Sveti Stanislav Scholtis  (Kazimirski)  je bil rojen 27. septembra 1433. Že od ranega otroštva je bil povezan s cerkvijo posvečeno Rešnjemu Telesu. Tukaj je bil krščen in prav tako tukaj v župnijski šoli prijel prve nauke. Potem ko je dopolnil zahtevana leta, se je vpisal v Krakovu v Akademijo, kjer je študiral do svojega 23. leta. Kmalu za tem se je odločil vstopiti v red Lateranskih kanonikov, torej v kongregacijo, ki jo je kot župljan cerkve Rešnjega Telesa poznal že vse od otroštva. Zares se je moral odlikovati po ponižnosti, potrpežljivosti, čistosti in skromnosti, saj so bili njegovi življenjepisci nad tem zelo ganjeni in so enoglasno omenjali te kreposti pobožnega redovnika. Sveta maša je bila zanj vedno izredno pomemben dogodek. Z njo je vsako jutro začenjal svoj dan. Znana je bila tudi njegova spretnost pridiganja, s katero je preko gorečih in navdušujočih pridig zbral med dušami obilo sadov.
Stanislav je bil tudi vzgojitelj mladih redovnikov, katerim je skušal vcepiti ljubezen do Najsvetejšega Zakramenta, podobno kot jo je imel on. Mladi menihi so ga spoštovali in se mu zaupali, saj jih ni samo poučeval krščanskega nauka, ampak ga je skušal (uspešno) izpričati z lastnim življenjem. Zaradi zavzetosti s katero je skrbel za zadeve samostana, skrbi in pozornosti do novincev, pozornosti do ubogih, ki so trkali na samostanska vrata, marljivosti s katero je pripravljal svoje pridige, predanosti s katero je poslušal spovedi in končno tudi zaradi pristne in goreče pobožnosti, so ga zelo cenili in spoštovali, hkrati pa se je zaradi tega začel med ljudmi širiti glas o svetosti.
To mnenje se je še bolj okrepilo po Stanislavovi smrti 3. maja 1489, saj so se že tisto leto začeli verniki preko njegove priprošnje obračali na Boga. V samostanskem letopisu so namreč zabeležili skorajda dvesto uslišanj, ki so jih pripisali njegovi priprošnji. Njegovi sodobniki in tisti, ki so živeli za njimi pa so naleteli na pričevanja, ki govorijo o odličnosti njegovega življenja in o njegovih izrednih krepostih.
Stanislav je bil pokopan pod tlakom, blizu oltarja Svete Marije Magdalene, zavetnice tkalcev, njegov oče je bil namreč tkalec. Leta 1632 so zgradili poseben oltar v katerega so položili Stanislavove relikvije. Danes je na oltarju obešenih na desetine slik, ki prikazujejo dogodke iz Kazimirskijevega življenja, poleg teh pa je še velika slika, ki prikazuje njegove sodobnike, po svetosti znane može iz tako imenovanega srečnega Krakovskega stoletja (felicis sæculi Cracoviæ): sv. Janeza Kancija, sv. Simona iz Lipnice, kakor tudi Mihaela Giedroya in Izaijo Bonerja, ki so ju imeli za sveta, čeprav še nista bila uradno razglašena.
Čeprav je bilo podeljeno dovoljenje za čaščenje Stanislava Kazimirskega že takoj po njegovi smrti, so začeli Kanoniki pošiljati uradne prošnje svetemu sedežu, za potrditev njegovega čaščenja šele leta 1773. Ti poskusi so trajali zelo dolgo. Čas razdelitve Poljske, obe svetovni vojni in nenazadnje komunistična vlada so ovirali ta podvig.
Goreč zagovornik postopka za beatifikacijo Stanislava Kazimirskega je bil Karol Wojtyła, ki je kot krakovski škof večkrat obiskal cerkev Rešnjega Telesa. On sam je potem, ko je postal papež razglasil 18. aprila 1993 Stanislava Kazimiskega za blaženega in mu po stoletjih čaščenja pridal naslov blaženi.
19. septembra 2009 je sveti oče Benedikt XVI. potrdil čudež, ki se je zgodil na priprošnjo blaženega Stanislava in s tem odprl pot za njegovo kanonizacijo.  17. oktobra 2010 ga je za svetnika tudi razglasil.
Vir

V Kazimierzu [kazimjéšu] (na Poljskem), blaženi Stanislav, duhovnik in redovni kanonik, ki je bil, iz pastoralne ljubezni, ljubeč služabnik božje besede, učitelj v duhovnih rečeh in iskan za spovedovanje.
Vir

Views: 14