Zavetnik vitezov, domačih živali, svinj, mesarjev, slaščičarjev, grobarjev, pletarjev; proti boleznim, kugi, ognju, proti kužnim boleznim govedi
Atributi: palica, knjiga, palica z zvončkom, svinja, demoni
Imena: Tone, Tonček, Ante, Antun, Tonči, Nino, Toni, Tonki, Ninko, Antonija
Anton je bil sin bogatih staršev. Rodil se je leta 251 v Srednjem Egiptu. Po smrti staršev, ki so mu prav mlademu umrli, je nekoč slišal pridigo o bogatem mladeniču. Zazdelo se mu je, kakor da je on tisti bogati mladenič, ki mu Gospod naroča: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Anton je tako naredil. Oskrbel je svojo mlajšo sestro, imetje razdal revežem in šel v puščavo.
V puščavi ga je hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami. Po neki takšni strahotni uri stopi Anton pred svojo celico, vije roke in iz dna srca kliče proti nebu: »Gospod, rad bi bil popoln, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo in kvarijo.« Tedaj zasliši glas:
»Če hočeš biti prijeten Gospodu, moli; in če ne moreš moliti, potem delaj! Naj ti ne počiva ne roka ne srce!«
»Mož božji«, puščavnik Anton, je zaslovel po vsem rimskem cesarstvu. Sam cesar Konstantin mu je s svojimi sinovi pisal pismo s prošnjo, naj bi ga razveselil s svojim odgovorom. Antonovi učenci so se čudili tako veliki časti, ki je doletela njihovega učitelja. Anton jim je odgovoril: »Kaj bi se čudili, če piše umrljiv človek prav tako umrljivemu človeku. Čudite se, da je sam Bog zapisal nam v svetem pismu svojo postavo in nam govoril po svojem edinorojenem Sinu.«
Ko je v devetdesetem letu videl puščavnika Pavla (njegovega godu se spominjamo 15. januarja), je vzdihnil: »Jaz še imena puščavnik nisem vreden.« Saj, ponižnost je bila Antonova najbolj značilna čednost. Umrl je star 105 let.
Goduje 17. januarja.
»Moj sin, izvršuj svoja dela v ponižnosti in boš priljubljen pri bogovšečnih ljudeh! Kolikor večji si, toliko bolj se ponižuj in boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17-18).
Vir
Spomin svetega Antona, opata, ki je po izgubi staršev sprejel evangeljska vodila in razdal revežem vse imetje, ter se umaknil v puščavo pri Tebajdi v Egiptu, kjer je začel asketsko živeti. Delal je za krepitev Cerkve, sprejemal, v preganjanju cesarja Dioklecijana, spoznavalce vere, ter podpiral svetega Atanazija proti arijancem. Imel je toliko učencev, da se je imenoval oče menihov.
Vir
Evangeljske besede »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim« so bile odločilne tudi za svetega Antona, ki je na tak način zapustil posvetno bogastvo in slavo ter brez pridržka odgovoril na božji klic. Njegov anahoretski, tj. samotarski način življenja pa je postal zgled mnogim, ki niso bili vezani na zapisana pravila, pač pa so se svobodno združevali v skupine in ohranili puščavniški način Bogu posvečenega življenja.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Antonius, to je rimsko rodovno ime znane rimske rodbine.
Vzdevki: Poleg »veliki«, »puščavnik«, so ga imenovali še: »božji ljubljenec«, »božji mož«, »božji apostol«.
Rodil se je okoli leta 250 v Egiptu, umrl pa okoli leta 356 (17. januarja?) v kraju Tabenisi(?), prav tako v Egiptu.
Družina: Doma je bil v srednjem Egiptu, v današnjem Qiman al-Arus pri Herakleji. Njegovi starši so bi kristjani in zelo premožni, imel je še mlajšo sestro.
Sodobniki: cesar Konstantin, Didim Slepi, sv. Hilarion, sv. Atanazij, sv. Makarij Veliki in sv. Pavel iz Teb.
Puščava: Sprva je Anton živel v samoti v bližini domačega kraja, kasneje pa se je za dvajset let umaknil v popolno samoto in molk na desni breg Nila. Tu so ga kmalu našli posnemovalci, ki so želeli živeti kot on. Anton jih je sprejemal, z njimi molil in postal njihov duhovni voditelj. Rad pa je pomagal tudi vsem drugim, zlasti preprostim in preizkušanim ljudem, velikokrat tudi na čudežen način.
Skušnjave: Na začetku svoje duhovne poti se je moral Anton boriti s hudimi skušnjavami, s katerimi ga je hudič skušal odvrniti od askeze: pohlep, častiželjnost, požrešnost, osamljenost, nečistost. Z njim se je tudi fizično boril in ga pretepal, a ga ni mogel premagati.
Kreposti: Popolnoma je zaupal božji besedi, se do skrajnosti pokoril in postil svoje telo: spal je zelo malo, večkrat je vso noč prečul v molitvi, enkrat na dan jedel samo kruh s soljo, ležal na golih tleh.
Zavetnik: vitezov, domačih živali, svinj, mesarjev, svinjskih pastirjev, tkalcev, slaščičarjev, grobarjev, pletarjev, gasilcev, pekov; priprošnjik proti različnim boleznim, kugi, ognju, boleznim govedi.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starčka s palico in knjigo; včasih nosi palico v obliki črke T, t. i. Antonov križ, na njej pa ima navezan zvonček. Pogosto je upodobljen s svinjo ali tudi demoni.
Grob: Leta 561 so odkrili njegov grob in tako so njegove relikvije prišle v Aleksandrijo, Carigrad, Rim in v več krajev na Francoskem (Arles).
Življenjepis: Prvi je Antonovo življenje popisal njegov učenec sv. Atanazij.
Goduje: 17. januarja.
Pri nas: Zelo razširjena je navada, da kmetje na god svetega Antona prinesejo v dar in k blagoslovu prašičje krače, pleča in klobase, ki jih nato »licitirajo«. Posvečenih mu je 11 župnijskih in 20 podružničnih cerkva ter ogromno oltarjev in znamenj.
Pregovor: Če sv. Anton z dežjem prihaja, se dolgo potem zemlja napaja.
Misel: »Kadar se zadržujete v molku, si ne domišljajte, da ste opravili veliko krepostno delo, rajši si priznajte, da niste vredni, da bi govorili.«
Vir
Malo je svetnikov, ki bi bili tako splošno priljubljeni po vsem krščanskem svetu, kakor je današnji godovnjak Anton Puščavnik. Pri nas ga radi upodabljajo s prašičkom, z zvoncem in s palico v obliki črke T. Napačna je razlaga, da tisti prašiček pomeni nečiste skušnjave, ki so po pripovedovanju sv. Atanazija, prvega Antonovega življenjepisca, svetnika mučile v samoti. Resnica je tale: sv. Antona puščavnika so zelo častili člani pobožne družbe hospitalitov ali antonianov. Ti so vodili sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete in ljudje so jim radi dajali živež za njihove oskrbovance. Pogosto so nabirali darove sami: z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T (križa) je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo sicer to prepovedano. Tako je postal sv. Anton Puščavnik zavetnik živinorejcev; marsikje pri nas je bila navada, da so na njegov god cerkvi darovali prašičje krače, pleče, klobase s priporočilom za zdravje pri reji prašičev in drugih domačih živali.
Bolj pomembno je dejstvo, da je sv. Anton oče menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je bil že sirota. Starši so mu zapustili lepo premoženje in zgled bogoljubnega življenja. Po smrti staršev je začutil v sebi božji klic po evangeljski popolnosti. Brez pridržka je veroval božji besedi. Ko je v cerkvi slišal Kristusove besede iz Matejevega evangelija: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih«, jih je vzel čisto dobesedno. Zemljišča je prepustil sosedom, drugo imetje je razprodal, veliko vsoto razdelil ubogim, le mlajšo sestro je zavaroval pred pomanjkanjem. Potem se je umaknil v samoto. Najprej blizu domače vasi. Čas je uporabljal za gorečo molitev in obiskovanje pobožnih puščavnikov. Pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in se je v njej vadil. Tako se je ne da bi vedel ali hotel pripravljal, da postane vodnik številnih bogoljubnih duš.
Preden je to dosegel, je moral skozi ogenj hudih skušnjav, s katerimi ga je satan mučil dolga leta. Snubil ga je v greh nečistosti, zato se je Anton tudi telesno mučil do onemoglosti. Ko je zmagal, se je pred ljudmi, ki hodili občudovat njegovo svetost, umaknil daleč v puščavske gore na desnem bregu Nila. Preživljal se je z zelišči in s kruhom, ki so mu ga prijatelji prinašali vsake pol leta. Dvajset let ni z nikomer spregovoril niti besedice, zato pa je vedno glasneje govoril njegov zgled. Od vseh strani so prihajali posnemovalci in se naselili v njegovi bližini. Vsem, ki so ga prosili duhovne pomoči, je Anton rad ustregel. Ko je začel osvajati duše za Boga, se ljudi ni več bal.
Trikrat je šel celo v hrup svetovnega mesta Aleksandrije, da je na prošnjo škofa Atanazija branil pravo vero zoper arijance. Proti koncu svojega življenja se je z najzvestejšimi učenci naselil na komaj dostopni gorski polici, 1200 metrov nad morjem, kjer je odkril studenec in uredili so si vrt. Tam je dozorel za nebesa. Gospod življenja ga je poklical, ko je dopolnil 106 let. Njegovo češčenje se je bliskovito razširilo najprej po Vzhodu, kmalu pa tudi po Zahodu.
Med našim ljudstvom je sv. Anton že od nekdaj izredno priljubljen svetnik. Za svojega zavetnika ga častijo različni stanovi: živinorejci, svinjski pastirji, ščetarji, rokavičarji, mesarji, gasilci, peki. Mladi ljudje so se zatekali k njemu kot posredniku pri izbiranju zakonskega druga.
Anton in Antonija sta med najpogostejšimi imeni pri nas; vseh oblik teh imen skorajda ni mogoče našteti. Osebe s tema imenoma si »bratsko delita« današnji sv. Anton Puščavnik in sv. Anton Padovanski, ki je na koledarju 13. junija.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Življenje svetega Antona po sv. Atanaziju
I
Antonovo rojstvo in odraščanje
Anton je bil po rodu Egipčan, iz imenitne družine, ki si je pridobila precejšnje premoženje. Ker sta bila starša kristjana, je bil tudi sam krščansko vzgojen. Kot otroka sta ga vzgajala starša, tako da ni razen teh in dóma poznal ničesar drugega. Ko pa je zrasel v fanta ter napredoval v starosti, si ni maral pridobiti izobrazbe, saj se je hotel izogniti družbi drugih otrok. Želel si je samo tega, da bi, kot je pisano, živel preprosto na svojem domu. Kljub temu je s starši hodil v cerkev. Kot otrok ni bil malomaren, kot fant pa ne ošaben; pokoren je bil svojim staršem, poslušal je berila in v sebi ohranil korist iz njih. In čeprav je kot otrok živel v dokajšnjem izobilju, staršev ni nadlegoval v zvezi z raznovrstno in drago hrano ter ni iskal z njo povezanih slasti. Zadovoljen je bil s tem, kar je dobil, ter ni iskal ničesar drugega.
II
Evangeljske besede o popolnosti ga napeljejo k spreobrnjenju
Po smrti staršev je ostal sam s sestro, ki je bila še otrok; imel je okrog osemnajst ali dvajset let in tako za dom kot za sestro je skrbel sam. Od smrti staršev še ni minilo šest mesecev, ko je šel kot ponavadi v cerkev; ko je zbiral svoje misli, se je posebej zatopil v to, kako so apostoli pustili vse in šli za Odrešenikom in kako so drugi v Apostolskih delih prodajali svoje imetje, prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov, da so ga nato razdelili potrebnim, ter kakšno in kolikšno upanje je za take pripravljeno v nebesih. V takšnem premišljevanju je vstopil v cerkev. Naneslo je, da se je prav tedaj bral evangelij, in slišal je, kako je Gospod rekel bogatemu: Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Kot da je premišljevanje o svetih prišlo od Boga in kot da je bilo branje namenjeno njemu, je šel Anton pri priči iz cerkve ter podaril svojim sovaščanom premoženje, ki ga je imel po starših, tristo rodovitnih in prekrasnih arur, da njega in sestre ne bi težila nobena stvar več. Prodal je tudi vse ostalo, premičnine, kar sta jih imela, zbral tako precejšen denar in ga dal ubogim, potem ko je nekaj malega prihranil za sestro.
III
Začetek askeze
Ko pa je šel znova v cerkev, je pri evangeliju slišal, kako je Gospod rekel: Ne skrbite za jutri. Ni mogel dlje čakati, šel je ven in dal še tisto ubogim. Sestro je izročil uglednim in zaupanja vrednim devicam ter jim jo pustil, naj jo vzgajajo k devištvu, sam pa se je poslej namesto hiši posvečal askezi, bil pozoren nase in začel s potrpežljivo vadbo. V tistem času v Egiptu še ni bilo samotišč in noben menih ni vedel ničesar o veliki puščavi. Kdor je hotel biti pozoren nase, je začel z askezo v samoti, nedaleč stran od svoje vasi. V bližnji vasi pa je bil takrat starec, ki se je že od mladosti dalje uril v samotarskem življenju. Ko ga je Anton videl, ga je posnemal v dobrem.
…
XXXV
Razločevanje duhov / Znamenja navzočnosti dobrih duhov
Ko torej ponoči pridejo k vam in vam skušajo pripovedovati o prihodnosti, ali vam govorijo: “Angeli smo,” se ne ozirajte nanje, saj lažejo. Tudi če hvalijo vašo askezo in vas blagrujejo, jih ne poslušajte in se na noben način ne ukvarjajte z njimi. Rajši zaznamujte sebe in prebivališče ter molite; videli boste, kako bodo izginili. Strahopetni so namreč in se čez vse bojijo znamenja Gospodovega križa, saj jih je Odrešenik na njem razorožil in jih razgalil. Če pa predrzno vztrajajo, poplesujoč v raznovrstnih prividih, se jih ne bojte, ne trepetajte – in jih ne imejte za dobre.
Navzočnost zlih in dobrih je namreč mogoče razločevati zlahka in brez težav, če nam Bog to nakloni. Videnja svetih ne spremlja nemir. Kajti ne bo se prepiral in ne vpil, nihče ne bo slišal njegovega glasu. Pride namreč s takšnim mirom in krotkostjo, da se v duši takoj naselijo radost, veselje in pogum. Z njimi je namreč Gospod, ki je naše veselje in moč Boga Očeta. Misli duše ostanejo nevznemirjene in nerazburkane, in tako razžarjena lahko sama gleda tiste, ki se prikažejo. Kajti vanjo pride želja po božjih stvareh v prihodnosti in rada bi se vsa sklenila z njimi, ko bi le lahko z njimi odšla. In tudi če se nekateri v svoji človeškosti videnja dobrih prestrašijo, jim tisti, ki se prikažejo, ta strah takoj preženejo z ljubeznijo; tako je Gabrijel naredil z Zaharijem, tako angel, ki se je prikazal ženam ob božjem grobu, in tako tudi tisti, ki je v evangeliju rekel pastirjem: Ne bojte se. Strah pred njimi namreč ne prihaja iz preplašenosti duše, temveč iz spoznanja, da so navzoča močnejša bitja. Takšno je torej videnje svetih.
XXXVI
Navzočnost dobrih in zlih duhov
Vdor in prikazen zlih pa spremlja nered, s hruščem, ječanjem in vpitjem, kot bi šlo za razgrajanje nevzgojenih mladcev in razbojnikov. Iz tega se takoj rodijo preplašenost duše, nemir in neurejenost misli, potrtost, sovraštvo do asketov, brezvoljnost, žalost, spomin na domače in strah pred smrtjo, ter končno še poželenje po slabem, zaničevanje kreposti in omahljivost značaja. Če se torej ob pogledu na duhove prestrašite, nato pa strah nenadoma izgine in se namesto njega pojavijo neizrekljiva radost, vedrina, pogum, okrepčanost, spokojnost misli in ostalo, o čemer sem govoril, srčnost ter ljubezen do Boga, bodite pogumni in molite.
Radost in urejenost duše namreč kažeta na svetost navzočega. Tako se je Abraham vzradostil, ko je videl Gospoda; in ko je Janez slišal glas Bogorodice Marije, je od veselja poskočil. Če pa pojavitev spremljajo nered in zunanji hrup, svetna prikazen, grožnja s smrtjo in ostalo, o čemer sem govoril, tedaj vedite, da gre za napad zlih.
…
XCIII
Poslednji Antonov opis
Povsod so ga poznali in vsi so ga občudovali, pogrešajo ga celo tisti, ki ga niso nikoli videli; vse to je znamenje njegove kreposti in ljubezni njegove duše do Boga. Antonij namreč ni zaslovel zaradi spisov, zaradi poganske modrosti ali zaradi kakšne veščine, temveč zgolj zaradi predanosti Bogu. Verjetno ga ni, ki bi zanikal, da je bil to božji dar.
XCIV
Branje njegovega življenjepisa je koristno za vse
Če bo treba, ga preberite tudi poganom, da bodo tako izvedeli, kako naš Gospod Jezus Kristus ni le Bog in Božji Sin, temveč da tisti, ki ga prav častijo in resnično verujejo vanj, kristjani, zavračajo demone, ki jih imajo Grki za bogove. Ne le, da razkrivajo, kako niso bogovi, temveč jih teptajo in preganjajo kot zapeljevalce in uničevalce človeškega rodu, po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, ki mu bodi slava na veke vekov. Amen.
Prevedel David Movrin.
V: Izviri meništva, Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2011, str. 11-14, 49-50, 104-105
(Zbirka Cerkveni očetje ; 12)
Vir
Antonij se je rodil v Egiptu, v vasi Come (danes Qiman al-Arus) blizu Herakleje, okoli leta 251. Sin bogatih staršev se je po Božji besedi odpovedal dediščini in se umaknil v skalno grobnico.
Njegova stanovitnost je bila večkrat na preizkušnji zaradi najrazličnejših skušnjav. Pobegnil je čez Nil, da bi se izognil velikemu čaščenju, ki ga je bil deležen, in šele mnogo let pozneje je na pobudo vedno večjega števila učencev ustanovil „puščavniško skupnost“. Asketsko življenje puščavnika je zamenjal z življenjem v skupnosti. Sčasoma se je ta model razvil v skupnost menihov.
Sveti Anton je umrl leta 356. Sprva so ga častili predvsem Kopti, Sirci in Bizantinci, od 12. stoletja dalje pa tudi v Rimu.
„Antonij je imel ob svoji celici majhen vrt, ki ga je obdeloval z lastnimi rokami in katerega sadove je pripravljal za tiste, ki so morali, da bi prišli do njega, hoditi skozi ogromno puščavo s tisočerimi pritožbami. Obdelovanje majhnega vrta ni bilo edino delo, ki ga je opravljal; izdeloval je tudi preproge iz rušja. Nekega dne, ko se ni mogel posvetiti sveti kontemplaciji, je imel naslednje videnje. Videl je angela, ki je izdeloval preprogo iz palmovega listja in od časa do časa zapustil svoje delo ter se v molitvi pogovarjal z Bogom. Potem ko je večkrat zamenjal delo in molitev, je rekel svetniku: „Delaj enako in boš odrešen.“ Od takrat Antonij ni nikoli več prenehal s to prakso; medtem ko so njegove roke delale, je njegovo srce ostalo združeno z Bogom.
O gorečnosti njegovih molitev in vzvišenosti njegove kontemplacije lahko sodimo po naslednjih značilnostih. Vstal je ob polnoči in na kolenih z rokami, dvignjenimi k nebu, molil do sončnega vzhoda, pogosto pa do treh popoldne. Včasih se je pritoževal, da ga vrnitev sonca kliče k vsakdanjim opravilom. „Kaj naj počnem s tvojo svetlobo,“ je govoril soncu, ko je začelo sijati. „Zakaj si prišel, da bi me raztresel? Zakaj si vstal samo zato, da bi me prikrajšal za sijaj prave luči?“
Čaščenje, ki so ga čutili do našega svetnika, je bilo tako splošno, da so mu Konstantin Veliki in njegova dva sinova, Konstantin II. in Konstans, proti letu 337 pisali, ga prosili za priprošnjo pri Bogu in izrazili najbolj gorečo željo, da bi od njega dobili odgovor. Ko so se Antonovi učenci začudili nad častjo, ki mu jo je izkazal vladar sveta, jim je dejal: „Ne smete se čuditi, da sem prejel pismo od cesarja. To je pismo človeka drugemu človeku. Toda čudite se, da nam je Bog svojo voljo sporočil po Svetem pismu in da nam je spregovoril po svojem Sinu.“ Sprva ni hotel odgovoriti, pri čemer je kot razlog navedel, da ne ve, kako naj se obnaša. Nazadnje pa je vendarle popustil ponavljajočim se predlogom svojih učencev in napisal pismo cesarju in njegovim sinovom, v katerem jih je opominjal, naj prezirajo svet in nikoli ne izgubijo izpred oči zadnje sodbe.“
Od 14. stoletja dalje je sveti Anton upodobljen v opasani, grobi obleki in plašču z „znakom T“ (Antonijevim križem). Zlasti nekatere „Skušnjave svetega Antona“ sodijo med najbolj impresivna dela evropskega slikarstva. Hudič mu pogosto sedi pri nogah (prašič) ali pa je upodobljen z ognjenimi plameni ob sebi, z odprto knjigo, v jami in s križno palico, na kateri visijo zvonovi. Svetnikov najbolj znani atribut je prašič. Očitno se nanaša na njegovo moč, da pomaga pri nalezljivih živalskih boleznih, zlasti tistih, ki prizadenejo prašiče (?).
Etiopija, francoska regija Dauphiné, Hildesheim in druga mesta častijo svetega Antona kot svojega zavetnika.
Varuje tudi živino, zlasti prašiče, domače živali, trgovce s prašiči in pastirje, mesarje, izdelovalce krtač, zvonarje, izdelovalce rokavic, izdelovalce košar in grobarje. Kličejo ga v času požarov, proti kožnim boleznim, zlasti škrlatinki, erizipelu in epidemijam.
Epizoda iz časa preganjanja kristjanov, ki jo je napisal Henri Queffélec, iz knjige „Sveti Anton iz puščave“, izdala založba Dutton and Co, New York 1954:
Cesar Dioklecijan, ki si je želel ponovno vzpostaviti nekdanjo ureditev rimske države, ni mogel razumeti, zakaj je njegov program naletel na odpor, zato je dal poiskati odgovorne. Prej ali slej je moral naleteti na kristjane, ki mu niso hoteli izkazovati bogoslužja.
Dioklecijan ni bil krvoločen tiran, ampak je pametno pretehtal različne strani problema. Vedel je, da je bila v nekaterih delih Egipta četrtina prebivalcev že kristjanov, da je nova vera doživljala močan vzpon in da je bilo spreobrnitev vedno več. Nekega dne so prispela poročila, da je v bližini Memfisa nenavaden mož po imenu Antonij, ki živi v puščavi in ima velikanski vpliv na prebivalstvo.
Dioklecijan sam je ustvaril veliko število novih bogov, kristjani pa so bili krivi veleizdaje, ker jih niso hoteli priznati in častiti. Zaradi tega jih je začel preganjati. Pred njim je to storilo že toliko cesarjev, da je bilo to skoraj samoumevno. Toda vedel je tudi, da je treba preganjanje, ko se enkrat začne, izpeljati do končnega uspeha.
Preganjanje se nikakor ni začelo z množičnim umorom. Marca 303 sta bila izdana dva cesarska zakona. Prvi je odredil zaprtje vseh krščanskih cerkva in bogoslužnih prostorov ter zahteval, da se vsi verski predmeti izročijo oblastem. Drugi zakon je odredil takojšnjo aretacijo voditeljev teh cerkva. Čeprav je bilo veliko cerkva skupaj s svetimi knjigami požganih, je mnogim duhovnikom uspelo pobegniti. Niso se bali smrti, ki bi jih spremenila v mučence, ampak preprosto niso hoteli zapustiti svojih čred.
Preganjanje se je stopnjevalo. Zdaj so bili žrtve preprosti privrženci nove vere. Po običajnem postopku so jih prosili, naj žrtvujejo poganskim božanstvom. Mnogi so podlegli pritisku. Nekatere, ki so se uprli, so usmrtili, večino pa so izpustili. Dioklecijan se je želel izogniti mučencem.
Mnogi Dioklecijanovi vojaki so se tudi spreobrnili v krščanstvo in zaradi vesti dezertirali. Dioklecijan se je razjezil in se zatekel k terorju. V Frigiji, Kapadokiji, Arabiji, Feniciji in predvsem v Egiptu je kri tekla v potokih. Krvniki so se menjavali med seboj; njihove sekire so se od tolikšne rabe skrhale. Človeška iznajdljivost in krutost sta se združili v prizadevanju, da bi mučenje podaljšali in ga naredili še strašnejšega. Ženske so obešali za eno nogo navzdol. Moškim so lomili roke in noge, nato pa so jih razčetverili.
Potem je prišel dan, ko se je Antonij odločil priskočiti na pomoč svojim bratom in sestram, potem ko je 20 let živel sam v puščavi. Nikoli ni bil pripravljen na mučeništvo. Zdaj pa je želel deliti usodo svojih bratov in sester. Tako se je ta Gandi iz 4. stoletja odpravil na pot. Po letih oklevanja se je odločil. „Pridi, tudi mi se bojujmo, ko bomo poklicani, ali pa vsaj opazujmo tiste, ki se borijo!“ Skupaj z drugimi menihi je dosegel Nil pri Afroditopolisu in majhna skupina se je vkrcala na čoln, ki jih je odpeljal do morja. Takratna Aleksandrija se je novim prišlekom morala zdeti kot današnje mesto z nebotičniki. Med množico, ki je pričakovala prišleke, so bili tudi kristjani, ki so vedeli za skorajšnji prihod menihov. Antonija so pozdravili s poljubom miru. Njegovo ime se je širilo od ust do ust in vzbujalo radovednost brezdelnežev. Mož, ki je 20 let živel v puščavi, premagal zle duhove in ki ga je poslušalo 40.000 ljudi? Vsi so se zgrinjali, da bi videli tega asketa in čudežnega delavca.
Antonija in njegove spremljevalce je velika večina prebivalcev tega velikega mesta sprejela kot častne državljane. Na Grke, Jude, Sirce in Afričane je naredilo vtis, da so ti možje pohiteli iz puščave, da bi pomagali tistim, ki so jih imenovali bratje in sestre, umreti pokončno.
V telovadnicah, lokalih in gledališčih se je začela burna razprava. Ali bo policija opustila svojo nenavadno prizanesljivost in menihe zaprla? Ali pa bodo ostali zmagovalci? Kako bi se končala ta nenavadna bitka, v kateri so smrtne obsodbe veljale za čast in so pomenile zmago, ne poraza?
Bitka je bila res nenavadna in je zgovorno izražala zmedenost tistih, ki so bili na oblasti. Spoznali so, da je kri mučencev postala seme krščanstva! Videli so, da so prikrajšani za običajno premoč močnih. Pokazati so morali, da bodo ostali neusmiljeni in da bodo kandidati za mučeništvo obžalovali svojo trmo.
Toda takšna drža je bila proti Antoniju in njegovim spremljevalcem popolnoma neuporabna. Podobno kot stavkajoči, ki se preprosto uležejo in se pustijo poteptati policijskim konjem ali povoziti lokomotivam, so se menihi prostovoljno predali in zmedli sodnike in policijo.
V času, ko se je zdelo, da krščanstvo doživlja svoje najtemnejše ure, so si Antonij in njegova skupina zadali nalogo, da pretresejo poganstvo. Hodili so povsod, v frizerske salone, filozofske šole, gimnazije in celo v javne hiše. Obiskali so slavne kurtizane, nekatere med njimi so bile tako navdušene, da so spoznale praznino posvetnega poželenja. Navajeni pomanjkanja so spali kjer koli: na javnih trgih, na stopnicah, v prenatrpanih karavanah, v praznih kočijah itd.
Aretacije in obsodbe so se nadaljevale, vendar si oblasti niso upale seči v roke novim prišlekom. Obnašale so se, kot da te puščavnike, ki niso znali niti grško, prezirajo. Menihi pa so vzpostavili povezave med zaporniki in njihovimi družinami, verniki in duhovniki, ki so se skrivali v mestu ali predmestjih, ter škofi, katerih sojenje so pripravljali.
Čeprav niso imeli neposrednega dostopa do zaporov, so se njihova sporočila nekako prenašala naprej. Povsod je bilo mogoče najti sočutne stražarje. Poleg tega vsi zaporniki niso bili zaprti. Večina jih je morala delati v rudnikih bakra in kamnolomih, stražarji pa so se pretvarjali, da ne opazijo, ko je menih govoril z enim od delavcev.
Menihi se niso izognili niti javnim zaslišanjem. Oblikovali so nekakšno krščansko občinstvo, ki je ploskalo ali izražalo neodobravanje. Drugi, ki se niso zmenili za sodnika ali vojake, so med zaslišanjem opozarjali kristjane nase in jih spodbujali k uporu.
Prisostvovali so tudi usmrtitvam, saj so želeli videti, kako njihovi bratje in sestre prenašajo mučeništvo. Pazili so, da se niso vmešavali v potek dogodkov, ki so spremljali vstop krščanske duše v raj. Pogled na trpljenje jih je globoko ganil, vendar so si prizadevali, da bi svojo bolečino spremenili v veselje. Po usmrtitvi so zbrale posmrtne ostanke in poskrbele za časten pokop.
To so počeli, dokler oblasti niso izgubile potrpljenja. Njihove prizanesljivosti ne smemo razumeti kot šibkosti. Prefekt je zato izdal svoj ukaz, s katerim je menihom prepovedal udeležbo na sodnih obravnavah. Nazadnje jim je ukazal, naj zapustijo mesto. Čeprav je bilo mučeništvo zdaj Antonijev najljubši sen, si tega cilja še ni resno prizadeval doseči. Zdaj je lahko opustil svojo previdnost. Naslednji dan je torej stal tam, kjer sta morala prefekt in njegova straža na poti na sodišče mimo. V njegovem odločnem pogledu ni bilo ničesar predrznega, vendar je stal pokončno in oblečen v bleščeče belo tuniko, nekoliko odmaknjen od množice, ki ga je občudovala.
Kmalu se je prefekt pojavil v svojem odprtem palanquinu (nosilnici). Vojaki, ki so ga spremljali, so kričali na ljudi, ki se niso dovolj hitro umaknili. Antonijeva bela tunika je pritegnila prefektovo pozornost. Njune oči so se srečale. Množica je zgroženo zadrževala dih. Toda nič se ni zgodilo!
Ta prizor je pokazal pravo moč krščanstva v tistem času.
Čeprav je bil velikokrat prizanesljiv, je zdaj usmrtil najbolj spoštovane zapornike. Zdelo se je, kot da je prefekt hotel samemu sebi dokazati, da je še vedno človek.
Kristjani pa so z zaupanjem pričakovali razvoj dogodkov. Konec leta 311 se je preganjanje umirilo. Strogost oblasti je popustila – deloma zaradi utrujenosti, deloma zaradi strahu, da bi se ta politika lahko maščevala. Žrtve so še vedno pohabljali, jih oslepili in ohromili z rezanjem kit, vendar so se obotavljali, da bi jih ubili. Številni duhovniki so se vrnili v mesto in skrivaj opravljali maše.
Nazadnje je bil izdan odlok o strpnosti. Vendar je Antonij že zapustil Aleksandrijo. Zdaj, ko se je vrnil mir, se v tem velikem mestu ni počutil dobro. Spet je zaslišal klic puščave. Če mu ni bilo odobreno mučeništvo, se je želel vsaj posvetiti askezi in se vrniti v samoto.
DE
Svet imenuje Napoleona I. „Velikega“, ker je izropal številna mesta in vasi, opustošil številne države in cesarstva, na bojiščih v smrt pognal petdeset milijonov mladih mož svojih podanikov in trikrat toliko ljudi pahnil v bedo in trpljenje: Katoliška cerkev imenuje Antonija „Velikega“, ker je sto pet let živel junaško krepostno življenje, ker je številne milijone krščanske mladine pripeljal do velike svetosti, ker je prek junaške skupine svojih menihov za več stoletij postal najmočnejši pospeševalec izobraževanja, znanosti in blaginje narodov. Kdo ima pravico soditi, svet ali sveta Cerkev?
Antonij, rojen leta 251 v Come (danes Qiman al-Arus) v Srednjem Egiptu, je svoje otroštvo preživel v tihem strahu pred Bogom. Po smrti svojih staršev je že zgodaj postal lastnik precejšnjega premoženja. Pri osemnajstih letih je v cerkvi slišal Jezusove besede: „Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj vse, kar imaš, daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pa pridi in mi sledi.“ (Mt 19) Takoj je razdal vse svoje zemeljsko imetje in pohitel v samoto puščave. Molitev, kontemplacija, nočno bedenje in neizmeren boj s peklenskimi duhovi so bili dvajset let njegova izključna dejavnost. Včasih siloviti, včasih zviti napadi hudobnih duhov, da bi tega Kristusovega vojaka vrgli na tla, so se vedno bolj ponavljali. Včasih so prevzeli podobo čudovitih ženskih figur, včasih so ga napeljevali k aroganci in ambicioznosti, včasih so se nanj pognali v podobi živalskih pošasti, kot bi ga hoteli raztrgati; včasih so posnemali njegove molitve in v tisočih harmoničnih odmevih ponavljali njegove svete pesmi; nekajkrat so ga krvavo pretepli, tako da je napol mrtev padel na tla. Toda neutrudni borec, oborožen z molitvijo v srcu in ostrim spokornim pasom na telesu, je vedno ostal zmagovalec. 
Pogosto je v vročici boja njegovo votlino nenadoma osvetlil nebeški žarek svetlobe, hudiči so izginili in on je preprosto vprašal: „Moj Bog, kje si bil?“ Vsakič mu je glas odgovoril: „S teboj, kot priča tvojega boja.“
Šele po dvajsetih letih, ko je bil njegov duh očiščen in njegova duša utrjena v Bogu, so ga odkrili. Svet se je čudil temu čudežu v puščavi in ljudje so se zgrinjali k njemu; nekateri so ga prosili za nasvet in pomoč, drugi so se priporočali njegovim molitvam, tretji so postali njegovi učenci. Vsi so našli, kar so iskali. Iskali so ga tudi svetni modreci, da bi se pozanimali o njegovih življenjskih načelih. Antonij jih je prehitel z vprašanjem: „Zakaj se, modreci tega sveta, tako trudite, da obiščete norca?“ Začudeni nad takšnim sprejemom so mu odgovorili, da ga sploh nimajo za norca, ampak so prepričani o njegovi veliki modrosti. „Torej,“ je rekel svetnik, “če me imate za modrega, posnemajte mojo modrost.“ Sveti Atanazij ne poroča, ali so se modri zaradi tega kratkega in neizpodbitnega nauka spreobrnili.
Poln hrepenenja po edinem stiku z Bogom je Antonij pobegnil globlje v puščavo na goro, kjer je še dvajset let živel v ruševinah nekega gradu, popolnoma neznan. Potem se je Bogu zljubilo, da je dal vedeti, kje se nahaja. Velika množica učencev ga je oblegala s prošnjami, naj postane njihov učitelj in vodnik. Antonij se je spustil z gore in zanje postopoma ustanovil več samostanov, tj. vrsto celic, katerih prebivalci so v otroški nedolžnosti služili Bogu po zelo preprostih pravilih z molitvijo, ročnim delom in strogim varovanjem čutov. Število teh menihov je kmalu naraslo na šest tisoč: Antonij je bil njihov opat (oče) in s tem utemeljitelj samostanskega življenja, tako kot je bil njegov sodobnik Pavel oče dejanskih puščavnikov. Priliv svetniških ljudi, ki so pri svetniku iskali pomoč, tolažbo in resnična navodila v najrazličnejših telesnih in dušnih težavah, je bil podoben močnemu romanju.
Medtem je cesar Maksimin obnovil preganjanje kristjanov v Aleksandriji. Antonij je takoj pohitel na bojišče, goreč od hrepenenja, da bi našel mučeništvo za Kristusa. Brez strahu je obiskoval kristjane v ječi, pred sodniki oživljal vero pričevalcev, obsojence spodbujal, naj ostanejo trdni pod rokami usmrtiteljev, vendar se mu ni nič zgodilo. Vrnil se je k bratom v puščavo in svojo naporno službo opravljal z neuničljivim dušnim mirom: njegove oči so vedno sijale z zmagovalno dobroto, njegov obraz je bil vedno spremenjen s svetim mirom.
Sloves o njegovi svetosti in čudežni moči je dosegel cesarski dvor s tako močjo, da so mu Konstantin Veliki in njegova dva sinova pisali kot očetu in ga prosili za odgovor kot uslugo. Antonij se je uprl in rekel svojim učencem: „Kaj imajo menihi opraviti s pismi kraljev? Zakaj se čudite, da nam pišejo pisma zemeljski knezi? Raje se čudite, da se je Bog, najvišji Gospod, ne le odločil napisati zakon za ljudi, ampak jim je celo spregovoril z usti svojega Sina.“ Nazadnje je cesarju odgovoril, kako ga veseli, da časti Jezusa Kristusa, in ga opomnil, naj ne bo aroganten glede svoje oblasti, saj bi sicer lahko pozabil, da je tudi on človek; vladati mora blago, biti pravičen do vseh, pomagati ubogim in nikoli pozabiti, da je Jezus Kristus edini pravi in večni kralj.
Antonij, ki se je s svojo ponižnostjo želel izogniti številnim obiskovalcem, se je odpravil še globlje v puščavo proti Rdečemu morju in se naselil v jami na visoki gori, kamor je dovolil vstopiti le redkim. Toda tudi tu so ga našli nešteti ljudje, ki so potrebovali pomoč, in njegovo ljubeče srce se ni moglo zapreti pred njihovimi prošnjami. Od tega mirnega dela ga je njegov občudovalec Atanazij poklical v Aleksandrijo, kjer je izbruhnil boj proti arijancem. Antonijev prihod v prestolnico je povzročil nepopisno senzacijo. Kristjani in pogani so tekmovali v čaščenju božjega moža, ki je bil star več kot sto let. Slavni starec je pokončno, poln dostojanstva in navdušenja, razglašal Kristusa za pravega Boga ter s svojimi zgovornimi besedami in velikimi čudeži v naročje svete Cerkve pripeljal številne nevernike in pogane. Kmalu pa se je vrnil k svojim, saj je dejal: „Ribe umrejo, ko jih potegnejo na suho, in menihi postanejo nemočni v mestih.“
Ko je videl, da se bliža ura smrti, se je poslovil od učencev in se z dvema bratoma umaknil na svojo goro. Njegova duša je v molitvi odšla domov k Očetu. V skladu z njegovo zadnjo prošnjo sta brata njegovo dragoceno telo položila v skriti grob. Dvesto let pozneje, leta 561, so te dragocene relikvije čudežno našli in jih z veliko slovesnostjo prinesli v Aleksandrijo, sto let pozneje v Konstantinopel in leta 890 v Francijo, kjer jih od leta 1491 častijo v cerkvi v Arlesu. Antonijev križ je v obliki palice, na katero je pritrdil majhen zvonec in ki jo je nosil, ko je obiskoval svoje samostane.
DE
Antonij se je rodil v bližini Herakleje (Gornji Egipt) leta 251 plemenitim, bogatim in bogaboječim staršem, ki so zelo skrbeli za krščansko vzgojo. Pri komaj osemnajstih letih jih je izgubil, ostal je skrbnik mlajše sestre in lastnik precejšnjega bogastva.
Toda Božji glas ni dolgo čakal, saj je bil sirota šele šest mesecev, ko je v cerkvi slišal Jezusove besede: „Če hočeš biti popoln, prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim, da boš imel zaklad v nebesih, potem pa pridi in mi sledi.
Antonij je te besede razumel kot besede, izrečene njemu samemu: vrnil se je domov, razdelil svoje bogastvo revnim in le majhen del prihranil za lastno in sestrino preživljanje. Kmalu zatem, ko je slišal druge Jezusove besede: „Ne obremenjujte se z jutrišnjim dnem“, je preostanek razdelil revnim, sestro dal v samostan devic, sam pa se je umaknil v puščavo, kjer je živel spokorno življenje.
Tam si je prizadeval uresničevati kreposti, ki jih je videl pri drugih skesanih svetnikih, v katerih celice je pogosto zahajal, da bi se od njih učil poti popolnosti. Delal je tudi, da bi si priskrbel hrano, vse, kar je zaslužil, pa je razdajal ubogim. Toda hudič ni mogel prenesti takšne gorečnosti za popolnost pri tako mladem človeku in je iskal vse mogoče načine, da bi ga odvrnil od njegovega namena; toda Antonij se je noč in dan vroče priporočal Jezusu in svoje molitve spremljal z najstrožjimi pokoro. Jedel je zelo malo in zelo slabo samo enkrat na dan, spal je na goli zemlji in na vse načine mrtvičil svoje telo: tako je dosegel popolno zmago nad hudičem. Čez nekaj časa je prosil prijatelja, naj mu vsak teden prinese nekaj hrane, ker se je želel še bolj umakniti; odšel je v puščavo in se naselil v votlini. Tam mu je hudič spet začel nastavljati svoje zanke in nekoč je prišel in ga tako pretepel, da je bil blizu smrti; toda čeprav je izčrpan ležal na tleh, je še naprej molil in prepeval verz iz psalma: „Čeprav so proti meni razvrščene cele vojske, se moje srce ne ustraši.”
Hudiču je nato ponovil besede svetega Pavla: „Nič me ne bo ločilo od Kristusove ljubezni“.
Ker pa je bilo vedno več ljudi, ki so prosili, da bi postali njegovi učenci, jih je sprejel in so začeli prebivati v njegovi bližini.
Svetnik je svojim učencem nenehno priporočal vztrajnost, varovanje srca, medsebojno opominjanje, izvajanje kreposti in vsakodnevno spominjanje poslednjih reči. Umrl je med opominjanjem svojih menihov 17. januarja leta 356, star 105 let.
Grško besedilo, ki je bilo verjetno napisano kot dopolnitev Atanazijevega življenja in ga je v latinščino prevedel sveti Hieronim, pripoveduje o obisku 90-letnega svetega Antona pri Pavlu Puščavniku. Po navedbah besedila je Antonij, ki ga je mikala nečimrnost, da bi verjel, da je on tisti, ki je najdlje in najtežje služil Bogu v puščavi, v sanjah prejel novico, da je nekdo pred njim živel takšno življenje. Pod vodstvom kentavra, satira in nebeške luči je po dveh dneh in pol pohoda prišel do Pavlove celice. Objela sta se in se pozdravila po imenu; nato jima je krokar prinesel kruh, kar se po Pavlovih besedah dogaja že šestdeset let. Nazadnje je Antoniju povedal, da ga je Bog poslal, da bi ga pokopal, in da želi, da ga zavijejo v plašč, ki ga je Antonij prejel od Atanazija. Antonij se je vrnil po njega v samostan, in ko se je vrnil v Pavlovo celico, ga je našel mrtvega na kolenih; nato sta se pojavila dva leva in izkopala jamo. To srečanje je bilo upodobljeno že pred skušnjavami; dejansko se pojavlja na križu Ruthwell v Northumbriji (8. stoletje) in na osmih irskih križih iz obdobja pred letom 1000.
Izročilo o kraji ognja
Razširjena legenda pripoveduje, da se je sveti Anton, ki ga je gnalo sočutje do človeštva, prikrajšanega za ogenj, odločil oditi v podzemlje, da bi ga ukradel hudiču in ga podaril človeštvu. V spremstvu nerazdružljivega prašička in palice iz ferule mu je uspelo: medtem ko je prašiček odvračal pozornost demonov, je sveti Anton približal svojo palico peklenskemu žaru, ki se je zaradi lastnosti ferule vžgal, ne da bi zgorel. Na zemljo je človeštvu prinesel ogenj, simbol svetlobe in toplote.
Vsi, ki imajo kaj opraviti z ognjem, so zato pod zaščito svetega Antona, v čast zgodbi, v kateri je svetnik potoval v pekel, da bi se s hudičem spopadel za duše grešnikov. K njemu se sklicujejo proti kugi, skorbutu, nalezljivim boleznim in ravno nalezljive bolezni in herpes zoster so „ogenj svetega Antona“.
Tisti, ki so trpeli za to nadlogo, so romali v Arles, kjer so hranili svetnikove relikvije. Zanje je bilo treba zgraditi bolnišnico, ki so jo vodili redovniki, ki so imeli za svoj znak tradicionalno berilo v obliki črke „T“, svetnikov atribut. Za preživetje so redili prašiče, ki so se sprehajali po ulicah in jih hranili z javnim miloščino, maščobo teh pujskov pa so uporabljali za zdravljenje „ognja svetega Antona“ in manj invazivnega herpes zoster. Ko so ekološke uredbe prepovedale prosto gibanje živali, so za te prašiče naredili izjemo, če jih je bilo mogoče prepoznati po zvoncu. Zato je svetnik upodobljen s pujskom; od tod tudi njegova zaščita vseh domačih živali.
K njemu so se zatekali tudi pri kmetijskih dejavnostih (pravijo, da je imel v poznejših letih zelenjavni vrt; hudiči v obliki zveri so ga opustošili, a jih je v imenu Boga pregnal) in pri kmetijskih dejavnostih. Rokodelci, tkalci, strižniki, mesarji, oglarji, slaščičarji in arkebuzerji so ga imeli za svojega zaščitnika. Tudi tkalci košar, saj je svetnik pletel košare za boj proti brezdelju. In grobarji, ker je sodeloval pri žalostnem pokopu puščavnika Pavla. Po nekaterih ljudskih pregovorih so tisti, ki jih je doletela nenadna nesreča, „gotovo ukradli prašiča svetega Antona“; spletkarji in prekupčevalci hodijo „od vrat do vrat kot prašič svetega Antona“.
IT
Sveti Anton Veliki je znan kot oče menihovstva, dolgo asketsko pridigo v Življenju svetega Antona, ki jo je napisal sveti Atanazij (razdelki 16-34), pa bi lahko imenovali prvo meniško pravilo.
Rodil se je v Egiptu v vasi Coma (danes Qiman al-Arus) blizu puščave Thebaide leta 251. Njegovi starši so bili pobožni kristjani slavnega rodu. Antonij je bil resen otrok ter je bil do svojih staršev spoštljiv in poslušen. Rad je obiskoval cerkvene obrede in tako pozorno poslušal Sveto pismo, da si je za vse življenje zapomnil, kar je slišal.
Ko je bil sveti Antonij star približno dvajset let, je izgubil starše, vendar je bil odgovoren za skrb svoje mlajše sestre. Ko je približno pol leta pozneje hodil v cerkev, je mladenič razmišljal o tem, kako so verniki v Apostolskih delih (4,35) prodajali svoje imetje in izkupiček dajali apostolom za pomoči potrebne.
Nato je vstopil v cerkev in slišal evangeljski odlomek, v katerem Kristus govori bogatemu mladeniču: „Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, pa boš imel zaklad v nebesih; in pridi za menoj“ (Mt 19,21). Antonij je čutil, da te besede veljajo zanj. Zato je prodal premoženje, ki ga je dobil po smrti staršev, nato denar razdelil revnim, sestro pa prepustil v oskrbo pobožnim devicam v samostanu.
Sveti Anton je zapustil starševski dom in začel asketsko življenje v koči nedaleč od svoje vasi. Z delom svojih rok je lahko zaslužil za preživetje in tudi za miloščino za uboge. Včasih je sveti mladenič obiskal tudi druge askete, ki so živeli v okolici, in pri vsakem iskal vodstvo in duhovne koristi. Za vodstvo v duhovnem življenju se je obrnil na nekega posebnega asketa.
V tem obdobju svojega življenja je sveti Anton prestajal strašne hudičeve skušnjave. Sovražnik človeškega rodu je mladega asketa vznemirjal z mislimi na prejšnje življenje, dvomi o izbrani poti, skrbjo za sestro ter Anthonyja skušal s porednimi mislimi in telesnimi čustvi. Toda svetnik je ta ogenj pogasil z premišljevanjem o Kristusu in razmišljanjem o večni kazni ter tako premagal hudiča.
Ker se je zavedal, da ga bo hudič nedvomno napadel na drug način, je sveti Anton molil in okrepil svoja prizadevanja. Antonij je molil, da bi mu Gospod pokazal pot odrešenja. In dobil je videnje. Asket je videl človeka, ki je izmenično končal molitev in nato začel delati. To je bil angel, ki ga je Gospod poslal, da bi poučil svojega izbranca.
Sveti Antonij se je poskušal navaditi na strožji način življenja. Hrano je zaužil šele po sončnem zahodu, vso noč je do zore molil. Kmalu je spal le vsak tretji dan. Toda hudič ni prenehal s svojimi zvijačami in je meniha skušal prestrašiti, zato se je pojavljal v podobi pošastnih fantomov. Svetnik se je zaščitil z znamenjem križa (Life-Creating Cross). Nazadnje se mu je sovražnik prikazal v podobi majhne temne postave strašljivega videza in hinavsko razglašajoč se za premaganega je mislil, da bo svetnika zapeljal v nečimrnost in napuh. Svetnik pa je sovražnika premagal z molitvijo.
Za še večjo samoto se je sveti Anton preselil dlje od vasi, na pokopališče. Prijatelja je prosil, naj mu ob določenih dnevih prinese malo kruha, nato pa se je zaprl v grobnico. Tedaj so se hudiči spravili na svetnika, da bi ga ubili, in mu zadali strašne rane. Po Gospodovi previdnosti je Antonijev prijatelj naslednji dan prišel in mu prinesel hrano. Ko ga je videl ležati na tleh kot mrtvega, ga je odpeljal nazaj v vas. Mislili so, da je svetnik mrtev, in ga pripravili za pokop. Ob polnoči je sveti Anton ponovno prišel k zavesti in rekel prijatelju, naj ga odnese nazaj v grobove.
Antonova trdnost je bila večja od sovražnikovih zvijač. Hudiči so v podobi divjih zveri skušali svetnika prisiliti, da bi zapustil tisti kraj, vendar jih je z zaupanjem v Gospoda premagal. Ko je svetnik pogledal navzgor, je videl, da se je streha odprla in da se je proti njemu spustil žarek svetlobe. Demoni so izginili, on pa je zavpil: „Kje si bil, usmiljeni Jezus? Zakaj se nisi pojavil že od samega začetka, da bi končal mojo bolečino?“
Gospod mu je odgovoril: „Bil sem tukaj, Antonij, vendar sem želel videti tvoj boj. Zdaj, ker se nisi vdal, ti bom vedno pomagal in tvoje ime naredil znano po vsem svetu.“ Po tem videnju je sveti Antonij ozdravel svojih ran in se počutil močnejšega kot prej. Takrat je bil star petintrideset let.
Ker si je v boju s hudičem pridobil duhovne izkušnje, je sveti Anton razmišljal, da bi odšel v puščavo Tebaide in služil Gospodu. Starešino (h kateremu se je na začetku svoje meniške poti obrnil po vodstvo) je prosil, naj gre z njim v puščavo. Starešina ga je sicer blagoslovil pri takrat še neznanem podvigu puščavništva, vendar se je odločil, da ga zaradi njegove starosti ne bo spremljal.
Sveti Anton je šel sam v puščavo. Hudič ga je skušal ovirati tako, da mu je na pot postavil velik srebrn disk, nato pa še zlatega, vendar ga svetnik ni upošteval in je šel mimo. Na drugi strani reke je našel zapuščeno utrdbo in se v njej naselil, vhod pa zabarikadiral s kamni. Njegov zvesti prijatelj mu je dvakrat na leto prinašal kruh, v trdnjavi pa je bila voda.
Sveti Anton je dvajset let preživel v popolni osami in nenehnem boju z demoni ter končno dosegel popoln mir. Svetnikovi prijatelji so odstranili kamne z vhoda , nato pa so šli k svetemu Antoniju in ga prosili, naj jih vzame pod svoje vodstvo. Kmalu je celico svetega Antona obkrožalo več samostanov, svetnik pa je bil njihovim prebivalcem oče in vodnik ter je vsem, ki so prihajali v puščavo iskat odrešitev, dajal duhovne napotke. Povečal je gorečnost tistih, ki so že bili menihi, in druge navdušil za asketsko življenje. Govoril jim je, naj si prizadevajo, da bi ugajali Gospodu, in naj vztrajajo pri svojem delu. Pozval jih je tudi, naj se ne bojijo demonskih napadov, ampak naj sovražnika odženejo z močjo Gospodovega križa (Life-Creating Cross).
Leta 311, v času vladavine cesarja Maksimijana, je prišlo do silovitega preganjanja kristjanov. V želji, da bi trpel s svetimi mučenci, je sveti Anton zapustil puščavo in odšel v Aleksandrijo. Odkrito je služil tistim, ki so bili v ječi, bil je navzoč pri sojenju in zaslišanjih pričevalcev ter spremljal mučence na kraj usmrtitve. Gospodu je bilo všeč, da ga je ohranil v korist kristjanov.
Ob koncu preganjanja se je svetnik vrnil v puščavo in nadaljeval svoje podvige. Gospod je svetniku podelil dar čudežnega delovanja, izganjanja demonov in ozdravljanja bolnikov z močjo njegove molitve. Velike množice ljudi, ki so prihajale k njemu, so motile njegovo samoto, zato je odšel še dlje, v notranjo puščavo, kjer se je naselil na visoki vzpetini. Toda bratje iz samostanov so ga poiskali in ga prosili, naj obišče njihove skupnosti.
Drugič je sveti Anton zapustil puščavo in prišel v Aleksandrijo, da bi branil pravoslavno vero pred manihejsko in arijansko herezijo. Ker so arijanci vedeli, da ime svetega Antona časti vsa Cerkev, so rekli, da se je pridružil njihovemu heretičnemu nauku. Toda sveti Antonij je arijanstvo javno obsodil pred vsemi in v navzočnosti škofa. Med svojim kratkim bivanjem v Aleksandriji je h Kristusu spreobrnil veliko množico poganov.
Ljudje iz vseh družbenih slojev so svetnika vzljubili in iskali njegov nasvet. Poganski filozofi so nekoč prišli k abba Antoniju z namenom, da ga zasmehujejo zaradi pomanjkanja izobrazbe, vendar jih je s svojimi besedami utišal. Cesar Konstantin Veliki in njegovi sinovi so pisali svetemu Antoniju in ga prosili za odgovor. Ta je cesarja pohvalil zaradi njegove vere v Kristusa in mu svetoval, naj se spominja prihodnje sodbe in naj se zaveda, da je Kristus pravi kralj.
Sveti Antonij je petinosemdeset let preživel v samotni puščavi. Tik pred smrtjo je bratom povedal, da bo kmalu vzet od njih. Naročil jim je, naj ohranjajo pravoslavno vero v njeni čistosti, naj se izogibajo kakršnim koli stikom s heretiki in naj ne zanemarjajo samostanskega boja. „Prizadevajte si biti združeni najprej z Gospodom in nato s svetniki, da vas bodo po smrti sprejeli v večna bivališča kot prijatelje.“
Svetnik je dvema učencema, ki sta ga spremljala zadnjih petnajst let njegovega življenja, naročil, naj ga pokopljeta v puščavi in ne v Aleksandriji. Enega od svojih meniških plaščev je zapustil svetemu Atanaziju Aleksandrijskemu, drugega pa svetemu Serapionu iz Tmuisa. Sveti Anton je mirno umrl leta 356, star 105 let, njegovi učenci pa so ga pokopali v puščavi.
Življenje slavnega asketa svetega Antona Velikega je napisal sveti Atanazij Aleksandrijski. To je prvi življenjepis svetnika, ki ni bil mučenec, in velja za enega najboljših Atanazijevih spisov. Sveti Janez Krizostom priporoča, naj to življenje prebere vsak kristjan.
„Te stvari so v primerjavi z Antonijevimi vrlinami nepomembne,“ piše sveti Atanazij, “vendar iz njih sodite, kakšen je bil Božji mož Antonij. Od mladosti do starosti je ohranil gorečnost za askezo, zaradi starosti ni podlegel želji po dragih jedeh in zaradi slabotnosti telesa ni spreminjal svojih oblačil. Niti nog si ni umival z vodo. Ostal je zelo zdrav in dobro je videl, saj so bile njegove oči zdrave in neomadeževane. Nobeden od zob mu ni izpadel, vendar so se v bližini dlesni zaradi visoke starosti obrabili. Ohranil je moč v rokah in nogah…. Povsod so o njem govorili, vsi so ga občudovali in iskali so ga celo tisti, ki ga niso videli, kar je dokaz njegove kreposti in Bogu drage duše.“
EN
Antonij se je rodil okoli leta 251 v egiptovskem mestu Koma (zdaj Qiman el-Ar, osrednji Egipt). Njegovo življenjsko zgodbo je zapisal njegov učenec sveti Atanazij Veliki. Ta pripoveduje, da je Antonij okoli leta 310 odšel v Aleksandrijo, da bi se razglasil za kristjana in nameraval pretrpeti mučeništvo. To je bil namreč čas preganjanja kristjanov pod cesarjem Maksiminom Dajem (305-313). Vendar ga je ta pustil nedotaknjenega.
Po vrnitvi „je izvajal še strožjo askezo in v duhu prestal mučeništvo“. Od 20. leta starosti je živel kot puščavnik. To je bilo zato, ker je kot premožen mladenič nekoč v cerkvi slišal brati evangeljsko besedilo: „Če hočeš biti popoln, prodaj vse, kar imaš, in hodi za menoj“ (Mt 19,21). Antonija je to besedilo tako očaralo, da ga je dobesedno uresničil in se sam odpravil v puščavo.
V samoti je jedel le najnujnejše; strašno se je moral boriti proti skušnjavam: hudiči v obliki najrazličnejših fantastičnih živali so ga napadali s palicami in palicami in ga včasih pustili ležati napol mrtvega.
Najprej je 35 let živel v skalni votlini blizu kraja, kjer se je rodil. Nato se je preselil v globljo samoto in se naselil na gori čez Nil blizu današnjega El-Maimuma.
Tam je odkril, da je že nekdo pred njim odšel v puščavo, da bi služil in iskal Boga v samoti: Pavel iz Teb. O tem srečanju obstaja čudovita legenda.
Legenda
Sveti Pavel, puščavski oče, je devetdeset let preživel v samoti puščave. Njegova edina zaposlitev je bila molitev. Družbo so mu delali le krokar, ki mu je šestdeset let vsak dan prinašal pol hlebca kruha, in divje živali, ki so si z njim delile zavetje. Potem pa je nenadoma zaslišal nekoga od zunaj svoje jame, ki ga je prosil, naj vstopi in se z njim pogovori. To je bil Antonij. Ugotovil je, da v puščavi živi še ena oseba, ki je to začela početi še pred njim. Sveti Pavel je bil skromen človek. Podajal je najrazličnejše ugovore, ker se mu ni zdelo vredno, da bi imel opravka s tako velikim človekom, kot je bil Antonij. Po dolgem objemanju sta se vendarle usedla, da bi se pogovarjala o Bogu in skupaj prepevala njegove hvalnice.
Ob uri obroka sta videla, kako je mimo priletel Pavlov zvesti krokar. Toda tokrat je imel v kljunu izjemoma cel hlebec kruha. „Poglej, brat,“ je vzkliknil Pavel, “kako dobro je Bog poskrbel za nas, saj nam seveda on pošilja ta obrok. Šestdeset let mi je ta krokar prinašal pol hlebca in to mi je bilo več kot dovolj. Toda zdaj, ko mi je Gospod poslal tebe, je takoj podvojil obrok v tvojo čast!“
Ko sta se Bogu zahvalila, sta se oba sveta moža usedla k vodnjaku in se posladkala s preprostim obrokom. Oba sta vztrajala, da mora drugi lomiti kruh. Ko se tako nista mogla sporazumeti, sta se odločila, da bosta vsak previdno odtrgala eno stran kruha
Tu so v obliki legende povedane lepe stvari o molitvi in življenju z Bogom. Zaradi nje spoštuješ druge! Tudi če se umakneš od poslov običajnih ljudi. Ko živiš z Bogom – tako se zdi, da namiguje ta zgodba – je malo več kot dovolj. To vemo tudi iz evangelijev, kjer je Jezusu z nekaj hlebci kruha uspelo nahraniti pettisočglavo množico (npr. Mk 06,30-44). Na nekem drugem mestu je Jezus dejal: „Ne skrbite za to, kaj boste jedli ali s čim se boste oblekli. Oče pozna vaše potrebe. Iščite pa najprej Božje kraljestvo; vse drugo vam bo z njim dano“ (Mt 06,25-34). Zgornjo zgodbo iz Antonijevega in Pavlovega življenja bi lahko imenovali ilustracija te Jezusove izjave.
Nekoč je Antonij učil tri menihe o zelo težki zadevi vere, ko je ravno takrat prišel na obisk ostareli opat Pavel. Ta se je umaknil v kot in tiho čakal, da oče Antonij konča.
Antonij je najmlajšega od treh menihov vprašal, kaj misli o tej zadevi. Mladenič se je takoj lotil vprašanja; kar je manjkalo njegovemu znanju, je dopolnil s svojim ognjem in navdušenjem. Ko je spregovoril, je oče Antonij nekaj časa molčal, nato pa dejal: „Še nisi našel pravega odgovora.“
Nato je dobil besedo drugi. Bil je nekoliko starejši, prebral je že nekaj knjig in si nabral izkušnje. Skrbneje je izbiral naučene besede in formuliral. Ko je končal, je oče Antonij rekel: „Tudi vi še niste našli pravega odgovora.“
Končno je lahko odgovoril najstarejši od treh. Opustil je dolg molk, govoril je premišljeno in lahko bi rekli, da je prebral že veliko knjig in ima za seboj dolgo molitveno izkušnjo. Ko je končal, je oče Antonij pripomnil: „Še vedno nisi našel pravega odgovora.“
V trenutku, ko je odprl usta, da bi sam povedal nekaj o zelo težkem vprašanju vere, se je spomnil, da v njegovem kotu še vedno sedi oče Pavel. Obrnil se je k staremu opatu in ga vprašal: „Oče Pavel, ali bi morda lahko o tem kaj povedal?“ Kar nekaj časa je bila tišina. Končno je oče Pavel rekel: „Ne vem …“
Oče Antonij se je obrnil k svojim trem učencem in z dvignjenim prstom rekel: „Oče Pavel je našel pravi odgovor.“
Na enem od teh srečanj je Antonij obljubil, da bo starega Pavla po smrti pokopal. Ko je Pavel zares umrl, ga je Antonij našel, kako še vedno moli. Truplo sta varovala dva leva, ki sta od svetnika odvrnila vse plenilce. Po Antonijevem navodilu sta izkopala grob in opazovala, kako je Antonij pokopaval človeka. Potem ko sta od njega prejela blagoslov, sta spet izginila v puščavo.
Tu se pobožni bralec spomni na besedilo iz preroka Izaije, ki napoveduje mesijansko dobo: „6 Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. 7 Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. 8 Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino.“ (Iz 11,6-8). Zdi se, kot da je ta čas postal resničnost v življenju puščavskih očetov. Spoprijateljili so se z divjimi živalmi. Iz puščave so naredili prostor za življenje, raj! Znana je legenda o svetem Hieronimu, ki ga pri preučevanju Svetega pisma zmoti lev s trnjem v šapi. Hieronim oskrbi rano in od takrat se žival obnaša kot krotka domača žival. Mimogrede, to legendo je posthumno prevzel od Gerasima Palestinskega.
Potem ko je dvajset let preživel na svoji gori, je odšel v oazo v egiptovski puščavi, ki se zdaj imenuje Djzebel al-Galala el Qibliya. V tej oazi so ga obiskali številni kristjani. Med njimi so se nekateri odločili, da bodo svoje življenje še naprej preživljali v njegovi družbi. Tako je nastala puščavniška vas. Čeprav ni organiziral skupnostnega načina življenja, je vsem dajal duhovno vodstvo; zato ga imenujemo prvi opat.
Umrl je pri 105 letih.
Njegov grob so odkrili leta 561, od leta 1491 pa njegove posmrtne ostanke hranijo v cerkvi svetega Juliana v Arlesu. Relikvije so tudi v opatiji St-Antoine zahodno od Grenobla.
Pokroviteljstva
Francoski plemič iz 11. stoletja je imel sina, ki je bil hudo bolan; to bolezen je imenoval ogenj svetega Antona, ki so jo takrat pogosto zamenjevali s kugo. Deček je ozdravel, oče pa je iz hvaležnosti ustanovil samostanski red: antoniti.
NL