blaženi Remigij del Papiol – duhovnik, redovnik in mučenec

Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov.
Med njimi je tudi duhovnik Remigi del Papiol (Esteve Santacana Armengol).
Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.

Na tisoče nedolžnih žrtev
V skupini 26 mučencev je 15 drugih duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.

Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«

V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.

Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.

Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«

Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.

Vir

Views: 14

sveta Teodolinda – kraljica

Atributi: poučuje dva dečka
Imena: Teodolinda, Dietlinde, Linda, Irma, Belinda, Gerlinda
Po vplivnosti za narodno in cerkveno zgodovino jo lahko uvrščamo v družbo najpomembnejših žena zgodnjega srednjega veka. Bila je hči bavarskega vojvoda Garibalda in žene Valtrade, po rodu iz dežele Langobardov. Doma so jo skrbno vzgojili v katoliški veri, vendar se je, verjetno na materin nasvet, poročila z langobardskim kraljem Avtarijem, ki je bil arijanec. Bavarsko je zapustila leta 589, nekako takrat, ko so naši slovenski predniki ob naseljevanju na sedanjih tleh dosegli meje njene domovine.
Avtari je bil ženi hvaležen, da se je odločila zanj in ji je obljubil, da bo lahko ostala pri svoji veri. Langobardi so kot arijanci novo kraljico sprejeli z nezaupanjem. Že v prvem letu pa si je znala pridobiti njihova srca. Ko ji je umrl mož, so ji langobardski velikaši priznali pravico, da si sama izbere drugega moža, ki jim bo za kralja. Teodolinda je preudarno dala roko turinskemu vojvodu Agilulfu, prav tako arijancu. Bilo pa je to že v času, ko je nastopil v Rimu papež Gregor Veliki.
Med apostolskim sedežem in Langobardi je dotlej vladala stalna napetost, večkrat tudi sovražnost. Kraljica Teodolinda pa je s svojo modro politiko dosegla, česar ni nihče pričakoval. Kralj je ženi dovolil ne samo živeti po katoliškem verskem prepričanju, ampak tudi zidati nove cerkve. Leta 599 pa je pridobila moža za daljnosežno poravnavo s papežem. Izgnani katoliški škofje so se smeli vrniti domov in svobodno delovati. Svetnici je bilo to premalo: pogrešala je samostane, da bi ljudje videli zglede krščanske popolnosti. K njej se je zatekel irski menih sv. Kolumban. Teodolinda ga je spoštljivo sprejela in pridobila moža, da mu je podaril zemljo za velik samostan Bobbio. Ta se je razvil v žarišče svetosti in učenosti. Zdaj je kraljica lahko mirno gledala v prihodnost in se zanesla, da bodo Langobardi kmalu pripluli v katoliški pristan, kakor je srčno želel tudi papež Gregor Veliki. Spolnilo se je to leta 653 pod vlado njenega nečaka Ariberta, ko je bila ona že petindvajset let v grobu.
Goduje 22. januarja.
Vir

Views: 40

sveti Dominik iz Sore – opat

sveti Dominik iz Sore - opatRodil se je leta 951; umrl pa 22. januarja leta 1031 v Sori, Italija.
Bil je benediktinec. Ustanovil je samostan v Sori, ki je postal primer obnove reda. Tam je bil tudi opat. Pomagal je ljudem v raznih boleznih, neurjih in napadih divjih živali.
Priprošnjik proti vročini ter proti ugrizom kač in psov.
Vir

V Sori v Laciju (v Italiji), sveti Dominik, opat, ki je v raznih krajih Italije ustanavljal samostane in s svojim reformatorskim duhom tudi druge privedel k urejenemu življenju.
Vir

Views: 14

blaženi Anton della Chiesa iz Coma – duhovnik in redovnik

blaženi Anton della Chiesa iz Coma - duhovnik in redovnikV Comu [kómu] (v Lombardíji), blaženi Anton della Chiesa, duhovnik iz Reda pridigarjev, ki je v nekaterih samostanih reda vzpostavil meniško življenje, s prizanesljivostjo izboljševal človeško krhkost in jo krepko poboljšal.
Vir

Views: 9

sveti Vilijem (Wilhelm) Chaminade – duhovnik

sveti Vilijem (Wilhelm) Chaminade - duhovnikRodil se je 8. aprila leta 1761 v  Périgueuxu; umrl pa 22. januarja leta 1850 v Bordeauxu.
Kot mlad duhovnik je doživel posledice Francoske revolucije. Leta 1797 je moral bežati v Španijo, leta 1800 pa se je vrnil v Bordeaux. Širil je pobožnost do Marije. Leta 1817 je ustanovil družbo marijanistk, kasneje pa še moško vejo marijanistov. Do leta 1841 je bil tudi generalni predstojnik.
Vir

V Bordeaux-u [bordóju] (v Galiji), blaženi Viljem Jožef Chaminade [šamenád], duhovnik, ki se je trudil, da bi zbral laične vernike za pospeševanje čaščenja Blažene Device Marije in za pospeševanje zunanjih misijonov. Zaradi tega je ustanovil Inštitut Hčera Marije Brezmadežne in Družbo Marije.
Vir

Wilhelm Joseph Chaminade se je rodil 8. aprila 1761 kot najmlajši od trinajstih otrok trgovca s suknom v Périgueuxu na jugozahodu Francije. Tako kot trije njegovi bratje se je odločil, da bo postal duhovnik. Pri desetih letih se je Chaminade vpisal v cerkveno šolo v Mussidanu, kjer je starejši brat že delal kot učitelj.
Po filozofskem in teološkem študiju na univerzah v Bordeauxu in Parizu je bil leta 1785 posvečen v duhovnika. V Mussidanu se je posvetil mladim ter delal kot učitelj in upravitelj kolegija. Leta 1789 je izbruhnila francoska revolucija. Duhovniki so morali prisegati civilni ustavi in tako so bili prisiljeni prekiniti z Rimskokatoliško cerkvijo. Vendar oče Chaminade in njegovi bratje te prisege niso hoteli izreči. Med vladavino terorja je bila hiša, ki jo je kupil na obrobju Bordeauxa, njegovo zatočišče. Ko je bil Robespierre leta 1794 strmoglavljen in je oče Chaminade spet lahko javno opravljal svoje pastoralno delo, mu je škof naložil težko nalogo: Moral je spraviti duhovnike, ki so prisegli civilni ustavi, s Cerkvijo. Toda že takrat je bil posebej pozoren na mlade; skrbel je za zapostavljene otroke in mladostnike. Ko so 4. septembra 1797 Pariz zasedli jakobinci in je ponovno začel veljati odlok o izgonu tistih, ki so zavrnili prisego, je moral oče Chaminade zapustiti Bordeaux in po nasvetu nadškofa iz Aucha oditi v izgnanstvo v Zaragozo (Španija). Moral je opustiti prej obetavno področje delovanja. Tudi duhovniki, ki so pobegnili iz Francije in živeli v izgnanstvu v Španiji, niso smeli delati kot duhovniki. Niso smeli poučevati ali delati na področju pastorale. Dejstvo, da se je v Zaragozi nahajalo znamenito marijansko narodno svetišče Marije s stebra, je bilo za očeta Chaminada v veliko tolažbo. V tem času je širil svoje znanje teologije in cerkvene zgodovine ter obiskal več verskih domov, da bi bolje spoznal versko življenje. Vendar je večino časa preživel v molitvi pred čudežno podobo Naše Gospe s stebra. Blažena Mati mu je naročila, naj ustanovi moško združenje, sestavljeno iz laikov in duhovnikov, ter združenje za ženske, da bi z Marijo dali veri nov zagon.
Novembra 1800 se je oče Chaminade lahko vrnil iz izgnanstva v Bordeaux. Tam so prepoznali njegov talent za ustanavljanje organizacij in vodenje združenj ter ga imenovali za generalnega vikarja škofije Bazas (danes škofija Bordeaux-Bazas). Za izvajanje svojega marijanskega poslanstva pa je še vedno potreboval druge podpornike. Oče Chaminade je pridobil Therèse de Lamourous (1754-1836), ki mu je v času revolucije nudila zaščito in dala svojo hišo na razpolago za obhajanje svete maše. Ponudil ji je upravljanje obstoječega doma za moralno zanemarjena dekleta. Po premisleku je sprejela nalogo, da ogroženim deklicam ponudi zaščito in dom. Tako je nastalo „delo usmiljenja“.
Skupina mladih moških okoli očeta Chaminada je hitro rasla. Prvih dvanajst redovnikov je 2. februarja 1801 obljubilo zvestobo Mariji in se posvetilo blaženi Materi. Leta 1816 sta oče Chaminade in Adèle de Batz de Trenquelléon ustanovila versko skupnost „hčera Marije“ (FMI = Filles de Marie Immaculée), ki so danes znane kot sestre marijanistke. 2. oktobra 1817 je oče Chaminade ustanovil moško versko skupnost – marijaniste (SM = Societas Mariae).
Skupnost je 12. aprila 1839 odobril papež Gregor XVI. in 11. avgusta 1865 prejela papeško priznanje.
Oče Chaminade je red vodil do leta 1845, ko je zaradi nesoglasij v kongregaciji in slabega zdravja svoje delo predal sobratom. Umrl je 22. januarja 1850 v Bordeauxu. Njegov grob je od leta 1871 na tamkajšnjem kartuzijanskem pokopališču.
Očeta Wilhelma Josefa Chaminada je papež Janez Pavel II. beatificiral 3. septembra 2000 v Rimu. Njegov liturgični spominski dan je 22. januar.
DE

Views: 19