Preteklo soboto je Cerkev v Italiji dobila novega blaženega. Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je v mestu Bergamo vodil obred beatifikacije Tommasa Acerbisa. Kot je Amato povedal v pogovoru za Radio Vatikan, gre za kapucina, ki je živel med leti 1563 in 1631. Novi blaženi ni bil posebej izobražen, bil pa je velik mistik, potujoči in neutrudljivi pridigar ter duhovni oče in svetovalec revnim ter bogatim. Poleg tega je zgradil več cerkva in samostanov, bil je dobrotnik kmetov in rudarjev, občudovanja vreden človek zaradi svoje ponižnosti, uboštva in svetosti.
Rojen je bil v vasici Olera, kjer je preživel prvih sedemnajst let svojega življenja. Posvečal se je delu na polju in pašnikih. Kasneje se je pridružil kapucinom in živel v več italijanskih, nemških in avstrijskih mestih. Zadnjih dvanajst let je preživel v Innsbrucku, kjer je tudi umrl.
»Blaženi Tommaso je v resnici vzor krščanskega življenja za vse.« Kardinal Amato je spomnil na besede papeža Pavla VI., ki je o njem zapisal, da bi moral njegov spomin spodbuditi duhovnike in vernike »k vedno večjemu podarjanju samega sebe.« In sicer v zavestni privolitvi razodeti resnici, v prizadevanju za krščansko pričevanje na vseh življenjskih področjih in v neutrudljivem ter gorečem udejanjanju kreposti. Vir
V soboto, 15. maja 2019, je v kraju Pozzomaggiore, na Sardiniji, kardinal Angelo Becciu, prefekt kongregacije za zadeve svetnikov, v imenu Svetega očeta za blaženo razglasil Hedviko Carboni, ponižno in močno ženo, ki je živela »življenje, prežeto z Bogom«. Njeno življenje je teklo ob fizičnem delu in služenju družini in tolikim potrebnim, ki jih je srečevala. Na skrivnosten način pa je bila izbrana ter obdarjena z milostmi in izrednimi nadnaravnimi darovi.
Rodila se je 3. maja 1880 v Pozzomaggioru. Želela je postati redovnica, a je ostala doma z bolno materjo. Svoje življenje je preživela na običajen način v opravljanju gospodinjskih del in molitvi. 14. julija 1911 je na svojem telesu dobila stigme, znamenja Jezusovega trpljenja. Tega in druge mistične dogodke, ki so ji jih pripisovali, so raziskovali v kanoničnem postopku leta 1925, ki se mu je popolnoma podredila. Z ostalimi družinskimi člani se je preselila v Rim tik pred začetkom druge svetovne vojne.
V času svojega bivanja v Rimu (1938-1952) je Hedvika spadala v salezijansko župnijo Svete Marije Pomočnice na ulici Tuscolana. Skoraj vsako jutro je zahajala v cerkev in prejemala sveto obhajilo; tu se je mudila v molitvi, po navadi v kapeli svete Ane; tu so se večinoma dogajala njena zamaknjenja in izredni posegi. 25. septembra 1941 je postala salezijanka sotrudnica.
Bila je vdana Marijina častilka. Marija se ji je večkrat prikazala in ji podarila številne milosti. Prikazali so se ji številni svetniki, med njimi tudi sveti Janez Bosko in sveti Dominik Savio. V njenem dnevniku lahko naštejemo kar 20 videnj don Boska, pogosto skupaj z Marijo Pomočnico ali Dominikom Saviom. V teh prikazovanjih ji je don Bosko svetoval glede kreposti; jo vabil k češčenju Marije; jo opogumljal v težavah; jo prosil za molitve in žrtve za mir v svetu; ji razodeval veliko dobrega, ki ga vrše salezijanci, mnoge je pohvalil v svetosti; jo vabil k molitvi in ljubezni do sester salezijank.
Kardinal Becciu je homiliji med drugim dejal: »Ponižna in močna, velikodušna in potrpežljiva, blažena Hedvika uteleša najlepše kreposti sardske žene svojega časa. Iz njenega človeškega in krščanskega življenja izhajajo danes še kako aktualna znamenja, ki potrjujejo njeno pričevanje: Hedvika je oporni steber današnjih žena vseh starosti in družbenih položajev. Njeno preprosto a globoko duhovno izkušnjo označujejo brezpogojna ljubezen, brezmejna ponižnost in nenehna molitev. Zato je še vedno aktualen lik, saj dokazuje, da je tudi v preprostem in običajnem življenju mogoče doživeti trdno občestvo z Bogom in delovati v ranjenem in stiskanem človeštvu.« Vir
»Ponižna in močna, velikodušna in potrpežljiva, blažena Hedvika uteleša najlepše kreposti sardinske žene svojega časa. Iz njenega človeškega in krščanskega življenja izhajajo danes še kako aktualna znamenja, ki potrjujejo njeno pričevanje: Hedvika je oporni steber današnjih žena vseh starosti in družbenih položajev. Njeno preprosto, a globoko duhovno izkušnjo označujejo brezpogojna ljubezen, brezmejna ponižnost in nenehna molitev. Zato je še vedno aktualen lik, saj dokazuje, da je tudi v preprostem in običajnem življenju mogoče doživeti trdno občestvo z Bogom in delovati v ranjenem in stiskanem človeštvu« (kardinal Angelo Becciu ob njeni beatifikaciji).
Ime: Hedviga ali Jadvika izhaja iz starovisokonemških besed hadu in wig, oboje pa pomeni »boj«. Ime bi lahko prosto prevedli »bogata bojevnica« ali »srečna v boju«.
Rojena: 2. maja 1880.
Kraj rojstva: Mestece Pozzomaggiore na Sardiniji, Italija.
Umrla: 17. februarja 1952.
Kraj smrti: Rim, Italija.
Družina: Rodila se je v preprosti, globoko verni družini, bila je druga od šestih otrok. Očetu je bilo ime Janez Krstnik, materi pa Marija Dominika, roj. Pinna. V družini so se ukvarjali z vezenjem in tega se je tudi Hedvika naučila še kot otrok.
Mladost: V četrtem razredu je morala prekiniti šolanje, da je doma pomagala hudo bolni materi. Želela je postati redovnica, a je zaradi domačih razmer svoje življenje preživljala na običajen način, z opravljanjem gospodinjskih del in v molitvi.
Tretjerednica: Leta 1906 je postala članica Frančiškovega svetnega tretjega reda ter združenja prijateljev Terezije Deteta Jezusa, leta 1941 pa še salezijanska sotrudnica.
Stigme: 14. julija 1911 je prejela stigme (znamenja Kristusovih ran). Sprva jih je poskušala prikriti, a ji to zaradi madežev krvi ni uspelo.
Videnja: Poleg Jezusa so se ji prikazovali številni svetniki in z njo govorili: sv. Ana, Katarina Sienska, Dominik Savio, Frančišek Asiški, Gemma Galgani, Janez Bosko, Pavel, Rita, Sebastijan, Terezija Deteta Jezusa.
Nadnaravni darovi: Poleg videnj je imela tudi napade demonov, ki so jo brcali, udarjali, priklenili na posteljo. Imela je sposobnost bilokacije, lebdenja, dar razločevanja duhov, brala je misli, imela videnja duš v vicah, vizijo prebadanja srca.
Rim: Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Rim. Tu je med vojno pomagala pri dobrodelnih organizacijah in veliko molila za žrtve, kasneje pa učila katekizem ter pomagala revnim in bolnim.
Zavetnica: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Na fotografijah vidimo preprosto ženo črnih las v zrelih letih in s pogledom, zazrtim v daljavo.
Beatifikacija: Papež Frančišek jo je za blaženo razglasil 15. junija 2019.
Goduje: 4. maja, ponekod 17. februarja.
Vir
Mihael Giedrojć se je rodil okoli leta 1420 blizu litvanskega glavnega mesta Vilne. Tu je tudi živel približno štirideset let, preden je prišel v Krakov. »Bil je prekrasen cvet mlade litvanske Cerkve, zatem pa je postal dragoceni dar za poljsko deželo,« je dejal kardinal med homilijo. Čaščenje Mihaela Giedrojća se je med Božjim ljudstvom začelo kmalu po njegovi smrti in je ostalo živo skozi vsa ta stoletja. Sedaj pa ga je kot blaženega uradno potrdila še Cerkev. »Nedavna potrditev bogočastja, ki ga je bil deležen že dolgo časa, je velika spodbuda Cerkvi na Poljskem in Cerkvi v Litvi, da naj nadaljujeta skupno pot. Njegova svetost, uradno priznana in potrjena s strani Cerkve, predstavlja duhovni pečat in božji blagoslov tej posebni povezanosti. Njegova ponižna osebnost še močneje povezuje oba naroda, ki sta si že stoletja zelo blizu in sta danes poklicana obnoviti svoje prijateljske vezi.«
Tako Bog začenja reševati sveti. Blaženi Mihael je prehodil pot prvih Jezusovih učencev, ki so kot preprosti in skromni posamezniki bili izbrani od Učitelji kakor apostoli Božjega kraljestva. Ni jim le razodel svoje skrivnosti, ampak jim je prav tako zaupal, da jo pokažejo svetu. »Mihael je bil ‘mali’ v skladu z duhom evangelija. Ni iskal ničesar drugega kakor samega Boga. skrivnost njegovega življenja je ravno v primatu Boga: Njemu je vse zaupal in Njemu se je za vse zahvaljeval. Ni skrbel za stvari, ki so bile v svetu pomembne, ampak je svojo pozornost namenjal bolj pomembni stvari, to je Božji ljubezni in prijateljstvu z bližnjim. Po blaženem Mihaelu se Jezus še danes obrača na množice, ki so utrujene od tega sveta, in jim govoril: Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek. To je pot, ki nam jo Gospod še vedno kaže: sprejemati slabotne in se pri Njem učiti biti krotki in ponižni v srcu.«
Kard. Becciu je nadaljeval, da ljudi današnjega časa, potopljene v na videz pomembne stvari, blaženi Mihael uči, da pristna veličina oseb ne prihaja iz koliko krat se nekaj naredi, ampak kako se nekaj naredi. Gorečnost in ljubezen dajeta veličino našim dejanjem in nalogam, tudi najpreprostejšim. »Njegovo pričevanje o življenju, ki je bilo zaznamovano s sprejemanjem lastnih omejitev in z združitvijo svojega trpljenja s Križanim Kristusom, danes postaja dobra novica za vse tiste, ki so kakor on pogosto pregnani na družbena obrobja zaradi svoje fizične nezadostnosti, starosti ali drugim omejitev. On je dobra novica za vse, ki so doživeli negativne življenjske izkušnje, so nesrečni, razočarani, odvrženi, ki o izgubili čut za lastno vrednost. S svojim življenjskim zgledom jim kaže vir njihove sreče, to je zaupanje v Boga in globoka vera v Njega, ki pomaga sprejemati lastne vsakodnevne križe.« Blaženi Mihael je na svoji krščanski in krepostni življenjski poti uresničil psalmistove besede: »Ti si moj Gospod, moja sreča, ničesar ni nad tabo … ker je na moji desnici, ne bom omahnil.«
»Junaško pričevanje blaženega Mihaela Giedrojća naj je kvas, da bo Bog lahko opravil velika dela v vsakem med nami, v naših družbah in v naših narodih,« je dejal kard. Becciu ob koncu homilije. »Božja ljubezen, katere pričevalec in apostol je bil bl. Mihael za litovski in poljski narod, naj bo prav tako rodoviten dar pristne svetosti za vso Cerkev in ves svet.« Vir
V samostanu Parodam, smrt blažene Katarine, device, ki se je, četudi Judinja po rodu, tako posvetila sveti Bogorodici, da je sprejela pajčolan in se zaročila s Kristusom, da bi tako hodila po stopinjah svete mučenke Katarine. Vir
Zavetnik mesta Dunaj in gasilcev. Priprošnjik za pomoč pri požarih.
Imena: Florijan, Florjan, Cvetko, Flori, Cvetomir; Florjana, Florijana
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Ljubljani so mu leta 1672 postavili lepo cerkvico pod gradom v spomin na hud požar leta 1660.
Domovina tega še danes enega najbolj priljubljenih “ljudskih” svetnikov, zavetnika proti požarom in povodnjim ter enega izmed štirinajstih priprošnjikov v sili, naj bi bila rimska provinca Norik, ki se je raztezala na ozemlju današnje Gornje Avstrije. Veliko je legend, ki opisujejo njegovo življenje, zgodovinski podatki pa so bolj skromni. Vemo le, da se je rodil v tretjem stoletju, po vsej verjetnosti v vasi Zeiselmauer blizu Dunaja. Bil je krščen in krščansko vzgojen. Kot častnik rimske vojske je dosegel pomemben položaj, saj je postal vodja pisarne cesarskega namestnika v Lauriaku (vzhodno od Linza). V času Dioklecijanovega preganjanja so tudi v tem mestu zaprli štirideset kristjanov. Florijan jim je želel pomagati, načrtoval je njihov pobeg iz ječe, pa so pri tem prijeli še njega in ga pripeljali pred namestnika Akvilina. Florijan je takoj priznal, da je kristjan in ni popustil prigovarjanju in grožnjam. Po mučenju so mu na vrat navezali težak kamen in ga vrgli v reko Enns.
Zgodbe o Florijanovi mučeniški smrti med drugim poročajo tudi takole:
Vojaki Florijana privedejo pred namestnika Akvilina, ta pa ga nagovarja, naj po cesarjevem ukazu daruje malikom in si tako reši življenje. Ker ne privoli, se iz njega norčuje in mu grozi z mučenjem, Florijan pa povzdigne oči k nebu in glasno moli k Bogu za pomoč: “Moj Bog in moj Gospod! Že od mladosti sem zaupal vate, zato te ne morem nikoli zatajiti. Tvoje ime naj bo hvaljeno v nebesih in na zemlji.
Zate se hočem bojevati in darovati svoje življenje. Tvoja mogočna roka naj me varuje in podpira. Vzemi me med svoje svete in izvoljene vojake, ki so že pred menoj pričali zate.” Akvilin ga zasramuje: “Kako moreš blebetati take bedarije in ne izpolniti cesarjevega povelja?” Florijan mu odgovori: “Ko sem nosil pozemeljsko orožje, sem potihoma služil svojemu Bogu in me satan nikoli ni mogel odvrniti od njegovega češčenja. Ti imaš sedaj oblast nad mojim telesom, ničesar pa ne moreš storiti moji duši; kajti nad njo ima oblast le Bog. Rad sem cesarju pokoren v vsem, v čemer me veže moja vojaška dolžnost; da pa bi daroval malikom, tega mi nihče ne more ukazati.” Oblastnik ga ves razkačen ukaže sleči in neusmiljeno tepsti. Florijan pa reče: “Vedi, da se nič ne bojim tvojih muk; daj zažgati grmado in rad bom šel nanjo v Jezusovem imenu.” Ko ga vojaki še naprej pretepajo, zakliče: “Ravno zdaj darujem pravi dar svojemu Gospodu in Bogu, ki me je okrepčal in povzdignil do te časti, da smem zanj trpeti.” Mučijo ga še bolj, Florijan pa še naprej hvali Boga in na glas pričuje, da je kristjan. Namestnik ga, ko vidi, da z mučenjem nič ne opravi, obsodi na smrt in ga ukaže utopiti v reki Enns, ki teče mimo mesta.
Florijan sprejme obsodbo z velikim veseljem. Vojaki ga odpeljejo na most, Florijan pa jih prosi, da bi smel še nekoliko moliti in priporočiti Bogu svojo dušo. Zvežejo ga, okoli vratu mu privežejo težak kamen. Ko je tako klečal na bregu reke in molil, si ga noben izmed vojakov ni upal potisniti v globoko vodo. Legenda pripoveduje, da se je do njega prerinil neki mlad pogan in ga surovo sunil, da se je zvrnil v reko. Ko pa se je nagnil čez ograjo, da bi videl, kako se utaplja, ni mogel videti ničesar, ker je v trenutku popolnoma oslepel. Florijanovo truplo je reka naplavila na skalo pod bregom, nato pa je priletel velikanski orel in ga varoval, da ga pogani niso mogli oskruniti. Pokopala ga je pobožna žena Valerija, ki se ji je svetnik v noči po svoji smrti prikazal. To naj bi se zgodilo leta 304.
Sveti Florijan, mučenec, goduje 4. maja.
*** Ko je rimski cesar Dioklecijan leta 303 začel z neusmiljenimi preganjanji kristjanov, so bili njegove prve žrtve tisti, ki so služili v rimski vojski. Florijan je bil vojaški poveljnik in upravnik v Noriku (ki se je raztezal od današnjega Celja do Münchna). Razkrili so ga, ko je zavrnil Dioklecijanov ukaz, naj zatira kristjane. Izročilo pravi, da je bil Florijan obsojen na smrt s sežigom. Pripravili so grmado in ga privezali na drog. Florijan je spodbujal svoje mučitelje, naj pohitijo in čim prej prižgejo grmado: »Ko boste to storili, se bom po plamenih povzpel v nebesa!« Polni jeze so poveljniki ukazali Florijana odvezati. Odločili so se, da ga bodo utopili.
Starodavno izročilo pravi, da je bil Florijan utopljen v reki Aniži s privezanim mlinskim kamnom okoli vratu, na kraju, kjer se Aniža izliva v Donavo. Njegove relikvije so nato pripeljali v Rim. Papež Lucij je del relikvij podaril poljskemu kralju Kazimirju in krakovskemu škofu. V kratkem se je Florijanovo češčenje iz Poljske in Avstrije razširilo po vsej Evropi.
Florijan je zavetnik gasilcev in ga pogosto upodabljajo, ko z vrčem vode gasi ogenj. Je priprošnjik tistih, čigar domove pogosto ogrožata požar ali strela. Nebeški Oče, usmili se vseh, ki jih ogroža ogenj in zaceli rane tistih, ki so utrpeli opekline. ***
Sveti Florijan je gotovo eden izmed najbolj priljubljenih in češčenih ljudskih svetnikov. Nanj niso pozabili niti gasilci, saj se je njegova podoba zopet vrnila na gasilske domove, njemu v čast se darujejo svete maše in vrstijo zaobljubljene procesije.
Ime: Je izpeljanka iz latinskega imena Florus, ki pomeni »cvetoč; svetel, sijajen, krasen«. Od tod slovenska različica imena Cvetko oz. ženska oblika Cvetka.
Rodil se je v 3. stoletju, okoli leta 250 v današnji vasi Zieselmauer blizu Dunaja v Avstriji, umrl pa 4. maja 304 v Lorchu, prav tako v Avstriji.
Družina: O njegovem življenju je malo znanega. Že v domači družini naj bi bil krščen in krščansko vzgojen.
Služba: Sprva je živel in delal kot rimski častnik v mestu Aelium Cetiumin (St. Pölten), nato pa postal vodja pisarne cesarjevega namestnika v rimskem Lauriaku, današnjem Lorchu pri Ennsu v Zgornji Avstriji.
Preganjanje: Živel in deloval je v času cesarja Dioklecijana, pod katerim je izbruhnilo grozovito preganjanje kristjanov. Ko so v Lauriaku prijeli čez šestdeset kristjanov, večino vojakov, se je Florijan postavil zanje in jih skušal rešiti, a so tudi njega prijeli in zaprli.
Mučeništvo: Vojaki so ga najprej prebičali, nato pa mu z ostrim železjem trgali meso s pleč. Naposled so mu okoli vratu navezali težak kamen in ga vrgli v valove reke Enns.
Legenda: Legenda pripoveduje, da je Florijan klečal na bregu reke in molil, nobeden od vojakov pa si ga ni upal potisniti v globoko reko, dokler se ni do njega prerinil mlad človek in ga sunil, da se je zvrnil v reko. Ko je pogledal za njim, pa je nenadoma popolnoma oslepel.
Pokop: Florijanovo naplavljeno truplo je po legendi varoval orel tako dolgo, dokler ga ni vdova z imenom Valerija pokopala na svojem posestvu. Kasneje so nad njegovim grobom sezidali kapelo, nato pa sloveči samostan avguštinskih kanonikov. Njegove relikvije so tudi v Rimu in Krakovu.
Zavetnik: Najbolj znan je kot zavetnik proti požarom in povodnjim, častijo ga gasilci, kovači, dimnikarji, pivovarji, sodarji, lončarji, izdelovalci mila. Je zavetnik ob suši, proti nerodovitnosti polja, proti viharju, pri opeklinah; Zgornje Avstrije, Bologne, Krakova, Linza, škofije Chur v Švici.
Priprošnjiki: je eden izmed 14 »priprošnjikov v sili«, na katere se ljudje obračajo v različnih stiskah.
Upodobitve: Največkrat ga upodabljajo kot rimskega vojaka, s sulico in zastavo v roki, kako z golido vode gasi gorečo hišo ali cerkev (mesto). Pogosto je upodobljen tudi z mlinskim kamnom.
Goduje: 4. maja.
Običaji: Florijanovo je bil zlasti čas fantovskih praznikov, številnih šeg in navad. Te so povezane tudi z ognjem (da se ne sme kuriti), ponekod pa je praznik združen z jurjevanjem. Vir
V Lorchu (v ripenskem Noriku, v današnji Avstriji), sveti Florijan, mučenec, ki je bil pod cesarjem Dioklecijanom, po ukazu predsednika Akvilína, vržen z mosta v reko Emzo, s privezanim kamnom na vratu. Vir
Današnji godovnjak sveti Florijan, čigar ime v slovenskem prevodu pomeni Cvetko, spada med najbolj znane in najbolj češčene ljudske svetnike. Na mnogih hišah vidimo podobo ali kip rimskega častnika s čelado in zastavo ter z vedrom ali golido v roki, ko gasi gorečo hišo ali vas pod seboj. Njegove podobe spet krase mnoge obnovljene ali nove gasilne domove po Sloveniji, kajti sveti Florijan je zavetnik gasilcev, tistih pogumnih ljudi, ki priskočijo na pomoč ob nenadni naravni nesreči – predvsem požaru ali poplavi pa tudi ob potresu. Ko se je po naših domovih še redno molilo, so pri angelovem češčenju ali pri večerni molitvi dostavljali očenaš “v čast svetemu Florijanu, da bi nas varoval časnega in večnega ognja”.
Iz življenja svetega Florijana vemo le malo zanesljivega. Menda se je rodil v bližini današnjega Dunaja. Po rimskem martirologiju (svetniškem koledarju) je bil rimski uradnik v mestu Celtium, današnjem St. Pöltnu. Med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana je tudi v rimski provinci Norik izšel ukaz, da mora vsakdo darovati rimskim poganskim bogovom ali pa umreti. Državni namestnik Akvilinij je poskrbel za strogo izvajanje tega ukaza tudi v Noriku. Florijan je bil kot rimski vojaški uradnik tisto leto (najbrž 304) pri posadki v Lauriacu (današnji Lorch pri Linzu). Akvilinij je lovil kristjane po vsem Noriku. Ko je Florijan, ki je bil nekaj časa odsoten, to zvedel, se je takoj vrnil v mesto, da bi preplašenim kristjanom vlil poguma s svojim zgledom.
Ko se je vračal v mesto, je srečal četo vojakov, ki jo je poslal Akvilinij, da polovi še druge kristjane in jih pripelje predenj. Florijan je vojakom takoj priznal, da je kristjan. Prijeli so ga in ga odvedli pred Akvilinija, ki ga je skušal pregovoriti, naj daruje bogovom. Florijan je to odločno zavrnil in je neustrašeno priznal svoje krščansko prepričanje rekoč, da je pripravljen za Kristusa pretrpeti tudi najhujše muke. Ko se je Akvilinij iz njega norčeval, je Florijan prosil Boga za pomoč. Akvilinij je vojakom ukazal, naj Florijana prebičajo, potem pa mu z ostrim železjem tržejo meso s pleč. To mučenje je Florijan pogumno prestal. Tedaj je cesarski namestnik odločil, naj Florijana vržejo v reko Enns. Vojaki so mu okoli vratu navezali težak kamen in ga vrgli v valove narasle reke. Legenda ve povedati, da je Florijan klečal ob bregu reke in molil in nobeden izmed vojakov si ga ni upal potisniti v globoko vodo. Tedaj se je do njega prerinil mlad človek in ga sunil, da se je zvrnil v reko. Ko se je surovež nagnil čez ograjo mostu, da bi videl utapljajočega se Florijana, je nenadoma popolnoma oslepel.
Telo mučenca Florijana so pokopali verniki. Pozneje so nad njegovim grobom sezidali kapelo, okoli katere je zraslo naselje in v bližini benediktinski samostan, katerega so Madžari leta 900 porušili, kasneje pa je bil nanovo pozidan. Za svojega zavetnika časti svetega Florijana mesto Dunaj. Bolj kot to je pomembno dejstvo, da so si tega svetnika za svojega zavetnika izbrali gasilci.
Znani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret meni, da je sveti Florijan izrinil neko pogansko božanstvo, in sicer vodno božanstvo, ki je “imelo na skrbi rodovitnost zemlje”. In to zadevo so kristjani najprej izročili svetemu Florijanu. Šele kasneje so se mu začeli priporočati za pomoč pri požarih.
Ime Florijan je pri nas bolj redko, še manjkrat slišimo ime Florijana, pogostejši pa sta slovenski različici Cvetko ali Cveto in Cvetka. Vsi, ki to ime nosijo, pač že dolgo vedo, da danes godujejo. Vir
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistični
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
Preteklo soboto je Cerkev v Italiji dobila novega blaženega. Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je v mestu Bergamo vodil obred beatifikacije Tommasa Acerbisa. Kot je Amato povedal v pogovoru za Radio Vatikan, gre za kapucina, ki je živel med leti 1563 in 1631. Novi blaženi ni bil posebej izobražen, bil pa je velik mistik, potujoči in neutrudljivi pridigar ter duhovni oče in svetovalec revnim ter bogatim. Poleg tega je zgradil več cerkva in samostanov, bil je dobrotnik kmetov in rudarjev, občudovanja vreden človek zaradi svoje ponižnosti, uboštva in svetosti.
V soboto, 15. maja 2019, je v kraju Pozzomaggiore, na Sardiniji, kardinal Angelo Becciu, prefekt kongregacije za zadeve svetnikov, v imenu Svetega očeta za blaženo razglasil Hedviko Carboni, ponižno in močno ženo, ki je živela »življenje, prežeto z Bogom«. Njeno življenje je teklo ob fizičnem delu in služenju družini in tolikim potrebnim, ki jih je srečevala. Na skrivnosten način pa je bila izbrana ter obdarjena z milostmi in izrednimi nadnaravnimi darovi.
Mihael Giedrojć se je rodil okoli leta 1420 blizu litvanskega glavnega mesta Vilne. Tu je tudi živel približno štirideset let, preden je prišel v Krakov. »Bil je prekrasen cvet mlade litvanske Cerkve, zatem pa je postal dragoceni dar za poljsko deželo,« je dejal kardinal med homilijo. Čaščenje Mihaela Giedrojća se je med Božjim ljudstvom začelo kmalu po njegovi smrti in je ostalo živo skozi vsa ta stoletja. Sedaj pa ga je kot blaženega uradno potrdila še Cerkev. »Nedavna potrditev bogočastja, ki ga je bil deležen že dolgo časa, je velika spodbuda Cerkvi na Poljskem in Cerkvi v Litvi, da naj nadaljujeta skupno pot. Njegova svetost, uradno priznana in potrjena s strani Cerkve, predstavlja duhovni pečat in božji blagoslov tej posebni povezanosti. Njegova ponižna osebnost še močneje povezuje oba naroda, ki sta si že stoletja zelo blizu in sta danes poklicana obnoviti svoje prijateljske vezi.«
Zavetnik mesta Dunaj in gasilcev. Priprošnjik za pomoč pri požarih.
Ko je rimski cesar Dioklecijan leta 303 začel z neusmiljenimi preganjanji kristjanov, so bili njegove prve žrtve tisti, ki so služili v rimski vojski. Florijan je bil vojaški poveljnik in upravnik v Noriku (ki se je raztezal od današnjega Celja do Münchna). Razkrili so ga, ko je zavrnil Dioklecijanov ukaz, naj zatira kristjane. Izročilo pravi, da je bil Florijan obsojen na smrt s sežigom. Pripravili so grmado in ga privezali na drog. Florijan je spodbujal svoje mučitelje, naj pohitijo in čim prej prižgejo grmado: »Ko boste to storili, se bom po plamenih povzpel v nebesa!« Polni jeze so poveljniki ukazali Florijana odvezati. Odločili so se, da ga bodo utopili.