sveti Bernard iz Mentone – redovnik

Papež Pij XI., ki je bil zelo zagret planinec, je leta 1923 razglasil sv. Bernarda iz Mentone, nekdanjega arhidiakona v Aosti, za zaščitnika vseh alpinistov, drznih plezalcev na alpske vršace. Rodil se je nekje v začetku 11. stoletja, v plemiški družini ob vznožju italijanskih Alp. Ko je vstopil v kleriški stan je postal katedralni arhidiakon. Prežet z apostolsko vnemo, je pridigal ne samo na področju svoje škofije, ampak vse tja do Novare in Pavie. Umrl je v Novari 12. junija 1081, pokopan pa je bil tri dni kasneje v baziliki sv. Lovrenca, zato njegov god obhajamo 15. junija.
Sveti Bernard iz Mentone je zelo znan kot ustanovitelj zatočišča Veliki sveti Bernard. Pravzaprav je obnovil nek star samostan visoko v Alpah, ki je bil tam postavljen že koncem 8. stoletja, vendar je bil kasneje razdejan in opustošen  od Saracenov. Od svetega Bernarda obnovljeni samostan na alpskem prelazu se je v zgodovini pokazal za zelo koristno ustanovo za vse potnike preko Alp v času, ko so bile prometne zveze slabe in je bilo potovanje povezano ne samo z mnogimi neprijetnostmi, ampak tudi z življenjskimi nevarnostmi. Redovniki tega samostana vzgajajo velike pse bernardince in jih trenirajo, da iščejo izgubljene popotnike v metežih. S tem so mnogim pomagali v težavah in jih veliko rešili gotove smrti.

Češčenje sv. Bernarda iz Mentone je zelo razširjeno v Valle d’Aosta, Piemontu, Lombardiji, Vallese in v Savoji. Ikonografija ga prikazuje s križem v obliki alpske palice, s čimer se želi pokazati njegova svetniška zaščita nad vsemi potniki preko Alp. Slikajo ga na smučeh, s cepinom, kladivom in psom bernardincem. Njegovo življenje je bilo znamenito ne samo kot življenje pridigarja in apostolskega delavca, ampak tudi kot izrazito socialnega delavca v korist planincev in tistih, ki so prečkali Alpe. Njegovo delo se nadaljuje še danes, zato je odličen primer svetnika, ki je živeč za nebesa, hodil po zemlji in pred tem imel pred očmi časne človeške potrebe ter jih poskušal reševati.
Francoski pisatelj Henry Bordeaux je zapisal:”Tvoja vrednost se meri po velikosti plamena, ki ga nosiš v sebi.” Ta plamen je pri svetnikih velik, zato so oni v svetu duha, človeškosti in svetosti tako veliki. V temnih nočeh našega življenja nam svetijo kot sijoče zvezde, ter kažejo pot k vrhovom.
Vir

Na Mont-Joux [monžú] (v Vallese, v severni Italiji), sveti Bernard de Menthóne, duhovnik, ki je bil kanonik in arhidiakon v Aosti. Prebil je mnogo let po najvišjih grebenih Alp in tam zgradil preslavni samostan in v dveh gorah ustanovil gostišče za popotnike pod njegovim imenom, ki sta še slavni.
Vir

Ljubitelji psov boste prav gotovo vedeli, da se pasmi velikih pa prijaznih psov, ki so izučeni za reševanje ponesrečencev izpod snežnih plazov, pravi bernardinci. Ime so dobili po zavetišču na prelazu Veliki sveti Bernard v Švici, ki vodi na Montblanc, naj višjo goro Evrope. Zavetišči Mali in Veliki sveti Bernard je ustanovil pred več kot devetsto leti sv. Bernard Mentonski ali iz Aoste.
Iz njegovega življenja imamo le malo zanesljivih podatkov. Legendarni življenjepis iz 15. stoletja ve povedati, da je bil sin viteza, rojen okoli leta 923 na gradu Menton v Savoji. Po študijih v Parizu so ga starši namenili za državno službo, toda Bernard je brez njihove vednosti v Parizu študiral bogoslovje in se zavezal, da se nikoli ne bo poročil. Ko se je vrnil domov, so mu starši že izbrali nevesto, on pa se je umaknil v avguštinski samostan v Aosto; kjer si je naložil težko breme: versko vzgojo otrok, izobraževanje in vzgojo duhovnikov, pridiganje, spovedovanje in dušnopastirska potovanja po deželi. Močno so ga prizadele novice o nesrečah v gorah, zlasti o uničujoči moči snežnih plazov. Iz svojih prihrankov je dal zgraditi dve gostišči, ki sta bili gostoljubno odprti vsakemu popotniku. Oskrbo teh zavetišč je zaupal avguštinskim menihom iz Aoste. Z darovi papežev, vladarjev in drugih bogatih ljudi se je glavno gostišče na Velikem sv. Bernardu razširilo v mogočno stavbo. Ob gostišču so pozneje zgradili cerkev, posvečeno sv. Nikolaju in sv. Bernardu. Menihi so skozi stoletja brezplačno nudili romarjem in popotnikom stanovanje, hrano in sploh vso oskrbo. Spremljali so jih na nevarnih poteh ter reševali tiste, ki so zašli ali so se ponesrečili, zlasti pod plazovi. Pri tem so jim bili v veliko pomoč omenjeni psi, ki so po kraju, kjer so jih vzgojili, dobili ime bernardinci.
Zadnji del svojega življenja je Bernard apostolsko deloval med ljudmi po gorah in dolinah italijanskih, francoskih in švicarskih Alp. Ko je bil že zelo bolan, se je odpravil na pot v Novaro, mesto v severni Italiji, da bi spravil dva sprta grofa. To zadnje delo ljubezni do bližnjega ga je stalo življenja: dobil je hudo vročino in 12. junija 1081 je umrl. Za svetnika je bil slovesno razglašen leta 1681. Papež Pij XI., ki je bil navdušen ljubitelj gora, je sv. Bernarda Mentonskega imenoval “enega največjih junakov katoliške Cerkve” in ga leta 1923 počastil s tem, da ga je razglasil za zavetnika planincev in turistov.
Vir