sveti Landerik – škof

sveti Landerik - škofV Parizu (v Névstriji), sveti Landerík, škof, ki je baje v času lakote prodal svete posode, da je podpiral reveže in poleg stolnice zgradil bolnišnico.
Vir

Views: 24

blaženi Evstahij (Jožef) Kugler iz Reichenbacha – duhovnik in provincial

Evstahij Kugler4. oktobra 2009 je bil v katedrali v nemškem Regensburgu za blaženega razglašen Evstahij Kugler, redovnik iz bolnišniškega reda svetega Janeza od Boga.
Rodil se je 15. januarja leta 1867 v vasici Neuhaus pri Nittenau v Nemčiji; umrl pa 10. junija leta 1946 v Regensburgu, prav tako v Nemčiji.
Vir

Josef Kugler se je rodil 15. januarja 1867 v Neuhausu pri Nittenauu v Zgornji Falaški. Njegov oče je bil kmet in kovač. Josef se je v Münchnu izučil za ključavničarja v gradbeni stroki. Pri tem je utrpel poškodbo noge, zaradi katere je trpel vse življenje. Preselil se je k svoji sestri v Reichenbach in tam delal v kovaški delavnici svojega svaka. Ker so v reichenbaški cerkvi maše potekale le neredno, je Josef Kugler ob nedeljskih popoldnevih molil rožni venec, zaradi česar je kmalu dobil vzdevek »Klostersepp« (samostanski Jože).
Ko so leta 1890 Usmiljeni bratje prevzeli samostan Reichenbach in tam ustanovili dom za ljudi z motnjami v duševnem razvoju, je bil Josef Kugler skupaj z drugimi obrtniki udeležen pri obnovitvenih delih. Pri tem je imel priložnost bolje spoznati red. Življenje Usmiljenih bratov ga je globoko nagovorilo, zato je januarja 1893 vstopil v redovno skupnost in prejel redovno ime Eustachius.
Po večnih zaobljubah leta 1898 je deloval v več redovnih hišah, kmalu tudi na vodilnih položajih. Leta 1925 je bil izvoljen za provinciala Bavarske redovne province. Za njegovo največje delo velja gradnja bolnišnice Usmiljenih bratov v Regensburgu. Z neomajno vnemo in neomajnim zaupanjem v Boga mu je uspelo zagotoviti finančna sredstva in izpeljati gradnjo.

»Z mojim Gospodom sem se dogovoril. Nič ne bo manjkalo!«

Leta 1930 je bila bolnišnica Usmiljenih bratov v Regensburgu lahko slovesno odprta. Takrat je veljala za eno najsodobnejših bolnišnic v Nemčiji in svojega pomena ni izgubila vse do danes.
V času narodnega socializma je morala skupnost Usmiljenih bratov prenašati hude pritiske, Eustachius Kugler pa je bil kot predstojnik močno nadlegovan. Tako imenovano »uničevanje življenja, ki so ga razglasili za nevredno življenja« in, ki so ga izvajali nacisti, je zadelo v samo srce reda, ki se je še posebej posvečal ljudem z invalidnostmi in skrbel zanje. Eustachius Kugler je pomagal, kjer je mogel, in skušal preprečiti, kar se je preprečiti dalo. Pretrpeti je moral trideset večurnih zaslišanj Gestapa, pri katerih se je izkazal kot »močan Kristusov pričevalec«.
Po vojni so se pri Eustachiusu Kuglerju pokazali znaki hude rakave bolezni. Umrl je 10. junija 1946 v regensburški bolnišnici Usmiljenih bratov. Njegovo češčenje se je hitro razširilo. Od leta 1982 počivajo njegove zemeljske ostanke v stranski kapeli bolnišnične cerkve sv. Pija v Regensburgu. Dne 4. oktobra 2009 je bil v regensburški stolnici slovesno razglašen za blaženega.
DE

Views: 7

sveti Bogumil Poljski – škof

BogumilImena: Bogumil, Bogomil, Bogomila
Po rodu je bil Poljak in se rodil okoli leta 1116 blizu Gnjezna v plemiški družini. Skupaj z bratom Boguhvalom si je znanje pridobil v Gnjeznu in v Parizu, kjer se je navdušil za ideale, ki jih je tedaj med plemstvom oznanjal sv. Bernard. Po vrnitvi v domovino je brat vstopil v cistercijanski samostan, on pa je moral prevzeti očetovo dediščino. Ko je sam postal gospodar, se je ravnal po besedi sv. Bernarda, da plemstvo toliko velja, kolikor stori dobrega za Cerkev in verski blagor ljudstva.
Njegov stric Janislav je bil takrat nadškof v Gnjeznu. Ko je videl Bogumilovo vnemo za okrepitev verskega življenja, ga je povabil k sebi in ga uvajal v globlji bogoslovni študij. Bogumil že prej ni maral bučne družbe in tudi za gospodarstvo samo se ni posebno zanimal. Ljubša mu je bila samota, kjer je mogel zbrano moliti; posebno prisrčno pa je častil Marijo. Bal pa se je sprejeti mašniško posvečenje zaradi velike odgovornosti. Posvetiti se je dal šele potem, ko mu je stric dopovedal, da se bo tako mogel bolj žrtvovati za duše in da se ne sme izmikati dolžnostim, ki mu jih nalaga Bog.
Kot duhovnik je bil najprej župnik, nato pa ga je stric poklical za stolnega dekana v Gnjeznem. Še vedno pa je hodil pomagat novemu župniku prejšnje župnije.
Leta 1167 je umrl stric nadškof. Za njegovega naslednika so izvolili Bogumila. Kot nadškof je bil zelo delaven, preudaren, požrtvovalen, posebno pa poln sočutja do trpečih. Ustanavljal je zavetišča in sirotišnice, cerkvene šole za ljudstvo in duhovščino dramil, naj povsod pospešuje izobrazbo. Znal pa je biti tudi odločen, kadar je bilo treba nastopiti zoper grešne razvade in pravice Cerkve proti pohlepnosti nekaterih plemičev. Po nekaj letih se je odpovedal škofovski službi in šel v samostan na Ogrsko.
Goduje 10. junija.
Vir

V Dobrówu [dobrúvu] na Poljskem, rojstvo za nebesa svetega Bogumíla, gnjezdenskega škofa, ki je prav tam živel po puščavniško, ko se je odpovedal škofovskemu sedežu in je umrl zaradi strogosti tega življenja.
Vir

Kljub temu, da je bilo v Bogumilovem času med preprostim Poljskim ljudstvom zakoreninjenih še veliko poganskih navad, je bila njegova domača družina zavzeta za čisto in poglobljeno krščanstvo. Bogumil je skupaj z bratom prvo znanje nabiral doma s pomočjo dobrega duhovnika, šel kasneje študirat v Gnezno, nato pa v Pariz, kjer se je navdušil nad tedanjimi asketskimi ideali. Po vrnitvi domov je moral po očetovih načrtih prevzeti dom in dediščino (brat je vstopil v cistercijanski samostan). V tem času je dal zraven vasi Dobrovo sezidati cerkev Svete Trojice in jo povzdignil v sedež župnije. Stric Janez, nadškof v Gneznu, pa ga je kmalu poklical k sebi in ga uvajal v globlji bogoslovni študij. Bogumila je ves čas privlačevala samota, saj nikoli ni maral hrupa ali prevelike družbe. Zaznamovala ga je tudi prisrčna pobožnost do Marije. Po študiju bogoslovja se je nekaj časa upiral, da bi bil posvečen v duhovnika, ker se je bal velike odgovornosti, ki bi jo s tem prevzel nase. Kasneje pa so le prevladali drugačni razlogi, največ ta, da se bo tako lahko še več žrtvoval za duše. Po posvečenju je prevzel domačo župnijo Dobrovo in si z vsemi močmi prizadeval, da bi ljudje bolj vzljubili Boga in Marijo ter da bi opustili grešne navade. S svojim premoženjem je pomagal potrebnim in jim lajšal vsaj najtežje bolečine in razočaranja. Bil je odprt in čuteč do grešnikov in znal je omehčati še tako trda in zakrknjena srca. Kasneje je bil imenovan za stolnega dekana v Gneznu. Nanj si se res lahko zanesel, saj je vse svoje dolžnosti opravljal natančno in prizadevno. Vse svoje življenje pa je ostal velik dobrotnik in sočuten do revežev, tako da ni čudno, če so se ob njem spletle tudi različne zgodbe in prigode. Tako pripovedujejo, kako je nekoč bos šel skozi naraslo Vltavo, pa se mu ni nič zgodilo, nekoč pa je brez nezgod vodil ljudi skozi valove. Po smrti strica Janeza je postal njegov naslednik. Kot škof je nadaljeval svoje dobrodelno delo, ustanavljal zavetišča in sirotišnice, cerkvene šole za ljudstvo; z bratom pa je ustanovil cistercijansko opatijo v Kronovem. Izkusil pa je tudi notranje boje in nerazumevanje, zaradi katerih je še bolj začutil težo odgovornosti. Zato je v Rim poslal prošnjo, ki jo je papež Aleksander III. potrdil in sprejel njegovo odpoved. Naselil se je v samostanu Kamaldulencev, zadnja leta pa preživel na Poljskem v bližini Dobrove.
Ime: Bogumil je slovansko božje ime, zloženo iz besed Bog in mil, torej z nekdanjim pomenom »mil Bogu, v božji milosti«. Osebe s tem imenom naj bi živele v božji milosti oz. bile deležne te milosti.
Rodil se je okoli leta 1116 na gradu Kožmin v okolici Gnezna na Poljskem, umrl pa 10. junija 1182 v Dobrovu, prav tako na Poljskem.
Družina: Bil je iz starega plemenitega rodu Porajev. Njegov oče Boguhval je bil poveljnik mestne utrdbe v Gneznu, mati Katarina pa je bila iz slavnega plemstva Grimislavov. Imel je brata Boguhvala.
Zavetnik: Mesta in škofije Gnezno, poleg tega pa še škofij v Gdansku, Poznanju, Vroclavu.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu, njegov atribut je riba.
Beatifikacija: 27. maja 1925 ga je papež Pij XI. razglasil za blaženega.
Goduje: 10. junija.
Vir

Views: 118

sveti Kolumban iz Hyja (Ione) – menih in opat

KolumbanKljub temu, da je čas svetega Kolumba (starejšega) precej odmaknjen in da je območje, kjer se je rodil, danes precej odročno, pa imamo o njem dovolj natančnih in zanesljivih podatkov. Tako vemo, da je prvo izobrazbo prejel od domačega duhovnika, kasneje obiskoval slovečo samostansko šolo sv. Finniana v Movillu blizu domačega kraja in po diakonatu odšel v šolo pri Gemmanu na jugu dežele. Bogoslovni študij je zaključil v samostanski visoki šoli v Clonardu in bil posvečen v duhovnika. Prvi samostan, v katerem pa ni bil dolgo, je bil v Glasnevinu, pomembnem duhovnem središču tedanje Irske (danes je to predmestje Dublina). Kuga, ki je izbruhnila, je samostan izpraznila, Kolumban pa je začel sam ustanavljati samostane in posamezne cerkve, tako da velja za ustanovitelja skoraj sto cerkva. Začetkom na Irskem je sledilo bogato in razvejano misijonsko delo na Škotskem. Kolumban se je tja odpravil z dvanajstimi tovariši v lahkem čolnu iz lesenega ogrodja in prevlečenega z živalsko kožo. Njegov cilj je bil skalnati otok Iona, kjer je sezidal znameniti samostan Hy, ki se je razvil v pomembno misijonsko in kulturno središče. Misijonska metoda Kolumbana in tovarišev je bila nenasilna, brez prelivanja krvi in upoštevala je narodno izročilo (inkulturacija). Samota otoka Iona je bila za Kolumbana nenehen vir navdiha in moči. Tu je, kadar ni misijonaril, preživljal svoj čas v pogostni molitvi, ob študiju in znanstvenem delu. Že na Irskem je napisal več himen oz. hvalnic v narodnem jeziku ter molitev proti neurju, na Škotskem pa se je posvetil predvsem prepisovanju rokopisov; bilo naj bi jih več kot 300. Njegov zgled je bil odločilen, da se je ta vrsta umetniškega ustvarjanja razširila po samostanih po vsej Evropi. Umrl je nekega nedeljskega jutra v cerkvi, kamor je šel, da bi bil pri maši.
Ime: Kolumban, Kolumb, Kolumba je irsko Col(um) in po meni »golob«.V irščini ima ime pridevek Cille, Colum Cille, v pomenu »od cerkva«.
Rodil se je 7. decembra 521 v Gartanu na Irskem,  umrl pa 9. junija 597 na Ioni na Škotskem.
Družina: Bil je iz knežje družine s severozahodnega dela Irske. Njegov oče je bil Fedhlimidh, mati pa Eithne iz klana Ui Neill.
Zavetnik: Irske in Škotske, irskih pesnikov; priprošnjik proti ognju, streli, mišji in podganji nadlogi, poplavam; zavetnik knjigovezov, škofij Derry na Irskem in Dunkeld na Škotskem.
Upodobitve: Upodabljajo ga večinoma kot benediktinskega meniha, čeprav ni pripadal temu redu. Pogosto je prikazan prizor, kako umre v cerkvi.
Goduje: 9. junija.
Vir

Na otoku Iona (na Škotskem), sveti Kolúmba ali Colum Cille, duhovnik in opat, rojen na Irskem in prav tam poučen v meniških pravilih, je pozneje na otoku ustanovil samostane, znamenite po redoljubnem življenju in gojenju znanosti, dokler se ni zaradi starosti oslabljen, še zadnji dan navzoč pred oltarjem, odpočil v Gospodu.
Vir

Views: 63

sveti Primož in Felicijan – mučenca

Primož in Felicijan Po izročilu sta bila Primož in Felicijan brata, doma iz Rima, ki sta se kljub preganjanju kristjanov v času cesarja Dioklecijana dala krstiti. Kljub nevarnosti sta vseeno skušala spreobrniti tudi ostale ljudi v Rimu. Primož in Felicijan sta v ječah tolažila ujete kristjane, ki so jih mučili. Po hudem mučenju so ju javno usmrtili okoli leta 305. Do sedmega stoletja sta bila pokopana na Via Nomentana, kjer so jima zgradili baziliko, nato pa so relikvije prenesli v cerkev S. Stefano Rotondo. Velikokrat sta upodobljena z napisnim trakom v roki, pogosteje pa je naslikano njuno mučenje. Na sliki Paola Veroneseja v Mestnem muzeju v Padovi Primozu v usta vlivajo raztopljeni svinec, Felicijanu pa zabijajo žeblje skozi dlani. Sta zavetnika zdravilišč.
***
Primož in Felicijan, rodna brata, sta bila rimska državljana in plemenitega rodu. Živela sta v Rimu in v času Dioklecijanovega preganjanja pogumno obiskovala kristjane po ječah, jim vlivala tolažbo in dajala pogum. Že v visoki starosti sta tudi sama dosegla mučeništvo. Poganski duhovniki so ju namreč naznanili oblastem zaradi brezbožnosti in čarovnije. Med mučenjem sta morala prenašati strašanske muke in bila obglavljena leta 286. Njuno mučeništvo je opisano takole:
Čez nekaj dni ju predstavijo cesarju; ta jima ukaže, naj darujeta Jupitru in Herkulu. Oba srčno odgovorita: »Mi darujemo živemu Bogu spravne in zahvalne darove, vaših lesenih in kamnitih bogov pa ne kličemo; kako bi nam tudi lahko pomagali v naših stiskah, ko še hoditi ne morejo; kako naj bi nas oni podpirali, ko še sami ne bi mogli stati, če ne bi bili pritrjeni z železnimi vezmi.« Dioklecijan ju ukaže peljati v Herkulov tempelj, da tam darujeta. Ker nista hotela, ju prebičajo in odpeljejo v ječo. Potem ko sta bila že dlje časa v zaporu, ju postavijo pred sodnika Promota, da ju zopet zasliši. Ker sta neomajna in ponosno izpovedujeta svojo vero, ju ukaže ločiti in zasliši vsakega posebej.
Najprej se loti skoraj osemdesetletnega Felicijana in mu začne prigovarjati: »Usmili se vendar svoje sive starosti, zadnjega ostanka svojih dni in bodi pokoren poveljem naših gospodov in cesarjev.« Felicijan pa odgovori: »Ti me opominjaš zaradi moje sive glave? Bog jo bo varoval, če bo takšna njegova sveta volja, ali pa jo bo ovenčal s krono častite neumrljivosti v svojem kraljestvu, zato nehaj pretiti; smrt, ki je zate najstrašnejši strah, je zame samo ljuba poslanka, ki me kliče k mojemu Gospodu.« Sodnik ga ukaže neusmiljeno mučiti, nato pa privezati na steber, na katerem visi tri dni in tri noči. Sedaj pride vrsta na Primoža; sodnik ga želi pregovoriti z lažjo: »Tvoj brat se je omehčal in spametoval; pokoril se je cesarjevemu ukazu in izkazal čast neumrljivim bogovom. Posnemaj torej njegov zgled in daruj, da bosta lahko oba uživala popolno cesarjevo prijaznost in milost in bogovi bodo vajino bratsko ljubezen poplačali z vso obilnostjo svojega blagoslova. Svetnik, ki mu je bilo od zgoraj razodeto pravo bratovo junaško ravnanje, mu odgovori: »Sram te bodi, ker lažeš; Felicijan se zdaj ob koncu svojega življenja nikakor ne more izneveriti Zveličarju, ki mu služi že več kot petdeset let z najbolj gorečo ljubeznijo. Po telesu si naju ločil, po duši pa ne. Duh mojega brata me obdaja in me svari verjeti laži hudobnega duha. Brata me ne moreš oropati; umori ga, pa ga bom našel pri Kristusu in se bom z njim vekomaj veselil pri Gospodu.« Tudi njega ukaže strašno mučiti in to pred očmi brata Felicijana. V usta mu zlivajo raztopljen svinec, pa se le-ta po čudežu strdi, tako, da mu nič ne škoduje. Primož vesel vzklikne: »Glej, brat! Mogočnost našega Boga, ki ognju jemlje moč in vrelo tekočino spreminja v okrepčilo!«
Prav tako se po čudežu dva leva in dva medveda, ki jih pošlje sodnik nad mučenca, spremenijo v pohlevne živali. Primož in Felicijan vzklikneta: »Nesrečnež, ali še zdaj ne spoznaš, kako mogočen je naš Bog? Glej! Zverine mu izkazujejo čast in so pokorne njegovim služabnikom. Ali boš še naprej ostal trdovratnega srca?« Kljub temu da se ob tem mnogo ljudi spreobrne, ostane sodnik zakrknjen in ukaže oba obglaviti
Sveti Primož in Felicijan, mučenca, godujeta 9. junija
Vir

Na Nomentanski cesti, ob petnajstem miljniku od mesta Rim, sveta Primož in Feliciján, mučenca v času cesarjev Dioklecijana in Maksimijana. Ta preslavna mučenca sta dolgo živela v Gospodu in sta trpela hude muke včasih skupaj, včasih posamič, nazadnje pa, po srečno prestanem boju, pod mečem umrla.
Vir

Na slovenskih tleh stoji nad trideset cerkva, posvečenih današnjima godovnjakoma, mučencema Primožu in Felicijanu. Najstarejša in umetniško najbolj bogata med njimi je vsekakor tista, ki so jo v hribih nad Kamnikom postavili že pred letom 1396. Sedanja lepa in prostorna romarska cerkev je bila dozidana leta 1459, posvečena pa leta 1492, tedaj, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Njene stene so poslikane s prizori iz Jezusovega in Marijinega življenja. Nekdaj je bila to sloveča božja pot, ki je privabljala ne le Kranjce, temveč tudi Štajerce in celo Korošce. Pri shodu je duhovnik blagoslovil veliko posodo ajde, ki jo je potem cerkovnik delil romarjem, da so jo doma pomešali med semensko ajdo.
Primož in Felicijan sta bila rodna brata, doma v Sabinskih gorah, severovzhodno od Rima. Še mlada sta prišla v Rim, kjer so ju poganski duhovniki naznanili oblastem, da sta kristjana. Prijeli so ju, ju pretepali in mučili, onadva pa sta junaško vztrajala v veri. Pobožna zgodba pripoveduje, da sta brata v ječi molila: »Pomagaj nama, o Bog, naš Zveličar, in zaradi slave svojega imena naju reši. Odpusti nama grehe zaradi svojega usmiljenja, da ne porečejo med narodi: ‘Kje je njihov Bog?’« Nazadnje je sodnik ukazal rabljem, naj Primoža in Felicijana obglavijo. To se je zgodilo leta 304, med preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Spominjamo se ju 9. junija.

Primož je na Slovenskem vedno bolj priljubljeno ime. Izhaja iz latinske besede ‘primus’, ki pomeni prvi (lahko tudi najboljši npr. najboljši v razredu, prvak). Poimenovanje z vrstilnimi števni ki je bilo značilno v starem Rimu: prvorojenemu sinu so rekli Primus, drugi je bil Secundus, če se je kot tretja rodila hčerka, je dobila ime Tertia itd. Ime Felicijan (‘srečen, uspešen, blažen’) pa je pri nas silno redko. Kot zanimivost naj omenim: najbolj znan Primož med Slovenci je bil Trubar, protestantski pridigar in začetnik slovenske književnosti svojemu sinu pa je dal ime Felicijan, tako da sta godovala na isti dan.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 1270