V Longchampu [lonšámpu] (pri Parizu, na Francoskem), blažena Izabéla, devica, ki se je kot sestra kralja Ludvika IX. odpovedala kraljevski poroki in svetnim užitkom. Ustanovila je samostan manjših sester, s katerimi je v ponižnosti in uboštvu služila Bogu.
Vir
Views: 198
V Ravenni, sveti Maksimiján, škof, ki je zvesto vršil pastirsko službo in se boril za edinost Cerkve proti heretikom.
Vir
Views: 10
Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.
Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim. Ef 4,17–24). Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.
Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13).
Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi. Postni čas duhovnost krsta izpostavlja kot razsežnost sprave med Bogom in človekom.
Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.
Vir
Besede patra Elije, italijanskega redovnika, ki živi v ekumenski skupnosti:
(Joel 2, 12-18; Ps50; 2 Kor 5, 20-6,2; Mt 6,1-18 )
Začenja se nov liturgični čas. Začenja se čas posta s strogostjo in z obredom pepelenja. Pred razmišljanjem o evangeljskem odlomku se želim ustaviti ob duhovnem pomenu tega obreda.
Ali nas morda mora Cerkev spomniti, da bomo morali umreti? Ali sploh imamo potrebo po tem, da nas nekdo o tem prepriča? Gotovo malokrat razmišljamo o smrti, in se vedemo kot nesmrtni, in dobro je, če nas kdaj pa kdaj kdo spomni, da resničnost ne sledi našim sanjam.
Toda smisel obreda pepelenja ima zelo drugačen pomen in težo. Omenimo najprej pripoved o stvarjenju Adama, ko je Bog vzel prah zemlje, ga oblikoval in mu s svojim dihom vdahnil življenje.
V psalmu 50 vidimo, da je Bogu všeč skrušeno in skesano srce. Ta izraz pride iz besede conterere (lat.) in meri prav na to: spremeniti srce v prah.
Kadar smo žalostni in potrti, ko pretrpimo neko žalitev in krivico, ko trpimo v preizkušnji, ne da bi se upirali ali razjezili, takrat je naše srce kot zmleto ali stolčeno v prah.
Postane prah, kadar nima več pravice, da bi napredovalo ali zahtevalo nekaj svojega nazaj.
Takrat začne delati Bog. Kot je prej vzel prah zemlje, vzame sedaj naše srce in ga oblikuje na novo, ga preoblikuje, in naše srce se prerodi kot novo. Sposobno je novih sentimentov (čustva, doživljanje), bolj človeških in bolj Božjih hkrati.
To je pravi smisel postne spokornosti: ponovno izročiti Bogu svoje srce, da bi ga on lahko na novo oblikoval. Torej, če se naučimo doumeti smisel skrivnosti, ki jo živimo, bo srce odkrilo nove moči, da bi to skrivnost živelo v globino in končno našlo veselje, ki ga išče, kljub vedno prisotnim bolečinam.
V oči nam lahko pade nasprotje med strogostjo obreda in med vso spokorno postno potjo z njeno navidezno »lahkotnostjo«, h kateri Jezus vabi svoje učence: »Kadar se vi postite, se ne držite čemerno kakor hinavci /…/. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz …«
To je nasprotje med spokornostjo po meri in okusu človeka ter med spokornostjo, ki je všeč Bogu.
»Spokornost« zahteva neko žalost, nekakšno »sceno« v kateri se človek giblje in ki privlači poglede drugih. »Spreobrnjenje« pa zahteva prenovo, nov pogled, nove okuse, nov čut. Lastnosti prenove pa so lahkotnost, svežina in veselje. Resni smo, a ne resnobneži. Smo veseli, a ne površinski. Zakaj je tako?
Spreobrnjenje je vrnitev k intimnosti in zaupnosti, k temu, da vedno bolj intenzivno zaznavamo prisotnost Tistega, ki nas je vzljubil in nas kliče v svojo ljubezen. Takrat zgine »scena«, bodisi notranja ali zunanja. Scena, kjer ni intimnosti, in takšno sceno lahko igramo na zunaj, da bi nas drugi fizično opazili. Je pa tudi notranja »scena«, ki zadeva nas same.
V nas je nekakšna skrivna tv kamera, ki nas skuša poboljšati in nas nikoli ne zapusti (naši ideali popolnosti, podobe o nas samih, ki jih skrbno čuvamo, občutek pomembnosti, ki jo želimo ohraniti za vsako ceno …).
A tako nam nikoli ne uspe vstopiti v skrivno kamrico in biti z Bogom ter mu služiti brez egocentričnih razlogov. Namen spokornosti je, da se umaknemo s te scene, da odstranimo tudi sceno samo. Če spokornost ne rojeva intimnosti, je pač zgrešila svoj namen.
Drug vidik spokornosti imamo v Pavlovi spodbudi, naj bomo sodelavci Božji, sodelavci skrivnosti sprave, kjer bi ljudje lahko izkusili Božjo ljubezen.
Ljudje večkrat izvršujemo dela pred ljudmi in zaradi ljudi. S tem jih oropamo priložnosti, da bi se priklonili pred Bogom in mu dajali slavo.
Izvrševati dela pred Bogom pa pomeni vstopiti v skrivnost sprave, vanjo vključiti potrebo našega srca po tem, da bi mi bilo odpuščeno in bi si lahko medsebojno odpuščali. To je znamenje Božje ljubezni, ki nas je dosegla. Vsaka oblika spokornosti, ki je Bogu všeč, nam omogoča vstop v to skrivnost sprave, kjer po resničnosti doživete ljubezni ni več prostora za »sceno« na zunaj niti v nas samih. (Prevedla s. Meta Potočnik)
Pepelnica in pomen pepela
Spreobrni se in veruj evangeliju! – Izreče duhovnik, ko na pepelnično sredo potrese pepel na glavo. Verovati evangeliju pomeni verovati v držo ljubezni – in ne egoizma, pa naj ves svet še tako trdi, da je le-ta edini način preživetja. Verovati v pot odnosov in povezanosti – in ne zaskrbljenosti zase, pa čeprav je včasih veliko silnic, ki človeka držijo zagledanega vase.
Pepel – simbol človekove minljivosti, krhkosti, moralne in bivanjske omejenosti. S tem je zaznamovana naša eksistenca. Kdo ne izkuša trpljenja in nesmisla trpljenja? Kdo ne izkuša na tak ali drugačen način zaznamovanosti z grešnostjo? Kristus prihaja prav za to in prav za tebe.
Pepel – znak spokornosti, da bi priznal/-a svoje zgrešnosti ter upal/-a v Božje usmiljenje.
Pepel – simbol človekove pokore, spokorjenosti, želje spremeniti kaj v življenju, morda celo spremeniti kakšno področje v življenju.
Morda se niti ne zavedam, da hodim napak, morda pa že dolgo časa vem, da moram kaj spremeniti – pa niti ne upaš, da je sploh mogoče, oz. nikdar se ne obrneš na Kristusa, ki ti v tem želi pomagati.
Vir
1 Mz 3,19
V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.
Po letu 1091 je Cerkev postavila začetek postnega časa na pepelnično sredo. Protiutež temu je tudi nastal pust. Prej pusta niso poznali. Podobno je poznano že prej in v stari zavezi zasledimo, da so se ljudje oblekli v raševino in se potresli z pepelom:
1 Mz 37,34
In Jakob je pretrgal svoja oblačila, si ogrnil ledja z raševino in dolge dneve žaloval za sinom.
Joz 7,6
Józue je tedaj raztrgal svoja oblačila. Padel je z obrazom na zemljo in tako ostal pred GOSPODOVO skrinjo do večera, on in Izraelovi starešine; in potresali so si pepel na glave.
Pepeljenje se opravlja v obliki križa, križ pa je znamenje premagane smrti (Jezusova smrt na križu). Pepeljenje nas spominja, da smo zapisani smrti, spokornost pa je prvi korak na poti k vstajenju. S pepelnico se začenja postni čas, v katerem moramo odmreti grehu in se pripraviti, da s Kristusom vstanemo k novemu življenju. Postni čas pa traja od pepelnične srede 40 dni do Velike noči.
POSTNA POSTAVA
Pepelnična sreda in veliki petek sta dneva posta in zdržka mesa. Vsi, ki so dopolnili osemnajsto leto in še niso stari šestdeset let, so se dolžni postiti.
Strogi post je na pepelnično sredo in na veliki petek. Ta dva dneva se le enkrat na dan najemo do sitega in se zdržimo mesnih jedi.
Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Na vse druge petke v letu, razen na praznike, je mogoč zdržek mesa nadomestiti s kakšnim drugim dobrim delom (spodaj našteta). V postnem času je priporočljivo, da katero od spodaj naštetih stvari dodamo zdržku mesa:
-molitev: npr. udeležba pri sv. maši; osebna ali družinska molitev; obisk cerkve ali kapele; branje Svetega pisma; molitev križevega pota ipd.
-post: poleg zdržka mesa so še druge možnosti: vzdržek od sladkarij in poobedkov; zdržek od kave ali kajenja; zdržek od televizije, računalnika in namesto tega več časa posvetiti stikom z bližnjimi; omejitev v hrani in pijaci, z namenom, da prihranjeno namenimo revnim, ipd.
-pomoč drugim: npr. posebna skrb za koga v bližini, ki je ostarel, bolan, osamljen, reven ipd.
Postni čas je čas pokore. V tem obdobju za nas verne velja spodbuda k poglobljeni molitvi in ljubezni do bližnjega; k zatajevanju samega sebe.
Vir
Views: 771
V Firencah (v Etrúriji), blažena Marija od Jezusa (Emilija) d‘Oultremont, ki se je v Belgiji kot mati štirih otrok, ko je postala vdova, ne da bi ob tem najmanj zanemarila materinske dolžnosti, izročila ustanovitvi in vodstvu Družbi Sester od Marije Zadoščevalke in premagala veliko grenkosti z zaupanjem v Božjo pomoč. Pobožno je zaključila zemeljsko popotovanje proti domovini.
Vir
Views: 10
»Rodil se je leta 1900 v veliki družini, s katero je vse življenje ostal v tesnem stiku. V Limburgu je prišel v stik s palotinci, ki so leta 1890 začeli z misijonom v Kamerunu, ki je bil tedaj nemška kolonija. V Richardu je rasla želja, da bi postal misijonar, zato je leta 1912 vstopil v malo semenišče palotincev. Po mašniškem posvečenju leta 1925 je začel z delom učitelja in vzgojitelja v šolah, ki jih je vodil njegov red. Leta 1937 so ga zaradi pridig, v katerih je nasprotoval vojni in nacizmu, ovadili gestapu. Večkrat so ga opozorili in tudi zaprli, nazadnje leta 1943, po pridigi med velikonočnim tridnevjem. Julija 1943 je bil prepeljan v Dachau, v barako št. 26, kjer so bili duhovniki. Tam je nadaljeval s svojim duhovniškim poslanstvom, kolikor je bilo v danih razmerah mogoče. Ko je v koncentracijskem taborišču konec leta 1944 izbruhnila epidemija pegavice, se je Henkes prostovoljno zaprl v eno izmed barak s kaznjenci, da jim je pomagal, na koncu pa je tam tudi sam umrl.«
»Vera je bila tista, ki je novega blaženega vodila pri obsojanju zločinov nacistov. Ta vera lahko pomaga tudi nam razumevati in prepoznavati nečloveške protikrščanske ideologije ter se jim zoperstaviti. Življenje in smrt p. Henkesa kažeta, da je mogoče tudi v trenutku in kraju velikega zatiranja ostati ljudje, in to ljudje Boga. Beatifikacija je potekala dan po prazniku povišanja svetega Križa. Tudi to sovpadanje lahko razumevamo v luči dejstva, da križ vedno ostaja kot oporna točka, kot luč, kot vodnik, ki ga je potrebno imeti vedno pred očmi.«
Vir
»Sprva sem še molil, da bi bil izpuščen, potem pa sem se boril sam s sabo, da bi, tudi če bi moral iti v koncentracijsko taborišče, rekel tako, kot sem rekel ob aretaciji: ‘Bogu hvala.’ Navsezadnje morem sedaj to, kar sem drugim oznanjal na duhovnih vajah, tudi sam v praksi uresničiti. Gospod me je vse do zdaj varoval, zato se ne smem bati prihodnosti. Bog mi bo zagotovo dal svojo milost. Pravzaprav moramo duhovniki v času, ki ga živimo, slediti Odrešeniku v Getsemani in morda tudi na Golgoto.«
Ime: Zloženo je iz starovisokonemških besed richi »mogočen, silen; knez« in hart »močen, drzen«.
Rojen: 26. maja 1900.
Kraj rojstva: Vas Ruppach v škofiji Limburg v Nemčiji.
Umrl: 22. februarja 1945.
Kraj smrti: Koncentracijsko taborišče Dachau na Bavarskem v Nemčiji.
Družina: Bil je deveti od trinajstih otrok v družini. Oče Peter je bil kamnosek, mati Ana Katarina, odločna in pobožna žena, pa je skrbela za vzgojo otrok. Richard je moral kot otrok veliko pomagati doma in na polju.
Poklic: V Limburgu je prišel v stik s palotinci, ki so imeli misijon v Kamerunu. Bil je nadušen nad njihovim delom in želel je tudi sam postati misijonar. Leta 1912 je zato vstopil v njihovo malo semenišče v Vallendar-Schönstattu, leta 1919 pa začel noviciat v Limburgu in tam doštudiral.
Posvečenje: 6. junija 1925 je bil v Limburgu posvečen v duhovnika.
Skupnost: Palotince je leta 1835 ustanovil sveti Vincencij Pallotti, ki je okoli sebe zbral skupino duhovnikov in laikov, da bi pomagali revnim, bolnim in obrobnim. Ustanavljal je sirotišnice, dobrodelne ustanove in zavetišča. V 45 državah deluje danes okoli 2.000 njihovih članov.
Poslanstvo: Po posvečenju je deloval kot učitelj in študentski duhovnik v Vallendar-Schönstattu, od leta 1931 pa v Šleziji. Bil je cenjen tudi kot potujoči pridigar in voditelj duhovnih vaj.
Nacizem: V svojih pridigah je vedno bolj kritiziral in obsojal nacistični režim, zlasti zaradi pobojev invalidov, umorov in drugih grozodejstev.
Zapor: 7. marca 1937 so ga aretirali, a ga kmalu spustili, aprila 1943 pa znova aretirali, zaprli in poslali v Dachau.
Dachau: Tu je živel v duhovniški baraki in hodil na prisilno delo, obenem skrbel za Čehe in jim naskrivaj pridigal v baraki št. 17. Ko je tam konec leta 1944 izbruhnila epidemija tifusa, se je prostovoljno dal zapreti skupaj z obolelimi, da bi jim lahko še naprej služil in skrbel za umirajoče. Na koncu se je tudi sam okužil in umrl.
Goduje: 22. februarja.
Beatifikacija: Papež Frančišek ga je 15. septembra 2019 razglasil za blaženega.
Vir
Views: 1
Imena: Marjeta Marija, Marjeta, Marija, Margareta, Marjetka, Marjetica…
V italijanski pokrajini Toskana, blizu meje z Umbrijo, se je v trinajstem stoletju (poleg Frančiška in Klare) rodila še ena svetnica »svetovnega formata«, ki je pustila globoke sledove v krščanski duhovnosti. Mariji Kortonski življenje ni prizanašalo: rodila se je sicer v ljubečem domu, a je po smrti matere mačeha ni prenašala. Zrasla je v prelepo, a precej lahkoživo in uporniško dekle. Z osemnajstimi leti je z ljubimcem pobegnila od doma in devet let živela na njegovem gradu. Ker se ni hotel z njo poročiti, se je sicer pogosto borila s svojo vestjo, a ni imela moči, da bi začela živeti drugače. Spreobrnjenje je bilo kruto: mladega graščaka so umorili roparji, doma ni bila zaželena, zato je stopila na trdo pot pokore. Po mnogih preizkušnjah je postala frančiškanska tretjerednica, oblekla je spokorno obleko in 29 let delala hudo pokoro. Njena spokornost je bila združena z globokim premišljevanjem Kristusovega trpljenja, z molitvijo in veliko ljubeznijo do bližnjega. Deležna je bila izrednih mističnih milosti. V zamaknjenjih se je pogovarjala z Jezusom, ki jo je vso prežaril in razsvetlil.
»Nikar se mi ne odkrivajte! Nisem vredna vaših pozdravov in poklonov! Saj veste, kako živim!« (podložnikom, ki so jo pozdravljali, ko je še živela na gradu)
»Jaz sem njegova hči. Tako je rekel. O neskončna sladkost mojega Boga! O beseda, po kateri sem tako dolgo hrepenela in si jo s tako vztrajnostjo izprosila! Beseda, katere sladkost presega vse sladkosti! Morja veselja! Moja hči! To je moj Bog, ki je to rekel! Moja hči! To je Jezus, ki me tako imenuje!«
V njenih mističnih pogovorih jo Gospod takole nagovarja in spodbuja:
»Nekoč si imela navado, da si s solzami razodevala bolečino, ki si jo občutila ob pogledu na moje trpeče telo. Zdaj jih iz strahu pred govoricami zadržuješ in molčiš, da ljudje ne bi mislili, da iščeš prazno slavo. Pojdi in se razjokaj ob mojih nogah. Svoje bolečine ne skrivaj!«
»Hči moja, prejemaj me bolj pogosto, kakor imaš navado. Saj te je ravno pobožno uživanje mojega telesa napravilo vredno, da si prejela tako velike darove raznovrstnih milosti. Sveto obhajilo je velik vir tvojega zveličanja in tvoje tolažbe … Hči moja, ne odteguj se zakramentu mojega telesa! Tvoje srce je grehov očiščeno. Zato ti ukazujem: Ne boj se me prejeti vsak dan, ko mi pripraviš ponižno in pobožno v svoji duši kraj počitka.«
»Naredil te bom za ogledalo grešnikov. Na tebi bodo najbolj zakrknjeni spoznali, kako rad sem usmiljen do njih, da bi jih rešil. Ti si lestev za grešnike, da bodo prišli k meni po tvojem zgledu. Moja hči, postavil sem te kot luč sredi teme, kot novo zvezdo, ki jo dajem svetu, da bo prinesla slepim luč, da bo tiste, ki so zašli, spet pripeljala nazaj in vzdignila tiste, ki so klonili pod bremenom svojih grehov. Ti si pot obupanih, glas usmiljenosti … Ti mi boš mreža, s katero bom lovil ribe, ki plavajo v valovih sveta. Storil bom, kar ti obetam, ne le zaradi tebe, ampak zaradi svojega ljudstva, da ga po tebi privedem k sebi.«
»Spovednik ti je prepovedal, da bi mu pošiljala toliko moških in žensk, ki so jih spreobrnile tvoje besede in solze. Govoril ti je, da ne more očistiti toliko hlevov v enem dnevu. Povej mu, da on med spovedjo ne čisti hlevov, ampak pripravlja v dušah spovedancev bivališče zame.«
Sveta Marjeta Marija Kortonska, spokornica, frančiškanska tretjerednica, goduje 22. februarja.
Zavetnica: Cortone, spokornic in spokornikov, spreobrnjenih prostitutk, potepuhov in klatežev
Atributi: rožni venec za pasom, knjiga, mrtvaška glava, bič
Ime: Latinsko ime Margarita povezujejo z grško besedo margarites »biser«. Od tod tudi južnoslovansko ime Biserka.
Rodila se je leta 1247 v Lavianu v Toskani v Italiji, umrla pa 22. februarja 1297 v Cortoni, prav tako v Italiji.
Družina: Rodila se je v preprosti kmečki družini. Njena mati je bila zelo pobožna, a ji je, ko je Margareta imela sedem let, umrla, oče pa se je drugič poročil.
Razmere: Mačeha je ni marala, bila je prepuščena sama sebi, tako da se je pri sedemnajstih letih dala zapeljati mlademu graščaku Arseniju iz Muntepulciana. Rodila mu je sina in bila devet let njegova ljubica.
Spreobrnitev: Margaretin ljubimec je šel nekoč po opravkih na pot; čez nekaj dni pa je prišel njegov psiček sam domov. Pred Margareto je skakal, cvilil in jo vlekel za rob obleke, dokler mu ni sledila v gozd in na nekem kraju, kjer je začel pes kopati, našla gnilo in črvivo truplo svojega »partnerja«. Margareto je prizor tako pretresel, da je iz dna duše zavpila: »Nesrečnež, kje je zdaj tvoja duša!«
Mistična doživetja: V zamaknjenih in mističnih pogovorih z Jezusom je bila deležna izrednih milosti doživetja,:vrstile pa so se tudi preizkušnje.
Skupnost: Po spreobrnitvi je Margareta zaprosila za sprejem v Frančiškov tretji red, a je bila tja sprejeta šele po treh letih trdega spokornega življenja. Sama je nato v Cortoni ustanovila zavetišče za revne in bolne, skupnost sester tretjega reda, ki so jih imenovali tudi »uboge«, ter bratovščino Naše ljube Gospe.
Vzdevek: Kot spokorna tretjerednica je dobila vzdevek: frančiškanska Magdalena.
Zavetnica: Častijo jo kot zavetnico Cortone, spokornic in spokornikov, spreobrnjenih prostitutk, potepuhov in klatežev; priporočajo se ji po krivem obdolženi, brezdomci, tisti, ki so zgodaj izgubili starše, nezakonske matere, babice; je tudi zavetnica proti duševnim boleznim, norosti, skušnjavam na področju spolnosti.
Upodobitve: Upodobljena je v obleki tretjerednice frančiškanskega reda, s križem v roki in orodjem, s katerim so mučili Kristusa, z rožnim vencem za pasom, s knjigo, mrtvaško glavo in bičem. Upodabljajo jo tudi, kako ji angeli kažejo nebeško luč, ali s psom.
Pri nas: Že v 18. stoletju je v slovenščini v knjižici “Spokorjenje ene imenitne grešnice” izšla njena zgodba in bila večkrat ponatisnjena.
Grob: Pokopali so jo v samostanski cerkvi spokornih sester v Cortoni. Na njenem grobu se je zgodilo več čudežev, ko pa so po mnogih letih odkopali njeno truplo, so ga našli nestrohnjeno.
Beatifikacija: Za blaženo jo je leta 1515 razglasil papež Leon X., za svetnico pa 16. maja 1728 papež Benedikt XIII.
Goduje: 22. februarja, v koledarju Frančiškovih redov pa 16. maja.
Vir
Devet let grešnega razmerja z mladim plemičem, ki je kljub prošnjam ni hotel poročiti, je zaznamovalo vse življenje te, ene izmed največjih spokornic vseh časov. Devetindvajset let je delala pokoro za nekaj, kar dandanes človek težko razume. Prav v tej svoji veliki spokornosti pa je postala vzornica in priprošnjica mnogim, ki iskreno iščejo izhod iz svojega žalostnega grešnega stanja.
Ime: Latinsko ime Margarita povezujejo z grško besedo margarites »biser«. Od tod tudi južnoslovansko ime Biserka.
Rodila se je leta 1247 v Lavianu v Toskani v Italiji, umrla pa 22. februarja 1297 v Cortoni, prav tako v Italiji.
Družina: Rodila se je v preprosti kmečki družini. Njena mati je bila zelo pobožna, a ji je, ko je Margareta imela sedem let, umrla, oče pa se je drugič poročil.
Razmere: Mačeha je ni marala, bila je prepuščena sama sebi, tako da se je pri sedemnajstih letih dala zapeljati mlademu graščaku Arseniju iz Muntepulciana. Rodila mu je sina in bila devet let njegova ljubica.
Spreobrnitev: Margaretin ljubimec je šel nekoč po opravkih na pot; čez nekaj dni pa je prišel njegov psiček sam domov. Pred Margareto je skakal, cvilil in jo vlekel za rob obleke, dokler mu ni sledila v gozd in na nekem kraju, kjer je začel pes kopati, našla gnilo in črvivo truplo svojega »partnerja«. Margareto je prizor tako pretresel, da je iz dna duše zavpila: »Nesrečnež, kje je zdaj tvoja duša!«
Mistična doživetja: v zamaknjenih in mističnih pogovorih z Jezusom je bila deležna izrednih milosti doživetja,:vrstile pa so se tudi preizkušnje.
Skupnost: Po spreobrnitvi je Margareta zaprosila za sprejem v Frančiškov tretji red, a je bila tja sprejeta šele po treh letih trdega spokornega življenja. Sama je nato v Cortoni ustanovila zavetišče za revne in bolne, skupnost sester tretjega reda, ki so jih imenovali tudi »uboge«, ter bratovščino Naše ljube Gospe.
Vzdevek: Kot spokorna tretjerednica je dobila vzdevek: frančiškanska Magdalena.
Zavetnica: Častijo jo kot zavetnico Cortone, spokornic in spokornikov, spreobrnjenih prostitutk, potepuhov in klatežev; priporočajo se ji po krivem obdolženi, brezdomci, tisti, ki so zgodaj izgubili starše, nezakonske matere, babice; je tudi zavetnica proti duševnim boleznim, norosti, skušnjavam na področju spolnosti.
Upodobitve: Upodobljena je v obleki tretjerednice frančiškanskega reda, s križem v roki in orodjem, s katerim so mučili Kristusa, z rožnim vencem za pasom, s knjigo, mrtvaško glavo in bičem. Upodabljajo jo tudi, kako ji angeli kažejo nebeško luč, ali s psom.
Pri nas: Že v 18. stoletju je v slovenščini v knjižici Spokorjenje ene imenitne grešnice izšla njena zgodba in bila večkrat ponatisnjena.
Grob: Pokopali so jo v samostanski cerkvi spokornih sester v Cortoni. Na njenem grobu se je zgodilo več čudežev, ko pa so po mnogih letih odkopali njeno truplo, so ga našli nestrohnjeno.
Beatifikacija: Za blaženo jo je leta 1515 razglasil papež Leon X., za svetnico pa 16. maja 1728 papež Benedikt XIII.
Goduje: 22. februarja, v koledarju Frančiškovih redov pa 16. maja.
Vir
V Kortóni (v Toskani), sveta Marjeta, ki je bila zaradi smrti ljubimca silno prizadeta in je oprala madeže mladosti. Sprejeta je bila v Tretji red svetega Frančiška. Prešla je k čudoviti kontemplaciji nebeških reči, okrašena od Boga z višjimi darovi.
Vir
Views: 90
