V neki dublinski ulici je 7. junija leta 1925 umrl pristaniški delavec Matt Talbot, star 70 let. Že v mladosti ga je ujel “zeleni demon” in ga naredil z sužnja alkohola. Situacija se mu je zdela povsem brezizhodna. Ko se je zjutraj streznil, se je sramoval svoje slabosti tako pred Bogom kot pred ljudmi. Njegova mati ga je opominjala in ga rotila, naj pusti pijačo. Vse je bilo zaman. Pri naslednji plači se ga je spet na mrtvo napil. Strast je bila tako velika, da je prodal tudi čevlje z nog, samo, da jo je lahko potešil. Drugače pa je bil veder fant, dober v drugih stvareh, ohranjal je svojo vero, a žal ta nesrečna strast pijančevanja.Ker pa je bila v njemu dobra narava in je začel opažati na sebi neprijetni znaki težkega alkoholizma, je pri 24-tih nekega dne vrgel kozarec skozi okno in si prisegel, da ne bo nikoli več poskusil niti kaplje alkohola. Nikoli ni nikomur povedal, kaj ga je pravzaprav nagnilo k tej odločitvi. Svojo skrivnost o tem je odnesel v grob. Njegovi življenjepisci ugibajo, da bi lahko razlog za takšno odločitev vseeno bila njegova globoka in neomajna vera. Kasneje je Matt Talbot na roke nekega duhovnika položil zaobljubo, da se bo popolnoma vzdržal uporabe alkoholne pijače. V Božji milosti in z blagoslovom Cerkve je odločno stopil v borbo proti strasti pijančevanja.
To borbo je herojsko bojeval. Ni se oziral na posmehovanje in zbadanje sodelavcev, vedno je odklonil steklenico žganja, ko je ob skupnih obrokih prišla vrsta na njega. Vendar se mu je tudi ta pokora zdela premajhna za poprejšnje desetletno opijanje. Prenehal je tudi s kajenjem, branjem časopisov in se začel postiti, kot nekdanji irski puščavniki iz zgodnjekrščanskih časov. Kljub težkemu delu, ki je trajal vsak dan po deset ur, je spal samo tri ure, pod vzglavje pa si je potisnil trde pristaniške verige, da bi bilo to siromašno ležišče trše in neudobnejše.
Njegov dan se je začel že ob 2h zjutraj. Kleče je vztrajal v goreči molitvi do prve zgodnje maše. Po maši je bil vedno med prvimi na delovnem mestu. V času odmora se je zavlekel v kakšen kot in nadaljeval svojo jutranjo molitev. Večere je preživljal ob vzglavju kakega bolnika, ali pa ob kaki pobožni knjigi. Imel se je priložnosti poročiti, vendar je to odklonil. Želel je biti povsem Božji. Od svoje skromne plače je pomagal pri šolanju štirim duhovniškim kandidatom, ki so se pripravljali za misijone na Kitajskem.Javnost je zelo malo vedela o njegovi pokori in prostovoljnih žrtvah. Kot pravi kristjan je znal to spretno skrivati. Več kot 40 let je živel pravo svetniško življenje v Dublinu in šele po smrti so začeli preiskovati njegovo življenje. Tako je pred mnogimi zasijala njegova krščanska veličina. Po človeško rečeno ni bilo od kroničnega pijanca pričakovati nič spodobnega. Pa vendar je iz njega postal izjemen kristjan. In ne samo to, tudi kandidat za oltar. Za Matta Talbota je uveden postopek za razglasitev za blaženega.
Vir
Vir
Views: 37
