V neki svetniški zbirki izpustiti kardinala Baronija in njegovo delo bi bil pravi greh.  Ta častni učenjak je v potridentinski prenovi sestavil  Martyrologium Romanum – popis vseh znanih in neznanih mučencev in svetnikov, kar je bilo, kljub vsem pomanjkljivostim, bistveno boljše od vseh podobnih martirologijev pred njim ter je s tem utrdil temelje kritični hagiografiji – pisanju svetniških življenjepisov z več zgodovinske in znanstvene kritičnosti, kot je bilo to v navadi v srednjem veku. Vendar pa kardinal Baronio ni bil samo veliki učenjak, ampak tudi zelo kreposten prelat. Znano je, kako ga je cenil pokojni papež Janez XXIII..
Cesare Baronio se je rodil 30. oktobra 1538 v Sori pri Frosinoneju očetu Kamilu in mami Porciji Febonia. Prvi pouk je končal v Veroli, kasneje pa se je v Neaplju vpisal na študij prava. Ko se je preselil v Rim, je postal eden najbolj priljubljenih učencev sv. Filipa Nerija. Na njegovo vabilo je leta 1558 pričel v njegovem oratoriju s predavanji iz cerkvene zgodovine, s tem pa je odprl vrata dejavnosti, ki je za Cerkev in kulturo postala bistvenega pomena.
Svetniški Filip Neri je kmalu opazil Baronijeve izjemne sposobnosti zato ga je spodbudil za sistematično proučevanje cerkvene zgodovine iz pisnih virov. To je bilo v času protestantskega navala in del magdeburških centurij zelo potrebno. Tudi v katoliškem taboru so iskali učenjaka, ki bi dostojno odgovoril na protestantsko pisanje cerkvene zgodovine. Katoliška cerkev je takšnega učenjaka dobila v Baroniju. Z nekakšno pobožnostjo in predanostjo se je lotil študija cerkvene preteklosti. Ker je to od njega pričakoval njegov duhovni oče Filip Neri, katerega je zelo cenil, je bilo to zanj gotovo znamenje Božje previdnosti.

Baronio je postal doktor obeh pravov 20. maja leta 1561, ter se odločil uresničiti zamisel, da bi postal duhovnik. Lotil se je študija teologije, medtem pa nadaljeval s pisanjem in predavanjem cerkvene zgodovine. V duhovnika je bil posvečen 27. maja leta 1564. Kot duhovnik se je lotil tudi pastoralnega dela kot pridigar in spovednik v cerkvi San Giovanni dei Fiorentini, kjer je deloval tudi njegov duhovni oče sv. Filip Neri. Baronio je vstopil tudi v njegovo družbo duhovnikov oratorijancev. Svetnik se je bal za njegovo ponižnost in ga je dodobra preizkusil v tej kreposti. Čeprav briljantno sposoben, je moral skoraj deset let skrbeti za skupno kuhinjo. Ni mu bilo vedno lahko. Ob neki priliki je zapisal:” Cesar Baronio, večni kuhar!” Sveti Filip Neri ga je utrjeval še na druge načine. Po vseh preskušnjah je Baronio v duši vedno občutil neko radost, zato je uvidel, da je vse to za njegovo duhovno rast zelo dobro.
Utrujen od silnega dela je leta 1572 Baronio na smrt zbolel. Sv.Filip Neri mu je od Gospoda izprosil ozdravljenje. Tri leta kasneje se je preselil v oratorij Svete Marije v Vallicelli, ki je postala dokončni sedež oratorijancev. Tu je živel zelo strogo življenje. Pritrgoval si je od spanje in hrane. To je zaskrbelo tudi  sv. Filipa Nerija zato je pogosto zahteval, naj je v njegovi prisotnosti.

Glas o Baroniju je prestopil meje oratorija. O njem se je pozanimal papež Gregor XIII. in mu ponudil škofovski sedež v Sori. Baronio je odklonil in se še bolj posvetil pisanju svoje slavne cerkvene zgodovine  Annales Ecclesiastici. Leta 1578 je prišlo do novih odkritij v katakombah, zato se je Baronio začel ukvarjati tudi z arheologijo.  Pri tem ga je vodila pieteta do Filipa Nerija, ki se je trudil v svojih duhovnih sinovih in varovancih trudil prebuditi in gojiti pobožnost do rimskih mučencev. Leta 1580 je kardinal Sirleto povabil Baronija v članstvo Komisije za novo kritično izdajo Rimskega martirologija. To delo je bilo s trudom in delom Baronija objavljeno že leta 1584. Papež ga je zato želel bogato denarno nagraditi, vendar je sprejel samo 10 srebrnikov, ki jih je razdelil kot miloščino revežem.
Baronio je bil rojeni učenjak, vendar ni nikoli pozabil, da je tudi duhovnik, zato je je nenehno izkazoval tudi v pastoralnem delu. Tudi on je eden od tistih srečnih osebnosti, ki so v sebi znali združevati duhovno rast, znanstveno delo in apostolat v eno samo skladno enoto. Nekaj takega bi po nauku II. vatikanskega zbora moral biti ideal vsakega duhovnika.

 Da bi kot zgodovinar lahko kar najbolje delal, je postavil tudi temelje znameniti  Bibliotheca Vallicelliana, kjer je zbral številne rokopise, inkunabule in knjige. Ko je leta 1586 drugič izdal Rimski martirologij, obogaten z učeno razprav0 in opombami, ga je papež Sikst V. nagradil z obilnim denarnim dodatkom. Baronio je ves ta denar prepustil sv. Filipu Neriju. Želel je, da bi mu srce ostalo kar najbolj svobodno materialnih dobrin.

Počasi je pričel tudi z izdajanjem svojih Cerkvenih analov, zapisanih v latinščini. To veliko delo je bilo takoj prevedeno v italijanščino in nemščino. Baroniju sta bile spet ponujena dva škofovska sedeža, vendar jih je zavrnil in nadaljeval s svojim priljubljenim delom. Vse bolj se je širil o njem tudi glas svetosti. Pripisovali so mu tudi nekatera ozdravljenja. Mnogi so ga želeli videti in slišati, on pa si je tako želel ostati majhen, ponižen in nepoznan.
Leta 1593 ga je njegov duhovni oče, tedaj že starček, izbral za svojega spovednika in mu zaupal skrb za skupnost oratorijancev. In tako je na njega prišla še skrb za skupnost, vključno z administracijo. Njegov jarem postane še težji. Za spovednika si ga je izbral tudi papež Klement VIII., ki se je z njim posvetoval o vseh takratnih težkih vprašanjih. Zaradi njegovih ogromnih zaslug ga je papež na konzistoriju 4. junija 1595 imenoval za kardinala. Takrat je bilo izdanih že 7 zvezkov njegove velike cerkvene zgodovine.

Kot kardinalska cerkev je bila Baroniju dodeljena cerkev svetih mučencev Nereja in Ahila, ki jo je novi kardinal dal prenoviti in iz Domitilinih katakomb vanjo prenesti kosti svetih mučencev. Klement VIII. ga je imenoval tudi za knjižničarja svete Rimske cerkve. Baronio je bil tudi kot kardinal zglednega življenja. V svetem jubilejnem letu 1600 je odprl svojo hišo za romarje in jim sam stregel pri mizi. Njegovemu zgledu so sledili še nekateri drugi kardinali. Ob vseh teh in drugih opravilih pa je nadaljeval z izdajanjem nadaljnjih zvezkov svojega Anala. Leta 1604 je bilo izdanih že 11. V konklavu po smrti Klementa VIII. je ob vsem španskem nasprotovanju dobil 32 glasov in že so ga kardinali želeli z aklamacijo izbrati za papeža, vendar se je temu uprl in zahteval, naj se še naprej glasuje z posameznim glasovanjem. Izbran je bil Leon XI., ki pa je kmalu umrl nenadne smrti, zato je bila v naslednjem konklavu podobna situacija.

Leta 1606 se je Baronio pripravljal na izdajo še 12. zvezka Anala, a so ga moči pričele zapuščati. Trpel je za bolečinami v želodcu. Na lastno željo je bil prenesen v hišo v Vallicelli, kjer je 30. junija leta 1607 sveto izdihnil v Gospodu. Pokopan je v prezbiteriju cerkve  Svete Marije v Vallicelli. Naš sodobnik Carlo Gasbarri, generalni postulator oratorijancev sv. Filipa Nerija, ter pisec zelo dragocenega svetnikovega življenjepisa, je o Baroniju zapisal:” Baronija je že v času življenja zaradi njegove globoke ponižnosti, neoporečnosti v obnašanju, goreče vere in neutrudne vneme v apostolskem delu, tako intelektualnem, kakor tudi zakramentalnem, obkrožal glas kreposti. Ni popuščal zemeljskim občutjem in dajal prednost svojim sorodnikom, ki so mi resda pomagali, vendar jih ni bogatil niti zasipal s častmi, medtem, ko je bil do siromašnih in cerkvenih ustanov odprtega srca in jim razdal vse, kar je dobil. Za Baronija je bil uveden tudi postopek beatifikacije, vendar do nje še danes ni prišlo. Generalna postulatura oratorijancev je sprožila postopek.
Baronio je v svojih 12 zvezkih Cerkvenih analov prišel do leta 1198. Njegovo delo so kasneje nadaljevali drugi učenjaki. Evzebija iz Cezareje imenujejo za očeta cerkvene zgodovine. Baronija lahko imenujemo za očeta kritično pisane cerkvene zgodovine. S svojim delom se vključuje v veliko cerkveno prenovo, ki se je začela s Tridentinskim koncilom. V teh obnoviteljskih tokovih on nedvomno sije kot ena izmed prvovrstnih zvezd. Njegovi Anali so tudi ob vseh pomanjkljivostih monumentalno delo. Z branjem teh del so se nekateri protestanti spreobrnili v katolištvo. “Z Anali je Baronio cerkveno zgodovino usmeril na njeno pravo pot in ostajajo eden izmed najlepših spomenikov Cerkve.” (Gasbarrini)

Po smrti sv. Filipa Nerija se Baronio ni bal razkriti, kolikšen delež pri nastajanju Analov je imel ta veliki svetnik. On je bil tista nenehna spodbuda, ki je sposobnega Baronija spodbujal k delu, mu svetoval in vsestransko pomagal pri tem delu.

Baronio je najodličnejši lik iz duhovne šole sv. Filipa Nerija. En svetnik je rodil drugega. Baronio je sijajen primer, kako se veliki Božji darovi lahko najbolj izkoristijo. On svojih bogatih talentov ni zakopal, ampak jih je razvil in postavil v službo Cerkvi in človeštvu. Po njem se je zgledoval in od njega navdihoval Angelo Giuseppe Roncalli, kasnejši papež Janez XXIII. pri pisanju svojega velikega zgodovinskega dela o apostolskih pohodih sv. Karla Boromejskega v bergamski škofiji. Zdi se mi, da nam lahko Baronijev zgled vsem nam marsikaj  pove.
VirVečkrat je bil predlagan za naslednika Petrovega sedeža. Njegovi izvolitvi je nasprotovala Španija.
Sodba in občudovanje papeža Janeza XXIII.
Nekega decembrskega dne leta 1907 je bila velika dvorana bergamskega semenišča polna ljudi. Tam so bili semeniščniki, monsinjorji in celo škof. Zanimanje zbranih in njihova radovednost sta bila velika. Za govornika in temo.
Govornik je bil zelo mlad duhovnik, vendar je že slovel kot resen in navdušen učenjak, tema pa je bila kot vedno nenavadna: spomin na obskurnega kardinala iz 16. stoletja, Cesarja Baronija.
Temu duhovniku je bilo ime Angelo Roncalli. To ni bila priložnostna spominska slovesnost, zaupana nadarjenemu mladeniču. Don Roncalli je že dolgo poznal lik Baronija, tako da je prevzel njegov grb in geslo („oboedentia et pax“).
Ko je dosegel papeški prestol, je dovolil ponatis tega govora, ki je bil izveden leta 1961.
Toda že nekaj časa pred izvolitvijo je Roncalli javno pokazal svojo predanost zgodovinarju iz Ciociaria in Marsica. Tik pred konklavom, ki bi ga povzdignil v papeško dostojanstvo, se je želel pokloniti Baronijevemu grobu v cerkvi Filippini v Rimu. Na nenavadnost nekaterih vedenj papeža Janeza kaže še ena epizoda: po izvolitvi, ko se je med ploskajočimi množicami vračal iz lateranske bazilike, je papež ob prihodu na trg Piazza della Chiesa Nuova poskrbel za veliko razburjenje in začudenim prelatom v svojem spremstvu razlagal „Tam sta grobova Filipa Nerija in zgodovinarja Cesarja Baronija.“
Vse to nas prepričuje, da govor, ki ga je imel leta 1907 v semenišču v Bergamu, ni bil priložnostno predavanje, ampak poveličevanje osebnosti velikega človeka kot vernika in zgodovinarja. V drugi polovici 16. stoletja se je zgodil tridentinski koncil (1545-1563).
Luteranska reformacija je v napadu po vsej Evropi in začne pridobivati kralje in kneze; narodi nastajajo in izginjajo kot orjaški valovi, ki jih privlačita Rim in Wittenberg.
Srednja Evropa, Francija, Anglija in Skandinavija so vneti. Povsod potekajo razprave, krivda in odgovornost se cepita, ljudje obsojajo, sovražijo, ubijajo, vedno v imenu dediščine Kristusa in apostolov. Leta 1541 je mlad ambiciozen menih iz Labina v Dalmaciji Matija Vlačić, znan kot Ilirik, po nasvetu sorodnika, privrženca reformacije, odpotoval v Nemčijo. Najprej se je srečal z Melanchtonom in nato z Luthrom.
Postane profesor hebrejščine v Wittenbergu. Veliki reformator ga naredi za svojega učenca, pozneje pa se mu oddolži s strastno obrambo svojih tez v sinergističnem sporu in celo proti samemu Melanchtonu.
Njegova navdušena ljubezen do Lutrovega dela in globoko sovraštvo do papeštva sta ga pripeljala do tega, da je, da bi nesporno dokazal „izdajo“ krščanstva, ki jo je zagrešila rimska cerkev, načrtoval veliko zgodovinsko delo, ki bi zajelo obdobje od Kristusa do njegovega časa.
Flacij se je obdal s sodelavci, izbranimi med najboljšimi nemškimi učenjaki tistega časa. Ti učenjaki, pozneje imenovani „centuriatorji“ zaradi dejstva, da je bila „Historia Ecclesiastica“ razdeljena po stoletjih (centurijih), so opravili ogromno delo pri raziskovanju besedil in dokumentov v vseh evropskih mestih.
Celotno delo je bolj znano kot „Brandenburški centuri“, saj je bilo celotno delo vzpostavljeno v mestu Brandenburg. Pravijo, da je iskanje dokumentov potekalo s precejšnjo mrzlico in da so se za odstranjevanje delov dokumentov pogosto na veliko uporabljale škarje. Razkritje „Stoletij“ je povzročilo razburjenje po vsem katoliškem svetu. Roncalli je v svojem spominu na Baronija zapisal: „Napad centurijcev je katoličane ponižal, razžalostil in prizadel.“
Strast je bila velika. Pisma nekaterih apologetov, ki so skušali ubraniti udarec, so se izkazala za šibke glasove v splošnem metežu. Onofrio Panvino in Canisius, Thomas Stapleton in Robert Bellarmine so poskušali.
Toda zatiranje se ni zlomilo. Pij V. je ustanovil komisijo kardinalov, ki naj bi ovrgla centuriatorje, vendar iz tega ni bilo nič. Celo Filip Neri je menil, da so bili brandenburški stotniki „najučinkovitejši in najnevarnejši za Katoliško cerkev“.
Dejstvo je, da je bilo prvič na znanstveni podlagi napisano veliko zgodovinsko delo o Cerkvi. Voljni precedens častitljivega Bedeja je bila le naivna zgodovina anglosaške Cerkve.
Tisti, ki intuitivno sluti, katera je prava pot za povrnitev zaupanja zgroženi katoliški skupnosti, je generalni prošt Kongregacije Oratorija Filip Neri.
V Oratoriju je mlad duhovnik, ki prihaja iz Sore, sramežljiva oseba z gotovo poklicanostjo, skromen, zelo strog v zavračanju posvetnih dobrin. Ime mu je Cesare Baronio. Njemu je Filip kljub njegovemu odporu in nasprotovanju zaupal nalogo, da napiše veliko zgodovinsko delo, ki bi se zoperstavilo in ovrglo obtožbe Flacija in njegovih sodelavcev. Cesare Baronio je prišel v Rim, da bi nadaljeval študij prava, ki ga je začel v Neaplju.
Njegov oče Camillo, ki je pripadal malemu plemstvu, ki ga je pestila finančna stiska, ga je spodbudil k študiju, ki bi lahko vodil do dobro plačanih položajev, s katerimi bi lahko povečal družinsko blaginjo. V Rimu je Cezar spoznal Filipa Nerija in to srečanje je zaznamovalo njegovo usodo. Povedati je treba, da se je Baronijev prihod v Rim zgodil v posebno srečnem trenutku za rimskokatoliški svet, ki sicer ni bil preveč pozoren na pozive krščanske etike. Predstavnika verskega duha sta bila tedaj dva moža izjemne intelektualne in moralne rasti: Filippo Neri in Carlo Borromeo.
V tem okolju je Baronio takoj določil pot, ki jo bo ubral. Opustil je študij prava in se popolnoma posvetil verskemu življenju. Tej odločitvi je obupno nasprotoval njegov oče, ki je, razočaran nad njegovimi materialnimi upi, šel tako daleč, da je sina izobčil iz dediščine. Baronio se je zoperstavil razmahu korupcije z vedenjem, ki sta ga zaznamovali frančiškanska ponižnost in čistost srca.
Kljub temu se je zavedal brezna, v katerega je vse skupaj lahko padlo, tako da se je bal, da je „Gospod resnično zaspal v Petrovi ladji“.
To je njegova zavestna vera, ki s čisto vestjo gleda na svet, v katerem živi: „Ne misli, da me je Bog brez velike previdnosti imel v tem izvoljenem (kar se posvetnim ljudem morda zdi norost)“. Izgleda kot človek, ki se je rodil iz svojega časa. Izgleda kot kristjan iz Vlll in IX. stoletja, ko je vzporedno z ikonoklastičnim besom, ki je prihajal iz Konstantinopla, vsa krščanska misel temeljila na neoplatonizmu, bogatem z metafizičnimi napetostmi in posledično razvrednotenjem zemeljske resničnosti.
Vse Baronijevo zanimanje je namenjeno Cerkvi in Božjemu ljudstvu, zato je daleč od prevladujoče kulture tistega časa; čeprav je treba reči, da so se po koncilu vse bolj uveljavljale določene težnje po misticizmu in spiritualizmu.
Baronio je tako trdno in dosledno verjel v večno življenje, da je novico o materini smrti sprejel z veseljem: „Ko sem videl, kaj pišeš o zelo srečnem odhodu te blažene duše, sem se zelo potolažil“. Tako iskreno prepričanje je mogoče najti le med prvimi krščanskimi mučenci in nekaterimi osebnostmi anglosaškega katolicizma (sv. Brendan in sam Beda). Filip Neri ga je zaradi vedrine, s katero je obravnaval to temo, imenoval „kaplan smrti“.
Filip Neri je bil tisti, ki je s konkretnimi dejanji preoblikoval duhovno veličino, v katero se je zatekal mladi provincial.
Cezar pa se je zavzeto lotil izdelave potrebnega dela, zgodovine Cerkve, ki bi dokazovala njeno popolno pripadnost krščanskim vrednotam.
Delal je z enako odločnostjo, kot si je upal vložiti v izpopolnjevanje svojega duha. Sestavljanje „Annales“ je trajalo več deset let. Baronij ga je pripravljal skoraj popolnoma sam.
Končno je prvi zvezek izšel leta 1588 v vatikanski tiskarni. Morda še nikoli v zgodovini založništva ni bila knjiga sprejeta s takim navdušenjem in strahom kot poznejši zvezki.
Ves katoliški svet se je počutil osvobojen napetosti in občutka nemoči ter si je oddahnil, kot da je bila zelo resna, smrtna nevarnost preprečena z odrešenjskim posegom. Avtorjev sloves se je razširil po Italiji in Evropi. Končno sta se tekmeca lahko enakovredno spopadla.
Medtem ko so bile „Centurije“ osredotočene na doktrino, so bile „Anale“ osredotočene na institucije in osebnosti; medtem ko je bilo Baronijevo pojmovanje zgodovine religiozno in previdnostno, je bilo Flacijevo dialektično in izrazito polemično.
Vendar pa lahko rečemo, da sta v takratnem stanju zgodovinopisja obe nasprotujoči si strani – obremenjeni z epohalno odgovornostjo – izumili sodobno zgodovinsko metodo, ki ni več temeljila na izročilu in prepričanjih, temveč na natančnih dokumentih. Izvodi prvega zvezka „Annales“ so kmalu pošli, zato so v Antwerpnu natisnili drugo, popravljeno in obogateno izdajo.
Baronij, ki se ni zmenil za hvalospeve, ki so se nanj usuli iz vseh držav, dvorov, univerz in visokih vatikanskih hierarhij, je nemoteno nadaljeval svoje delo, skorajda razdražen zaradi vseh govoric, ki so ga obkrožale. Da ne bi preveč zavlačeval priprave drugih zvezkov, je zavrnil ponudbe škofij in donosnih nalog.
Leta 1593 je Filip Neri zaradi starosti zapustil mesto generalnega prošta Kongregacije Oratorija in za svojega naslednika imenoval Baronija, svojega spovednika. Sorano je medtem postal papežev spovednik in v tej vlogi mu je uspelo razvozlati velik evropski politično-diplomatsko-verski vozel, saj je papeža prepričal, naj podeli odvezo francoskemu kralju Henriku IV, ki ga je Sveti sedež že izobčil.
Leta 1595 ga je papež Klemen Vll. imenoval za apostolskega protonotarja, zelo prestižno mesto, ki ga je Baronio zavrnil, ker ga je bilo „sram nositi prelatska oblačila“, ki so bila zelo razkošna. Leta 1596 mu je papež vsilil kardinalski klobuk, pri čemer je močan odpor velikega zgodovinarja premagal z grožnjo, da ga bo „ipso facto“ ekskomuniciral, če tega ne bo sprejel. Ta človek, ki „ne mara pogubnih skrbi sveta in dolgočasnega dvornega hrupa“, je to strogost ohranil v svojem velikem pisateljskem in zgodovinskem delu. Na pismo očeta Talpa, ki je bil predstavnik krogov, ki so Baronija pozivali, naj izreče nekaj avtoritativnih besed v prid znameniti „Konstantinovi donaciji“, je odgovoril: „Donatorski odlok je poln neopravičljivih laži. Zaradi usmiljenja vas prosim, da me ne prisilite, da si umažem pero s pisanjem in zagovarjanjem laži, ki so Bogu sovražne, saj je Bog – Bog resnice.
Odpustite mi, tega ne bi nikoli storil, ker se mi zdi, da je to hud greh.“ Lorenzo Valla ne bi mogel biti strožji. O Baronijevi moralni in intelektualni strogosti nesporno pričata njegovo delo „De monarchia Sicula“ proti zahtevam španskega kralja na Siciliji in „Parenesis ad republicam venetam“ v obrambo pravic Cerkve. Roncalli je zapisal: Velika je njegova moralna neomajnost v tako vznemirljivem obdobju, kot je renesansa. Ne sledi običajnemu načinu spoštovanja in hvaljenja“.
Dokaz njegove ponižnosti pa je tudi to, kar je po smrti svojega učitelja, svetega Filipa Nerija, sam zapisal o svojih zaslugah pri pisanju svojega monumentalnega dela: „Svojo močno roko si združil z mojo šibko in moje otopele pero spremenil v Gospodovo puščico proti heretikom”. V dveh konklavah, ki sta sledili smrti Klementa Vll. in Leona XI, se je izkazal za favoriziranega kandidata.
Na obeh koncilih ni bil izvoljen zaradi očitne sovražnosti Španije, ki ji ni okleval kljubovati v interesu Cerkve. Morda pa to ni bil edini razlog.
Cesare Baronio je bil preveč neprijeten značaj, le malo naklonjen kompromisom, ki so bili v nasprotju z evangeljskimi načeli. Kot Janez XXIII, ki je prevzel njegovo geslo, je bil, da, nagnjen k poslušnosti, vendar je bil iz jekla, ko je šlo za neodtujljiva načela.
Morda Cesare Baronio prav zaradi tega ni postal papež. Ta človek „d’integra vita scelerisque purus“, kot ga je imenoval urbinski diplomat Ceci, ta veliki zgodovinar, ta inteligentni politik bi moral po Roncallijevem mnenju v okviru katoliške reformacije po pravici zasesti vidno mesto poleg svetega Karla Borromeja in svetega Ignacija Lojolskega.
Ali bo katoliška intelektualnost zmogla pregnati meglice časa in podcenjevanja, ki so doslej skrivale enega največjih mož, ki so častili krščanstvo in pomagali braniti Cerkev pred luteranskim razkolom?
ITCesare Barone (pozneje latiniziran kot Baronio) se je rodil 30. oktobra 1538 v Sori. Najprej je študiral v Veroliju, nato pa pravo v Neaplju in Rimu, kjer je postal učenec svetega Filipa Nerija. V nasprotju z očetovim nasvetom je zažgal svoje knjige in diplomo ter vstopil v kongregacijo Oratorija. Na pobudo svetega Filipa je napisal „Annales Ecclesiastici“ kot odgovor na „Magdeburška stoletja“ luteranskih teologov in tako postal pomembna osebnost protireformacije. Drugo njegovo pomembno delo je bilo sodelovanje pri pripravi Rimskega martirologija, ki ga je naročil Gregor XIII. in je bil potreben za odpravo zmede po objavi gregorijanskega koledarja. Postal je kardinal in knjižničar Svete rimske cerkve po naročilu Klementa VIII, katerega spovednik je bil. Med kardinali je imel veliko privržencev, ki so ga dvakrat poskušali izvoliti za papeža, vendar se zaradi ponižnosti nikoli ni imel za vrednega. Nazadnje se je vrnil v Oratorij Santa Maria v Vallicelli, kjer je 30. junija 1607 umrl. Naziv častitljivi, ki mu ga je 12. januarja 1745 podelil Benedikt XIV, ni pomenil priznanja junaške narave njegovih kreposti. Dejansko se je postopek za njegovo beatifikacijo začel šele v letih 1967-’68 in se nadaljeval 25. januarja 2008. Posmrtni ostanki kardinala Baronija od leta 2007 počivajo v kapeli svetega Karla v cerkvi Santa Maria v Vallicelli (Chiesa Nuova) v Rimu.
IT
Cezar Baronij je bil eden prvih učencev Filipa Nerija in član njegove stanovanjske skupnosti „Tretja pot“, ki jo je odprl leta 1552, leta 1593 pa je postal njen predsednik. Njegov novi „Martyrologium Romanum“ je bil objavljen leta 1586. Leta 1588 je po dolgem pripravljalnem delu začel izdajati svoje monumentalno delo „Annales ecclesiastici a Christo nato ad annum 1198“, „Knjiga cerkvene zgodovine od Kristusovega rojstva do leta 1198“, dvanajsti zvezek pa je izšel leta 1593. Baronij je bil zaradi svojih dosežkov imenovan za papeževega spovednika in apostolskega protonotarja, leta 1596 pa je bil imenovan za kardinala z naslovno cerkvijo svetih Nereja in Ahileja, ter knjižničarja rimske Cerkve. Leta 1605 je bil izvoljen za novega papeža, vendar je vztrajno zavračal izvolitev, ker je bil nevreden te službe; papež je postal Leon XI.
Nadaljevanje Baronijevih „Letopisov“ za obdobje do leta 1565 je napisal Odoricus Raynaldus iz oratorija Filipa Nerija v letih do 1676. Dodatek za leta 1572 do 1585 je v drugi polovici 19. stoletja napisal Augustin Theiner, ki je nato „Letopise“ v celoti popravljene izdal v 37 zvezkih.
Kanonizacija: Leta 2008 je bil po nalogu papeža Benedikta XVI. obnovljen postopek za beatifikacijo Cesarja Baronija.
DE