sveti Efrem Sirski – diakon in cerkveni učitelj

EfremNjegovi spisi:

Imena: Efrem, Efrema, Efraim
Rodil se je okoli leta 306 v Nisibisu (današnji Nusaibin v Turčiji), ki je tedaj kot močna in pomembna obmejna trdnjava spadal k rimskemu cesarstvu.
Njegovi starši so bili kristjani in so ga vzgojili v krščanski veri, krščen pa je bil šele pri osemnajstih letih. V njegovem rojstnem mestu je škofoval Jakob, asket in pastir obenem, ki je s spokornim življenjem znal združevati učenost, z molitvijo pa apostolat. S svojim zgledom je za trajno vplival na Efrema. Ta škof je ustanovil teološko šolo, ki pa se je morala pozneje preseliti v Edeso in je zaslovela predvsem po zaslugi sv. Efrema.
Edesa je imela krščansko preteklost in v njegovem aramejskem dialektu je nastala sirska književnost. Značilno zanjo je lirično bogastvo. Če Sirci prevajajo iz grščine – in v tem obdobju so res veliko prevajali – se ne drže strogo izvirnika, marveč ga dopolnjujejo s svojimi mislimi in tudi s svojo neizčrpno domišljijo. Po zaslugi sirskih prevodov so nam ohranjena mnoga grška dela, ki so v izvirniku izgubljena. Efrem je v Edesi živel najprej kot puščavnik v skalni votlini, a je kmalu začel poučevati na šoli in tu je napisal večino svojih asketskih del. Udeleževal se je cerkvenega življenja, zelo spoštovan zaradi pobožnosti in učenosti, predvsem pa zaradi izrednega pesniškega daru, čeprav je kot klerik imel samo stopnjo diakona.
Vneto je raziskoval Sveto pismo. Z njegovimi besedami se je bojeval zoper krive nauke. Poleg gnostičnega nauka je na kristjane močno vplivala tedanja, v Mezopotamiji že od nekdaj priljubljena in udomačena astrologija. Efrem je znal bistro pokazati nesmiselnost verovanja v zvezde in drugo praznoverje. Iz Perzije se je širil maniheizem in Efrem je v svojih spisih jasno in ostro zavračal tudi tega nevarnega nasprotnika. Njegove pesnitve so služile pouku pravovernih in olepšanju bogoslužja. Zato so mu dali častni naslov »harfa Svetega Duha«. Umrl je leta 373. Efrem je edini svetnik sirskega jezika, ki mu je Cerkev priznala čast cerkvenega učitelja.
Goduje 9. junija.
Vir

»Ti, ki si moja mati, kraljica in gospa; pod svojimi krili me zavaruj, zaščiti, da se ne bo veselil zoper mene Satan, ki snuje pogubo in se zločinsko povzdiguje zoper mene. Ti namreč, Prečista, si moj pristan, pomočnica in zaščita. Ne poznam drugega zatočišča razen tebe, Gospa … Prosim te, da me pripelješ h Kristusu in mi daš vstopiti v tiste dvorane svetih, kjer ni solza in ne stiske, ni nadloge in ne smrti, ni muk in ne tesnobe, ampak neskončno veselje, življenje, ki nima konca, radovanje in vriskanje, slava in sijaj.«
Ime: Izhaja iz hebrejščine, Efrayim pomeni »rodoviten«.
Vzdevki: Harfa Svetega Duha, Marijin pevec.
Rojen: leta 306.
Kraj rojstva: mesto Nisibis v Siriji (danes Nusaibin v Turčiji).
Umrl: 9. junija 373.
Kraj smrti: Edesa (danes Urfa v jugozahodni Turčiji).
Družina: Njegovi starši so bili kristjani, vzgajali so ga v krščanski veri, krščen pa je bil šele pri osemnajstih letih. Nekateri pa domnevajo, da naj bi bil njegov oče poganski duhovnik.
Razmere: 4. stoletje je bilo v Cerkvi čas hudih sporov in nepretrganih bojev zoper različne krive nauke, obenem pa so med Rimom in perzijsko državo potekale neprestane vojne, tako da je bila Sirija velikokrat eno samo bojišče.
Sodobniki: cesar Julij Odpadnik, perzijski kralj Šapur II., škofa Jakob in Vologeses.
Poslanstvo: Kot diakon je Efrem pomagal najprej škofu Jakobu, ki je v Nisibisu ustanovil teološko šolo, nekakšno katoliško vseučilišče, kjer je Efrem kmalu začel delovati kot uspešen učitelj. Svoje učiteljsko delo je nadaljeval v Edesi, kamor se je moral umakniti. Poleg učiteljskega dela je bila njegova poglavitna naloga raziskovanje Svetega pisma. Spada med utemeljitelje in najpomembnejše zastopnike sirske književnosti.
Krivoverstva: gnosticizem, arijanizem, maniheizem, poganstvo, astrologija.
Kreposti: V Edesi je živel kot puščavnik v skalni votlini, bil je zelo spoštovan zaradi svoje pobožnosti in učenosti. Imel je velik čut za reveže, se zanje javno zavzemal in sodeloval pri delitvi živeža. Sam pa je bil velik asket, saj je živel samo od ječmenovega kruha in zelenjave.
Dela: Njegova dela so ohranjena v številnih rokopisih, najstarejši je iz 5. stoletja. V prozi je pisal predvsem eksegetska in asketska dela; veliko je ohranjenih, mnogo pa tudi izgubljenih. Svoje teološko znanje je znal odlično preliti v pesniške verze, v katerih je zapisanih tudi večina njegovih homilij (Memre). Napisal je veliko cerkvenih himen, imenovanih madraši, med temi kar 20 Mariji v čast. Najbolj znani sta Molitev k Bogorodici in Hvalnica vstajenju.
Zavetnik: Duhovnih učiteljev in voditeljev.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot ostarelega diakona z redkimi lasmi, večinoma z brado; kot pišočega cerkvenega učitelja ali s knjigo in zvitkom v roki.
Učiteljstvo: Papež Benedikt XV. ga je leta 1920 razglasil za cerkvenega učitelja.
Goduje: 9. junija oz. različno: 28 januarja, 18. junija, 1. februarja.
Vir

Sveti Efrem, diakon in cerkveni učitelj, ki je najprej v Nísibi, svoji domovini, vršil nalogo pridiganja in učil sveti nauk. Nato v Edessi v Osroéni, kamor se je iz Nísibi zatekel z učenci, ko so Perzijci udrli, in je tam postavil temelje teološki šoli, vršil je z besedo in pismi svojo službo. Zaradi strogosti življenja, ko je bil izvrsten, in zaradi odličnih pesmi je zaslužil, da so ga imenovali citre Svetega Duha.
Vir

Vesoljna Cerkev je na današnji dan postavila god sv. Eferma Sirskega, cerkvenega učitelja, ki je živel v 4. stoletju v današnji Turčiji. Njegovi starši so bili kristjani in so ga vzgojili v krščanski veri, krščen pa je bil šele, ko mu je bilo osemnajst let. Bogoslovje je študiral v zavodu, ki ga je ustanovil škof Jakob v Nisibisu, vendar ni bil posvečen v duhovnika, temveč samo v diakona. Umaknil se je v mesto Edeso. Najprej je v njeni okolici živel kot puščavnik v skalni votlini, kmalu pa je začel poučevati na šoli v mestu in tam napisal večino svojih asketskih dela. Za pisateljsko delo je bil izredno nadarjen. Poglabljal se je v Sveto pismo in z njim pobijal krive nauke svojega časa. Znal je bistro pokazati nesmiselnost verovanja v zvezde in druga praznoverja. Vendar mu ni bilo do tega, da bi se izgubljal v polemiki, marveč je nasproti krivim naukom postavljal podobo prave vere s pravilno razlago Svetega pisma. Veliko svojih razlag je podal v pesniški obliki, zato ga Sirci imenujejo ‘harfa Svetega Duha’. Katoliška Cerkev mu je leta 1920 priznala čast cerkvenega učitelja. Upodabljajo ga kot pišočega učitelja ali s knjigo in zvitkom v roki.
Vir

Views: 86

sveti Jožef de Anchieta – redovnik, duhovnik in misijonar

Jožef de AnchietaJožef (José) de Anchieta (1534-1597) je bil že kot sholastik poslan v Brazilijo, da bi mu blaga klima pomagala izboljšati njegovo šibko zdravje. Zdravje se mu sicer ni nikoli izboljšalo, a je kljub temu kar 44 let apostolsko deloval. Ustanovil je mesti Rio de Janeiro in São Paolo, pisal je dramske igre in pesmi, zaradi katerih ga imenujejo „Oče brazilske literature“.
Rodil se je v kraju Tenerife, na Kanarskih otokih. Šolal se je pri jezuitih v Coimbri na Portugalskem. Leta 1551 je vstopil v jezuitski noviciat, a so ga, zaradi poškodbe v hrbtenici in malo upanja, da bi se zdravje na Portugalskem izboljšalo, poslali v Brazilijo. Leta 1553 je pristal v Bahia in se nastanil v São Vicente. Ugotovil je, da se lahko hitro uči jezika ljudstva Tupi-Guaraní, ki jih je tam srečal. Januarja leta 1554 je spremljal patra Manuela de Nóbrega v majhno vas, kjer je upal, da bo lahko vzpostavil misijonsko postojanko in šolo. Naslednji dan sta tam maševala, in ker je bil dan ravno praznik svetega Pavla, sta kraj poimenoval po njem. Iz te njune postojanke se je razvilo današnje velemesto São Paolo.
Jožefova naloga je bilo poučevanje slovnice in kateheze za tako domorodce kot portugalske otroke. Tiste, ki so se pripravljali za duhovništvo, pa je poučeval latinščino. Na istem ozemlju je ostal dve desetletji. Poleg omenjenega dela je sestavil slovnico za jezik Tupi in slovar.
Včasih je spremljal svojega predstojnika, kateremu je tudi prevajal. Leta 1563 je šel s patrom Nóbrega, da bi se pogajala za mir med Portugalci in plemenom Tamoyo, ki je včasih s podporo francoskih Hugenotov napadlo misijone. Hugenoti so upali, da se bodo tako znebili misijonarjev. Ker so se pogajanja zavlekla, je Jožef kar tri mesece ostal pri Tamoyo kot talec. V samoti je pisal pesmi v čast Mariji, tako da je verze pisal v mokro mivko na obali in se jih nato učil na pamet. Tako je sestavil štiri pesmi, ki jih je, ko se je vrnil v São Vicente, prepisal na papir. Obsegajo 172 vrstic.
V duhovnika je bil posvečen junija leta 1566, ker prej ni bilo na razpolaga nobenega škofa. Naslednje leto po posvečenju je odšel s svojim predstojnikom Nóbrega ustanovit novo misijonsko postojanko, ki je zrasla v današnji Rio de Janeiro. Nato pa je bil imenovan za predstojnika dveh misijonov São Vicente in São Paolo. V tem času je začel pisati dramske igre, ki so jih uprizarjali študentje. Po jezuitski navadi so imele igre svetopisemsko vsebino ali verske teme, da bi s njimi poučevali in vzgajali ljudi. To so bile prve dramske igre napisane v Brazilščini.
Leta 1577 je bil Jožef imenovan za provinciala, kar je pomenilo, da je moral v čolnu prepotovati kakšnih 1500 milj ob obali. Razvila se mu je grba, ki je močno oteževala potovanje, predvsem v notranjost. Zaprosil je, da ga razrešijo službe provinciala zaradi slabega zdravja. Dodelili so mu en sam misijon, kjer je v službi ostal še naslednjih deset let. Leta 1595 se mu je zdravje še poslabšalo in premestili so ga v kraj Reritiba, ki je danes imenovan po njem. Tam je tudi umrl, star 63 let. Njegovo telo so premestili v Espírito Santo, kjer so pokopali v jezuitski skupnosti.
Vir

Jožef iz AnchietaDanašnji blaženi je bil po rodu Bask. Rodil se je na Kanarskih otokih leta 1534. Že s sedemnajstimi leti je vstopil v jezuitski red. Na univerzi v portugalskem mestu Coimbri je študiral retoriko in dialektiko ter začel študij filozofije. V njegovem času je prevladovalo mnenje, da bi podnebje v na novo osvojenih prekomorskih področjih Južne Amerike moglo blagodejno vplivati na človekovo zdravje. Jožef je bil rahlega zdravja, zato so ga predstojniki poslali čez Atlantik v pravkar ustanovljeno brazilsko jezuitsko podprovinco. Leta 1553 se je izkrcal v Sao Salvadorju do Bahia de Todos os Santos kot jezuitski brat laik.

S provincialom Manoelom da Nombrega je ustanovil kapelo in kolegij na ravnini Piratininga, kjer je jedro današnjega velemesta Sao Paulo. Tu je deloval deset let kot katehist in profesor latinščine.

Posvečal se je tudi skrbi za Indijance. V kratkem času se je naučil jezika, ki so ga govorili domačini ob brazilski obali, zato je mogel med njimi začeti misijonsko delo. Hkrati je skušal nomadske Indijance naseljevati v tako imenovanih jezuitskih redukcijah (poznamo jih tudi v drugih južnoameriških državah). Krščeval jih je, spovedoval in delil poslednje zakramente.
Jožef iz AnchietaToda pri tem je doživel tudi razočaranje. Indijance so jezuiti imeli najprej za bistre in dobre divjake, toda pozneje so jih opisovali kot ljudožerce, spolne razuzdance, brez smisla za red in kot nevedneže. Jožef je pisal leta 1555 takole: »Vsi želimo in prosimo Gospoda za eno stvar, da bi v tej deželi živelo veliko kristjanov, ki bi mogli obvladati domačine, ki so tako neukročeni in trmasti v uživanju človeškega mesa ter nepokorni predstojniku, da bo zelo težavno brez tega zdravila utrditi to, kar ustvarjamo.«

Leta 1566 je bil posvečen v duhovnika. Njegovo življenje bi mogli imenovati sveta pustolovščina. Pri Morro da Gloria na jugu Brazilije je bil navzoč pri bitki med Portugalci in francoskimi Hugenoti, ki jim je pomagalo indijansko pleme Tamoi. Sodeloval je pri ustanovitvi današnjega mesta Rio de Janeiro. Pozneje je bil imenovan za predstojnika misijona v Sao Vicente. Enajst let je bil provincial jezuitske province. V 44 letih misijonskega dela je štiridesetkrat prehodil 2.500 km dolgo obalo od Pernambucha do Sao Vicente. Umrl je 9. junija 1597.

Postopek za njegovo beatifikacijo se je začel že leta 1617, pozneje pa je zastal. 22. junija 1980 je papež Janez Pavel II. Jožefa iz Anchiete razglasil za blaženega. Pri tem je poudaril njegovo veliko in neutrudno gorečnost, delo za človeški napredek in obrambo Indijancev pred krivicami kolonizatorjev.
Papež Frančišek ga je razglasil za svetnika 3. aprila 2014.
Vir

Sveti Jožef (José) de Anchieta rojen v kraju Tenerife, na Kanarskih otokih, leta 1534, je bil že kot sholastik poslan v Brazilijo, da bi mu blaga klima pomagala izboljšati njegovo šibko zdravje. Zdravje se mu sicer ni nikoli izboljšalo, a je kljub temu kar 44 let apostolsko deloval. Velja za ustanovitelja mesta Sào Paolo in soustanovitelja Ria de Janeira.
sveti Jožef de AnchietaŠolal se je pri dominikancih v Coimbri na Portugalskem. Leta 1551 je vstopil v jezuitski noviciat. Po opravljenem noviciatu so ga zaradi poškodbe v hrbtenici in malo upanja, da bi se zdravje na Portugalskem izboljšalo, poslali v Brazilijo. Leta 1553 je pristal v Bahia in se nastanil v Sào Vicente. Januarja leta 1554 je spremljal patra Manuela de Nôbrega v majhno vas, kjer je ta upal, da bo lahko vzpostavil misijonsko postojanko in šolo. Naslednji dan sta tam maševala, in ker je bil ravno praznik svetega Pavla, sta kraj poimenovala po njem. Ker so imeli domorodci veliko zaupanje do novih misijonarjev, so se začeli naseljevati okoli te postojanke. Tako se je razvilo današnje velemesto Sào Paolo.
Jožefova naloga je bilo poučevanje slovnice in kateheze tako domorodcev kot portugalskih otrok. Tiste, ki so se pripravljali za duhovništvo, pa je poučeval latinščino. Na istem ozemlju je ostal dve desetletji. Poleg omenjenega dela je sestavil slovnico za jezik Tupi in slovar.
Jožef se je hitro naučil jezikov domačinov, zato je večkrat spremljal svojega predstojnika, da mu je tudi prevajal. Leta 1563 je šel s patrom Nôbrego, da bi se pogajala za mir med Portugalci in plemenom Tamovo, ki je včasih s podporo francoskih Hugenotov napadlo misijone. Hugenoti so upali, da se bodo tako znebili misijonarjev. Ker so se pogajanja zavlekla, je Jožef kar tri mesece ostal pri Tamovo kot talec. Popolnoma sam, ob vsakodnevnih grožnjah, da ga bodo ubili ter ob skušnjavah domačink glede čistosti, je iz zaobljube, če preživi in ohrani čistost, napisal obsežno pesnitev v čast Mariji.
V duhovnika je bil posvečen junija leta 1566, ker prej ni bilo na razpolaga nobenega škofa. Naslednje leto po posvečenju je odšel s svojim predstojnikom Nôbrego ustanovit novo misijonsko postojanko, ki je zrasla v današnji Rio de Janeiro. Nato pa je bil imenovan za predstojnika dveh misijonov Sào Vicente in Sào Paolo.
Jožef je bil leta 1577 imenovan za provinciala, kar je pomenilo, da je moral v čolnu prepotovati kakšnih 1500 milj ob obali. Razvila se mu je grba, ki je močno oteževala potovanje, predvsem v notranjost. Zaprosil je, da ga zaradi slabega zdravja razrešijo te službe. Dodelili so mu en sam misijon, kjer je v službi ostal še naslednjih deset let. Leta 1595 se mu je zdravje še poslabšalo in premestili so ga v kraj Reritiba, ki je danes imenovan po njem. Tam je čez dve leti tudi umrl, star 63 let. Njegovo telo so premestili v Espirito Santo, kjer je pokopan v tamkajšnji jezuitski skupnosti.
Vir

V Reritibi (v Braziliji), blaženi Jožef Anchieta [anšijéta], duhovnik iz Družbe Jezusove, ki je bil rojen na tenerifskih otokih, se je neutrudljivo in uspešno posvetil skoraj vse življenje misijonskemu delu v Brazilu.
Vir

Views: 16

blaženi Jožef Imbert – redovnik in duhovnik

Mučenec na zaporniški ladji v Rochefortu
Jožef Imbert (okrog 1720 – 1794) je bil župnik, ki ga je prizadela francoska revolucija. Umrl je na nekdanji ladji za sužnje, ki so jo namenili, da bi z njo duhovnike odpeljali v Afriko, a ni nikoli izplula.
Jožef se je rodil v Marseilles v Franciji, v novicijat pa je vstopil v Avignon. Po posvečenju je poučeval v treh različnih jezuitskih kolegijih. Ko so Družbo Jezusovo leta 1762 razpustili, je bil v Grenoblu. Vstopil je v škofijo Moulins, a se je moral odreči svoji župniji, ko leta 1790 ni hotel sprejeti civilne ustave za kler. Namesto da bi se zatekel na varno v tujino, je ostal v Franciji in deloval naskrivaj. Ko so izgnali škofa je bi imenovan za apostolskega vikarja v škofiji. Kot najvišji klerik v škofiji je postal cilj za tako imenovano strahovlado in bil leta 1793 aretiran.

V začetku naslednjega leta so ga skupaj z 24-imi škofijskimi duhovniki poslali na pot proti zaporniški ladji, ki naj bi jih odpeljala v Afriko. Duhovnike, ki so prispeli v Rochefort so kot zapornike namestili po bolnišnicah, nekdanjih redovnih hišah in v samostanih. Pa tudi na dveh ladjah, ki sta bili zasidrani v reki Charante in so ju uporabljali kot ambulante. Jožefa so namestili na ladjo Deux-Associés, ki je bila zasidrana ob utrjenem otoku blizu ustja reke. Sedemdesetletni jezuit se je s težavo povzpel po lestvi nanjo. Vsi ujetniki so morali oddati rožne vence, brevirje in vse druge nabožne predmete.
V začetku maja je kapitan ladje začel zavračati nove zapornike, ker je že imel pod palubo, ki je bila opremljena za prevoz sužnjev, natlačenih preko 400 duhovnikov. Duhovniki zaradi pomanjkanja prostora niso mogli stati zravnano, ko so jih za kratek čas čez dan spustili na palubo, pa jim niso dovolili, da bi sedli. Veliko duhovnikov je zaradi pokvarjene hrane in neznosnih pogojev za življenje zbolelo. Jožef je bil med prvimi, ki so zboleli, saj je bil slabega zdravja že ob prihodu na ladjo. Verjetno je imel pegavica in je dva mesece pozneje umrl. Skupaj z drugimi 226 umrlimi duhovniki je bil pokopan na bližnjem otoku.
Vir

Pri morskem obrežju pred Rochefortom [rošfórom] v Franciji, blaženi Jožef Imbert [ímber], duhovnik in mučenec, iz Družbe Jezusove, v času francoske revolucije, katerega je že v času francoske revolucije papež Pij VI. imenoval za apostolskega molinenskega vikarja, je bil iz sovraštva do Cerkve pripet na ladjo suženjstva, kjer je smrtno okužen umrl.
Vir

Views: 10

blaženi Janez iz Namurja – opat

V okraju Namur (v Belgiji), smrt blaženega Janeza, opata, ki so ga tja poslali iz Vijera in je sveto vodil novi samostan Grandpré.
Vir

Views: 0

blažena Marija od Božjega Srca Jezusovega – redovnica

MArija od Božjega Srca
Z gotovostjo lahko trdimo, da je bila razglasitev sestre Marije od Božjega Srca Jezusovega iz Kongregacije sester Dobrega Pastirja, 1. novembra leta 1975 dopolnitev beatifikacije, ki se je zgodila nekoliko prej, na misijonsko nedeljo istega leta. Takrat je Pavel VI. za blažene razglasil škofa Evgena Mazenoda, Arnolda Janssena, očeta Freinademetza in Marijo Terezijo Ledochowsko, same apostolske misijonarske duše, ki so se v Cerkvi bolj ukvarjale z zunanjim apostolatom, medtem, ko je Marija od Božjega Srca Jezusovega živela bolj tisto skrito, notranje življenje molitve in zadoščevanja za človeške grehe in v katerem ima  izvor vsak apostolat. V Cerkvi so ob delavcih, ki konkretno delujejo na Gospodovi njivi, potrebni tudi tihi delavci, ki jih v ozadju spremljajo z molitvijo. Zato sta v Cerkvi enakovredna aktivni in kontemplativno življenje. Še več, eden drugega dopolnjujeta in iz tega dobivata potrebno uspešnost.
Marija od Božjega Srca Jezusovega, v svetu  Marija Droste zu Vischering, je bila po rodu grofica, plemkinja torej. Rodila se je na praznik Malega šmarna leta 1863 v  Münstru v Nemčiji, v naročju stare in globoko katoliške družine. Brezskrbno otroštvo je preživela v dvorcu Darfeld nedaleč od rojstnega mesta. Deklica je bila zelo živahna. Njena vzgojiteljica piše o njej:” Redko sem videla tako živahnega, veselega in lepega otroka. Na njej je bilo vse ljubko, tako, da je zaradi tega začelo njeno mati skrbeti.”
Marija je imela čudovita starša. Njen oče grof Klement je bil poslanec v parlamentu v Berlinu, mama  grofica Helena von Galen pa je bila v sorodu s slavnim nadškofom iz Mainza Kettlerjem, ter s kasnejšim škofom v  Münstru in kardinalom von Galenom, ki je v Nemčiji znan zlasti po svojem nasprotovanju Hitlerju in njegovemu režimu. Razen teh zunanjih odlik pa je oba navdihovala velika pobožnost do Srca Jezusovega. Mati se je te odrešilne in nadvse koristne pobožnosti naučila še kot gojenka v domu sester Srca Jezusovega v Blumenthalu pri Aachnu. Za njo je v času zaroke navdušila tudi svojega bodočega moža. S svojo družino je redno opravljala pobožnost prvih petkov. V tako izrazitem krščanskem okolju je tudi Marija prejela odlično versko vzgojo, močno zaznamovan s pobožnostjo do Srca Jezusovega. Kip Božanskega Srca je krasil njihovo grajsko kapelo, Jezus s prebodenim Srcem pa je bil središče te čudovite krščanske družine. Njemu je bila vsa posvečena, Njemu je povsem pripadala. Jezus pa, zvest svojim obljubam, je blagoslovil to družino s posebnim blagoslovom.
Marija je obiskovala šolo pri sestrah Srca Jezusovega. Ker je bila intelektualno zelo nadarjena, se je naučila več tujih jezikov, tudi latinščine, bila pa je izrazit talent tudi za glasbo in slikarstvo. Ko se je vrnila v rodno hišo, se je vsa posvetila kot socialna delavka službi bolnim in siromašnim. To pa je bilo samo prehodno obdobje. Gospod jo je klical v samostan. Temu klicu se je odzvala popolnoma pripravljena in 10. januarja leta 1889 vstopila v samostan sester Srca Jezusovega v  Münstru.
Marija od Božjega srca Jezusovega Ko je končala noviciat je preživela nekaj let pri delu z mladimi. Skrb za rehabilitacijo mladih je posebna naloga Inštituta Dobrega Pastirja. Kot zelo sposobna sestra, je bila Marija že leta 1894 poslana na Portugalsko, v Oporto, da bi bila tam predstojnica. V tej službi so se pokazale tudi njene izjemne sposobnosti za vodenje. Kot predstojnico jo je krasila tako  trdnost, kot tudi primerna preudarnost. Navkljub težki bolezni, ki jo je pripeljala skoraj na rob groba, se je Marija še naprej posvečala ne samo svoji redovni skupnosti, ampak tudi dejanjem ljubezni, vzdrževala pa je tudi odlične zveze s Cerkvenimi oblastmi v škofiji. Gospod je svojo zvesto in zavzeto služabnico obiskal še s križem ohromelosti. Ker je bolezen vse bolj napredovala, je ona vse bolj trpela. V tem stanju je še bolj častila Jezusovo Srce in njegov križ.
Ko se je nahajala na bolniški postelji in potem, ko se je posvetovala s svojim spovednikom, bodočim patriarhom Indije, monsinjorjem Theotonijem Ribeira de Castrom, je leta 1898 dvakrat pisala papežu Leonu XIII. in ga prosila, naj človeški rod posveti Srcu Jezusovemu. Papež je bil presenečen nad takšnim posredovanjem, zato je stvar najprej predal na preiskavo teologom. Sad preiskave je bila papeževa enciklika Annum sacrum izdana 25. maja leta 1899, v kateri papež napove razglasitev Svetega leta 1900 in naroča škofom vsega sveta, naj 11. junija človeški rod posvetijo Srcu Jezusovemu.
Sestra Marija od Božjega Srca Jezusovega je umrla tri dni pred tem, 8. junija 1899, ravno na začetku tridnevne priprave na svečani dogodek posvetitve. Pokopana je na pokopališču v Oportu med reveži, vendar se je glas  o njeni svetosti vse bolj širil, zato je bil začet postopek za njeno razglasitev za blaženo. Ob beatifikaciji te odlične Božje služabnice je papež Pavel VI. rekel:
“Sestra Marija od Božjega Srca Jezusovega  Droste zu Vischering izhaja iz ugledne plemiške družine. Do še večjih časti pa je prišla po izrednih milosti, ki ji jih je podelil Bog, po gorečem češčenju Srca Jezusovega in po skrbi za ogroženo mladino in reveže. Isto velja tudi za njeno neutrudno zavzemanje glede spodbujanja duhovniških poklicev. Po težki in za rešitev duš radostno prenašani bolezni,  tudi sama upodobljena  po večnem Dobrem Pastirju,  sestra Marija od Božjega Srca Jezusovega  postane ponižna glasnica poslanstva, ki ga je s posvetitvijo človeškega rodu Presvetem Srcu Jezusovemu izpolnil naš predhodnik Leon XIII.”
Ta blažena je stopala po poti, ki je lahko velik navdih za vsakega kristjana.
Vir

V Oportu (na Portugalskem), blažena Marija od Božjega Srca Jezusovega Droste zu Vischering [cu višering], devica, iz Kongregacije sester od ljubezni Dobrega Pastirja, ki je čudovito pospeševala pobožnost do Presvetega Srca Jezusovega.
Vir

Views: 49

sveta Marija Terezija Chiramel Mankidiyan – devica in redovna ustanoviteljica

sveta Marija Terezija Chiramel Mankidiyan - devica in redovna ustanoviteljicaMariam Thresia Mankidijan je bila druga indijska redovnica, ki jo je papež Janez Pavel II. povzdignil na čast oltarja (9. aprila 2000). Rodila se je 26. aprila 1876 v indijski državi Kerala, v osiromašeni plemiški družini. Mama, ki je umrla, ko je imela Marija 12 let, jo je vzgajala v krščanski veri. Zgodaj se je posvečala skrbi bolnikov in umirajočih ter je svoje življenje posvetila Gospodu. Ker ni uspela postati redovnica ali puščavnica, se je s tremi prijateljicami posvetila služenju v župnijski cerkvi. Obiskovale so tiste, ki so bili najbolj potrebni pomoči, sirote, hudo bolne. Na začetku se je morala soočati z nasprotovanji s strani Cerkve, pa tudi sovaščanov, ki se niso strinjali s tem, da so dekleta sama hodila od doma. Imela je razna videnja ter mistične izkušnje, med drugim tudi izkušnjo bolečine križanja in stigem. Njen duhovni voditelj, duhovnik Joseph Vithayathil, ji je svetoval, naj ustanovi Kongregacijo sester Svete Družine, katere namen je bila krščanska vzgoja deklet, pomoč bolnim in umirajočim. Marija Terezija je novo kongregacijo vodila dvanajst let, ustanovila je tri samostane, dve šoli, dva vzgojna zavoda, študijsko hišo in sirotišnico. Umrla je zaradi gangrenozne rane, stara 50 let. Kongregacija sester Sv. Družine je leta 2000 štela 1592 sester in 119 novink.
Vir

Mariam Thresia Chiramel Mankidiyan se je rodila v Indiji v Puthenchiri, v državi Kerala, 26. aprila 1876. Krščansko vzgojena v sirsko-malabarski Cerkvi se je v otroštvu posvetila Gospodu in se posvetila skrbi za bolne, umirajoče, sirote in družine v stiski. Ustanovila je Kongregacijo sester svete družine, ki jo je vodila dvanajst let. Z globokim prepričanjem, ukoreninjenim v posvečenem življenju, je iskala ideal, o katerem je znala osebno pričevati in ga ponuditi svojim sosestram. Umrla je v Kuzhikkattussenyju, 8. junija 1926. Papež sveti Janez Pavel II. jo je med velikim jubilejem leta 2000 prištel med blažene, papež Frančišek pa 13. oktobra 2019 med svetnike.
Vir

V kraju Kužik-katus-sery (v pokrajini Kérala, v Indiji), blažena Marija Terezija Hiramel Mankidiyan, devica, ki se je odlikovala v puščavniškem življenju in strogosti pokore. Iskala je Kristusa v najrevnejših in od vseh najbolj zapuščenih. Ustanovila je Kongregacijo sester od Svete Družine.
Vir

Views: 16