blaženi Bazílij (Vasyl) Velyčkovskyj – škof in mučenec

blaženi Bazílij (Vasyl) Velyčkovskyj - škof in mučenecV Winnipegu (v kanadski provinci Manitóba), blaženi Bazílij (Vasyl Vsevolod) Velyčkovskyj, škof in mučenec grko-katoliške Cerkve v Ukrajini, ki je zaradi na skrivaj vršene službe med kristjani bizantinskega obreda, od preganjalcev vere v domovini zelo trpel. Umrl je v tujini, pridružen Kristusovi žrtvi.
Vir

Views: 1

blaženi Frančišek Mottola – duhovnik in ustanovitelj

blaženi Frančišek Mottola - duhovnik in ustanoviteljV nedeljo, 10. oktobra 2021, je bil v kraju Tropea na jugu Italije za blaženega razglašen duhovnik Francesco Mottola, ustanovitelj oblatov in oblatinj Svetega Srca, ki je umrl leta 1969. Sveto mašo z beatifikacijo je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. V homiliji je spomnil predvsem na potrebo po Bogu, ki je bila posebej vidna v življenju novega blaženega.
Na beatifikacijo je po nedeljski opoldanski molitvi spomnil tudi papež Frančišek, novega blaženega pa opredelil za »gorečega pastirja in neutrudnega oznanjevalca evangelija. Bil je zgledna priča duhovništva, živetega v dejavni ljubezni in kontemplaciji.«

Bogati mladenič pristopi k Jezusu
Na začetku homilije se je kardinal zaustavil ob evangeljskem odlomku 28. nedelje med letom, ki govori o Jezusovem srečanju z bogatim mladeničem. V njem beremo, da je »nekdo« pritekel »do Jezusa, padel pred njim na kolena, ga pozdravil s pohvalnim izrazom in neposredno vprašal, kaj je potrebno storiti, da bi dobil v dediščino večno življenje.« Kardinal je poudaril, da to vzbuja začudenje. Po njegovih besedah je pristop »nekoliko pretiran in njegov poklek pred “učiteljem” se zdi nenavaden; vendar pa je navsezadnje res, da je prav zaradi svojega primarnega, instinktivnega in gorečega značaja, simpatičen lik. Sveti Benedikt bi v njem našel navdušeno gorečnost začetnika (prim. Regula, I, 3). Jezus sam se ozre vanj in ga vzljubi!«

Storiti in imeti; večnost kot nagrada
»Vendar pa je v njegovem načinu govora nekaj, kar razkriva nekatere druge pomembne podrobnosti, ki odpirajo pomembno špranjo, ki je tokrat usmerjena v njegovo srce. Storiti in imeti: to sta dva temeljna glagola, ki ju uporabi ta anonimna oseba; gre za dva glagola, ki sta zanj tesno povezana, v tesni odvisnosti drug od drugega: storiti, da bi imel. Slišali smo ga: tudi o večnem življenju govori kot o “dediščini”, besedi, ki spada v pravni jezik dolžnosti in pravic. Izpolnjeval je zapovedi in zdaj se spodobi, da se mu vse to prizna. Večno življenje si predstavlja kot nagrado za delo.«

Pomen besed »Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil«
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov se je v nadaljevanju homilije zaustavil ob besedah »Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil.« Dejal je, da gre za »enega najlepših evangeljskih odlomkov, tudi z literarnega vidika, saj združuje pogled in ljubezen. Poglede ljubezni (pa tudi očitkov in celo sovraštva) je lahko zaznati. “Dejanje” je tisto, ki je pred besedo. Drugi vatikanski koncil glede božjega razodetja pravi, da se “uresničuje z dejanji in besedami, ki so med seboj tesno povezana: dela, ki jih Bog izvršuje v zgodovini odrešenja, nam razkrivajo in krepijo nauk in stvarnost, ki sta izražena z besedami, medtem ko besede oznanjajo božja dela in osvetljujejo v teh delih vsebovano skrivnost” (Dei Verbum, št. 2). Jezus s svojim pogledom temu človeku vnaprej pokaže pomen predloga, ki mu ga bo kmalu ponudil: prehod od zunanjosti k notranjosti; od prizadevanja, da bi dobil, k zastonjskosti; od izpolnjevanja zaradi postave k udejanjanju iz ljubezni.«

Ne krasti je lažje kot podeliti
Kardinal Semeraro je spomnil, da je za to potreben prvi korak, ki je najtežji izmed vseh: pustiti. »Pri tem ne gre za to, da bi se osvobodili ovir, ampak zato, da bi podarili; da bi podarili ubogim; to je tistim, ki ne bodo mogli povrniti, vrniti. “Nisem kradel”, je dejal, vendar pa je ne krasti lažje kot podeliti. Tisti, ki ne kradejo, vendar pa to, kar imajo, sebično ohranjajo zase.«

Ne koristi, če se pusti bogastvo in ne sledi Jezusu
»Toda krog še ni sklenjen, saj Gospod doda: pridi! Hodi za menoj! To je neke vrsto povabilo, da bi se osvobodili vsega, kar teži, in začeli novo potovanje. Neki avtor iz daljne preteklosti je zapisal: “Nič ne koristi pustiti bogastvo, če se potem ne sledi Jezusu. Mnogi pustijo, potem pa ne sledijo Gospodu. In Gospodu se sledi tako, da se ga posnema, da se hodi po njegovih stopinjah.”« (Beda, In evang. St. Lucae V, 18: PL 92, 554).

Mottolov odgovor ni bil potrtost, ampak »Tukaj sem, ves!«
Ob tem je kardinal Semeraro spomnil na zgled novega blaženega: »Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in dejal: “Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hodi za menoj.” Ob teh besedah Francesco Mottola ni bil potrt, kakor protagonist v evangeljskem odlomku; nasprotno, obstaja stavek, ki pričuje o veselju njegovega odgovora Gospodu: “Tukaj sem, ves!”«

Beatifikacija vir tolažbe in spodbude
Njegova beatifikacija je po Semerarovih besedah dogodek, ki je vir tolažbe in spodbude: tako za Kalabrijo, od koder prihaja novi blaženi, kot tudi za duhovnike, saj danes »vsi živo čutimo, da potrebujemo duhovnike, ki ne širijo svojega vonja, ampak “Kristusov prijetni vonj” (2 Kor 2,15). Poleg tega pa Mottolova beatifikacija tolaži Cerkev sámo, ki lahko prinaša veselje evangelija le, če je “mati svetnikov”.«

Gorel v iskanju Božje volje
»Naš blaženi je bil duhovnik, ki je gorel v iskanju Božje slave; vodila ga je iskrena želja, da bi v vsem izpolnjeval Božjo voljo,« je dejal prefekt ter spomnil na naslednje besede častitljivega Božjega služabnika Giorgia La Pira: »Bil je človek globoke molitve: Božji tempelj, čistost brez senc, križano trpljenje! … Kartuzijanska duša v svetu, duhovniška, pristna: polna dejavne ljubezni, polna svetlobe, polna upanja.« »V njegovem življenju ni manjkalo preizkušenj, kakor je bila že v otroštvu tragična smrt njegove matere zaradi samomora, vendar zemlja postane rodovitna le, če se jo koplje. Tudi z bolečino. Tako je tudi s krščanskim življenjem, ki ga mora vedno oblikovati Božja beseda.«

»Potrebujem te, Kristus Jezus«
»Mottola je dopustil, da ga je gojila Božja beseda, ni bil rojen kot svetnik. Postal je svetnik, saj je s svetostjo tako, kakor biti kristjani: “človek se ne rodi, ampak postane”, kakor je dejal Tertulijan. Naš blaženi je to postal tudi zaradi trpljenja, ki je bilo posledica paralize, ki ga je spremljala skoraj trideset let, vse do njegove smrti. “Moj Bog, rad bi postal svetnik,” je zapisal, zavedajoč se, da to ne bi bilo nikoli mogoče brez njegove milosti. Zato je vzdihoval: “Potrebujem te, Kristus Jezus …”«. To potrebo po Bogu, ki je posebej vidna v življenju novega blaženega, je kardinal Semeraro posebej izpostavil ter dejal, da nam ga Cerkev postavlja za zgled, da bi nam bil v spodbudo, pogum in bi se ob njem učili.

Pavel VI.: »Kristus, potrebujemo te«
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je homilijo sklenil z naslednjimi besedami: »”Potrebujem te, Kristus Jezus …” Te besede želim ponoviti tukaj danes, v teh časih, ki so težki za vse. To bi prav tako rad ponovil z navdihnjenimi besedami svetega Pavla VI.: “Kristus, potrebujemo te. Potrebujemo te, edini pravi učitelj nedoumljivih in nepogrešljivih resnic življenja, da bi spoznali svoj obstoj in svojo prihodnost, pot, kako jo doseči. Potrebujemo te, naš Odrešenik, da bi odkrili svojo bedo in jo ozdravili; da bi imeli pojem dobrega in zla in upanje svetosti.« (iz Omnia nobis est Cristus. Pastoralno pismo Milanski nadškofiji za postni čas 1955).
Vir

Views: 13

sveti Teobald – puščavnik

Oče Arnulf je pričakoval, da bo njegov sin Teobald, krepak in vsestransko nadarjen mladenič, zaživel običajno življenje po šegah tedanjega plemstva, a je kmalu spoznal, da se njegovi načrti in pričakovanja ne skladajo s sinovimi. Teobald je namreč že kot otrok rad prebiral literaturo o življenju puščavskih očetov in občudoval zlasti sv. Janeza Krstnika, sv. Pavla Puščavnika in sv. Antona. Želel si jih je posnemati, zato tudi ni bil pripravljen sprejeti poveljstva nad vojaki in se podati v boj, kakor je želel oče. Dvajset let je imel, ko je skupaj s svojim oprodom zapustil dom, se naselil v Ardenskih gričih in se tam vadil v samotarskem načinu življenja. Preživljal se je z delom na polju in oglarjenjem, pozneje, ko so ga zaradi čudežev začeli oblegati ljudje, pa se je umaknil v gozdove na Luksemburškem. Tu se je dve leti udinjal za hlapca pri surovem kmetu, ki je z njim ravnal kakor s sužnjem. Teobald je to vzel kot vajo za ponižnost in ob vsem hudem skrbel za veselo in vedro srce. A tudi od tu se je moral kmalu zaradi ljudi, ki so ga imeli za svet­nika, umakniti. Poromal je k sv. Jakobu v Kompostelo ter v Rim in se ustalil v kraju Salanica pri Vicenzi v severni Italiji. Lepota kraja ga je spominjala na nebesa, pritegnili pa so ga tudi učenci sv. Romualda, začetnika kamaldulenskih puščavnikov. Tu je kmalu prejel mašniško posvečenje in vstopil v njihov red. Možje, ki so se zbrali ob Teobaldu, so se neprestano vadili v odpovedi. Odrekli so se mesu in vsakršni maščobi, živeli ob ječmenovi kaši, kruhu in vodi, pozneje pa se odpovedali še temu in živeli samo od koreninic in gozdnih sadežev. Večino časa so preživeli v samoti, sprejemali pa so tudi ljudi in jim pomagali. O Teobaldu pa se je vedno bolj širil glas, da ima moč čudežev in prerokovanja. Proti koncu življenja sta ga obiskala tudi oče in mati; mati je ostala pri njem in postala njegova učenka in posnemovalka v molitvi in odpovedi. Umrl je mlad, star komaj 33 let, zaradi »neizmernega hrepenenja po nebesih in po srečanju s Kristusom«.

Ime: V stari nemščini ime pomeni »pogumni ljudje«, lahko ga povežemo tudi z grško besedo theos »bog«, v pomenu »božja moč«.
Rodil se je okoli leta 1017 v Provinsu v Franciji, umrl pa 30. junija 1066 v Salanigu v Italiji.
Družina: Bil je sin grofa Arnulfa v Provinsu, sredi bogate Champagne vzhodno od Pariza. Njegovi materi je bilo ime Gizela.
Zavetnik: Provinsa; kmetov, viničarjev, čevljarjev, strojarjev, oglarjev, pasarjev; priprošnjik proti vročici, protinu, očesnim boleznim, suhemu kašlju; proti neplodnosti, proti občutkom strahu.
Upodobitve: Večinoma je upodobljen kot mlajši plemič s sokolom, včasih tudi kot vitez, romar, puščavnik, duhovnik ali rokodelec.
Beatifikacija: V seznam svetnikov ga je leta 1073 vpisal papež Aleksander III.
Goduje: 30 junija.
Vir

V Salaniki (na vicenskem ozemlju), sveti Teobáld, duhovnik in puščavnik, ki je s prijateljem Gvaltérijem in s tovariši iz Šampanja, raje imel zaradi Kristusa uboštvo, romanja in samoto, kot pa časti in bogastvo.
Vir

Views: 27

sveti Oto – škof

sveti Oto - škofV Bambergu (v Frankóniji, v današnji Nemčiji), sveti Oto, škof, ki je z vso vnemo oznanjal evangelij Pomeráncem.
Vir

Imena: Oton, Oto, Oti.
Ime: Izhaja iz nemščine, kot skrajšana oblika iz zloženih germanskih imen, katerih prvi člen je Ot- ali Od-. Ta pomeni v starovisokonemščini “posest, bogastvo”
Potem ko sta z bratom Friderikom ostala siroti, ju je pot zanesla na Poljsko, kjer je Oton doštudiral in bil posvečen v duhovnika. Judita, sestra cesarja Henrika IV., zaročena s poljskim vojvodom Vladislavom, ga je vzela za dvornega kaplana na poljski dvor. Tu si je pridobil zaupanje cesarja Henrika IV., ki mu je zaupal nadzor nad zidavo stolnice v Speyrju, pozneje pa ga je vzel k sebi in mu podelil službo državnega kanclerja. Cesar je bil v tistem času v hudem sporu s papežem, ker je sam nastavljal škofe in opate (“investiturni boj”), Oton pa je, zvest Rimu in dvoru, ves čas deloval za spravo. škofijo v Augsburgu je odklonil, pozneje pa sprejel škofovski sedež v Bambergu, pod pogojem, da ga potrdi in posveti papež. Njegova prizadevanja so v veliki meri prispevala k podpisu slavnega konkordata v Wormsu leta 1122. Oton je bil skrben škof in goreč dušni pastir. Dohodki njegove škofije so bili silno veliki, Oton pa je vse porabil za dobro škofije in revežev. Osebno je živel skromno, celo revno, ko pa je šlo za dobro drugih, mu ni bilo žal ne časa ne denarja. Sezidal je več kot 14 cerkva, okoli 27 samostanov, najbolj pa je bil ponosen na dva hospitala – ustanovi za reveže. Slovel je daleč naokoli, tako da ga je poljski vojvoda Boleslav IV. prosil za pomoč pri pokristjanjevanju Pomorjanov, ki so bili večidel še pogani. Med dvema misijonskima potovanjema l. 1124 in 1128 je skupaj z duhovniki, ki jih je vzel s seboj, krstil okoli dvaindvajset tisoč ljudi. Ustanovil je pomembna cerkvena središča in jih podprl s samostanskimi ustanovami. Zaradi svoje gorečnosti za versko prenovo, v kateri imajo vedno pomembno vlogo tudi samostani, si je zaslužil ime “oče menihov”. Vse življenje si je želel samostanskega miru; dosegel pa ga je šele po smrti, ko so ga pokopali v samostanu Michelsberg v Bambergu. Njegova grobnica je še ohranjena.
Rodil se je leta 1061 na švabskem, umrl pa 30. junija 1139 v Bambergu.
Družina: Izhajala iz rodu plemenitih Albeških grofov; imel je brata Friderika, starši pa so jima kmalu umrli.
Zavetnik: škofije Berlin in nadškofije Bamberg; pomočnik pri vročici, steklini in strahu pred vodo
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih, pogosto med pridigo. Včasih drži v rokah model cerkve, ob nogah mu leži lev ali pes. Lahko ima tudi puščice in žeblje.
Beatifikacija: Leta 1189, komaj 50 let po smrti, ga je papež Klemen III. razglasil za svetnika.
Goduje: 30. junija.
Misel: “škofovski prihodki so miloščina vernikom in se ne smejo zapravljati za nečimrnosti.”

 

Zavetnik: Škofije Berlin in nadškofije Bamberg; pomočnik pri vročici, steklini in strahu pred vodo
Atributi: škofovsko oblačilo, model cerkve, lev ali pes, puščice in žeblje.
Sveti Oton Bamberški, škof
Rodil se je okoli leta 1062 v obubožani plemiški družini v južni Nemčiji. Bil je zgodaj sirota. Usoda ga je skupaj z bratom pripeljala na Poljsko. Njegov plemeniti značaj ga je privedel v duhovniški poklic. Ko se je spet mudil v domovini, ga je v Regensburgu srečala cesarična Judita, ki se je odpravljala kot nevesta na poljski dvor. Prosila ga je, da bi šel z njo kot dvorni kaplan. Seznanil se je tudi z znanim cesarjem Henrikom IV., ki je bil takrat v ostrem boju s papežem glede nastavljanja škofov in opatov (»investiturni boj«). Oton je vztrajno deloval za spravo. Cesar ga je imenoval za škofa v Bambergu, toda on je bil pripravljen to mesto sprejeti le pod pogojem, da ga potrdi in posveti papež.
Leta 1105 se je državni zbor odločil za mirovna pogajanja s papežem in soglasno izvolil Otona za mirovnega odposlanca. Naslednje leto je odšel v Rim, kjer se je pogovoril s papežem Pashalom II. Ta ga je potem posvetil za bamberškega škofa. Poslej se je čutil še bolj poklicanega, da deluje za spravo. Ob končnih pogajanjih za popoln sporazum s cesarjem je odločilno pripomogel Otonov nastop, da so naposled leta 1122 le podpisali slavni konkordat v Wormsu.
Ko je poljski kralj Boleslav pozneje iskal misijonarje za Pomorjansko, se je obrnil na Otona, nekdanjega kaplana svoje matere Judite. Ta je poslanstvo sprejel in v naslednjih letih ustanovil važna cerkvena središča v Piricah, Ščečinu, Volinu in Kamienu. Pripravil je vse potrebno, da so prenehali spori glede cerkvene pripadnosti med Nemci in Poljaki in je tako nova pomorjanska škofija prišla neposredno pod papeževo oblast.
Prej in pozneje si je Oton s svojo gorečnostjo za versko prenovo zaslužil še drug častni naslov. Njegovi sodobniki ga imenujejo »očeta menihov«. Z vsem srcem se je zavzel za svobodne volitve škofov in opatov po načelih gregorijanske cerkvene reforme v okviru wormskega konkordata. Vedel je, da bo novi duh med njegovo duhovščino zmagoval le, če bo dobival pobudo v zgledu menihov. Sam je utemeljil petnajst velikih opatij in šest malih. Med prvimi njegovimi ustanovami je opatija v Podkloštru ob reki Zilji, kjer je na razvalinah gradu, ki je bil kakor mesto Beljak last bamberške škofije, sezidal nov samotan »Klošter«, po katerem je niže ležeči kraj dobil svoje ime.
Že od mladosti je škof Oton želel, da bi se mogel odtegniti zunanjim poslom in iti v kakšen samostan. Znal je vedno najti vsaj nekaj dni v letu, da se je kje nemoteno posvetil samo molitvi. Takšen kraj je bil Michelsberg v Bambergu. Tu si je tudi izbral grob. Umrl je 30. junija 1139 in na ta dan goduje.

Vir

Views: 214