Japonski mučenec Diogo (Diego) Carvalho (1578–1624) se vrnil na Japonsko po izgonu misijonarjev leta 1614. Oskrboval je katoličane rudarje na mrzlem otoku Hoddiado na skrajnem severu Japonske. Po rodu je bil Diogo iz Coimbre na Portugalskem. Leta 1594 je vstopil k jezuitom in študiral v Goi in Macau, kjer je bil leta 1608 tudi posvečen v duhovnika. Naslednje leto je odšel na Japonsko. Prvo leto se je učil jezika, nato pa je štiri leta brez težav oznanjal evangelij, vse dokler ni šogun Ijejasu izdal dekret o izgonu vseh misijonarjev. Skupaj z okoli 100 jezuiti so Dioga odpeljali v Macao. Njegovo srce pa je ostalo na Japonskem, kamor se je vrnil leta 1616. Pozneje se je preselil na sever, da bi pomagal beguncem, ki so tja bežali zaradi preganjanja. Deloval je predvsem med delavci v rudniku srebra v okrožjih Ošu in Deva. Življenjske razmere so bile zelo težke, imel pa je lep uspeh pri delu.
Decembra 1623 je delal v Mivakeju, ko je tudi krajevni princ pričel preganjati kristjane in ukazal vojakom, naj usmrtijo vsakogar, ki se ne bo hotel odpovedati krščanstvu. Ko je guverner iz Sendaija izvedel za patra Carvalho, ga je pričel iskati. Jezuit pa je s skupino šestdesetih krisjanov pobegnil v samotno dolino. Na žalost so njihove sledi v snegu pripeljale za njimi tudi vojake. Diogo se je predal, da bi s tem omogočil rešitev drugim kristjanom. Tako mu je uspelo rešiti vse druge, razen dvanajstih spremljevalcev. Sedem dni so morali pešačiti po mrzli pokrajini Sendai. Dva, ki sta omagala, so na mestu usmrtili. Ostalim so po prihodu v mesto dali komaj dovolj hrane za preživetje en mesec dni dolgega zapora. Mučeništvo so prestajali zaradi mraza. Reka Hirose je tekla mimo trdnjave, kjer so bili zaprti. Na obrežju so vojaki izkopali luknjo in jo napolnili z ledeno mrzlo vodo. Zapornike so prisili najprej gole sedeti v mrzli vodi, nato pa stati na vetru. Obljubljali so jim, da bodo prenehali z mučenjem, če se odpovejo krščanstvu. Nobeden se ni, zato pa sta mraz in veter počasi končala njihova življenja. Diogo je umrl kot zadnji. Prestajal je trpljenje še pozno v noč, ko je tudi on umrl. Imena njegovih spremljevalcev so ostala neznana. Zato jih tudi niso mogli skupaj z njim razglasiti za blažene.
Goduje 22.februarja, ponekod 7. julija.
Vir
V mestu Sendai (na Japonskem), blaženi Dídak Carvalho, duhovnik iz Družbe Jezusove, mučenec, ki je z več tovariši, po krivicah, ječah in mučnih potovanjih, slednjič na koncu zime v muki vode, ki je postala led, v neustrašni veri priznal Kristusa. Vir
Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Stol sv. Petra, to je službeni sedež, s katerega naj bi bil po pripovedi Peter kot rimski škof učil krščansko občino v prestolnici rimske države, se še danes hrani v vatikanski baziliki. Vdelan je v bronast prestol, ki ga nosijo kipi štirih cerkvenih očetov: Ambroža in Avguština, Atanazija in Janeza Zlatoustega. Dva predstavljata zahodne cerkvene učitelje, dva vzhodne, vsi štirje pa učiteljsko službo v Cerkvi, ki jo vodi sv. Peter, prvi papež. Seveda je ta častitljivi sedež samo simbol, da je Peter imel nazadnje svoj škofijski sedež v Rimu.
Že v 4. stoletju so marsikje obhajali spomin na ustanovitev tega škofijskega sedeža. V Rimu so ob tej priložnosti posebej poudarjali izredno odliko Petrovega sedeža, da je Kristus sam dal Petru najvišjo oblast v Cerkvi. Spomin na to se omenja za dan 22. februarja. S tem so verjetno želeli zabrisati vpliv starega osemdnevnega poganskega spomina mrtvih, ki se je prav 22. februarja končalo z veseljačenjem. Na frankovskem ozemlju pa so praznovali spomin na podelitev ključev nebeškega kraljestva apostolu Petru 18. januarja. Zgodilo se je celo, da je praznik 18. januarja postal širše znan kakor 22. februarja. Datum je bil primernejši, ker so v postu vsa svetniška praznovanja morala odpasti. Da bi oba dneva prišla znova do veljave, je papež Pavel IV. leta 1558 določil, naj se 18. januarja praznuje spomin na sedež sv. Petra v Rimu, 22. februarja pa spomin na Petrov sedež v Antiohiji. Tega so proslavljali tudi na Vzhodu; sv. Janez Zlatousti je na primer imel bivanje sv. Petra v Antiohiji posebno v časteh. Ker pa je za vso Cerkev pomemben spomin na to, da je Kristus sezidal svojo Cerkev na Petru-Skali in ga s tem postavil za vrhovnega pastirja vse svoje črede, je od leta 1960 praznik namenjen samo temu spominu. Odslej ni več vezan na noben kraj, čeprav vemo, da je Peter »oblast ključev« izvajal najprej v Jeruzalemu, nato nekaj časa v Antiohiji in nazadnje v Rimu.
Praznika se spominjamo 22. februarja.
Praznik sedeža apostola Petra nas spominja na učiteljsko oblast Kristusovega namestnika. Katekizem nas uči: »To učiteljstvo mora varovati Božje ljudstvo pred odkloni in oslabitvami ter mu zagotavljati objektivno možnost, da izpoveduje brez zmote pristno vero,« tako da »Božje ljudstvo ostane v resnici, ki osvobaja « (KKC 890). »Kako blagoslovljena je rimska Cerkev, ki so jo apostoli napolnili z vsem svojim naukom in tudi s svojo krvjo«
(Tertulijan). »Petrov sedež ponazarja papeževo poslanstvo kot pastirja vsega Božjega ljudstva. S tem praznovanjem mu pripisujemo velik duhovni pomen in ga sprejemamo kot privilegirano znamenje Božje ljubezni« (Papež Benedikt XVI.). »Morda bi bilo koristno, če bi se vsakemu kristjanu in še bolj vsakemu duhovniku vsaj enkrat v življenju sanjalo, da je on papež, ter da bi se iz te nočne more zbudil ves prepoten od muke« (Ronald Knox).
Kakor so po Gospodovi določitvi sveti Peter in drugi apostoli en sam apostolski zbor, tako so na podoben način povezani med seboj rimski škof, Petrov naslednik, in (drugi) škofje, nasledniki apostolov. Že prastari običaj, da so po vsem svetu postavljeni škofje bili v občestvu med seboj in z rimskim škofom povezani z vezjo edinosti, ljubezni in miru, in prav tako sestajanje koncilov, na katerih so po skrbnem razgovarjanju in posvetovanju z mnogimi vse važnejše stvari skupno urejali – oboje je priča za zborno naravo in zborni značaj škofovskega reda. To jasno potrjujejo tudi vesoljni cerkveni zbori, ki so se vršili v teku stoletij. In prav to nakazuje že sam zdavnaj uvedeni običaj, da je treba poklicati več škofov, ki naj bi sodelovali pri povzdignjenju novega izbranca k službi najvišjega duhovništva. Ud škofovskega zbora postane kdo v moči zakramentalnega posvečenja in po hierarhičnem občestvu z glavo in udi zbora.
Zbor ali telo škofov pa ima oblast le, če ga pojmujemo kot povezanega z rimskim škofom. Petrovim naslednikom, kot glavo zbora, in tako, da ostane neokrnjena oblast prvenstva Petrovega naslednika nad vsemi, bodisi pastirji bodisi verniki. Rimski škof ima namreč v Cerkvi v moči svoje službe kot Kristusov namestnik in pastir vse Cerkve polno, vrhovno in vesoljno oblast nad Cerkvijo in more to oblast vedno svobodno izvrševati. Red škofov, ki v učiteljstvu in pastirskem vodstvu nasleduje zboru apostolov in v katerem se neprestano ohranja apostolski zbor, pa je skupaj s svojo glavo, rimskim škofom, in nikoli ne brez njega, tudi nosilec vrhovne in polne oblasti nad vso Cerkvijo. Vendar more to oblast izvrševati le v soglasju z rimskim škofom. Gospod je edinole Simona postavil za skalo in ključarja Cerkve (prim. Mt 16,18–19) in ga določil za pastirja vse svoje črede (prim. Jn 21,15 sl.); znano pa je, da je bila služba zavezovanja in razvezovanja, ki je bila dana Petru (Mt 16,19), podeljena tudi zboru apostolov, povezanemu s svojo glavo (Mt 18,18; 28,16–20).
Dogmatična konstitucija 2. vatikanskega koncila o Cerkvi, 22. Vir
Danes v Katoliški cerkvi obhajamo praznik sedeža apostola Petra. Kaj to pomeni in zakaj bi sedež, stol, potreboval svoj praznik?
22. februarja je v koledarju praznik sedeža apostola Petra. Na ta dan bronasti kip sv. Petra v vatikanski baziliki vsako leto oblečejo v slovesna papeška oblačila, sedež pa okrasijo. Zakaj takšna pozornost sedežu, (pre)stolu? Poglejmo tja, kamor zadeva sega.
Posebna naloga za enega od apostolov
Jezusovi učenci, apostoli, so sestavljali poseben zbor, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »dvanajsteri«. Temu zboru kot celoti je Jezus zaupal oznanjevanje in širjenje Božjega kraljestva, nalogo posvečevati ljudi in voditi njegovo Cerkev. Med apostoli je dal posebno nalogo enemu – Petru. Jezus je Petru (tedaj Simonu) spremenil ime, kar pomeni, da ga je izbral za pomembno poslanstvo. To Petrovo prednost utemeljuje njegova izpoved vere pri Cezareji Filipovi: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« (Mt 16,16)
Peter, ključar?
Jezus je Petru zaupal celo »ključe nebeškega kraljestva«: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 16,19) Oblast ključev je veliko več kot služba ključarja. Ključi kraljestva pomenijo oblast kraljevega namestnika v odsotnosti vladarja. Jezus je torej Petru nakazal, da bo po njegovem odhodu s tega sveta prav on postal njegov namestnik. Dal mu je tudi oblast »zavezovanja« in »razvezovanja«, ki pomeni: kar bo Peter v skladu s Kristusovo voljo ukazal ali prepovedal, to bo ukazano oz. prepovedano tudi v nebesih.
Dvojni pomen praznika
Te Petrove službe se Cerkev spominja s praznikom sedeža apostola Petra, ki nosi dvojni pomen. Najprej se dejansko nanaša na sedež ali prestol, na katerem je apostol Peter sedel kot prvi papež. Uradniki v Rimskem cesarstvu so namreč sedeli na »prestolih«, kadar so nadzirali sodbe ali sodelovali na uradnih slovesnostih. Ker je izhajalo iz Rimskega cesarstva, so to izročilo prevzeli tudi v rimskokatoliški Cerkvi. Škofje, denimo, imajo še danes poseben »prestol«, na katerem sedijo med bogoslužnimi slovesnostmi v svoji »stolni« cerkvi. Prestol izraža škofovsko oblast nad določeno pokrajino in škofa povezuje z naslednikom apostola Petra, papežem.
Na današnji praznik oltar sedeža (katedre) apostola Petra v vatikanski baziliki sv. Petra krasi sto sveč.
Današnji praznik pa se nanaša tudi na duhovno oblast, ki jo je Petru podelil Jezus. Izročilo pravi, da je 22. februarja obletnica Jezusovih besed: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala« (Mt 16,18). Papež Benedikt XVI. je pri duhovni razsežnosti današnjega praznika poudarjal, da je Jezus Petra izbral kot skalo, na kateri bo sezidal svojo Cerkev (gl. Mt 16,18). Njegov sedež tako predstavlja poslanstvo, ki mu ga je zaupal Jezus: naj varuje njegovo čredo. Današnji praznik je torej treba prepoznavati v luči Božje ljubezni, ljubezni »Dobrega pastirja, ki je želel zbrati vso svojo Cerkev in jo popeljati po poti odrešenja«.
Molimo za papeža
Sedeža torej ne praznujemo le kot materialni predmet, temveč zlasti zaradi osebe, ki je na tem sedežu sedela, in zaradi duhovne avtoritete, ki jo je Petru zaupal Jezus Kristus. Če je bil Peter nekakšen namestnik Jezusa Kristusa, pa je naslednik sv. Petra papež.
Vsak papež je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, potem je patriarh Zahoda, se pravi latinskega dela Cerkve, pripada pa mu še tretja služba: nasledstvo apostola Petra in s tem od Gospoda postavljena služba prvenstva nad vso Cerkvijo. Za katoličane je tako danes predvsem dan molitve za papeža: za njegovo modrost, svetost in zdravje. Molimo, da bi Cerkev resnično vodil po poti, ki pelje h Gospodu. Vir
Praznik Sedeža svetega Petra, kateremu je Jezus rekel: »Ti si Peter skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev«. Na dan, v katerem so imeli Rimljani navado spominjati se svojih rajnih, se slavi sedež tistega apostola, katerega znamenje se slavi na vatikanskem polju, ki predseduje vesoljnemu zboru ljubezni. Vir
Apostoli so sestavljali poseben zbor, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »dvanajsteri«. Kristus je temu zboru kot celoti izročil vodstvo svoje Cerkve, oznanjevanje in širjenje božjega kraljestva, nalogo posvečevati ljudi. Med apostoli je dal posebno nalogo enemu Petru. Te njegove službe se Cerkev spominja z današnjim praznikom, ki nosi ime Sedež apostola Petra.
Že tedaj, ko ga je poklical, je Jezus Petru spremenil ime, kar pomeni, da ga je izbral za pomembno poslanstvo. Uprl je pogled vanj, poroča evangelist Janez, in mu rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter). V evangelijih je Peter 114-krat omenjen na prav poseben način. Utemeljitev za Petrovo prednost je njegova izpoved vere pri Cezareji Filipovi: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus ga je najprej blagroval, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva …« Oblast ključev je mnogo več kot nekakšna služba vratarja. Ključi kraljestva pomenijo oblast kraljevega namestnika v odsotnosti vladarja Jezus je torej Petru obljubil, da bo njegovem odhodu s tega sveta postal njegov namestnik. Dal mu je tudi oblast »zavezovanja« in ‘razvezovanja’, ki pomeni: kar bo Peter v skladu s Kristusovo voljo ukazal ali prepovedal, to bo ukazano ali prepovedano tudi v nebesih. Po vstajenju je Kristus to učiteljsko in vodstveno oblast zavezovanja in razvezovanja izročil vsem apostolom. Drugi vatikanski koncil pravi, da je Kristus apostole postavil kot zbor ali trdno skupnost; na čelo tega zbora pa je dal iz njihove srede izbranega Petra. »Gospod je Cerkev postavil na apostole in sezidal na svetega Petra, njihovega prvaka, glavni vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus.« Vsak Petrov naslednik ali papež je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, potem je patriarh Zahoda, to se pravi latinskega dela Cerkve, končno pa mu pripada še tretja služba nasledstvo apostola Petra in s tem od Gospoda postavljena služba prvenstva nad vso Cerkvijo. Že v 4. stoletju so marsikje slovesno obhajali spomin na ustanovitev škofijskega sedeža. Tako slavje se omenja že v 4. stoletju tudi v Rimu in sicer 22. februarja. Ob tej priložnosti so v Rimu naglašali posebno odliko Petrovega sedeža, ki je v tem, da je sam Kristus dal apostolu Petru najvišjo službo v Cerkvi. V frankovski državi so praznovali spomin na podelitev ključev nebeškega kraljestva apostolu Petru 18. januarja. Papež Pavel IV. je leta 1558 določil, naj se 18. januarja praznuje spomin na sedež svetega Petra v Rimu, 22. januarja pa spomin na Petrov sedež v Antiohiji. Po novem koledarju je ostal samo današnji praznik z imenom Sedež apostola Petra brez omembe kraja. Za verne ljudi je to dan molitve za papeža, vrhovnega pastirja božjega ljudstva. Vir
Eleonora je značilna »predstavnica« tistih svetnikov, ki jih je na oltar s svojim češčenjem »postavilo« ljudstvo. Zdi se, da so ljudje res imeli pravi čut, kajti med temi svetniki so predstavniki vseh stanov: od preprostih in revežev, pa vse do kronanih glav; in teh ni tako malo. Za Eleonoro pravijo njeni življenjepisci, da je že kot otrok imela veder in vesel značaj; bila je pobožna in že v mladih letih je z otroško preprostostjo in iznajdljivostjo rada delila dobrote. Bila je pravi majhen modrijan, saj je imela vseskozi bister um in nenavadno natančen spomin. Pokazala je veliko zrelost na vseh področjih in rada prebirala učene knjige, zato velja za veliko ljubiteljico književnosti. Poročili so je zelo mlado, stara je bila komaj deset let, a mladost in razlika v narodnosti ni bila ovira za medsebojno ljubezen in razumevanje med zakoncema; v zakonu z angleškim kraljem Henrikom III. sta preživela 37 let. Bila je velika opora in spretna svetovalka svojemu mlademu možu, kar je blagodejno vplivalo na napete in anarhične razmere na Angleškem. Zavzemala se je za izboljšanje cerkvenih šol, zidanje novih cerkva in samostanov, predvsem pa za dobrodelnost, s čimer se je ljudstvu tudi najbolj prikupila. Sama je obiskovala in negovala bolnike po revnih kočah ter delila siromakom kruh in juho. Znala pa je tudi vladati, saj je z modrostjo opravljala dolžnosti svojega vladarskega stanu, pridobila si je npr. velike zasluge za napredek književnosti in znanosti. Njena napaka je bila morda le prevelika naklonjenost rojakom, ki so v Angliji množično prevzemali pomembne službe (četudi so bili zanje usposobljeni). Zdi se, da je tudi to pripomoglo k uporu, do katerega je v kraljestvu prišlo leta 1261. V odločilni bitki je bil leta 1264 ujet tudi kralj Henrik III., a ga je Eleonora po enem letu osvobodila in spet zavladala, ob pomoči papeževega legata, ter se trudila, da temeljito popravi svoje prejšnje napake. To ji je tudi uspelo, saj si je znova pridobila spoštovanje in ljubezen svojega ljudstva. Po moževi smrti, potem ko je uvedla svojega sina Edvarda I. v kraljevske posle, se je odpovedala vsem častem, zapustila dvor in oblekla redovno haljo benediktink v samostanu Amesbury.
Tu je v miru, študiju, molitvi in pokori preživela še petnajst let vse do svoje smrti.
Ime: Ime Eleonora je arabskega izvora, izhaja iz imena Ellinor, kar je v prvotnem pomenu »Bog je moja svetloba«; podobno pa v grščini eleos pomeni »usmiljenje, milosrčnost«.
Rodila se je leta 1222 v Franciji, umrla pa 25. junija 1291 v Amresburyju v Angliji.
Družina: Bila je hči provansalskega grofa Rajmunda Berengarja IV. in Beatrike Savojske. Poročila se je z angleškim kraljem Henrikom III. in postala mati kralja Edvarda I.
Zavetnica: nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo jo, kako kleče (pred oltarjem) moli rožni venec. Ponekod ima ob sebi še kraljevske insignije (krona, žezlo, hermelin).
Goduje: 21. februarja, ponekod 25. junija Vir
Tehnično shranjevanje ali dostop je potreben za zakonit namen shranjevanja nastavitev, ki jih naročnik ali uporabnik ni zahteval.
Statistični
Tehnično shranjevanje ali dostop, ki se uporablja izključno v statistične namene.The technical storage or access that is used exclusively for anonymous statistical purposes. Without a subpoena, voluntary compliance on the part of your Internet Service Provider, or additional records from a third party, information stored or retrieved for this purpose alone cannot usually be used to identify you.
Marketing
The technical storage or access is required to create user profiles to send advertising, or to track the user on a website or across several websites for similar marketing purposes.
Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Na frankovskem ozemlju pa so praznovali spomin na podelitev ključev nebeškega kraljestva apostolu Petru 18. januarja. Zgodilo se je celo, da je praznik 18. januarja postal širše znan kakor 22. februarja. Datum je bil primernejši, ker so v postu vsa svetniška praznovanja morala odpasti. Da bi oba dneva prišla znova do veljave, je papež Pavel IV. leta 1558 določil, naj se 18. januarja praznuje spomin na sedež sv. Petra v Rimu, 22. februarja pa spomin na Petrov sedež v Antiohiji. Tega so proslavljali tudi na Vzhodu; sv. Janez Zlatousti je na primer imel bivanje sv. Petra v Antiohiji posebno v časteh. Ker pa je za vso Cerkev pomemben spomin na to, da je Kristus sezidal svojo Cerkev na Petru-Skali in ga s tem postavil za vrhovnega pastirja vse svoje črede, je od leta 1960 praznik namenjen samo temu spominu. Odslej ni več vezan na noben kraj, čeprav vemo, da je Peter »oblast ključev« izvajal najprej v Jeruzalemu, nato nekaj časa v Antiohiji in nazadnje v Rimu.
Eleonora je značilna »predstavnica« tistih svetnikov, ki jih je na oltar s svojim češčenjem »postavilo« ljudstvo. Zdi se, da so ljudje res imeli pravi čut, kajti med temi svetniki so predstavniki vseh stanov: od preprostih in revežev, pa vse do kronanih glav; in teh ni tako malo. Za Eleonoro pravijo njeni življenjepisci, da je že kot otrok imela veder in vesel značaj; bila je pobožna in že v mladih letih je z otroško preprostostjo in iznajdljivostjo rada delila dobrote. Bila je pravi majhen modrijan, saj je imela vseskozi bister um in nenavadno natančen spomin. Pokazala je veliko zrelost na vseh področjih in rada prebirala učene knjige, zato velja za veliko ljubiteljico književnosti. Poročili so je zelo mlado, stara je bila komaj deset let, a mladost in razlika v narodnosti ni bila ovira za medsebojno ljubezen in razumevanje med zakoncema; v zakonu z angleškim kraljem Henrikom III. sta preživela 37 let. Bila je velika opora in spretna svetovalka svojemu mlademu možu, kar je blagodejno vplivalo na napete in anarhične razmere na Angleškem. Zavzemala se je za izboljšanje cerkvenih šol, zidanje novih cerkva in samostanov, predvsem pa za dobrodelnost, s čimer se je ljudstvu tudi najbolj prikupila. Sama je obiskovala in negovala bolnike po revnih kočah ter delila siromakom kruh in juho. Znala pa je tudi vladati, saj je z modrostjo opravljala dolžnosti svojega vladarskega stanu, pridobila si je npr. velike zasluge za napredek književnosti in znanosti. Njena napaka je bila morda le prevelika naklonjenost rojakom, ki so v Angliji množično prevzemali pomembne službe (četudi so bili zanje usposobljeni). Zdi se, da je tudi to pripomoglo k uporu, do katerega je v kraljestvu prišlo leta 1261. V odločilni bitki je bil leta 1264 ujet tudi kralj Henrik III., a ga je Eleonora po enem letu osvobodila in spet zavladala, ob pomoči papeževega legata, ter se trudila, da temeljito popravi svoje prejšnje napake. To ji je tudi uspelo, saj si je znova pridobila spoštovanje in ljubezen svojega ljudstva. Po moževi smrti, potem ko je uvedla svojega sina Edvarda I. v kraljevske posle, se je odpovedala vsem častem, zapustila dvor in oblekla redovno haljo benediktink v samostanu Amesbury.