Zavetnica nadškofije Bamberg, nosečnic, bolnih otrok
Atributi: cesarska oblačila, vdovsko ogrinjalo, maketa bamberške stolnice, redovnica s knjigo ali lemežem
Imena: Kunigunda, Kunka, Adelgunda, Amalgunda, Baldegunda, Burgunda, Hildegunda, Gudrun, Gunnar, Chunigund,
Kunigundin mož, vojvoda Henrik Bavarski, je bil po smrti cesarja Otona III. leta 1002 izbran za nemškega kralja, dvanajst let pozneje pa ju je papež Benedikt VII. v Rimu okronal za cesarja in cesarico. Tako kot zakonca sta tudi kot vladarja v vseh ozirih živela zgledno življenje. Kunigunda je bila svojemu možu vseskozi v veliko oporo in pomoč tako v politiki kakor tudi sicer. Njena velika skrb je bila korist Cerkve: ustanavljala je samostane, gradila cerkve in podpirala duhovnike. Njen mož je po njeni zaslugi veljal za socialno čutečega in pravičnega vladarja. Sama se je zavzemala za reveže, pomagala po bolnišnicah in sirotišnicah. Po smrti svojega moža je vladala, dokler ni bil izvoljen njegov naslednik, nato pa se je umaknila v benediktinski samostan v Kaufungenu, ki ga je sama ustanovila. Kot preprosta redovnica se je odpovedala vsem častem in privilegijem in petnajst let preživela v uboštvu in ponižnosti, molitvi, premišljevanju in dobrih delih. Ko je ležala na smrtni postelji, so jo želeli pokopati z vsemi častmi, ki so pripadali nekdanji cesarici, a jih je prosila, naj je ne pokopljejo v cesarski, ampak v preprosti redovni obleki. Pokopali so jo zraven njenega moža v bamberški stolnici, kjer imata veličasten nagrobni spomenik. Ta ni znamenje njune svetne slave ali moči, ampak svetniškega življenja.
Ime: Zloženo je iz starovisokonemških besed kunni »pleme, rod« in gunt »boj«; nekateri ime razlagajo tudi kot izpeljavo iz »die kühne Gunde«, kar bi prevedli kot »drzna bojevnica«.
Rodila se je okoli leta 980 v Luksemburgu, umrla pa 3. marca 1033 v Kaufungenu v Nemčiji.
Družina: Rodila se je v številni družini grofa Siegfrieda, poročila pa se je z bavarskim vojvodo Henrikom, ki je postal nemški kralj, kasneje pa bil okronan tudi za cesarja. Otrok nista imela.
Upodobitve: Upodabljajo jo v cesarskih oblačilih, prek njih pa nosi vdovsko ogrinjalo. Pogosto ima kot atribut v rokah model cerkve (bamberške stolnice). Lahko jo vidimo tudi kot redovnico s knjigo ali pa z lemežem.
Legenda: Zlobneži, ki jih na njenem dvoru ni manjkalo, so jo pred možem obdolžili prešuštvovanja. Da bi moža prepričala o svoji nedolžnosti, se je podvrgla tako imenovani »božji sodbi« (preizkušnja z ognjem): pred zbrano množico je šla prek žarečih lemežev, pa je niso nič poškodovali. Podložniki so jo poslej še bolj cenili in spoštovali, moža pa je prosila, naj obrekovalce pomilosti in jim odpusti.
Češčenje: Častijo jo zlasti nosečnice, »Kunigundini vodi« pripisujejo zdravilno moč, prav tako kot tudi »Kunigundini zeli«, timijanu, iz katerega so pletli vence. Pri nas se po njej imenujejo tri župnije, poleg teh pa je njej posvečenih še devet cerkva na našem ozemlju. V cerkvi na Blejskem otoku sta ob Marijinem kipu v glavnem oltarju še kipa sv. Henrika in sv. Kunigunde.
Goduje: 3. marca, v nemških deželah pa jo častijo skupaj z njenim možem Henrikom 13. julija.
Vir

V Oberkaufungenu (v Hessenu, v Nemčiji), sveta Kunigúnda, ki je, skupaj s soprogom, cesarjem svetim Henrikom, podarila Cerkvi mnogo premoženja. Po njegovi smrti je v samostanu, v katerega se je kot redovnica umaknila, izbrala Kristusa za dediščino. Tam je tudi umrla. Njeno telo je bilo slovesno položeno poleg kosti svetega Henrika v Bambergu.
Vir

Zakonca, ki se iskreno in zvesto ljubita, postaneta eno srce in ena duša. Čudovit zgled takšne zveze sta današnja svetnica Kunigunda in njen svetniški mož Henrik, bavarski vojvoda in nato nemški cesar. Na vratih v stolnici mesta Bamberg, ki je vzcvetelo po njuni zaslugi, sta najlepše upodobljena. Cesar nosi znamenja svojega vladarskega dostojanstva: krono in žezlo, njegov resni obraz izžareva mir in moč. Zraven cesarja stoji cesarica Kunigunda: njen obraz je skoraj dekliški, v desnici drži model cerkve, simbol njene dejavnosti ustanavljanja cerkva z levico pa v zgovorni kretnji kaže na svojega moža. Umetnik, ki jo to podobo ustvaril skoraj sto let po njuni smrti, je najbolje zadel resnico: Kunigunde si ne moremo misliti brez Henrika in Henrika ne brez Kunigunde.
Kunigunda se je rodila okoli leta 980 v luksemburški grofovski družini, kjer je bilo veliko otrok. Starši so jo dali v samostansko šolo. Okoli leta 1000 se je poročila z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je leta 1002 postal nemški kralj, Kunigunda pa kot njegova žena nemška kraljica. 14. februarja 1014 pa ju je papež Benedikt VIII. kronal za cesarja in cesarico. Izobražena Kunigunda je bila modra svetovalka svojemu možu pri vladarskih poslih pa tudi skrbna spremljevalka in vodnica na poti k svetosti. Z vsem srcem je podpirala njegova prizadevanja v korist Cerkve: ustanavljanje samostanov, graditev cerkva, podporo duhovnikom. Njun zakon je bil brez otrok, zato je Henrik pri ustanovitvi bamberške škofije za svojega dediča postavil Kristusa.
Kraljica in cesarica Kunigunda je na svojega moža vplivala tudi tako, da je vladal socialno čim bolj pravično. Sama je poznala, v kako težkih razmerah živijo mnogi, saj je večkrat zahajala v bolnišnice in sirotišnice. V cerkvene zadeve se je vtikala toliko, da je zahtevala, da so za škofe in opate nastavljali samo vredne ljudi. Na njeno pobudo so zgradili stolnico v Bambergu in več drugih cerkva v mestu. Na dvoru je imela tudi sovražnike. Legenda pripoveduje, da so jo očrnili pri cesarju, da mu ni zvesta. Kunigunda je obrekovanja ovrgla z ‘božjo sodbo’: bosa je šla po razbeljenih lemežih in se ni opekla. Ko je cesar Henrik leta 1024 umrl, je Kunigunda sama vladala do izvolitve novega cesarja, nato pa šla v benediktinski samostan Kaufungen, ki ga je bila ustanovila. Na obletnico moževe smrti je med mašo na dan posvetitve nove samostanske cerkve odložila cesarska oblačila in iz škofovih rok sprejela spokorno obleko, tančico in prstan. Vključila se je v samostansko življenje kot preprosta redovnica in preživela v samostanski družini petnajst let. Ko je zbolela na smrt, so od vsepovsod prihajali v samostan, da bi preprosto nuno pokopali z vsemi častmi, kot se spodobi za nekdanjo cesarico. Ona pa je prosila: »Pokopljite me v redovni, ne v cesarski obleki, zakaj v obleki, ki jo nosim, sem zvezana z nebeškim ženinom.« Izrazila je še željo, naj jo pokopljejo v Bambergu »zraven ljubega brata in gospoda«, kakor je imenovala svojega pokojnega moža, cesarja Henrika. Umrla je 3. marca leta 1033 (ali 1039). Počiva ob možu v bamberški stolnici, kjer jima je umetnik Tillmann Riemenschneider v letih 1499 do 1513 ustvaril veličasten nagrobni spomenik. Papež Inocenc III. ju je leta 1200 razglasil za svetnika.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 689