sveti Janez Fakundski – duhovnik in puščavnik

Janez FakundskiRodil se je leta 1430 v mestecu San Facundo v severni Španiji. Pobožna starša sta bila dolgo let brez otrok, zato je bilo njegovo rojstvo zanju veliko veselje. Poslala sta ga v šolo v domačo benediktinsko opatijo. Po materini smrti se je oče drugič poročil. Da bi poskrbel za Janeza, mu je po takratni navadi poiskal duhovnijo z dobrimi dohodki, katero pa je zaradi Janezove mladoletnosti moral oskrbovati slabo plačan duhovnik namestnik. Janez pa je bil tako vesten, da se je duhovniji odpovedal. Potem je dobil službo na škofijskem dvoru v Burgosu in bil posvečen v duhovnika. Svojih novih dolžnosti pa ni jemal dovolj resno.
Ko je dobil dobrega spovednika, je temeljito spremenil svoje življenje. Odpovedal se je kanonikatu in župnijam, obdržal je samo kaplanijo. Poslej je živel spokorno, ubožno, veliko je molil, obiskoval bolnike in katehiziral. Bil je odličen pridigar in je s svojimi pridigami in z zglednim življenjem spreobrnil veliko ljudi. Spoznal pa je, da nima dovolj teološke izobrazbe, zato je šel za štiri leta na vseučilišče v Salamanko. Devet let je bil pridigar pri cerkvi sv. Sebastijana. V mestu je bilo zaradi krvnega maščevanja veliko družin na smrt sprtih. Janez Fakundski jih je z dolgoletnim vztrajnim prizadevanjem spravil in mestu vrnil mir.
V hudi bolezni se je zaobljubil, da bo postal redovnik, če ga Bog ohrani pri življenju. Ko je okreval, je prosil za sprejem pri samotarjih (eremitih) sv. Avguština v Salamanki. Po obljubah je najprej prevzel vodstvo novincev, kmalu pa so ga bratje izvolili za priorja. Kot redovnik se je še bolj posvetil dušam. Nešteto ljudi je spravil na pravo pot v spovednici, z molitvijo, s pridigami in zlasti s svojim svetniškim življenjem. Bog mu je dal izredni dar, da je videl v dušo spovedancev in znal predramiti njihovo vest. Tudi najhujše zakrknjence je spravil z Bogom.
Vojvodo Garzia, kateremu je bilo mesto podložno, je s prižnice opomnil, naj lepše ravna s svojimi kmeti. Ko ga je ta užaljen opsoval, mu je Janez odgovoril: »Čemu naj hodim na prižnico, če ne zato, da poslušalcem povem resnico, ne pa da gladim njihove napake? Pridigar mora resnico oznanjati, četudi bi moral zanjo preliti kri.« Umrl je po daljšem bolehanju 11. junija 1479. Še ko je živel, je delal čudeže, več mrtvih je obudil v življenje. – K njemu se zatekajo za spravo med sprtimi in sovražnimi si ljudmi. Kot svojega zavetnika ga časte avguštinci ter mesto in škofija Salamanka.
Vir

Janez je sprva živel dokaj lahkotno in udobno, svojih duhovniških dolžnosti ni jemal preveč resno; ko pa je dobil dobrega spovednika in modrega duhovnega voditelja, je temeljito spremenil svoje življenje. Odpovedal se je ugodnostim, ki so mu jih prinašale različne župnije in kanonikat ter zaživel skorajda puščavniško. Bil je izvrsten pridigar, ki pa je znal vsakogar tudi ostro opomniti, kadar je ravnal narobe; kot iskan spovednik z izrednimi darovi je mnogo ljudi pripeljal nazaj na pravo pot, pomiril sprte in se zavzemal za zatirane.
Ime: Ime je hebrejsko, Johanan in pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«. Slovenska oblika imena Janez pa je povzeta po latinski Joannes.
Janez FakundskiRodil se je leta 1430 v mestecu Sahagun (San Facundo) v severni Španiji, umrl pa 11. junija 1479 v Salamanki, prav tako v Španiji.
Družina: Bogata in pobožna zakonca Janez Gonzales de Castrillo in Sancia Martinez kar šestnajst let nista mogla imeti otrok, zato sta se toliko bolj razveselila prvorojenca Janeza, za katerim pa sta jih imela kasneje še šest.
Službe: Po posvečenju je postal stolni kanonik v Burgosu, nekaj časa je deloval v zavodu sv. Jerneja in bil pridigar pri župnijski cerkvi sv. Sebastijana v Salamanki, dokler ni vstopil k samotarjem (eremitom) sv. Avguština.
Skupnost: Red bosonogih avguštincev je leta 1610 ustanovil Thomas de Andrade. Imenujejo se po sv. Avguštinu, ker živijo po pravilih, ki naj bi jih napisal on. Posvečajo se različnim oblikam apostolata, glede na trenutne potrebe Cerkve. Razširjeni so v Evropi, Afriki, Ameriki, Aziji in Avstraliji. V redu je danes okoli 2800 bratov.
Zavetnik: K njemu se zatekajo za spravo med sprtimi in sovražnimi si ljudmi. Kot svojega zavetnika ga častijo avguštinci ter mesto in škofija Salamanka.
Kreposti: Po spreobrnjenju oz. kasnejši ozdravitvi je živel res ubožno in spokorno, bil je mož molitve, skrbel je za bolnike in učil nevedne. Bil je odličen pridigar, človek sprave, saj mu je uspelo spraviti med seboj sprte družine v Salamanki.
Čudeži: Že za življenja mu pripisujejo številne čudeže (tudi obujanje mrtvih). Imel je izredne darove, da je lahko videl v duše spovedancev, bil je deležen številnih mističnih doživetij.
Upodobitve: Upodabljajo ga v črnem oblačilu avguštincev eremitov; večinoma drži v desnici kelih, nad katerim lebdi hostija, v levici pa knjigo.
Življenjepis: Njegov prvi življenjepisec je bil redovni sobrat Janez iz Seville, v slovenščini pa je prvi objavil njegov življenjepis znani bosonogi avguštinec p. Marko Pohlin leta 1768.
Smrt: Postal naj bi žrtev zarote ženske, ki je s svojim razuzdanim in pohujšljivim življenjem marsikoga zapeljala v greh in pogubljenje. Janez jo je ostro grajal in svaril, obenem pa mu je uspelo iz njenih mrež rešiti nekega mladeniča. Iz maščevanja naj bi žena Janezu v vino za maševanje nalila strup.
Grob: Pokopali so ga v redovni cerkvi v Salamanki, danes so njegove relikvije v Španiji, Belgiji in Peruju.
Goduje: 11., prej 12. junija.
Vir

V Salamanki (na Španskem), sveti Janez od Svetega Fakúnda González de Castrillo [kastríljo], duhovnik iz Reda puščavnikov svetega Avguština, ki je z osebnimi pogovori in svetostjo vzpostavil slogo življenja med meščani, razjarjenimi po nasilnih strankah.
Vir

Glasnik sprave med Bogom in ljudmi ter med ljudmi samimi je bil sv. Janez Fakundski, ki je tudi zapisan ob današnjem datumu v koledarju. Doma je bil iz Španije, kjer se je rodil leta 1430. Ko je ostal brez očeta, mu je očim priskrbel župnijo z lepimi dohodki, čeprav Janez takrat še ni bil duhovnik. Očimovo ponudbo je zavrnil, sprejel pa je službo pri škofu v mestu Burgosu. Janez se je škofu priljubil in posvetil ga je v duhovnika, mu podelil kanoni kat in še dohodke treh župnij.
Prva leta je Janez živel precej lahkotno, ko pa je dobil dobrega spovednika in duhovnega vodnika, je postal povsem drugačen človek. Postal je redovnik avguštinec v mestu Salamanca. V tem mestu je bilo zaradi krvne osvete mnogo družin na smrt sprtih. Janez si je zadal nalogo, da te družine med seboj spravi in mestu vrne mir. Umrl je po daljšem bolehanju 11. junija 1479. K njemu se zatekajo za spravo med sprtimi ljudmi in takimi, ki se med seboj sovražijo.
Vir

Views: 36

sveti Rembert – škof

sveti Rembert - škofV Bremnu (na Saškem), sveti Rembért, hamburški in hkrati bremenski škof, ki je kot zvest učenec svetega Ansgara in njegov naslednik, razširil svojo službo do dežele Danske in Švedske. V času vdora Normanov je skrbel za odkup krščanskih ujetnikov.
Vir

Views: 17

blažena Jolanda Poljska – opatinja

JolandaRodila se je leta 1235 na Madžarskem, umrla pa 11. junija leta 1298 v Gnieznu na Poljskem.
Bila je hči kralja Bela IV., poročila se je z vojvodo Boleslavom VI. Po njegovi smrti je stopila v samostan klaris v kraju Stary Sacz. Leta 1292 je postala opatinja samostana klaris, ki ga je ustanovil njen mož v Gnieznu.
Jolanda – cvet vijolice (iz grščine).
Vir

Pri Gnjeznu na Poljskem, blažena Jolénta (Jolanda), opatinja, ki se je po smrti vojvode Boleslava Pobožnega odpovedala zemeljskemu bogastvu. Skupaj s hčerjo je naredila zaobljube samostanskega življenja v Redu svete Klare.
Vir

Jolanda je bila hči ogrskega kralja Bele IV. Rodila se je leta 1235. Njena precej starejša sestra bl. Kunigunda (goduje 24. junija) je bila poročena s poljskim kraljem Robertom, ki je imel svoj dvor v Krakovu. Kunigundi so starši izročili Jolando v vzgojo, ko je bila stara komaj 5 let, in Kunigunda jo je lepo vzgojila. Tudi tretja sestra Marjeta je dosegla v življenju stopnjo popolnosti, da jo Cerkev časti kot svetnico (gl. 18. januar). Njihova teta je bila sv. Elizabeta (gl. 17. november). Ko je Jolanda odrasla, se je poročila z Boleslavom Pobožnim, vladarjem Velike Poljske. V zakonu je rodila tri hčerke, katere je vzgajala v pravem krščanskem duhu. Skupaj z njimi je molila, hodila v cerkev, delila miloščino in delala druga dobra dela. Živela je v miru in zadovoljstvu. Na svojega moža je vplivala tako blagodejno, da je zidal bolnišnice, samostane in druge zavode. Tudi Frančiškovemu redu je bil tako naklonjen, da je le-ta pognal globoke korenine na Poljskem.
Leta 1279 ji je smrt ugrabila moža. To je bil zanjo hud udarec, obenem pa tudi velika božja milost, saj je z moževo smrtjo dobila popolno svobodo: brez ovir in težav se je lahko posvetila redovnemu življenju v samostanu klaris v Sandeku (Stary-Sacz) v Galiciji. Ta samostan je ustanovila njena sestra Kunigunda, ki je po smrti svojega moža tudi vstopila vanj. Tako sta bili sestri skupaj.
V samostanu je hotela biti Jolanda kakor vse druge, le navadna redovnica. Ko je leta 1292 Kunigunda umrla, se je preselila v samostan v Gnezno, katerega je ustanovil njen pokojni mož. Tam so jo redovnice izvolile za opatinjo. Kot opatinja je dajala najlepši zgled svojim sosestram, revežem pa je delila veliko miloščino.
Leta 1298 je hudo zbolela in več mesecev bolehala, dokler ni 11. junija 1299 mirno v Gospodu zaspala. Po smrti se je prikazala bolni opatinji svojega samostana, vsa ožarjena z nebeško svetlobo. Po tej prikazni je opatinja takoj ozdravela.
Ker so se na njenem grobu godili mnogi čudeži, so jo ljudje začeli častiti kot svetnico. Papež Leon XII. je leta 1827 to češčenje potrdil in odobril.
V samostanih klaris obhajajo god bi. Jolande 12. junija. (Klarise, Nazarje)
Vir

Views: 47

blažena Marija Schinina iz Raguse – devica in ustanoviteljica

blažena Marija Schinina iz Raguse - devica in ustanoviteljicaV Ragusi (na Sicíliji), blažena Marija Schininá [skininá], devica, ki je izvolila ponižno in preprosto življenje v skrbi za bolnike, zapuščene in reveže, in ustanovila Sestre od svetega Srca Jezusovega, da bi vsem vrstam revščine nudile pomoč.
Vir

Views: 10

blaženi Edvard Poppe – duhovnik

Edvard PoppeV mestu Moerzeke-lez-Termonde (blizu Genta, v Belgiji), sveti Edvárd Poppe, duhovnik, ki je v težkem času, s pisanjem in pridigami pospeševal krščansko vzgojo in pobožnost do evharistije po Flándriji.
Vir

Krščen je bil kot Edvard Janez Marija. Ime Edvard izhaja iz staroangleških besed ead »posest, bogastvo, sreča« in weard »varuh«.Zavetnik: Vojaških kaplanov in kraja Moerzeke.»Svet duhovnik naredi več z eno besedo, kakor navaden delavec s celo vrsto govorov … Pritožujejo se, da je malo duhovnikov. To ni povsem res. Resnica pa je, da je premalo svetih duhovnikov. Če bi s svojimi žrtvami izprosili vsako leto vsaj enega svetega duhovnika, bi bil v kratkem času ves svet posvečen … Postati hočem svet duhovnik, Gospod, sicer bo moja gorečnost in trpljenje brez znatnega uspeha … Besede svetega duhovnika zadevajo v živo: ganejo, presunejo duše in jih na izreden način prenovijo; izvirajo iz milosti, iz molitve in pokore; polne so tvoje moči, moj Bog.«
Ime:Krščen je bil kot Edvard Janez Marija. Ime Edvard izhaja iz staroangleških besed ead »posest, bogastvo, sreča« in weard »varuh«.
Rojen:18. decembra 1890.
Kraj rojstva:Vas Temsche v Belgiji.
Umrl:10. junija 1924.
Kraj smrti:kraj Moerzeke, prav tako v Belgiji.
Družina:Rodil se je v številni pekovski družini očetu Dčsirčju Aloiesu in materi Jožefi, roj. Ogiers. Bil je osmi izmed enajstih otrok. Eden od bratov je prav tako postal duhovnik, kar pet sester pa je bilo redovnic.
Študij:S petnajstimi leti je vstopil v malo semenišče v Gentu. Šolanje je po končani vojni uspešno dokončal z doktoratom iz filozofije.
Vojaščina:Leta 1910 je bil vpoklican k vojakom v Leuven in je služboval kot sanitejec. Bil je ranjen, vojska pa mu je tudi načela že tako krhko zdravje.
Posvečenje:1. maja 1916.
Geslo:»Duhovnik je drugi Kristus.«
Službovanje:Po posvečenju je kot kaplan deloval v revni delavski župniji v Gentu, že leta 1918 pa ga je zaradi bolehnosti škof prestavil za spirituala pri sestrah usmiljenkah v podeželskem kraju Moerzeke. Vmes je bil za dobro leto voditelj bogoslovcev, vojnih obveznikov.
Apostolat:Veliko se je posvečal vzgoji in oblikovanju mladine, spodbujal k češčenju evharistije in božje Matere Marije. Njegova posebna skrb so bili tudi ubogi, revni in umirajoči.
Preizkušnja:Zaradi slabega zdravja, bil je srčni bolnik, je večino časa preživel v bolniški postelji ali v naslonjaču, a ga to ni oviralo pri njegovem apostolskem in pisateljskem delu. Mnogi, zlasti duhovniki, so pri njem iskali spodbude in prihajali po nasvete.
Vzorniki:Njegovi svetniški vzorniki so bili zlasti: sv. Janez Vianej, sv. Grignon Montfortski in sv. Terezija Deteta Jezusa.
Dela:Napisal je številne priročnike za evharistično vzgojo otrok in odraslih. Že pred vojno je tudi v slovenščini izšlo njegovo delo Vzgajajmo evharistično, kasneje pa še Duhovno vodstvo otrok in Duhovniški pogovori.
Beatifikacija:Papež Janez Pavel II. ga je 3. oktobra 1999 razglasil za blaženega.
Zavetnik:Vojaških kaplanov in kraja Moerzeke.
Upodobitve:Na fotografijah vidimo mladega duhovnika prijaznega pogleda, z velikimi in nežnimi očmi ter s smehljajem na ustnih.
Goduje:10. junija.
Vir

“Pritožujejo se, da je malo duhovnikov. To ni povsem res. Resnica pa je, da je premalo svetih duhovnikov … Če bi s svojimi žrtvami izprosili vsako leto vsaj enega svetega duhovnika, bi bil v kratkem času ves svet posvečen. Gorim od želje po božjem kraljestvu v duhovniških dušah,” je govoril mlad flamski duhovnik Edvard Poppe. Belgijski primas kardinal D. J. Mercier je povedal: “Ko sem ga prvikrat videl, me je nenadno pretreslo do dna duše, tok milosti je izhajal iz njega.”
Ta svetniški duhovnik je izšel iz posvečene družine. Rodil se je 18. decembra 1890 kot tretji od enajstih otrok; duhovnik je postal tudi eden njegovih bratov, pet sester pa je sledilo božjemu klicu v redovništvo. To je bil sad trdne krščanske vzgoje očeta peka in matere gospodinje. Edvard je bil živahen otrok, vseskozi odličen učenec. Pri petnajstih letih je vstopil v malo semenišče v Gentu in bil sošolcem za vzor. Ko mu je bilo sedemnajst let, je umrl oče in Edvard je bil pripravljen prevzeti njegovo delo in s tem poskrbeti za mlajše brate in sestre, toda mati je hotela, naj nadaljuje šolanje. Leta 1910 je moral k vojakom v Leuven (Louvain); ob vojaški službi je poslušal predavanja iz filozofije na tamkajšnji katoliški univerzi. Kot vojak je svoje tovariše vnemal za življenje po veri: širil je zlasti češčenje svete evharistije in Matere božje. Po končani vojaščini je končal bogoslovne študije v Gentu z doktoratom iz filozofije in bil 1. maja 1916 posvečen v duhovnika. Na novomašno podobico je dal napisati geslo: “Duhovnik je drugi Kristus” in to je bilo njegovo življenjsko vodilo, po katerem se je dosledno ravnal vse dni svojega kratkega duhovništva. Najprej je bil kaplan v delavski župniji v Gentu. Posebno skrb je posvečal revnim in evharistični vzgoji otrok. Ljudje so ga vzljubili, kajti začutili so, da je ta mladi, bolehni duhovnik poln božje milosti, ki priteka v njegovo srce v dolgih urah molitve pred Najsvetejšim. Zaradi krhkega zdravja – bil je srčni bolnik – ga je škof leta 1918 prestavil v podeželski kraj Moerzeke, kjer je bil duhovni voditelj redovnic usmiljenk. Večino časa je preživel v bolniški postelji ali v naslanjaču, vendar je ves čas goreče vršil svoje apostolsko poslanstvo. Moerzeke je postal romarski kraj: od vseh strani so prihajali ljudje, posebej še duhovniki, po nasvete, predvsem pa zato, da so se ogreli ob njegovem svetniškem ognju. V tem času je napisal svoje številne “priročnike” za evharistično vzgojo otrok in odraslih. S svojo knjigo Evharistična vzgojna metoda (v slovenskem prevodu pod naslovom Vzgajajmo evharistično je izšla pred vojno v Stični) si je prislužil naslov “učitelj Evharistije”.
Njegovi vzorniki so bili svetniki, posebej trije: arški župnik Janez Vianej pri prizadevanju za duhovniško svetost, sv. Grignon Montforski, po čigar zgledu se je brez pridržka posvetil Materi Božji, ter sv. Terezija Deteta Jezusa, ki jo je posnemal na “mali poti” božjega otroštva. Srečanje s to svetnico, ki jo je dobro poznal ob branju Povesti duše, njene avtobiografije, 5. septembra 1920 je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Zadnji dve leti je bil duhovni voditelj bogoslovcev, ki so bili pri vojakih. Ko se je za nekaj dni vrnil v Moerzeke, je tam 10. junija 1924 končal svojo življenjsko pot. “Ne bom se mu nehal priporočati, ker sem prepričan, da je vaš sin svetnik,” je pisal kardinal Mercier njegovi materi. Na njegovem grobu so vklesane njegove besede: “Raje umrjem, kot da bi služil Bogu s polovičnim srcem.” Ko ga je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 1999 razglasil za blaženega, je dejal: “Duhovnike vabim, da v središče svojega življenja in poslanstva postavijo evharistijo kot blaženi Poppe.”
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 55