, dvajset let po njegovi smrti. Danes sveti Urh pri nas ni več tako ‘popularen’, če sodimo po tem, da je bilo pred kakšnimi dvajsetimi leti na Slovenskem le 33 ljudi, ki jim je bilo ime Urh.
Urhova očetnjava je bila Bavarska, kjer se je rodil leta 890. Dali so mu ime Udalrik, kar pomeni ‘bogat dedič’. Starši so skorajda obupali nad njim, ker je bil zelo slaboten otrok. Neki duhovnik je materi svetoval, naj ga prepusti zraku in soncu, ki sta najboljši božji zdravili. In res se je fantek kaj kmalu okrepil. »Bog ga je ozdravil, ker ga hoče imeti zase,« so mislili starši. Poslali so ga v benediktinski samostan Sankt Gallen v Švici, kjer je bil deležen temeljite vzgoje in izobrazbe. Augsburški škof Adalberon ga je povabil, naj pride k njemu in posvetil ga je v duhovnika, da mu je lahko zaupal najkočljivejša opravila. Ko je Urh potoval v Rim, je škof Adalberon umrl in papež Sergij III. je kar njemu ponudil škofijski sedež, ki pa ga je Urh odklonil, češ da je še premlad. Po vrnitvi iz Rima je Urh šel spet v samostan Sankt Gallen, toda kmalu se je pokazalo, da ga Bog ne kliče za redovnika. Leta 923 je bil izbran in posvečen za škofa v Augsburgu. Škofijo je modro vodil polnih petdeset let. Bil je tudi svetni knez, vendar je znal obojno službo lepo usklajevati. Pred grozečim napadom divjih Madžarov je dal utrditi mesto Augsburg. Ko so ga avgusta leta 955 res napadli, je škof Urh sam vodil branilce, poveljujoč visoko s konja, vendar ne kot vitez, temveč kot duhovnik. Svoje škofovske dolžnosti je Urh vedno opravljal z zavestjo odgovornosti za svoje ovce pred Bogom in z modrostjo, pridobljeno v molitvi. Svojo obsežno škofijo je večkrat prepotoval, zato jo je dobro poznal.
Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je dal po tleh posuti pepel v obliki križa, legel tja in med petjem litanij izdihnil svojo dušo 4. julija 973. Pokopal ga je sveti Volbenk, škof v Regensburgu, ki ga je bil sveti Urh posvetil v duhovnika. Svetega Urha navadno upodabljajo z ribo v roki, ker nikoli ni užival mesa.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 331