Zmagovalec z mečem, pa tudi samega sebe
Sveti Bernard se je rodil v Corleonu na Siciliji v zelo verni družini l. 1605. Pri krstu je dobil ime Filip. Grb njegovega rojstnega mesta je predstavljal leva, ki trga srce. Mesto si je v svoji zgodovini pridobilo sloves “Hrabro mesto”.
Življenjepisci pravijo, da je bil Filip v mladostni dobi lep, visok, močan fant; prepirljiv in trmast, vendar je imel pošten, odločen in iskren značaj. Z ubogimi je bil zelo sočuten. Pogosto je prejemal zakramente; sploh je preživel lepo mladost. Oče je izučil sina v svojem poklicu, v čevljarstvu. Ta poklic je Filip opravljal do svojega vstopa v samostan.
Najboljši mečar
Filip se je bolj ponašal z mečem ko s šilom. Bil je odličen mečar. Res je, nikogar ni izzival, toda če je bil izzvan, je rad nastopil.
Ko je neki plemič iz Palerma, znamenit mečar, zvedel, da se na oddaljenosti 50 km nahaja dober tekmec, se je takoj podal na pot, da dokaže, da je on še boljši. Izzval je Filipa, toda pri mečevanju je podlegel Filipu, ki ga je ranil na dveh prstih.
Da bi opral to sramoto in se maščeval, je hotel spraviti Filipa s sveta. Zato je najel nekega ubijalca Vita Canina, naj se gre mečevat s Filipom in naj ga ubije. Ta je res šel, oholo vstopil v Filipovo delavnico in z močnim glasom vprašal:
“Ali si ti ta in ta?”
“Kaj želite”, ga vpraša Filip. Canino odgovori:
“Le to: če si tako hraber, kot pravijo, vzemi meč v roke, da vidimo.”
Filip: “Pa zakaj neki naj bi se tolkla? Jaz nisem vam nič zlega storil, vi pa ne meni?”
Canino: “Pusti to. Hitro vzemi meč, da vidim tvojo spretnost.”
Filip: “Za tebe mi je dovolj palica.”
Dvoboj se začne. Filip je tako zadel s palico protivnika v prsi, da je ta padel, ali se je hitro spretno dvignill. Zato je Filip rekel:”Počakaj malo, da vzamem meč in bo boj enakovreden.” – “Dobro.” Zdaj je Canino kmalu dobil rano v bedro, pri nadaljnem boju pa je Filip tako prebil Caninu roko, da je ta moral odstopiti. Filipu je bilo žal; lepo se je opravičil, da je tako ranil nasprotnika in je za vedno pohabil njegovo roko. Canino je spremenil življenje. Tudi ko je Filip postal kapucin, je po dobrotnikih podpiral Canina, s katerim ga je vedno vezalo prijateljstvo.
Odslej Filip ni imel več tekmeca. Vendar ga je ena še bolj močna roka, pred katero je bil Filip preslab, vrgla na tla in ga premagala. Bila je božja roka. Mlademu atletu pa bo prav prišla njegova moč v boju, namreč v boju s samim seboj.
Boj za biti dober kapucin
Filip je na samostan že dalj časa mislil. Če ga je kdo vprašal: “Filip, zakaj pa se ne poročiš?”, je navadno pokazal na Frančiškovo vrv, ki jo je imel vedno v delavnici, in je odgovoril: “Moja zaročenka je vrv sv. Frančiška!”
In res na god sv. Lucije l. 1631 je 26-letni Filip res oblekel kapucinski habit v noviciatu v Caltanissetti. Dobil je novo ime brat Bernard iz Corleoneja.
Pred zaključkom noviciata je doživljal hude napade hudega duha. Ta je zahteval od njega, naj takoj zapusti samostan in se vrne v svet. Navalil je nanj celo z grčasto palico in tolkel po njem in vpil: “Ali boš odšel iz samostana ali ne?” Br. Bernard je odgovarjal: “Ne, nikoli!” Magister ga je rešil z blagoslovljeno vodo od tega napadalca. Hudega nasprotnika je imel br. Bernard tudi v starem bratu Bonaventuru. Ta brat je bil strog, kreposten, vendar razdražljiv značaj, kot ustvarjen za to, da gre komu na živce. Premišljeno ali le iz slabe navade, na vsak način je postopal z mladim bratom zelo nevljudno. Mogoče mu je na čuden način hotel pomagati pri pridobivanju kreposti? Bil je torej pravi gnjavež.
Kadarkoli je prišel v kuhinjo in to se je zgodilo pogosto, vedno mu je govoril žaljive besede: lenuh, podlež, umazanec, slepar, hinavec. Zdiral se je nad njim, če ni bila juha pravočasno skupana za uboge. Brat Bernard je težko požiral te žalitve.
Nekoč pa je br. Bernard izgubil potrpljenje. Premeril je starega brata od nog do glave in mu je ostro odvrnil: “Pustite me pri miru! Saj niste ne moj magister, ne moj gvardijan. Drugače vas bodo te moje roke – le poglejte jih – zdrobile.” Stari redovnik se je spomnil moči tega brata in je zbežal iz kuhinje, kot bi imel 20 let. Kakor hitro se je br. Bernard zavedel, kaj je storil, se je vrgel na kolena in zaihtel. Potem je naglo vstal, vzel žareč ogorek iz peči in se z njim tolkel po ustnicah, da so bile čisto opečene. Slučajno je prišel gvardijan v kuhinjo in ga vprašal, kaj vendar dela. Povedal mu je vse in dodal: “Vidite, p. gvardijan, da nisem vreden, da živim v samostanu. Moral bi imeti več potrpljenja, a ga hitro zgubim.”
Da bi bolj postal gospodar nad samim seboj, je brat Bernard živel zelo spokorno. Spal je poleti le po dve uri, pozimi po tri ure in to na 40 cm široki deski, na kateri se seve niti obračati ni mogel.”Res je ozka, toda tudi pot v nebesa je ozka,” je govoril. Za zglavje je imel poleno. V sobi ni imel stola.
Letno je opravljal sedem 40-dnevnih postov. Mesa pa sploh nikoli ni jedel. Bičal se je dnevno (včasih do krvi). Kljub temu pa je bil vedno veder in vesel. Tudi kapucini so občudovali njegovo spokornost. Bratom je br. Bernard svetoval: “Pustite meni, da jaz delam pokoro, vi pa le bodite veseli!”
Na poti svetosti
Zelo rad je premišljeval Kristusovo trpljenje. Bratom je svetoval naj radi molijo Bonaventurov oficij petih Kristusovih ran. Najraje je prebival v samostanih, kjer so imeli – kot je rekel -”velik, lep križ”. Po nenehnem premišljevanju je prišel do sklepa, “da je Gospodovo trpljenje morje brez dna, ker obsega mnoštvo skrivnosti, ki prebujajo v duši ljubezen do Boga.”
Sv. obhajilo je prejemal dnevno. Takrat se je čutil povsem združenega z Bogom. Stregel je pri mašah, kolikor je največ mogel. Cerkev je bila zanj raj. Cele ure je klečal pred Najsvetejšim, kjer je bil deležen številnih zanosov. Po polnočnem koru je često ostal v molitvi v koru do jutra.
Izredno je častil Marijo. Ob sobotah in pred Marijinimi prazniki je v svoji sobi prižigal lučko; takrat se je počutil bolj nežen, srečen, vesel. Marija se mu je večkrat prikazala, tako v samostanu kot zunaj njega. Navadno je držal ves dan Marijin rožni venec v roki. Rad je govoril: “Če bomo Marijo radi častili, nam bo blizu ob naši smrtni uri.” Pogosto je vstopil v kuhinjo in pozdravil brate z besedami: “Hvaljen bodi Jezus v najsvetejšem zakramentu!” ali pa: “Naj živi Marija, brez madeža spočeta!”
Zadnja leta je mnogokrat v veselju vzklikal: “Nebesa, nebesa!” Včasih je rekel: “Po eni mučni noči bo prišel k nam dan večne sreče. .”
Dva meseca pred smrtjo je rekel: “Vsak dan se mi zdi bolj dolg kot sto let, zdaj ko čakam na odhod za učivanje Boga.” Končno je prišla osvoboditev. Po 35 letih redovnega življenja, po 6 dneh vročice je ta mož molitve in pokore, star 62 let poletel v božje naročje, potem ko mu je nadškof Palerma podelil zakramente in blagoslov.
Papež Klemen XIII. je br. Bernarda leta 1768 razglasil za blaženega, za svetega pa Janez Pavel II leta 2001.
Sveti Bernard Korleonski ostane lik kapucina iz italijanskega 17. stoletja, ki je ves predan doslednemu redovniškemu življenju ter v polno živi karizmo kapucinske duhovnosti, ki je v iskanju božjega obraza v Kristusu in v odkritju Kristusovega obraza v sv. Frančišku, vse pa v korist božjemu ljudstvu.
Mesto Corleone je postal središče Palermske province, vendar se uspešno upira zaradi svoje verske tradicije duhu sekularizacije, ki je sicer povsod na delu.
Vir
V Palermu na Sicíliji, sveti Bernard iz Corleone [korleóne], iz Reda manjših bratov kapucinov, mož čudovite ljubezni in pokore.
Vir
Njegovo pravo ime je bilo Filippo Latini, rodil pa se je v mestu Corleone na Siciliji v družini zelo vernih čevljarjev, tako zelo vernih, da so jih v mestu imenovali „hiša svetnikov“. Delal je kot čevljar in bil zelo prijazen do revnih, celo tako, da je zanje beračil.
V tistih časih je mestu predsedovala španska legija. Filippo je veljal za najboljšega mečevalca na Siciliji. Zato se ni ustrašil, ko je moral pred zlorabami braniti kakšno dekle, ki jo je trpinčila vojska ali plemstvo, ali uboge žanjce, ki so jih oropali sadov njihovega dela. Nekega dne je bil, da bi dokazal svojo spretnost z mečem, povabljen na neumni dvoboj, kjer je nasprotnika, ki ga je izzval, hudo ranil v roko. Bil je star komaj 19 let in se je zatekel v cerkev, kjer je imel čas razmišljati o svojem življenju, se opravičil nasprotniku, ki je postal njegov prijatelj.
Leta 1631 je zaprosil za vstop h kapucinom v samostanu v Caltanissetti na Siciliji, in ko je prevzel habit, si je nadel ime Bernard. Z leti so se ga vsi naučili klicati „dobri brat“, oče revnih in vseh, ki so potrebovali duhovno tolažbo. Njegovo preprosto življenje je potekalo v različnih samostanih v provinci: Bisacquino, Bivona, Castelvetrano, Burgio, Partinico Agrigento, Chiusa, Caltabellotta, Polizzi in nazadnje v Palermu, kjer je preživel zadnjih 15 let svojega življenja in kjer je umrl.
V samostan je vstopil kot brat laik, bil je kuhar, pral je perilo in opravljal zelo močne pokore in umiritve, predvsem pa živel dobrodelnost do bližnjega in bratov v skupnosti. Da bi ublažili njegove pokore, so ga predstojniki imenovali za zakristana. Med potresom v Palermu je z vsemi močmi pomagal svojim sodržavljanom.
Proces kanonizacije se je začel leta 1673, za blaženega pa je bil razglašen šele v naslednjem stoletju, in sicer leta 1768 s strani Klementa XIII, dokončno pa ga je za svetnika leta 2001 razglasil Janez Pavel II.
Po legendi naj bi med bivanjem v Bivoni številne brate prizadela epidemija gripe. Ko je Bernard, ki je bil takrat tudi bolničar, zbolel in skoraj umrl, je iz tabernaklja v cerkvi vzel kip svetega Frančiška, ga potisnil v rokav svojega habitusa in svetnika nagovoril z naslednjimi besedami:
„Kdo bo poskrbel zanje? Opozarjam te, da ne boš odšel od tod, dokler me ne ozdraviš.“
Naslednji dan se je Bernardu povrnilo zdravje in je lahko ponovno začel skrbeti za svoje brate. Tudi v Bivoni naj bi se z Bernardom pogovarjal križani in mu dejal: „Ne išči toliko knjig, moje rane so dovolj, da jih lahko bereš in meditiraš.“ Po tej epizodi je brat opustil željo, da bi se naučil brati.
IT
Morda so njegovi sodobniki nekoliko pretiravali, ko so ga imenovali „prvi meč Sicilije“, gotovo pa je, da je vsak, ki se spopade z njim, brezupno poražen. Ali pa še huje, kot neki Vito Canino, ki je ranjen v roko in ostane trajni invalid. Vendar pa ni pretepač ali prepirljivec; ob krivicah in zlorabah mu preprosto zavre kri, zato nekoliko preveč zlahka stegne roko k meču. Prihaja iz mesta Corleone, ki je za nas danes bolj znano po nekdanji mafijski primuli rossa mafiosa, ki je zdaj postavljena pred sodišče, kot pa po tem, da se je leta 1605 v njem rodil. Njegovo hišo običajno imenujejo „hiša svetnikov“ zaradi dobrote njegovih bratov in zlasti dobrodelnosti njegovega očeta, čevljarja in dobrega obrtnika usnjenih izdelkov, ki je navajen vzeti domov reveže in revne ljudi, ki jih sreča na ulici, jih očistiti, obleči in nahraniti. Edini „vročekrvnež“ je on, mladenič z močno in impozantno konstitucijo, ki se uči za čevljarja v očetovi delavnici, dokler na slavni dan ne rani tistega Canina, ki ga je izzval na dvoboj. Pogled na kri, predvsem pa strah pred maščevanjem in posledicami te geste mu je svetoval, naj poišče zatočišče v kapucinskem samostanu, kjer je postopoma dozorel njegov verski poklic. Star je bil komaj 19 let in njegovi predstojniki so „prvega meča Sicilije“ prisilili v samostan Caltanissetta, tako da je šele pri 27 letih lahko oblekel redovniški habit. Njegovo vroče razpoloženje so počasi blažile nenehne vaje molitve, pokore in meditacije, tako da se je sčasoma iz njega izoblikoval nov človek. Ker je nepismen in mu je zato usojeno, da bo laični brat, opravlja najbolj skromna dela v samostanu, v kuhinji in pralnici. Zdi se, da ga predstojniki in sobratje prakticirajo tako, da je tarča nesporazumov, zlobe in ponižanj, ki jih zdaj preživlja brez težav. Tudi hudič ga ne pusti pri miru, saj se mu prikazuje v podobi živali in ga pretepa tako glasno, da straši ves samostan, on pa ga drži v šahu le z molitvijo, ker, kot pravi, „je molitev hudičev bič in se molitve boji bolj kot bičev in postov“. Čeprav ne varčuje ne pri teh ne pri onih in se podvrže pokoram, ki imajo neverjeten učinek, zlasti za človeka njegove velikosti in močnega apetita, ki se zadovolji z nekaj hlebci trdega kruha in se včasih prikrajša tudi za to. Ali je čudno, da se, kot pravijo ljudje, okoli tega meniha razcvetijo čudovite stvari, zaradi katerih ljudje kličejo po čudežih? Izčrpan od pokore in utrujenosti je našel svoj prostor ob tabernaklju, kjer je neprestano molil, in prav tu je zbolel na praznik Svetih treh kraljev leta 1667.
Umrl je 12. januarja, star komaj 62 let, in preden so ga pokopali, so mu morali devetkrat zamenjati mašno obleko, saj so verniki, ki so želeli imeti relikvijo, vse raztrgali na koščke. Bernardo da Corleone, ki so ga leta 1768 razglasili za blaženega, leta 2001 pa za svetnika, je po 400 letih postal simbol svojega mesta, ki se želi odrešiti slave kapucinov in bogoslovcev, ki so danes del kolektivne domišljije. Zato so ustvarili muzikal, ki pripoveduje zgodbo o tem mladeniču, ki je v določenem obdobju svojega življenja zavrgel orožje in se odločil za zakonitost.
IT
Filippo Latino je bil čevljar. Med enim od svojih priljubljenih bojev z orožjem je ranil nasprotnika Vita Canina, kar ga je spodbudilo, da se je spreobrnil in vstopil v kapucinski red v samostanu v domačem kraju z redovnim imenom Bernard. Kot brat laik je deloval na vseh področjih samostanskega vsakdana. Postal je znan po svoji dobrodelnosti in kesanju ter se posvetil kontemplativni molitvi. Že za časa njegovega življenja so poročali o nerazložljivih ozdravitvah, slovel pa je tudi po svoji svetosti.
Sveti Bernard je umrl v kapucinskem samostanu Santa Maria della Pace v Palermu. Njegova rojstna hiša v Corleonu je bila v začetku 19. stoletja spremenjena v njemu posvečeno cerkev; v njej hranijo različne relikvije, med drugim tudi meč iz dvoboja.
Kanonizacija: Bernarda je beatificiral papež Klement XIII. 5. maja 1768, kanoniziral pa ga je papež Janez Pavel II. 10. junija 2001.
DE
Bernhard je bil sin čevljarja v Corleonu, majhnem mestu na otoku Sicilija. Moral se je naučiti čevljarske obrti, po očetovi smrti pa je čevljarsko šilo zamenjal za meč in se specializiral za umetnost sabljanja. Kmalu je postal eden najboljših mečevalcev na Siciliji in zagrešil številne velike potegavščine, ki so ga vedno bolj oddaljevale od Boga. Nekega dne se je spopadel z enim od svojih sovražnikov in mu zadal hude rane. Ker se je bal kazni, je pobegnil. Zapuščen od ljudi, v najhujši stiski, se je zatopil vase, globoko in globoko obžaloval svoje prejšnje divje obnašanje in se odločil, da ne bo le prekinil s svetom, ampak bo vstopil v najstrožji red in postal kapucin. Ko so mu to večkrat odvetovali, so ga na njegove prošnje končno sprejeli, in ko je izrekel svoje zaobljube, so ga postavili za vodjo kuhinje. –
V redu je izvajal najstrožjo pokoro, pa tudi najlepše kreposti. Vedno se je zavedal svojih grehov, zato je hodil s sklonjeno glavo; ker se je imel za nevrednega druženja z ljudmi, je vedno iskal samoto. Užival je v opoldanskem obroku, za katerega je izbral najslabšo hrano, in sedel na tleh blizu vrat kot zadnji človek, ki je bil poklican le, da služi, ne pa da uživa. Njegovo življenje je bila poslušnost. Dvajset let je nosil težko breme kuharja in nikoli ni prosil, da bi ga razbremenili tega neznosnega bremena za njegovo šibko telo. Čeprav je bil izredno zaposlen, je bilo njegovo srce vedno pri Bogu, nenehno se je s kratkimi drobnimi molitvami dvigal k njemu, ki ga je ljubil nad vse. Najraje je bil pred Najsvetejšim zakramentom v cerkvi; tja je hitel, kolikor je le mogel, podnevi in ponoči. Vsak dan je šel k svetemu obhajilu. Na veliki petek, ko je moral ostati brez te božanske hrane, je bil tako slaboten in onemogel, da je komaj hodil. Do Device je bil najgloblje predan, najbolj otroško ljubeč. Kot mnogi svetniki se je na predvečer njenih praznikov postil v njeno čast. Imenoval jo je le „moja mati!“ Marija pa ga je ljubila kot sina in ga pogosto počastila s pogledom na svoj najlepši obraz.
Nekega večera, ko se je končala maša, se je brat, ki je bil v zelo tesnem duhovnem stiku z Bernardom, nenadoma znašel v svoji celici, kamor je s slovesnim korakom vstopila zakrita ženska, ovita v modro ogrinjalo. Prevzel ga je strah, saj je mislil, da je ta prikazen duh. Ko ga je zajela sveta gorečnost, je lik prosil, naj mu pove, kdo je, ali pa naj takoj odide. Ženska je odgrnila tančico, mu pokazala svoj sijoči obraz in rekla: „To sem jaz, česa se bojiš? Prišla sem, da ostanem pri svojem sinu Bernardu in ga potolažim.“ S temi besedami mu je v roke položila otroka, ki ga je držala, in rekla: „Uživaj v tem velikem zakladu, medtem ko se jaz pogovarjam s svojim sinom Bernardom.“ Brat je zdaj prepoznal Marijo, Božjo Mater, in se razveselil teh besed, Bernard pa je padel na obraz in vzkliknil: „To je moja mati.“ Marija se je nekaj časa pogovarjala z njim, nato pa vzela otroka iz bratovih rok in izginila.
Nekega dne je bila Katarina Monasteri iz Cimine zelo zaposlena s tem, da je skušala na vso moč olajšati svojo služkinjo, ki se je nesrečno polila z vrelo vodo. Brat Bernard je prišel mimo in ob njej zagledal Božjo Mater, ki je pokazala največje zadovoljstvo nad delom ljubezni gospe Katarine. Nad tem se je začudil in glasno vzkliknil: „O ženska, ženska, ali ne vidiš, kdo ti stoji ob strani? To je nebeška cesarica, ki ti pomaga. Kako lepa je!“ Na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja se mu je slava brezmadežne Božje Matere, ko je z nogo poteptala glavo peklenskega zmaja, pokazala v tako jasni podobi, da se je komaj zadržal. Ko je prišel v kuhinjo, je glasno vzkliknil: „O veselje, o veselje!“ Nato je povsem obupan ukazal navzočim bratom, naj skačejo in plešejo, in tudi sam naredil nekaj skokov od veselja. Nato je trikrat močno in iz globine duše zakričal: „Dol z zverjo, ki ji je danes zlomila ponos velika žena.“ Nazadnje ni mogel več nadzorovati svojih čustev in je v omedlevico padel na tla.
Brat Bernard, ki je bil zaradi slabosti in bolezni odstranjen iz kuhinje, se je pripravljal na smrt, ki jo je pričakoval z velikim hrepenenjem. Vendar je moral še 14 let čakati, da se mu je želja izpolnila. V tem času je jedel samo kruh in vodo, razen če je beseda predstojnika od časa do časa narekovala drugače. Ko se je njegovo življenje zares bližalo koncu, se mu je leta 1666, na praznik Jezusovega rojstva v Palermu, kjer je bil najdlje, prikazala Devica Marija in mu razodela čas njegove smrti. To razodetje ga je napolnilo z velikim veseljem. Od tedaj naprej so ga slišali govoriti samo nebeške stvari. Na praznik svetih treh kraljev leta 1667 je zbolel in bil odpeljan v redovno bolnišnico, kjer je z največjo predanostjo prejel svete zakramente, nato pa je moral preživeti najhujše napade pekla. Vendar Marija, Kraljica nebes, ni zapustila svojega služabnika; preprečila je zle duhove in ga potolažila. Končno se je približal dan njegovega razrešenja. Popoldne 12. januarja je vprašal, koliko je ura in ali ni ura že tretja. Ko je bil odgovor pritrdilen, je vzkliknil: „Pojdimo, pojdimo!“ Nato je sklonil glavo in izročil svojo dušo v roke nebeškega Očeta. („Življenja svetnikov kapucinskega reda“, o. Lechner).
DE