Žena rimskega prefekta Flavijana; pod cesarjem Julijanom je pretrpela mučeniško smrt, ker je v svoji hiši nudila zavetje kristjanom. Je mati Bibijane in Demetrije. Njeno družino so vrgli v ječo, kjer so jih mučili in ubili.
Dafroza pomeni “roža iz Afrike”.
Vir
v Rimu, spomin svete Dafróze (Affrose), žene svetega mučenca Flavijana, ki je bila po njegovi smrti poslana v pregnanstvo, potem pa je bila po ukazu istega poglavarja obglavljena.(† ok. 362)
Vir
Sveta Dafrosa, rimska mučenka iz 4. stoletja, ki jo morda niti novi Martyrologium Romanum še ni omenil, je zelo težko opredeliti kot zgodovinsko osebnost. Od celotne družine se danes v martirologiju Katoliške cerkve pojavlja le še njena hči Bibiana. V prejšnjih izdajah pa so se svetnice 4. januarja še vedno spominjali takole: „V Rimu blažena Dafroza, žena svetega mučenca Flaviana in mati svetih Bibiane in Demetrije, devic in mučenk, ki je bila po umoru svojega moža najprej poslana v izgnanstvo, nato pa pod Julijanom obglavljena.
Po izročilu je torej žena svetega Flaviana (22. decembra) in mati svetnic Bibiane (2. decembra) in Demetrije (21. junija). Dafroza je živela v Rimu v 4. stoletju, v času cesarja Julijana Apostata, ki je Dafrozo in njeno družino obsodil na smrt. V „Passio Sanctae Bibianae“ iz 7. stoletja beremo, da je guverner Apronianus po obsodbi Flaviana in Dafroze na smrt, ko je bil prepričan, da se bo lahko polastil njune dediščine, skušal k odpadništvu prisiliti tudi obe mladi hčeri. Demetrija je bila zaprta in je umrla, preden je doživela mučeništvo, kar je doletelo tudi njeno sestro Bibiano.
Telo svete Bibiane so nato pokopali poleg grobnice njenih staršev in sestre, ki so jo prenesli z njihovega doma na hribu Esquiline, kjer so na ukaz papeža Simplicija postavili kapelo in pozneje sedanjo baziliko. Relikvije svetega Flaviana so nato ubrale različne poti in jih danes častijo v lacijskem mestu Montefiascone. Telesa Dafroze in njenih dveh hčera pa so bila najdena leta 1624 in dve leti pozneje jih je papež Urban VIII. prenesel v treh relikviarijih. Še danes sta shranjeni v Konstantinovem sarkofagu iz orientalskega alabastra pod glavnim oltarjem cerkve Santa Bibiana. Del relikvij svete Dafroze pa hranijo v patriarhalni baziliki svete Marije Velike, kjer so njen praznik po navadi praznovali 4. januarja.
Na koncu ne smemo pozabiti, da sta sveta Flavianus in Dafrosa le eden od številnih parov, ki jih je Cerkev skozi stoletja imela za vredne aureole svetosti, čeprav gre žal za primere, ki običajno niso zelo znani in jih zasenčijo velike osebnosti svetih škofov, duhovnikov in redovnikov, morda ustanoviteljev redov. Ne da bi kakor koli zmanjšali pomen slednjih, pa je treba priznati, da lahko vse tiste zakonce, ki so iz svojega zakona naredili pot k svetosti, namesto tega štejemo za vzornike, ki so bližje družinam. V ta namen so v nov obred zakonske zveze vključene litanije svetih zakoncev, ki vključujejo par rimskih mučencev, Marija in Marto, ki sta tako kot Dafrosa in Flavianus brez oklevanja prelila svojo kri, da bi pričevala za svojo krščansko vero.
IT
Po izročilu je bila Dafrosa žena rimskega prefekta Flaviana, ki je pod cesarjem Julijanom pretrpel mučeništvo, ker je v svoji hiši nudil zatočišče preganjanim kristjanom, ter mati Bibiane in Demetrije. Sprva je bila izgnana, po preganjanju svoje družine pa je umrla z obglavljenjem.
Dafrosine posmrtne ostanke naj bi ponovno našli leta 1624, skupaj s posmrtnimi ostanki njenih hčera Bibiane in Demetrije. Papež Urban VIII. je nato dal prenoviti notranjost cerkve Santa Bibiana v Rimu, kjer je Dafrozi posvečena kapela.
DE
Po več letih miru so se pod cesarjem Julijanom Apostatom, ki je želel v rimskem cesarstvu ponovno uvesti poganske bogove, začela nova preganjanja kristjanov. Številni kristjani so odpadli, a Flavianova velika vila v Rimu je postala zatočišče za mnoge preganjane, ki so tu dobili zaščito in oskrbo. Nekega dne pa je Flaviana po cesarjevem ukazu aretiral guverner Apronian in ga kot sužnja zaznamoval na čelu ter izgnal v majhno vas Aquapendente, ki danes leži na skrajnem severu regije Lacij na meji s Toskano. Tam je umrl okoli leta 362.
Kmalu zatem so sodili tudi Dafrozi. Po zaslišanju so jo s hčerkama zaprli v hišo, kjer je stradala, dokler ne bi privolila v darovanje bogovom. Toda njuni življenji sta bili čudežno rešeni. Guverner je Dafrozo ponovno pustil mučiti, in ko je videl, da je enako neomajna, jo je dal obglaviti.
Bibiani in Demetriji je bilo odvzeto vse, kar je družina imela, in poskušali so ju prisiliti, da bi se odpovedali krščanski veri. Ko to ni uspelo, so ju aretirali. Grozili so jima z mučenjem, pri čemer je Demetrija po vseh predhodnih trpljenjih umrla. Bibiano so še naprej mučili in je v zaporu preživela pet mesecev. V hišo jo je odpeljala poganka Rufina, ki ji je guverner naročil, naj jo prisili, da se odpove krščanski veri. Toda nič ni moglo omajati Bibianinega prepričanja.
Nato so jo zaprli med epileptike in norce, vendar je na začudenje guvernerja Aproniana bolniki niso vznemirjali. Za posebno kazen so jo privezali na steber in jo tako dolgo bičali z bičem s svinčenimi kroglicami, da je nazadnje umrla. Eden od mučiteljev ji je nato v prsi zabodel bodalo in končal njeno agonijo. Njeno truplo so vrgli psom, vendar se ga ti niso dotaknili. Naslednjo noč je duhovnik pokopal njeno truplo poleg matere in sestre.
NOR
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 22