Gora pri Sodražici se nahaja približno 50 kilometrov južno od Ljubljane in je skupno ime za pet naselij – Kržeti, Betonovo, Petrinci, Kračali in Janeži. Te majhne vasice ležijo na nadmorski višini okrog 885 metrov. Pod cerkvijo se v dolini razprostirajo Janeži – rojstna vas Magdalene Gornik.
V vasici Janeži (št. 4) se je 19. julija 1835 rodila revnima kmečkima staršema Ani in Jožefu Gornik deklica Magdalena. Bila je tretji izmed sedmih otrok. Istega dne so jo krstili v domači cerkvi Marije Snežne na Gori.
Magdalena je bila v svojih otroških letih povsem običajna kmečka deklica. Pomagala je staršema pri opravilih, rada je imela družbo svojih vrstnic. Skupaj so bile pri igri, delu in tudi molitvi, večkrat jih je poučevala v krščanskem nauku, ki ga je rada obiskovala. Bila je živahna in bistra deklica modrih oči in šibke postave, preprosta in blaga. Do ljudi je bila prijazna in ljubezniva. Prosti čas je največkrat porabila za molitev ali za poslušanje duhovnih pogovorov, posebno ljubezen je gojila do Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. A ta njena otroška pobožnost je ostala ljudem skrita.
Enajstletna se je spomladi leta 1847 po naročilu matere odpravila na polje po plevel za prašiče. Na poti do njive je Magdalena doživela prvo srečanje z nebeško Gospo. Magdaleni se je prikazala kot kmečka žena in jo vprašala, komu bo darovala svoje delo in če kaj ljubi Jezusa. Magdalena ji je odgovorila, da bo darovala delo Jezusu in da Jezus najbolje ve, če ga ljubi. Žene namreč ni spoznala. Nato se ji je žena predstavila kot Jezusova mati in mati vseh ljudi in da je namen njenega prihoda Magdaleno povabiti, naj se zahvaljuje Bogu za vse dobrote in mu daruje vsako delo ter da mora še močneje ljubiti njenega Sina – Jezusa. To videnje je zelo globoko seglo v Magdalenino srce, nikomur dolga leta ni povedala zanj. Od tedaj je Magdalena še več molila in se pozorno pripravljala na prejem prvega svetega obhajila.
Leta 1847 je Magdalena prejela prvo sveto obhajilo. Pri tem je Bog vnel tako gorečo ljubezen v njenem srcu, da so ji telesne moči pošle, tako da se je komaj mogla od obhajilne mize vrniti v klop. Ko je padla na kolena, da bi se zahvalila, je zaslišala glas z oltarja: »Nikomur ne povej, kaj si doživela.« Prepričana je bila, da slišijo glas tudi druge deklice. »Ne,« je glas nadaljeval, »one ne slišijo tega glasu, ampak samo ti. Jaz sem tisti, ki si ga pravkar zaužila.«
Magdalena ni tega doživetja povedala nikomur. Njena pobožnost pa je rasla in pri vsaki sveti maši je njeno srce bolj in bolj gorelo v ljubezni do Jezusa.
Kmalu zatem je začela obiskovati nedeljsko šolo, da bi se naučila brati, a ni trajalo dolgo, ko je Magdalena še istega leta hudo zbolela. Čez nekaj mesecev se ji je zdravje tako poslabšala, da je morala ostati v postelji. Spremljale so jo hude bolečine v trebuhu in ni mogla jesti. Ljudje so opazovali, s kakšno izredno potrpežljivostjo je prenašala hude bolečine, brez vzdihljaja ali tožbe. Nobeno zdravilo ji ni pomagalo. Bolezen se je stopnjevala in bolečine so postajale vse hujše do avgusta 1848.
Z drugim videnjem Matere Božje, 2. avgusta 1848, je Magdalena ozdravela. Žena jo je povabila naj svoje trpljenje prenaša potrpežljivo in ga naj daruje Bogu. Pri tem naj misli na Jezusa in njegovo trpljenje. Povabila jo je, naj Magdalena trdno zaupa v Jezusa in od njega bo prejela vse, tudi hrano za svoje zemeljsko življenje.
Po tem videnju Žene in prvemu zamaknjenju čez nekaj dni se je za Magdaleno začelo drugačno življenje. Začelo se je njeno življenjsko poslanstvo: podoživljati Kristusovo trpljenje na telesu in duši z namenom zadoščevanja za grehe ljudi ter opozarjati ljudi, da se spreobrnejo k Bogu. Bog jo je za to poslanstvo obdaril z izrednimi duhovnimi darovi in mističnimi pojavi. S tem je Bog dokazoval verodostojnost Magdaleninih opozoril in vabil, da se vrnejo k Njemu.
Mnogi so se po njenih darovih zamislili nad svojim življenjem, se spreobrnili iz svojega starega načina življenja in začeli na novo, v prijateljstvu z Bogom. Pogosto ji je Bog v videnjih razodel, kako ga ljudje žalijo z grehi in videla je kazni, ki bodo padle na človeštvo, če se ne spreobrne. Nekatere kazni, ki jih je napovedala (npr. bolezen, vojna) so se uresničile že za časa Magdaleninega življenja.
Za časa njenega življenja je Cerkev pregledala njeno življenje s cerkveno preiskavo sodraškega župnika Jožefa Lesjaka in ugotovila, da so mistični pojavi pri njej pristni in da živi po strogih moralnih in verskih načelih.
Magdalena je do svoje smrti (23. februarja 1896) živela v posebni molitveni in mistični povezanosti z Gospodom. Obenem je bila zelo dejavna tudi v družbenem življenju — poučevala je otroke v nedeljski šoli, skrbela za gospodinjska opravila v župnišču na Blokah, obnovila kapelico, omogočila šolanje dvema študentoma. Pokojni župnik Kaplenek, pri katerem je stanovala, ji je poveril, da iz njegove zapuščine poravna dolgove, ki so nastali pri obnovi cerkve na Blokah. Čeprav Magdalena ni marala, da so jo ljudje hodili obiskovat zaradi mističnih pojavov, so kljub temu mnogi od blizu in daleč (Avstrija, Italija, Poljska (Galicija), Hrvaška) prihajali k njej, spraševali za nasvete, prinašali svoje težave in prosili za molitev.
Časovnica
19. julij 1835
Rojstvo Magdalene Gornik.
1847
Spomladi, ko gre na delo, zagleda na njivi nebeško ženo, ki je ne prepozna. Ta se ji predstavi kot mati Jezusa in vseh ljudi.
2. avgust 1848
Magdaleni se prikaže drugič nebeška Žena in jo povabi, da naj svoje trpljenje daruje Bogu in naj trdno veruje v njenega Sina, od Njega bo vse prejela. Pove ji, da bo svojo hrano za naprej prejemala od Boga in da lakote in žeje ne bo več trpela. Magdalena s tem videnjem ozdravi hude bolezni.
11. avgust 1848
Prvo zamaknjenje in Magdalenina izročitev Bogu. V duhu je prestavljena na temno, strmo, ozko in trnjevo pot. Zasliši glas: »Če boš hotela v nebesa priti, boš morala po tej poti hoditi.« Magdalena se odloči, da bo sledila glasu, ki jo vabi na ozko, strmo in trnjevo pot, ki vodi v nebesa: »Rada, rada bom šla po tej poti.«
Od tega dne se pričnejo redna zamaknjenja in videnja, ki trajajo vse do njene smrti. Magdalena sprejme življenjsko poslanstvo: trpeti in klicati ljudi k spreobrnjenju. Magdalenina opozorila in vabila k spreobrnjenju spremljajo mnogi mistični pojavi.
25. september 1848
Od tega dne do svoje smrti Magdalena ne uživa nobene zemeljske hrane več. Njena hrana je zgolj sveta evharistija (in nenavadna jed), ki jo prejema v zamaknjenju.
1848 – 1853
V tem času jo po časopisih blatijo in preganjajo svetne oblasti. Cerkev oziroma tedanji ljubljanski škof Wolf jo brani pred svetno oblastjo, prepričan o njeni nedolžnosti in pobožnosti. Od 2. marca do 11. aprila 1852 poteka cerkvena preiskava v župnišču v Sodražici. Sodraški župnik Lesjak in drugi bližnji duhovniki se pretreseni prepričajo o pristnosti mističnih pojavov in o tem, da Magdalena ni prevarantka.
1867 – 1896
1867 — Magdalena se s svojima sestrama preseli v župnišče na Faro pri Blokah in pomaga pri župniku Janezu Kapleneku. V tem času se Magdalenina zamaknjenja, videnja, neuživanje hrane in drugi mistični pojavi nadaljujejo. Mnogo ljudi hodi k njej na obisk in po nasvete.
1867
Veliko trpljenja ji povzroča svetna oblast, ki jo prvih šest let bivanja na Blokah zopet preganja; ob njeno biološko življenje in mistične pojave se spotikajo tudi drugi obrekljivi jeziki in ji napravljajo veliko moralno trpljenje. Njenih zamaknjenj in mističnega podoživljanja Kristusovega trpljenja se posebno na veliki teden udeležijo mnogi izobraženi ljudje iz mest; med njimi visoki cerkveni in svetni dostojanstveniki. Na Blokah z njo naveže stike tudi dr. Frančišek Lampe, pomemben slovenski filozof in teolog in jo duhovno spremlja skorajda do konca njenega življenja.
1893
Magdalena se vrne s sestrama z Blok na Goro pri Sodražici. Živi skupaj s sestrama v vasi Petrinci vse do svoje smrti. Pogosto podoživlja Kristusovo trpljenje. Še vedno jo obiskujejo mnogi obiskovalci z različnimi željami in nameni.
23. februar 1896
Prva postna nedelja
Magdalena umre v zamaknjenju. Pokopana je na Gori pri Sodražici. Malo pred smrtjo je napovedala, da se bodo čez šest rodov začeli goditi čudeži na njeno priprošnjo. Za njenim pogrebom gre le nekaj domačinov. Ker je Magdalena vedno imela veliko obiskovalcev, je njena sestra Apolonija v zadnji bolezni večkrat Magdaleni izrazila skrb zaradi njenega pogreba, kako bodo takrat vse ljudi postregli in prenočili, pa jo je Magdalena pomirila, rekoč: »Le mirna bodi, ljubi Bog bo vse prav naredil.« In njena napoved, oziroma trdno zaupanje v Boga, da bo Bog poskrbel tudi za njen pogreb, se je uresničila. Zaradi izredno debele snežne odeje, se pogreba udeleži le osem do deset domačinov. Magdaleno pokopljejo v grob njenih staršev.
1996
Magdalena je skoraj 100 let pozabljena, tega leta izide prvi članek o njej v Mohorjevem koledarju.
2000
Naslikana na freski zunanje kapele cerkve Kraljice miru na Kureščku, ljudje začnejo množično romati na njen grob, dogajati se začnejo uslišanja na njeno priprošnjo.
2004
Raziskava Magdaleninega življenja in mističnih pojavov na osnovi arhivskih virov v obliki diplomske naloge na Teološki fakulteti.
2008
Izide prva knjiga o njenem življenju.
19. februar 2019
Ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore imenuje postulatorja msgr. Francija Petriča za pripravo postopka za beatifikacijo.
junij 2019
Vloga za začetek uradnega postopka poslana v Rim na pristojno kongregacijo.
23. november 2021
Kongregacija za svetnike izda dovoljenje, s katerim lahko nadškofija začne uradni postopek za beatifikacijo in kanonizacijo Božje služabnice Magdalene Gornik.
***
Magdalenino tesno povezanost z Bogom in njena vabila ljudem k spreobrnjenju so spremljali poleg rednih tudi izredni mistični pojavi. To so pojavi, ki jih znanost ne more razložiti z naravnimi zakoni in so v krščanski mistiki odraz posebne povezanosti z Bogom. To so izredni darovi, ki jih Bog nameni določenim osebam, ki jim nameni posebno poslanstvo.
Zamaknjenja in videnja, stigme
Magdalena je od svojega trinajstega leta pa do smrti doživljala zamaknjenja in videnja. Imela je videnja nebes, vic in pekla. Videnja so se ravnala po cerkvenem letu, največkrat pa so bila to videnja Kristusovega trpljenja. Takrat je trpela z njim in podoživljala njegove bolečine. Pogosto so se ji ob tem podoživljanju Kristusovega trpljenja odprle stigme ali znamenja Kristusovih ran, ki jih je nosila na rokah, nogah in strani. Tudi rane trnjeve krone so se ji pogosto pojavile na glavi.
Od 24. avgusta 1848 pa do svoje smrti, 23. februarja 1896, je Magdalena imela vsak večer zamaknjenje do svoje smrti. Zamaknila se je tudi pri vsaki sveti maši. V zamaknjenju je bilo njeno telo neobčutljivo za zunanje dražljaje.
Življenje od svetega obhajila, brez zemeljske hrane
Magdalena je 47 let živela brez zemeljske hrane. Prenesla ni niti vonja po običajni hrani. Kljub temu je z lahkoto opravljala svoje vsakdanje obveznosti. Njena hrana je bilo sveto obhajilo in posebna jed v obliki zrnca, ki jo je včasih prejela v zamaknjenju. Sveto obhajilo je včasih prejela pri sveti maši od duhovnika, pogosto pa tudi v zamaknjenju na mistični način od samega Jezusa. Mnogo ljudi je takrat videlo, kako se je nenadoma znašla v njenih ustih sveta hostija (ki je bila včasih v obliki krvavega koščka mesa), kmalu zatem pa so videli še poseben kelih z Rešnjo Krvjo. Magdalena se je po obhajilu vedno zahvalila, pogosto pa je potem navzoče še opomnila h kesanju in pokori za storjene grehe.
V zamaknjenju je včasih prejemala tudi posebno, nenavadno jed v velikosti zrna. Jed ji je podelil angel ali Devica Marija in dobila jo je neposredno na jezik, včasih jo je dobila tudi v roko, jo lomila na koščke in nosila v usta.
Lebdenje
Magdalena je v zamaknjenju včasih tako hrepenela po tem, da bi Jezusa prejela v svetem obhajilu, da se je njeno telo dvignilo od tal brez naravne pomoči ali fizične sile.
Predmeti, ki jih je dobila v zamaknjenju
V zamaknjenju je včasih prejela tudi viden križec, ki ji je ostal na prsih tudi po koncu zamaknjenja. Pomagal ji je v boju proti skušnjavam. Ta križec je visel na njenih prsih brez kakršnekoli vrvice in ji ni padel na tla. Več duhovnikov je držalo v rokah ta križec, opisali so natančne njegove mere in barvo.
Dar razumevanja tujih jezikov, ki se jih ni nikoli učila
Magdalena je v stanju zamaknjenja razumela in govorila jezike, ki se jih ni nikoli učila, ali jih kdaj slišala govoriti. Razumela je vsaj enajst jezikov, med njimi latinščino, grščino, hebrejščino, kaldejščino. Tako je izpričal jezuit Kos, ki je obvladal te jezike in se je v njih z Magdaleno pogovarjal.
Dar spoznanja stanja duše (kardiognozija)
Magdalena je imela v zamaknjenju uvid v stanje duše in je vedela ali nekdo živi v stanju smrtnega greha. Osebo je na to opozorila in jo povabila, da se vrne k Bogu. Včasih pa je Magdalena osebi, ki jo je prišla vprašat za nasvet, jasno povedala, naj odgovor poišče v svoji vesti.
***
Vsemogočni Bog, Oče luči,
od tebe prihaja vsak dober dar.
Svojo služabnico Magdaleno Gornik
si obdaril s čudovitimi darovi
mističnih milosti in bogoljubnega življenja.
Usliši naše molitve in poveličaj jo,
da bo pred vesoljno Cerkvijo
prišteta k zveličanim.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Oče naš … Zdrava Marija … Slava Očetu …
Dobri Bog, po priprošnji Magdalene Gornik
mi podeli milost …
Views: 52
Janez Gnidovec se je rodil 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec, ki se od ustanovitve nove škofije v Novem mestu aprila 2006 nahaja v škofiji Novo mesto. V domači župniji je opravil enorazrednico, nato pa je šolanje nadaljeval na ljudski šoli in gimnaziji v Novem Mestu. V duhovnika je bil posvečen 23. julija 1897. Po kaplanski službi in študiju je leta 1905 postal prvi ravnatelj in rektor novoustanovljene škofijske gimnazije Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. V decembru leta 1919 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov. Za skopsko-prizrenskega škofa je bil imenovan 29. oktobra 1924. Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Leta 1934 je sedež škofije iz Prizrena prenesel v Skopje. Dne 10. januarja leta 1939 je težko bolan sam prispel v Ljubljano. Umrl je na prvi petek, 3. februarja 1939. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.
»Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: ‘V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo zanj živite, bodite samo Njegovi, samo Njega ljubite, samo zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju.’ Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika.« (Mati Terezija)
Kreposti: Bil je mož globoke vere, molitve, preprost in ponižen ter velik asket in goreč častilec sv. Rešnjega telesa. Veliko se je zatajeval in se zadovoljil s čisto osnovnimi stvarmi.
Njegov rojstni kraj je Veliki Lipovec v župniji Ajdovec pri Žužemberku na robu Suhe Krajine. Janez je bil prvi otrok Jožefa in Jožefe roj. Pust; luč sveta je zagledal 29. septembra 1873. V družini so bili vsi pogoji, da je Janez postal plemenit človek, vzoren duhovnik in škof, svetniška osebnost. Otroci so bili deležni trdne človeške in krščanske vzgoje. Mati je bila mirna, krotka žena, oče pa je bil podjeten kmet, odločnega značaja in vsaka tri leta je šel k Sv. Jožefu v Celje in tam opravil tridnevne duhovne vaje. Vsak večer so otroci s starši pokleknili ob družinski mizi in molili rožni venec. Ob zimskih večerih je oče bral iz knjige Življenje svetnikov. Mati Jožefa je umrla v 33. letu starosti po porodu tretjega otroka, ko je bilo Janezu osem let. Oče se je znova poročil; v drugem zakonu so se rodili prav tako trije otroci. Oče je dal kar tri sinove v šolo k frančiškanom v Novo mesto. Vsi trije – Janez, Karel in Anton so postali duhovniki. Janez je bil vseskozi – od ljudske šole do univerze marljiv učenec. Leta 1892 je z odličnim uspehom končal gimnazijo in vstopil v ljubljansko bogoslovno semenišče. Po štirih letih študija je 23. julija 1896 v ljubljanski stolnici prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Idrijo, naslednje leto pa je bil prestavljen v Vipavo. Vsi so ga takoj vzljubili in splošno so mu ljudje rekli sveti Alojzij.
Leta 1898 je vodstvo ljubljanske škofije prevzel škof Anton Bonaventura Jeglič. Ena njegovih prvih zamisli je bila ustanovitev škofijske klasične gimnazije, kjer naj bi poučevali profesorji duhovniki. Na škofovo željo je vipavski kaplan Janez Gnidovec leta 1899 odšel na Dunaj, kjer se je vestno posvetil študiju klasične filologije in slovenskega ter nemškega jezika.
Začetki prve slovenske gimnazije so bili težki. Predvsem je bilo čutiti pomanjkanje slovenskih učnih knjig. Sproti so jih sestavljali šentviški profesorji in s svojim delom omogočili, da so še na drugih srednjih šolah začeli s poukom v materinem jeziku. Vsako leto so začeli z novim razredom in tako je bila gimnazija popolna v šolskem letu 1912/1913. Na koncu tega šolskega leta je bila prva matura. Ravnatelj Gnidovec se je trudil, da bi bili gojenci deležni splošne izobrazbe. Predvsem pa mu je šlo za to, da bi bilo v dušah mladih bogato duhovno življenje, zato je za svoje učence veliko molil. Uspeh zavodske vzgoje je videl v samostojnem gledanju na svet v luči vere. Šentviška gimnazija je dijake navajala k resnemu delu, zato je v času pred drugo svetovno vojno, ko je prenehala delovati, veljala za najboljšo v Sloveniji.
Leta 1919 je Janez Gnidovec prosil škofa Jegliča, naj ga razreši službe ravnatelja, ker se je želel še bolj posvetiti duhovnemu življenju in apostolskemu delu. Odločil se je za vstop v Misijonsko družbo lazaristov, ko je bil že oblikovana svetniška osebnost. Vstopil je 7. decembra 1919. Po dveh letih notranjega semenišča je leta 1921 naredil večne zaobljube in še pred tem postal voditelj novincev. Upal je, da bo v Misijonski družbi varen pred novimi odgovornostmi.
Tam je vernike pozdravil v srbskem in albanskem jeziku, ki se ga je neverjetno hitro naučil. Njegova škofovska služba je bila eno samo neprestano darovanje: božje ljubezni, ki ga je razvnemala, materialne pomoči, ki je nikomur ni odrekel, življenjske moči, ki je v hudih naporih naglo izgorevala. Ko je 9. januarja 1939 bolan odhajal v Ljubljano, je dejal: »Grem domov umret.« Prišel je k lazaristom na Taboru, ki so ga prepeljali v sanatorij Leonišče, kjer je 3. februarja 1939 izdihnil svojo svetniško dušo. Jakob Šolar, profesor na šentviški gimnaziji, je dejal, da bi si Slovenci “dali spričevalo duhovne lenobe, če takega moža ne bi spravili na oltar”.
Postopek za beatifikacijo Marije Ward se je uradno šele dobro začel; papež Benedikt XVI. je 19. decembra 2009 potrdil njene junaške kreposti. To pogumno ženo, ki je veliko storila za obrambo vere in vzgojo deklet, imenujejo »ena največjih žena cerkvene zgodovine«. Kot Angležinjo in katoličanko so jo anglikanci preganjali kot svojo sovražnico. Bila je priča usmrtitve treh sorodnikov, njena stara mati je bila zaradi zvestobe katoliški veri štirinajst let v zaporu. V spravo za to, ker je njena dežela odpadla od rimske Cerkve, je hotela žrtvovati svoje življenje v strogem ženskem redu. V samostan klaris v St. Omerju v Belgiji so jo sestre, kljub izobrazbi in plemiškemu stanu, »neubogljivo, ponosno in razvajeno« določile za laiško sestro. V resnici jim je bila za deklo, nalagale so ji najtežja dela, morala je beračiti po mestu za samostansko družino. Marija je že takrat pokazala veliko mero ponižnosti, potrpežljivosti in ubogljivosti. Ko ji je vizitator reda rekel, da takšno življenje ni zanjo, je samostan ubogljivo zapustila. Spoznala pa je, da tak način življenja za nikogar ni primeren. Odslej je vse svoje moči in sposobnosti posvetila skrbi in vzgoji mladine. S petimi tovarišicami je v St. Omeru ustanavljala šole, kjer so »angleške gospodične« otroke poučevale v šolskih predmetih in ročnih delih. Živele so v skupnosti, kjer so vladala pravila, podobna jezuitskim. Kmalu so »gospodične« začele ustanavljati podobne zavode oz. hiše v Belgiji, Italiji in Nemčiji. Kljub nasprotovanju je Marija poskušala tak zavod ustanoviti tudi v Angliji; ni se ustrašila ne sramotenja ne ječe, v katero so jo kar trikrat vrgli. Še bolj pa so jo razočarale odločitve rimske kurije in papeža Pavla V., ki njene ustanove ni hotel priznati in potrditi; začeli so zapirati njene hiše po Italiji. Tudi v Münchnu je bila preganjana in zaprta v nekem samostanu kot »krivoverka in upornica proti Cerkvi«. Papež Urban VII. je njeno družbo celo prepovedal. Tako se je sicer končal njen poskus, da bi ustanovila ženski red po zgledu jezuitov, ni pa odnehala z napori za priznanje reda.
Nekaj časa je s sestrami živela v Münchnu kot izobčenka. Papež je kasneje dovolil obstoj nekaterih njenih hiš kot »ustanove angleških gospodičen«. Tako je tudi v Rimu leta 1632 zaživela njena ustanova, inkvizicija pa je dokončno preklicala očitke in sumničenja proti njim. A Marija je bila v tem času že telesno in duševno izmučena . Kljub temu je še šest let preživela na potovanjih in delovala v svoji domovini, kjer je v strašnih bolečinah umrla, stara 60. let.