Zavetnik: krovcev, opekarjev, drvarjev, topilničarjev, mest Valencia in Vannes; priprošnjik za dober zakon, plodnost, za blaženo smrt in v nevarnostih vseh vrst.
Atributi: Dominikanska obleka, v drži pridigarja, s plamenom nad glavo in perutnicami. V rokah drži knjigo, lilijo, križ ali trobento. Stoji sredi ognja ali sredi poslušalcev; v roki ali na prsih ima črke Jezusovega imena: IHS.
Imena: Vincencij, Vincenc, Vinci, Vinči, Vinč, Vince, Vinček, Vinko, Cene, Cenko, Cenc, Cencek.
Živel in deloval je v eni najbolj nesrečnih dob Cerkve, v dobi zahodnega razkola. Čeprav je v dobri veri priznaval razkolnega papeža Klementa VII. in nato Benedikta XIII., je dozorel v eno najmočnejših cerkvenih osebnosti v 14. stoletju in na njegovem prelomu.
Rodil se je okoli leta 1350 v Valencii. Oče je bil ugleden notar, mati zgledna krščanska žena. Nadarjen in lep, kakršen je bil, bi bil lahko pričakoval od sveta vseh užitkov in radosti, a je sedemnajstleten oblekel dominikansko redovno obleko. Študiral je v Leridi in Barceloni modroslovje in bogoslovje; nato se je vrnil v Valencio, kjer je v samostanu poučeval modroslovje. Za njegov notranji razvoj je bilo odločilno, da se je z vso resnostjo poglobil v duha pravega meništva. Iz šole, v kateri se je po zgledu sv. Dominika razvil v moža trdne volje, krepostnega in pobožnega, je izšel Vincencij kot oznanjevalec spokornosti.
Pridige je sestavljal kleče pred križem. Kot misijonar je prehodil Španijo, Francijo, Italijo, Nemčijo in je imel v dvajsetletnem misijonskem delovanju okrog dvajset tisoč pridig, saj je pridigal kar po trikrat in še večkrat na dan. Na duše je znal tako vplivati, da je moral večkrat svoje pridige pretrgati, ker mu je besedo zadušil jok poslušalcev. Zraven pridiganja je tudi neutrudljivo spovedoval, premolil velik del noči, premišljeval in prebiral Sveto pismo in cerkvene očete. Spisal je tudi več učenih spisov in nabožnih knjižic.
Umrl je 5. aprila 1419 v bretonskem mestu Vanu, kjer je imel zadnje govore. Na ta dan tudi goduje.
Vir
»Naše besede naj prihajajo iz srca, bodimo polni sočutja in očetovske ljubezni. Žalujmo kot očetje za izgubljenimi sinovi, ki so grešili ali jih muči huda bolezen. Pomagajmo, kot se pomaga tistim, ki padejo v globok prepad, skušajmo jih potegniti ven in rešiti ter po materinsko poskrbimo zanje … Vedno bodi poln ljubezni do grešnika! Naj čuti, da govoriš iz resnične ljubezni do njega. Zato naj imajo ljubeznive in prijazne besede vedno prednost pred ostrimi. Če hočeš koristiti duši svojega bližnjega, se najprej z vsem srcem zateci k Bogu. Prosi ga za tako veliko krepost ljubezni, da boš mogel po njej doseči vse, kar želiš.«
Ime: Izhaja iz latinske besede vincens, ki pomeni »zmagujoč, zmagovalec«.
Rojen: 23. januarja 1350.
Kraj rojstva: Valencia v Španiji.
Umrl: 5. aprila 1419.
Kraj smrti: Vannes v Franciji.
Družina: Bil je četrti izmed osmih otrok očeta Viljema, uglednega notarja, in matere Konstancije roj. Miquel.
Rojstvo: Očetu je bilo v sanjah razodeto, da bo njegov sin postal eden največjih dominikanskih pridigarjev; materi pa je neka slepa žena prerokovala, da nosi pod srcem svetnika, ki jo bo nekoč ozdravil.
Skupnost: S 17 leti je oblekel dominikansko redovno obleko. Dominikanci so pridigarski red, ki ga je v 13. stoletju ustanovil sveti Dominik Guzman.
Razkol: Deloval je v času zahodnega razkola. Sam se je v dobri veri najprej postavil na stran razkolnih papežev, a je kasneje spoznal svojo zmoto in z vso vnemo delal za cerkveno edinost.
Pridigar: Kot potujoči spokorni pridigar je na veliko spreobračal v Španiji, Franciji, Italiji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Angliji, na Škotskem in na Irskem.
Vsebina pridig: Najraje je pridigal o resnicah, ki so ljudi nagibale k pokori: o Kristusovem trpljenju, o štirih poslednjih rečeh in o bližajočem se koncu sveta.
Spokornost: Živel je zelo spokorno, mesa ni užival, veliko je molil, se vsak večer ostro bičal in ležal na slami, pridige pa sestavljal kleče pred Križanim.
Čudeži: Poleg številnih ozdravljenj, ki so se dogajala ob njem, je imel tudi dar jezikov: čeprav je pridigal v svojem domačem jeziku, so ga brez težav razumeli tudi tujci, slišati pa ga je bilo milje daleč.
Sodobniki: Papeži in protipapeži: Klemen VII., Urban VI., Benedikt XIII., aragonska kralja Janez I. in Ferdinand, Gerson, sv. Koleta.
Zavetnik: krovcev, opekarjev, drvarjev, topilničarjev; priprošnjik proti glavobolu, epilepsiji, vročici; za dobro poroko, za plodnost, za blaženo smrt, priprošnjik proti nevarnostim vseh vrst; zavetnik Valencie in Vannesa.
Življenjepis: Prvi življenjepis o njem je napisal sobrat Peter Ranzan.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot pridigarja v dominikanski obleki s plamenom nad glavo in perutnicami. V rokah drži knjigo, lilijo, križ ali trobento. Stoji sredi ognja in poslušalcev; v roki ali na prsih ima črke IHS.
Beatifikacija:3. junija 1455 ga je papež Kalist III. razglasil za svetnika.
Goduje: 5. aprila.
Vir
Sveti Vincencij Ferrer, duhovnik iz Reda pridigarjev (dominikancev), po rodu Španec, ki ni prenehal misionariti po pokrajinah Zahoda. Zaskrbljen glede miru in edinosti Cerkve, je številnim ljudstvom pridigal evangelij pokore in prihod Gospoda, dokler ni umrl v mestu Vannes v Bretánji, v Franciji.
Vir
Papež Urban VI., ki je bil izvoljen leta 1378, je bil kot človek zelo nerodnega značaja, tako da si je kmalu odbil velik del kardinalskega zbora, ki je sprva držal z njim. Nezadovoljni kardinali so še isto leto izvolili protipapeža Klemena VII., ki se je naselil v Avignonu, od koder se je leto poprej vrnil v Rim papež Gregor XI. po dvainsedemdesetih letih ‘babilonske sužnosti’. Z nastopom protipapeža Klemena VII. se v cerkveni zgodovini začenja žalostno, sedemdeset let trajajoče obdobje ‘zahodnega razkola’, ki je privedel do Lutrove reforme. Verni ljudje so bili zmedeni in niso vedeli, kateri papež je pravi, saj so celo nekateri svetniki držali s protipapežem.
Med njimi je bil tudi sveti Vincencij Ferreri, eden največjih spokornih pridigarjev 15. stoletja. S svojo ognjevito besedo je v zmoto zapeljal cele dežele, ko pa je spoznal, da ne podpira pravilno izvoljenega papeža, se je na vso moč trudil, da bi razkolnega papeža pregovoril, naj se v blagor Kristusove Cerkve odpove Petrovemu prestolu, da bo na Zahodu zopet zavladala edinost.
Vincencij Ferreri je bil Španec: rodil se je okoli leta 1350 v mestu Valencia. Ko mu je bilo sedemnajst let, je oblekel dominikansko redovno obleko, študiral modroslovje in bogoslovje, po mašniškem posvečenju pa je bil nekaj časa profesor modroslovja v rojstnem mestu. Tam ga je spoznal stolni prošt Peter de Luna, kasnejši razkolni papež Benedikt XIII., ki je mladega redovnika zelo cenil. Vincencij je kmalu zaslovel kot odličen pridigar. Njegova pretresljiva beseda je grešnike spreobračala in vabila k poboljšanju. Deloval je tudi s pisano besedo. Nekdanji stolni prost Peter de Luna je kot odposlanec avignonskega razkolnega papeža znal pridobiti Vincencija, da je v svoji razpravi o papeštvu pravilno izvoljenega naslednika apostola Petra, papeža Urbana VI., razglasil za ‘odpadnika in sovražnika Cerkve’ in zagovarjal razkolnega papeža Klemena VII. Ko je Peter de Luna leta 1394 postal razkolni papež z imenom Benedikt XIII., je povabil Vincencija na svoj dvor v Avignon, kjer je bil njegov spovednik in predstojnik apostolske palače. Zvesto je opravljal svojo službo, odklonil pa je vse cerkvene časti. Ko je od blizu spoznaval razkrajajočo moč razkola v Cerkvi, je razkolnega papeža prepričeval, naj odstopi, vendar zaman.
Jeseni leta 1399, po videnju, v katerem sta mu govorila Kristus in sv. Frančišek Asiški, je Vincencij zapustil Avignon in začel novo, dvajsetletno misijonsko potovanje, na katerem je nastopal z vso vnemo kot klicar k pokori in poboljšanju. Prehodil je južno Francijo, severno Italijo, Švico, severno Španijo. Pridigal je s tako vnemo in prepričljivostjo, da so množice kar strmele vanj. Z njim je potovalo pet dominikancev in več svetnih duhovnikov, da so mu pomagali pri spovedovanju. V njegovem spremstvu je bilo tudi več notarjev, ki so po Vincencijevih spokornih pridigah uradno zapisovali sprave med sprtimi družinami.
Njegova beseda je bila prepričljiva zato, ker je sam živel tako, kakor je drugim predpisoval. Bil je kakor novi Janez Krstnik. Govoril je najraje o resnicah, ki so nagibale k pokori: o Kristusovem trpljenju, o štirih poslednjih rečeh in o bližajočem se koncu sveta. Zadnje govore je imel v mestu Vannes v francoski pokrajini Bretanji, kjer se je 5. aprila 1419 srečal s smrtjo. Pokopali so ga v stolnici tega mesta. Leta 1455 ga je papež Kalist III. razglasil za svetnika.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 161
Tudi danes bi vam rad predstavil malo znano žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, ker je s svojo veliko gorečnostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnejših slovesnih praznikov v bogoslužnem letu, praznika svetega Rešnjega telesa. Gre za sv. Julijano Cornillonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea.
Potem ko sta s sestro postali siroti, so ju pod svojo streho vzele redovnice bližnjega samostana na griču Cornillon. To je bila tedaj na novo ustanovljena ustanova, ki se je ravnala po pravilih sv. Avguština. Samostan, v katerem sta s sestro odraščali in si pridobivali izobrazbo, je slovel po pobožnosti in velikodušni negi gobavcev, v duhu odpovedi iz ljubezni do Boga in do bližnjega. S šestnajstimi leti je Julijana zaprosila za sprejem, oblekla redovno obleko in se vsa posvetila Bogu. Že kmalu na začetku redovnega življenja se je navdušila za češčenje sv. Rešnjega telesa. Julijana je svoj prosti čas najraje preklečala pred posodo s sv. hostijami in se tako vživljala v Jezusovo navzočnost. To ji je predstavljajo največjo srečo v zemeljskem življenju. Pri sedemnajstih letih je imela tudi že prvo videnje: šlo je za svetlo luno, ki je imela na eni strani temno liso. Luno je razumela kot Kristusovo Cerkev, ki sprejema svetlobo od sonca, Jezusa. Sčasoma, ko se je ta prikazen ponavljala, pa jo je začelo mučiti vprašanje, kaj naj bi pomenila tista temna lisa. S prošnjo se je v molitvi obrnila na Boga, naj ji da spoznati smisel luninega madeža. Po dobrem letu je »prejela« odgovor: po notranjem navdihu je spoznala, da bo madež izginil, ko bo Cerkev uvedla nov praznik, ki bo dal Jezusovi navzočnosti v hostiji tudi zunanjo čast in tako poživil ljubezen do Boga med ljudmi. Julijana je to misel v sebi nosila in gojila celih dvajset let, ne da bi komurkoli povedala o tem, saj se ni čutila pristojno, da bi predlagala uvedbo novega praznika. Poleg tega pa jo je begalo dejstvo, da ji niti v lastnem samostanu (medtem je postala priorica) ni uspelo doseči kakšnega posebnega navdušenja za češčenje Najsvetejšega. Šele po izrecnem notranjem glasu se je odločila, da bo s predlogom stopila v javnost. Prva, ki ji je zaupala svojo skrivnost, je bila prijateljica 
