V Clairvauxu [klervoju], smrt blaženega Rájnerja, priorja, ki ga je sveti Bernard v Belgiji spreobrnil in ga v svojem samostanu privedel do svetosti.
Vir
Views: 0
blaženi Edvard Poppe – duhovnik
V mestu Moerzeke-lez-Termonde (blizu Genta, v Belgiji), sveti Edvárd Poppe, duhovnik, ki je v težkem času, s pisanjem in pridigami pospeševal krščansko vzgojo in pobožnost do evharistije po Flándriji.
Vir
Krščen je bil kot Edvard Janez Marija. Ime Edvard izhaja iz staroangleških besed ead »posest, bogastvo, sreča« in weard »varuh«.Zavetnik: Vojaških kaplanov in kraja Moerzeke.»Svet duhovnik naredi več z eno besedo, kakor navaden delavec s celo vrsto govorov … Pritožujejo se, da je malo duhovnikov. To ni povsem res. Resnica pa je, da je premalo svetih duhovnikov. Če bi s svojimi žrtvami izprosili vsako leto vsaj enega svetega duhovnika, bi bil v kratkem času ves svet posvečen … Postati hočem svet duhovnik, Gospod, sicer bo moja gorečnost in trpljenje brez znatnega uspeha … Besede svetega duhovnika zadevajo v živo: ganejo, presunejo duše in jih na izreden način prenovijo; izvirajo iz milosti, iz molitve in pokore; polne so tvoje moči, moj Bog.«
Ime:Krščen je bil kot Edvard Janez Marija. Ime Edvard izhaja iz staroangleških besed ead »posest, bogastvo, sreča« in weard »varuh«.
Rojen:18. decembra 1890.
Kraj rojstva:Vas Temsche v Belgiji.
Umrl:10. junija 1924.
Kraj smrti:kraj Moerzeke, prav tako v Belgiji.
Družina:Rodil se je v številni pekovski družini očetu Dčsirčju Aloiesu in materi Jožefi, roj. Ogiers. Bil je osmi izmed enajstih otrok. Eden od bratov je prav tako postal duhovnik, kar pet sester pa je bilo redovnic.
Študij:S petnajstimi leti je vstopil v malo semenišče v Gentu. Šolanje je po končani vojni uspešno dokončal z doktoratom iz filozofije.
Vojaščina:Leta 1910 je bil vpoklican k vojakom v Leuven in je služboval kot sanitejec. Bil je ranjen, vojska pa mu je tudi načela že tako krhko zdravje.
Posvečenje:1. maja 1916.
Geslo:»Duhovnik je drugi Kristus.«
Službovanje:Po posvečenju je kot kaplan deloval v revni delavski župniji v Gentu, že leta 1918 pa ga je zaradi bolehnosti škof prestavil za spirituala pri sestrah usmiljenkah v podeželskem kraju Moerzeke. Vmes je bil za dobro leto voditelj bogoslovcev, vojnih obveznikov.
Apostolat:Veliko se je posvečal vzgoji in oblikovanju mladine, spodbujal k češčenju evharistije in božje Matere Marije. Njegova posebna skrb so bili tudi ubogi, revni in umirajoči.
Preizkušnja:Zaradi slabega zdravja, bil je srčni bolnik, je večino časa preživel v bolniški postelji ali v naslonjaču, a ga to ni oviralo pri njegovem apostolskem in pisateljskem delu. Mnogi, zlasti duhovniki, so pri njem iskali spodbude in prihajali po nasvete.
Vzorniki:Njegovi svetniški vzorniki so bili zlasti: sv. Janez Vianej, sv. Grignon Montfortski in sv. Terezija Deteta Jezusa.
Dela:Napisal je številne priročnike za evharistično vzgojo otrok in odraslih. Že pred vojno je tudi v slovenščini izšlo njegovo delo Vzgajajmo evharistično, kasneje pa še Duhovno vodstvo otrok in Duhovniški pogovori.
Beatifikacija:Papež Janez Pavel II. ga je 3. oktobra 1999 razglasil za blaženega.
Zavetnik:Vojaških kaplanov in kraja Moerzeke.
Upodobitve:Na fotografijah vidimo mladega duhovnika prijaznega pogleda, z velikimi in nežnimi očmi ter s smehljajem na ustnih.
Goduje:10. junija.
Vir
“Pritožujejo se, da je malo duhovnikov. To ni povsem res. Resnica pa je, da je premalo svetih duhovnikov … Če bi s svojimi žrtvami izprosili vsako leto vsaj enega svetega duhovnika, bi bil v kratkem času ves svet posvečen. Gorim od želje po božjem kraljestvu v duhovniških dušah,” je govoril mlad flamski duhovnik Edvard Poppe. Belgijski primas kardinal D. J. Mercier je povedal: “Ko sem ga prvikrat videl, me je nenadno pretreslo do dna duše, tok milosti je izhajal iz njega.”
Ta svetniški duhovnik je izšel iz posvečene družine. Rodil se je 18. decembra 1890 kot tretji od enajstih otrok; duhovnik je postal tudi eden njegovih bratov, pet sester pa je sledilo božjemu klicu v redovništvo. To je bil sad trdne krščanske vzgoje očeta peka in matere gospodinje. Edvard je bil živahen otrok, vseskozi odličen učenec. Pri petnajstih letih je vstopil v malo semenišče v Gentu in bil sošolcem za vzor. Ko mu je bilo sedemnajst let, je umrl oče in Edvard je bil pripravljen prevzeti njegovo delo in s tem poskrbeti za mlajše brate in sestre, toda mati je hotela, naj nadaljuje šolanje. Leta 1910 je moral k vojakom v Leuven (Louvain); ob vojaški službi je poslušal predavanja iz filozofije na tamkajšnji katoliški univerzi. Kot vojak je svoje tovariše vnemal za življenje po veri: širil je zlasti češčenje svete evharistije in Matere božje. Po končani vojaščini je končal bogoslovne študije v Gentu z doktoratom iz filozofije in bil 1. maja 1916 posvečen v duhovnika. Na novomašno podobico je dal napisati geslo: “Duhovnik je drugi Kristus” in to je bilo njegovo življenjsko vodilo, po katerem se je dosledno ravnal vse dni svojega kratkega duhovništva. Najprej je bil kaplan v delavski župniji v Gentu. Posebno skrb je posvečal revnim in evharistični vzgoji otrok. Ljudje so ga vzljubili, kajti začutili so, da je ta mladi, bolehni duhovnik poln božje milosti, ki priteka v njegovo srce v dolgih urah molitve pred Najsvetejšim. Zaradi krhkega zdravja – bil je srčni bolnik – ga je škof leta 1918 prestavil v podeželski kraj Moerzeke, kjer je bil duhovni voditelj redovnic usmiljenk. Večino časa je preživel v bolniški postelji ali v naslanjaču, vendar je ves čas goreče vršil svoje apostolsko poslanstvo. Moerzeke je postal romarski kraj: od vseh strani so prihajali ljudje, posebej še duhovniki, po nasvete, predvsem pa zato, da so se ogreli ob njegovem svetniškem ognju. V tem času je napisal svoje številne “priročnike” za evharistično vzgojo otrok in odraslih. S svojo knjigo Evharistična vzgojna metoda (v slovenskem prevodu pod naslovom Vzgajajmo evharistično je izšla pred vojno v Stični) si je prislužil naslov “učitelj Evharistije”.
Njegovi vzorniki so bili svetniki, posebej trije: arški župnik Janez Vianej pri prizadevanju za duhovniško svetost, sv. Grignon Montforski, po čigar zgledu se je brez pridržka posvetil Materi Božji, ter sv. Terezija Deteta Jezusa, ki jo je posnemal na “mali poti” božjega otroštva. Srečanje s to svetnico, ki jo je dobro poznal ob branju Povesti duše, njene avtobiografije, 5. septembra 1920 je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Zadnji dve leti je bil duhovni voditelj bogoslovcev, ki so bili pri vojakih. Ko se je za nekaj dni vrnil v Moerzeke, je tam 10. junija 1924 končal svojo življenjsko pot. “Ne bom se mu nehal priporočati, ker sem prepričan, da je vaš sin svetnik,” je pisal kardinal Mercier njegovi materi. Na njegovem grobu so vklesane njegove besede: “Raje umrjem, kot da bi služil Bogu s polovičnim srcem.” Ko ga je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 1999 razglasil za blaženega, je dejal: “Duhovnike vabim, da v središče svojega življenja in poslanstva postavijo evharistijo kot blaženi Poppe.”
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 55
blažena Diana d’Andalo – devica in redovnica
Blažena Diana d’Andalo je živela na prehodu iz 12. v 13. stoletje. Rodila se je v Bologni v ugledni plemiški družini. Pod vtisom pridige blaženega Reginalda se je odločila za redovniški poklic in stopila v samostan dominikank Rozano v Bologni. Temu so se uprli njeni starši in sorodniki in jo s silo pripeljali nazaj domov. Pri tem nasilju so ji zlomili rebro; ko je ozdravela so ji starši dopustili, da se je vrnila v svojo redovno skupnost. Skupaj z blaženim Jordanom Saškim je v Bologni ustanovila samostan svete Agnes. Tu je preživela ostanek svojega življenja. Iz dopisovanja z blaženim Jordanom Saškim je ostalo kakih petdeset pisem. Umrla je na sluhu svetosti 10. junija leta 1236 v Bologni. Za blaženo je bila razglašena leta 1892.
Vir
V Bologni [bolónji] (v Emíliji), blažena Diána de Andaló, devica, ki je položila obljube samostanskega življenja v roke samega svetega Dominika, ko je odstranila vse ovire s strani družine. Vstopila je v samostan, ki ga je sama ustanovila.
Vir
Views: 72
sveti Cenzurij – škof
V Auxerru [okséru] (v lyonski Galiji), sveti Cenzúrij, škof.
Vir
Views: 9
blaženi Janez Dominici – redovnik in kardinal
Po lastnem koledarju dubrovniške Cerkve v mestu ob vznožju Srđa in celi dubrovniški škofiji goduje danes blaženi Ivan (Janez) Dominici. V svojem času je bil močna osebnost, prenovitelj redovniškega življenja, pridigar, diplomat, vzgojitelj in ploden teološki in duhovni pisatelj. Z eno besedo: bil je vsestranski človek. Tudi on je eden izmed tistih številnih velikanov, ki so jih Cerkvi darovale Firence.
Janez se je rodil v gradu na Arnu na začetku leta 1356 kot sin trgovca s svilo Dominika Bianchinija in Pavle iz odlične družine Zorzi. Oče pravzaprav ni dočakal rojstva svojega sina, ker je prej umrl, za seboj pa pustil mlado vdovo Pavlo, ki je imela komaj 20 let.
Ko je bilo Janezu 14 let, je izrazil željo, da bi vstopil v dominikanski red, ki je v Firencah užival velik ugled. Mati se sprva ni strinjala z njegovo željo in ga je nekako odvrnila od tega, ali pa vsaj preizkusila njegovo poklicanost, poslala ga je v Benetke k svojim staršem, kjer je fant ostal dve leti. Ko se je kasneje vrnil v svoj kraj, je, ne da bi materi karkoli rekel, vstopil v dominikanski samostan S. Maria Novella. Ni pa šlo brez težav. Janez je imel manjšo govorno napako, verjetno je jecljal, kar pa ni ravno pomagalo k vstopu v red pridigarjev.
Dominikanci so se trudili svojim kandidatom za duhovništvo omogočiti kar najbolj poglobljeno in vsestransko teološko znanje. Tudi Janez je študiral v Firencah, nato v Pisi in končno v Parizu. V nekem pismu svoji materi opisuje, kako je spoznal Katarino Siensko in bil prevzet nad njeno pojavo. Leta 1381 se je nahajal v Sieni in, ko je molil pred sliko sv. Katarine, je ozdravel od jecljanja. Kmalu zatem je postal podprior in kasneje prior v samostanu S. Maria Novella. Generalni magister dominikanskega reda blaženi Rajmond iz Capue je 20. aprila leta 1388 Janeza imenoval za lektorja v samostanu sv. Janeza in Pavla v Benetkah, 13. maja istega leta pa za svojega vikarja v istem samostanu.
Redovniško življenje je posnemanje Kristusa, kar je skozi cerkveno zgodovino uresničevano na različne načine. Doživljal je svoje vzpone in padce. Takrat je Gospod v posameznih redovih dajal preroke, ki so postali nosilci obnove. V 14. stoletju je bil veliki prenovitelj dominikanskega reda blaženi Rajmond iz Capue, ki je v Janezu našel najboljšega sodelavca. Duhovno je prenovil dva samostana: samostan Castello v Benetkah in samostan v Chioggi pri Citta di Castelo. Iz teh samostanov se je nato širil duh prenove povsod po Italiji. Ko je 5. oktobra leta 1399 blaženi Rajmond umrl v Nürnbergu, je papež Bonifacij IX . že 26. novembra istega leta imenoval Janeza za vikarja vseh reformiranih samostanov v Italiji s pooblastili generala. To službo je opravljal prav kratek čas, vendar se je tudi kasneje kot preprosti redovnik z isto vnemo zavzemal za obnovo redovnega življenja. Zaradi tega je na pobočju nekega hriba pri Fiesoli postavil samostan, ki naj bi služil kot pravo ogledalo redovnega življenja. Med mladimi redovniki tega samostana je bil tudi Antonin Pierozzi, kasnejši firenški nadškof in veliki svetnik.
Blaženi Janez Dominici je razvil tudi izjemno pridigarsko dejavnost. Neutrudno je pridigal, včasih tudi petkrat na dan. Pridige so naletele na velik odziv in izzvale pravo navdušenje. Poleti 1401 je bil tudi na tako željenem romanju v Sveto deželo. To je bila zanj velika milost. Ko je prepotoval Jezusovo domovino, je videl in doživel mnogo lepega. Evangelij mu je tako postal še bolj blizu. Ko se je vrnil v domovino je postal profesor Svetega pisma v Firencah.
Janez se je rodil v gradu na Arnu na začetku leta 1356 kot sin trgovca s svilo Dominika Bianchinija in Pavle iz odlične družine Zorzi. Oče pravzaprav ni dočakal rojstva svojega sina, ker je prej umrl, za seboj pa pustil mlado vdovo Pavlo, ki je imela komaj 20 let.
Ko je bilo Janezu 14 let, je izrazil željo, da bi vstopil v dominikanski red, ki je v Firencah užival velik ugled. Mati se sprva ni strinjala z njegovo željo in ga je nekako odvrnila od tega, ali pa vsaj preizkusila njegovo poklicanost, poslala ga je v Benetke k svojim staršem, kjer je fant ostal dve leti. Ko se je kasneje vrnil v svoj kraj, je, ne da bi materi karkoli rekel, vstopil v dominikanski samostan S. Maria Novella. Ni pa šlo brez težav. Janez je imel manjšo govorno napako, verjetno je jecljal, kar pa ni ravno pomagalo k vstopu v red pridigarjev.
Dominikanci so se trudili svojim kandidatom za duhovništvo omogočiti kar najbolj poglobljeno in vsestransko teološko znanje. Tudi Janez je študiral v Firencah, nato v Pisi in končno v Parizu. V nekem pismu svoji materi opisuje, kako je spoznal Katarino Siensko in bil prevzet nad njeno pojavo. Leta 1381 se je nahajal v Sieni in, ko je molil pred sliko sv. Katarine, je ozdravel od jecljanja. Kmalu zatem je postal podprior in kasneje prior v samostanu S. Maria Novella. Generalni magister dominikanskega reda blaženi Rajmond iz Capue je 20. aprila leta 1388 Janeza imenoval za lektorja v samostanu sv. Janeza in Pavla v Benetkah, 13. maja istega leta pa za svojega vikarja v istem samostanu.
Redovniško življenje je posnemanje Kristusa, kar je skozi cerkveno zgodovino uresničevano na različne načine. Doživljal je svoje vzpone in padce. Takrat je Gospod v posameznih redovih dajal preroke, ki so postali nosilci obnove. V 14. stoletju je bil veliki prenovitelj dominikanskega reda blaženi Rajmond iz Capue, ki je v Janezu našel najboljšega sodelavca. Duhovno je prenovil dva samostana: samostan Castello v Benetkah in samostan v Chioggi pri Citta di Castelo. Iz teh samostanov se je nato širil duh prenove povsod po Italiji. Ko je 5. oktobra leta 1399 blaženi Rajmond umrl v Nürnbergu, je papež Bonifacij IX . že 26. novembra istega leta imenoval Janeza za vikarja vseh reformiranih samostanov v Italiji s pooblastili generala. To službo je opravljal prav kratek čas, vendar se je tudi kasneje kot preprosti redovnik z isto vnemo zavzemal za obnovo redovnega življenja. Zaradi tega je na pobočju nekega hriba pri Fiesoli postavil samostan, ki naj bi služil kot pravo ogledalo redovnega življenja. Med mladimi redovniki tega samostana je bil tudi Antonin Pierozzi, kasnejši firenški nadškof in veliki svetnik.
Blaženi Janez Dominici je razvil tudi izjemno pridigarsko dejavnost. Neutrudno je pridigal, včasih tudi petkrat na dan. Pridige so naletele na velik odziv in izzvale pravo navdušenje. Poleti 1401 je bil tudi na tako željenem romanju v Sveto deželo. To je bila zanj velika milost. Ko je prepotoval Jezusovo domovino, je videl in doživel mnogo lepega. Evangelij mu je tako postal še bolj blizu. Ko se je vrnil v domovino je postal profesor Svetega pisma v Firencah.
Vsem tem mnogoterim opravilom, v katerih se je odlikoval, je dodal še enega. Postal je diplomat nekih italijanskih knezov, z diplomacijo pa je deloval tudi v dobro Cerkve in Božjega ljudstva. Papež Gregor XII. ga je julija leta 1407 imenoval za dubrovniškega nadškofa in ga kot svojega posebnega legata poslal v Beneško in Genovsko republiko. Za kardinala ga je imenoval 13. aprila leta 1408.
Obsut s častmi je postal deležen tudi križev. Nekateri so ga obtoževali, da je častihlepen in hinavski. To so bile težke obtožbe, ki so mu prizadejale veliko duševnih muk in so mu dodobra zagrenile življenje. Takrat so bile v Cerkvi zelo težke razmere zaradi zahodnega razkola, ki je krščanstvo razdelil na tri dele, pravzaprav na zvestobo trem papežem. Rimski papež Gregor XII., ki so ga imeli za edinega zakonitega, se je po nasvetu kardinala Dominicija odrekel papeški službi, da bi koncil v Konstanci lahko izbral novega papeža in tako zaključil žalostni 40-letni razkol. Po odstopu papeža Gregorja XII. je zboru v Konstanci predsedoval kardinal Dominici, ki je zaprosil koncilske očete, naj tudi njega rešijo kardinalske časti. Vendar tega niso storili. Novi papež je bil izbran 11. novembra in na čast svetnika, ki goduje ta dan privzel ime Martin V. Janeza Dominicija je imenoval za svojega legata pri nemškem cesarju Sigismundu in češkem kralju Venceslavu, deloval pa je tudi pri spreobračanju husitov. Pri tem poslanstvu ga je 10.junija leta 1419 v Budimu našla smrt. Tam je bil po slovesnem sprevodu pokopan v cerkvi sv. Pavla. Sv. Antonin je o njem pisal:”..da je v časteh vse do današnjega dne,ter, da se govori o njegovih čudežih.” Leta 1541 so Turki oskrunili njegov grob in tako se je za njim izgubila vsaka sled. Papež Gregor XVI. je leta 1832 uradno odobril njegovo češčenje, njegov god pa v dominikanskem redu in dubrovniški nadškofiji praznujejo 10. junija.
“Dominici je bil eden od največjih likov svojega časa. Poznal je njegove dobre pa tudi slabe strani. Kot neutruden apostol je povsod budil zanos in navdušenje ter s tem osvojil množico učencev in prijateljev, ki so ga spoštovali. V goreči ljubezni do Boga je obnovil in ustanovil mnogo samostanov. Prebudil je toliko redovniških poklicev, da so ga imenovali ugrabitelj deklet in zapeljivec fantov. Šlo je seveda za osvajanje za redovni poklic. Neuklonljivi borec se ni dal zlomiti niti s pregnanstvi niti z obrekovanjem. Vse težave je premagal z vedrostjo in previdnostjo. Vedno je bil v službi Cerkve, potolažen s koncem zahodnega razkola pa je končal svoje zemeljsko življenje daleč od svoje domovine. Čeprav se ga spominja tako cerkvena kot posvetna zgodovina, književnost in filozofija, vseeno ni dosegel tiste slave, ki bi jo njegova veličina zaslužila.” Tako o njem pravi Sadoc M. Bertuci, dominikanec in redni spovednik v Liberijanski baziliki v Rimu.
Obsut s častmi je postal deležen tudi križev. Nekateri so ga obtoževali, da je častihlepen in hinavski. To so bile težke obtožbe, ki so mu prizadejale veliko duševnih muk in so mu dodobra zagrenile življenje. Takrat so bile v Cerkvi zelo težke razmere zaradi zahodnega razkola, ki je krščanstvo razdelil na tri dele, pravzaprav na zvestobo trem papežem. Rimski papež Gregor XII., ki so ga imeli za edinega zakonitega, se je po nasvetu kardinala Dominicija odrekel papeški službi, da bi koncil v Konstanci lahko izbral novega papeža in tako zaključil žalostni 40-letni razkol. Po odstopu papeža Gregorja XII. je zboru v Konstanci predsedoval kardinal Dominici, ki je zaprosil koncilske očete, naj tudi njega rešijo kardinalske časti. Vendar tega niso storili. Novi papež je bil izbran 11. novembra in na čast svetnika, ki goduje ta dan privzel ime Martin V. Janeza Dominicija je imenoval za svojega legata pri nemškem cesarju Sigismundu in češkem kralju Venceslavu, deloval pa je tudi pri spreobračanju husitov. Pri tem poslanstvu ga je 10.junija leta 1419 v Budimu našla smrt. Tam je bil po slovesnem sprevodu pokopan v cerkvi sv. Pavla. Sv. Antonin je o njem pisal:”..da je v časteh vse do današnjega dne,ter, da se govori o njegovih čudežih.” Leta 1541 so Turki oskrunili njegov grob in tako se je za njim izgubila vsaka sled. Papež Gregor XVI. je leta 1832 uradno odobril njegovo češčenje, njegov god pa v dominikanskem redu in dubrovniški nadškofiji praznujejo 10. junija.“Dominici je bil eden od največjih likov svojega časa. Poznal je njegove dobre pa tudi slabe strani. Kot neutruden apostol je povsod budil zanos in navdušenje ter s tem osvojil množico učencev in prijateljev, ki so ga spoštovali. V goreči ljubezni do Boga je obnovil in ustanovil mnogo samostanov. Prebudil je toliko redovniških poklicev, da so ga imenovali ugrabitelj deklet in zapeljivec fantov. Šlo je seveda za osvajanje za redovni poklic. Neuklonljivi borec se ni dal zlomiti niti s pregnanstvi niti z obrekovanjem. Vse težave je premagal z vedrostjo in previdnostjo. Vedno je bil v službi Cerkve, potolažen s koncem zahodnega razkola pa je končal svoje zemeljsko življenje daleč od svoje domovine. Čeprav se ga spominja tako cerkvena kot posvetna zgodovina, književnost in filozofija, vseeno ni dosegel tiste slave, ki bi jo njegova veličina zaslužila.” Tako o njem pravi Sadoc M. Bertuci, dominikanec in redni spovednik v Liberijanski baziliki v Rimu.
Tudi Dominicijev učenec sv. Antonin je bil poln občudovanja do svojega učitelja. Opisuje ga kot človeka zvonkega glasu, ki je znal bučati kot tromba, sposoben ne samo, da poučuje in razveseljuje, ampak tudi omehča otrdela srca. Globoko pobožen in vnet je vsak dan daroval sveto mašo. Bil je skromen v obleki, resen v hoji, visoke rasti, simpatičnega videza, ljubezniv do ubogih in preprostih. Znal je ravnati z vaščani, pa tudi vlivati spoštovanje velikašem. Bil je mogočen v dajanju nasvetov v vsaki stvari; v obraz vedno vesel, združeval je veselje z redovniško resnostjo. Zavzemal se je glede kreposti, preprostosti in odkritosti. Tako je bil zaljubljen v uboštvo, da ni hotel imeti ničesar, niti knjig. Zmeren, strog sam s seboj, zelo skop s spancem. Pri delu je bil neutruden. “Ta Janez je bil prvi buditelj redovniškega stanu v Italiji.” Če vemo, kako velik človek in svetnik je bil sv. Antonin, nam njegovo pričevanje o Dominiciju postane še bolj dragoceno. Z veliko spoštljivostjo se je poklonil pred tem izjemnim likom svojega neprimerljivega učitelja.
Dominici je bil tudi krščanski pedagog. Na področju pedagogike je napisal dve deli: Lucula noctis in Regola del governo di cura familiare. V obeh delih daje modre nasvete glede vzgoje mladine. V delu Lucula noctis v nasprotju dojemanja Coluccija Salutatija, kanclerja republike in glave humanizma v Firencah, močno poudarja tomistični nauk superiornosti razuma nad voljo in dejanji.
Od Dominicijevih teoloških del so nekatera izgubljena, od ohranjenih pa je vredno omeniti: Komentar Magnificata, razprava O Brezmadežnem spočetju preblažene Božje Matere Marije. V njej kot dosleden tomist zastopa mnenje svetega Tomaža Akvinskega. Ohranjene so nam tudi številne njegove pridige, prav tako polne teologije. V razpravi Kako je molil sv. Dominik je Dominicij zapisal svoj priročnik mistične teologije. V eni zelo uspelih pesmi o Božji Materi, ki je vzbudila občudovanje pri Carducciju, je Dominici pokazal tudi velik pesniški talent. Napisal je tudi številna pisma ter nekaj biografskih spisov, kar dokazuje, da je bil velik duh, vsestranski človek, eden tistih, ki so od Gospoda prejeli deset talentov.
S svojim prefinjenim čopičem in poduhovljenim slogom, je blaženega dominikanca Janeza Dominicija ovekovečil njegov sobrat Beato Angelico, ko ga je vključil na svojo fresko Križanja v kapitlju samostana Sv. Marka v Firencah. Janez je naslikan z velikim kardinalskim klobukom in svetlimi žarki svetniškega sija. Glede na to, da je bil tudi veliki slikar Dominicijev učenec, je ta slika, kot tudi nek njegov portret, naslikana, če že ne ob poziranju, pa vsaj po spominu. Energične poteze kažejo na močno naravo, ki se je morala v življenju veliko bojevati. Tudi drugi mojstri so se proslavili s slikanjem velikega dominikanca, časovno dokaj oddaljenega, pa tolikim človeškim in krščanskim potezam tako blizu.
Nihče si najbrž ni predstavljal, da bo mož, ki je v mladosti jecljal, postal eden največjih govornikov svoje dobe. Bl. Janezu Dominici je to uspelo z veliko vztrajnostjo in na priprošnjo sv. Katarine Sienske. Kot dominikanec, željan skromnega in spokornega redovniškega življenja, je reformiral in ustanovil mnoge samostane, bil nekaj časa vrhovni predstojnik, postal škof v Dubrovniku, bil imenovan za kardinala in celo nuncija. Povsod je s svojo osebno svetostjo spodbujal k poglobljenemu duhovnemu življenju, se zavzemal za odstop razkolnih papežev in vnovično vzpostavitev edinosti v Cerkvi. V svojem času je veljal za eno najbolj slavnih osebnosti Evrope.
Ime: Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je: konec leta 1355 ali na začetku leta 1356 v Firencah v Italiji,
umrl pa 10. junija 1419 v Budimpešti na Madžarskem.
Družina: Oče Dominik Banchini ali Bacchini je bil trgovec s svilo, materi pa je bilo ime Pavla.
Skupnost: Dominikanci so pridigarski red, ki ga je v 13. stoletju ustanovil sveti Dominik Guzman, Španec.
Delo: Janez je bil začetnik reforme dominikanskega reda, ki ga je povrnil k prvotnim ostrim redovnim predpisom. Sezidal je več samostanov, med njimi zelo znanega Fiesole nad reko Arno, nastopal je kot pridigar moralne prenove, vodil ljudske misijone, bil sloveč pridigar, opravljal je državniška poslanstva ter bil pobudnik in papežev zastopnik na koncilu v Konstanci.
Sodobniki: sv. Katarina Sienska, sv. Antonin Pierozzi, bl. fra Angelico, papeži Bonifacij IX., Inocenc VII., Gregorij XII., Martin V.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Bil je silno goreč za božjo čast, velik spokornik in človek molitve, izredne modrosti, čistosti, požrtvovalne delavnosti in ponižne službe Cerkvi. Bil je tudi velik borec za edinost v Cerkvi.
Kardinal: Za kardinala ga je imenoval papež Gregor XII. 9. maja 1408.
Upodobitve: Najbolj znano njegovo upodobitev je naslikal fra Angelico v samostanu sv. Marka v Firencah, kjer je naslikan kot dominikanec s kardinalskim klobukom, v roki drži knjigo.
Vir
V Budimpešti (na Madžarskem), smrt blaženega Janeza Dominika, škofa v Dubrovniku, ki je po črni kugi obnovil v dominikanskih samostanih v Italiji samostansko disciplino. Poslan je bil na Češko in Ogrsko, da bi se uprl pridiganju Janeza Husa. Prav tam je umrl.
Vir
Views: 22
sveti Bazilid, Tripod, Mandal in tovariši – mučenci iz Avrelijske ceste
V Rimu ob Avrelijski cesti, rojstni dan za nebesa svetih: Bazilída, Trípoda, Mándala in drugih dvajsetih mučencev pod cesarjem Avrelijanom in načelnikom Platonom.
Vir
Views: 13