V Rožici (na Poljskem), blaženi Anton Leszczewicz [leščevič], duhovnik in mučenec iz Kongregacije Marijanskih klerikov, ki je bil med vojno v času vojaške okupacije tiste dežele, od preganjalcev Cerkve sežgan zaradi vere v Kristusa.
Vir
Views: 13
sveti Flavijan Carigrajski – patriarh
Bil je patriarh v Carigradu. Zavzemal se je za pravoveren nauk o Jezusu Kristusu. Umrl je po “Razbojniški sinodi” leta 449 zaradi posledic trpinčenja.
S svojim zavračanjem monofizitizma je Flavijan spadal med predhodnike sklepov Kalcedonskega koncila o dveh naravah v Kristusu.
Vir
Spomin svetega Flavijána, carigrajskega škofa, ki je bil z udarci in brcami pretepen od brezbožnega poslanca Dióskura. Izgnan je bil v pregnanstvo, kmalu nato je končal življenje.
Vir
Views: 18
Sedem svetih ustanoviteljev servitov
Svete može, ki so ustanovili red servitov ali služabnikov Device Marije, častimo pod skupnim imenom Sedmeri sveti ustanovitelji servitov. Pod tem imenom jih je papež Leon XIII. leta 1888 prištel med svetnike. Ti sveti možje so bili firenški meščani in trgovci. Po legendi naj bi se imenovali: Bonfilij, Jernej, Janez, Benedikt, Gerardin, Rikover in Aleksij.
Ko je v 13. stoletju Bog poklical te može, so bili hudi časi. Rimskonemški cesar Friderik II. se je vojskoval zoper Cerkev in papeža in evropski svet se je razcepil v dva tabora. Zlasti v Italiji je divjala po vseh večjih mestih vojna med papeževimi (gvelfi) in cesarjevimi privrženci (gibelini). Tedaj se je v Firencah združilo nekaj pobožnih meščanov, med njimi tudi naših sedem svetnikov, v bratovščino v čast božji Materi. Na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1233 so ti možje prav goreče molili. Kar se jim je zazdelo, da slišijo povabilo preblažene Device, naj se odpovedo plemstvu in bogastvu ter se posvete edino Kristusovi službi. Za nasvet so vprašali škofa, nato pa brez odloga razdelili revežem svoje veliko premoženje in oblekli siromašno obleko.
Na mali šmaren istega leta so se umaknili na malo pristavo nedaleč od mesta. Ko so potem od hiše do hiše prosili miloščine, so jih začeli klicati otroci: »Glejte, služabniki Marije Device, služabniki Marije Device!« Zato jih imenujemo kratko »servite« po latinski besedi »servi«, kar pomeni po slovensko »služabniki«.
Njihov zgled je bil za someščane, predvsem imenitne in bogate, živo pričevanje za veljavnost in učinkovitost evangelija.
Spominjamo se jih 17. februarja.
Sedem mož, ki se jih danes spominjamo, je med letoma 1225 in 1227 vstopilo v bratovščino blažene Device v Firencah. Na praznik vnebovzetja so vsi imeli videnje Marije, ki jih je napotila v samoto, v hišo zunaj mesta. V drugem videnju je imela v rokahčrne obleke, angel ob njej pa je imel na zvitku napis »Marijini služabniki «. Tako so dobili redovno obleko in ime. Sprejeli so Vodilo sv. Avguština, Cerkev pa jih je priznala leta 1304. Serviti, kakor se imenujejo, še posebej častijo sedem žalosti blažene Device Marije. So eden od petih izvirnih uboštvenih redov.
Vir
Sedem svetih ustanoviteljev Reda servitov, namreč: Bonfílij, Jernej, Janez, Benedikt, Gerardín, Rikóver in Aléksij, ki so bili prej trgovci v Firencah. Po skupnem sklepu so se izročili blaženi Mariji pri gori Senarium in ustanovili red po pravilu svetega Avguština. Spominjamo se jih istega dne, v katerem je njihov predstojnik, Aleksij, umrl kot stoletnik.
Vir
»Po Mariji k Jezusu!« S tem kratkim geslom bi lahko povzeli bistvo prizadevanja za evangeljsko življenje današnjih godovnjakov, ki se jih spominjamo pod imenom »sedmeri sveti ustanovitelji«. Bili so pobožni in premožni meščani Firenc, ki so živeli v viharnem 13. stoletju, ko je po mnogih italijanskih mestih divjal boj med papežem in cesarjem; med gvelfi pristaši papeža, in gibelini privrženci cesarja Friderika II., ki si je hotel podrediti Italijo in omejiti papeževo svetno oblast. Ta divji vrtinec je zajel tudi Firence in v tej stiski se je več pobožnih meščanov združilo v posebno bratovščino v čast Materi božji. Marija naj bi po njihovih gorečih molitvah posredovala pri svojem Sinu, da bi se usmilil ubogega, trpečega in hudo preskušanega ljudstva.
V tej bratovščini se je posebej uveljavila družba Sedmerih svetih ustanoviteljev. Čeprav so znana njihova osebna imena, jih ponavadi častimo pod tem skupnim imenom in pod tem imenom jih je papež Leon XIII. leta 1887 razglasil za svetnike. Bili so trgovci in so imeli dobre poslovne zveze z velikimi trgi na Vzhodu in na Zahodu. Na svojih potovanjih so na lastne oči videli, kako pogubne so posledice vojne predvsem za moralno in versko življenje. Spoznali so, da se stiskam časa ni mogoče uspešno upirati le z molitvijo, treba je ustanavljati tudi verska združenja. V teh naj bi se zbirali ljudje enakega mišljenja, se pogumno in odločno uprli vsem skrajnežem in oznanjevalcem krivih naukov. V družbi ustanoviteljev so se člani med seboj imenovali »bratje«. Sredi sveta so hoteli živeti spokorno in v uboštvu. V svojih pravilih so poudarjali ljubezen do Boga, iskreno medsebojno ljubezen, ljubezen do bližnjega, krepitev duha z zatajevanjem, premišljevanjem in obilno molitvijo.
Po vsej verjetnosti se je bratovščina spremenila v pravo redovno družbo že leta 1233. Tedaj so ti sedmeri možje razdelili svoje premoženje revežem, se poslovili od svojih domačih in se umaknili v samoto v pristavo pred mestnimi vrati. Bližina mesta jih je motila, zato so se okoli leta 1241 preselili na Monte Senario, kjer so prebivali v votlinah, se hranili s kruhom, zelenjavo in sadjem. Tam jih je obiskal dominikanec Peter iz Verone in verjetno jim je on dal pobudo, naj se imenuje jo Družba presvete Device Marije ali Marijini služabniki serviti. Red je dokončno potrdil papež Inocenc IV. leta 1251. Takrat so živeli spet na pristavi pri Firencah.
Središče njihovega skupnega življenja je bila maša, molitev v koru, duhovno branje in dela usmiljenja v službi revnih. S češčenjem in posnemanjem Kristusa so povezovali češčenje in posnemanje njegove matere Marije, ki so jo imenovali svojo zavetnico in srednico. Sleherno skupno opravilo so začeli z zdravamarijo ali z molitvijo Pozdravljena, Kraljica. Prvi in poslednji cilj njihove pobožnosti je seveda ostal Kristus sam. Marija je bila samo vodnica h Kristusu, ki je bil servitom središče življenja. Njihov zgled odpovedi je bil za njihove someščane, zlasti za premožne, živo pričevanje za veljavnost in učinkovitost evangelija, kajti serviti so se trudili, da bi čim dosledneje živeli po njem.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 201
sveti Silvin – škof
Rodil se je v Toulousu; umrl pa leta 720.
Deloval je v 8. stoletju kot škof v okolici Thérouanne v Franciji. Izročilo pravi, da je romal v Rim, pri tem pa na hrbtu nosil košaro s kamenjem. Ko je prišel pred cerkev sv. Petra, je sedel na košaro.
Vir
V mestu Auxy-aux-Mines [ózi o mén] (v Franciji), smrt svetega Silvína, škofa.
Vir
Views: 45
blaženi Luka Belludi – redovnik in cerkveni učitelj
Imena: Luka, Luc, Luca, Lucas, Lukas, Lukec, Lukež, Luki, …
Najbrž bi bilo o tem svetem možu več znanega, če ne bi živel v senci velikih svetnikov iz istega frančiškanskega reda, sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega. Pater Luka je želel oba poveličevati in zvesto posnemati, pri tem pa sam utoniti v pozabo.
Izhajal je iz mogočne družine, ki je večkrat odločala o usodi Padove. Hodil je v domače šole, ki so že tedaj slovele in se je že v njegovem času iz njih razvila univerza (1222). Zaradi velikega znanja so mu obetali blestečo prihodnost, toda on se je rajši odločil za red manjših bratov. Leta 1220 je odpotoval v Assisi in asiški ubožec sam ga je preoblekel in uvrstil v svojo družino. Bil je med prvimi novinci, ki so po cerkvenih predpisih opravili noviciat.
Sv. Frančišek ga je določil za bogoslovne nauke. Tako se je oklenil skupine, ki se je po letu 1221 zbirala okrog sv. Antona. Leta 1227 so ga dodelili za pomočnika sv. Antonu pri bogoslovnem študiju in pridigovanju. Kakor senca ob močni svetlobi je spremljal sv. Antona prav do svetnikove smrti leta 1231. Luka se je potem vrnil v rodno Padovo in tu ostal še skoraj petdeset let. Ves čas je porabil za proslavo svojega ljubega učitelja, urejal in razširjal je njegove govore in jih posnemal kot iskan govornik. Prav do danes so ohranjene zbirke Lukovih pridig, ki jih označujejo kot »koristne, slovesne in globokoumne«.
Frančiškanski zgodovinar L. Wadding je o njem postavil sodbo: »Bil je učenec in spremljevalec sv. Antona, mož zares silnega znanja, odličnjak med govorniki in učenjaki, po življenju pa zelo podoben svojemu mojstru (Antoniu).« In to je Luka Belludi res hotel biti. Vse je storil za kanonizacijo svojega vzornika in jo srečen dočakal že leta 1232. Nato si je prizadeval, da so začeli zidati (1236) sv. Antonu veličastno baziliko. Ko je bil sam provincial, je zidava najbolj napredovala. Med ljudmi se ga je oprijelo kar ime: Luka od sv. Antona. Zato se je vsem zdelo naravno in pravično, da so ga pokopali tik svetnikovega groba. Umrl je v visoki starosti leta 1286. Po ljudski sodbi je bil tudi Luka Belludi vreden svetniškega češčenja. Mnogi so molili ob njegovem grobu, ki ima sedanjo ločeno kapelo šele od leta 1871.
Cerkev je preiskala svetost njegovega življenja in leta 1927 izdala odlok, da ga smemo častiti med blaženimi. Goduje 17. februarja.
Toplo priporočamo romarjem, ki obiskujejo baziliko sv. Antona v Padovi, da se ustavijo in pomolijo tudi na grobu tega velikega svetnikovega častilca.
Vir
Luku se je kot sinu bogate plemiške rodbine obetala sijajna kariera; a ko je slišal o svetem Frančišku in njegovih bratih, je vse zavrgel in sprejel njihovo uboštvo. Leta 1227 je bil posvečen v duhovnika in bil dodeljen za pomočnika sv. Antonu. Z njim je odšel v rodno Padovo, kjer je ostal skoraj petdeset let. Frančiškanski zgodovinar je o njem zapisal: »Bil je učenec in spremljevalec sv. Antona, mož zares silnega znanja, odličnjak med govorniki in učenjaki, po življenju pa zelo podoben svojemu mojstru (sv. Antonu).«
Ime: Izhaja iz lat. imena Lucas. Po eni razlagi naj bi bila to okrajšava iz Lucanus, »tisti, ki izhaja iz Lukanije«, tj. pokrajine v južni Italiji, po drugi pa naj bi bilo ime povezano z lat. besedo lux, lucis, kar pomeni »svetloba, svetlost, sijaj«.
Rodil se je okoli leta 1200 v Padovi v Italiji, umrl pa 17. februarja okoli leta 1286, prav tako v Padovi.
Družina: Rodil se je v mogočni plemiški družini Belludijev, ki je večkrat odločilno vplivala in odločala o usodi mesta.
Sodobniki: Veliki svetniki 13. stoletja: sv. Frančišek in Klara Asiška, sv. Anton Padovanski, sv. Bonaventura, sv. Tomaž Akvinski.
Skupnost: Star dvajset let je leta 1220 odpotoval v Assisi, kjer ga je sveti Frančišek sam preoblekel in pridružil svoji družini. Bil je med prvimi novinci tega reda, saj je Frančišek red ustanovil leta 1209, Vodilo pa je potrdil papež Honorij III. leta 1223. Sveti Frančišek je ustanovil tri redove: prvi, moški red (kasneje se razdelijo na minorite, frančiškane in kapucine), drugi red (klarise) in tretji red (za laike v svetu). Moški red šteje danes okoli 30.000 članov.
Kreposti: Najlepša lastnost, ki je krasila Luka med mnogimi njegovimi talenti in darovi, je bila skromnost, saj je ob službi, posnemanju in poveličevanju sv. Antona sam skoraj popolnoma »utonil« v pozabo. Bil je človek velikega znanja, odličen in iskan pridigar; do danes so se ohranile tudi zbirke njegovih pridig.
Dela: Luka je ves svoj čas porabil za učitelja in vzornika sv. Antona. Urejal in razširjal je njegove govore, po smrti pa vse naredil za njegovo kanonizacijo in jo že leta 1232 tudi dočakal. Prizadeval si je za zidavo veličastne bazilike in jo dal umetelno okrasiti.
Zavetnik: Priporočajo se mu študentje za dober uspeh pri izpitih.
Upodobitve: Na upodobitvah ga največkrat vidimo v značilni obleki Frančiškovih manjših bratov, v roki drži model Antonove bazilike.
Grob: Najprej so ga pokopali tik ob grobu svetega Antona, kasneje pa so ga prenesli v posebno, njemu posvečeno kapelo v Antonovi baziliki.
Beatifikacija: Ljudstvo ga je od smrti naprej častilo kot svetnika, zato je papež Pij XI. 18. maja 1927 potrdil to češčenje, da ga smemo častiti med blaženimi.
Goduje: 17. februarja.
Vir
V Padovi (na Beneškem, v Italiji), blaženi Luka Belludi, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je bil učenec in sodelavec svetega Antona.
Vir
Views: 18
blaženi Frederic iz Berge – duhovnik, redovnik in mučenec
Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov. Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.
Na tisoče nedolžnih žrtev
Svetno Fredericovo ime je bilo Martí Tarrés Puigpelat. Rojen je bil v kraju Berga. Kapucinom se je pridružil leta 1896. Tri leta je opravljal nalogo provincialnega ministra Katalonije. Bil je aktiven ter strog redovnik in predstojnik. Med preganjanem je navkljub nevarnostim na skrivaj delil obhajilo in maševal. Ubit je bil leta 1937, ker je bil duhovnik. V skupini preostalih 25 mučencev je še 14 drugih duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.
Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«
V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.
Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.
Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«
Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.
Duhovniki:
– Frederic de Berga (Martí Tarrés Puigpelat)
– Modest de Mieres (Joan Bover Teixidó)
– Zacaries de Llorenç del Penedés (Sebastiá Sonet Romeu)
– Remigi del Papiol (Esteve Santacana Armengol)
– Anselm d’Olot (Laurentí Basil Matas)
– Benigne de Canet de Mar (Miquel Sagré Fornaguera)
– Josep de Calella de la Costa (Joan Vila Colomé)
– Martí de Barcelona (Jaume Boguñá Casanova)
– Rafael Maria de Mataró (Francesc de Paula Soteras Culla)
– Agustí de Montclar de Donzell (Josep Alsina Casas)
– Doroteu de Vilalba dels Arcs (Jordi Sampé Tarragó)
– Alexandre de Barcelona (Jaume Nájera Gherna)
– Tarsici de Miralcamp (Josep Vilalta Saumell)
– Vincenç de Besalú (Julià Gebrat Marcé)
– Timoteu de Palafrugell (Jesús Miquel Girbau)
Bratje laiki:
– Miquel de Bianya (Pelai Ayats Vergés)
– Jordi de Santa Pau (Manuel Collellmir Senties)
– Bonaventura de Arroyo Cerezo (Tomás Díaz Díaz)
– Marçal del Penedès (Carles Canyes Santacana)
– Eudald d’Igualada (Lluís Estruch Vives)
– Paciá Maria de Barcelona (Francesc Maria Colomer Presas)
– Ángel de Ferreries (Josep Coll Martí)
– Cebrià de Terrassa (Ramon Gros Ballvé)
– Eloi de Bianya (Joan Ayats Plantalech)
– Prudenci de Pomar de Cinca (Gregori Charlez Ribera)
– Félix de Tortosa (Joan Bonavida Dellà)
Vir
Views: 9