V Metzu (v Franciji), sveti Pacient (Patiens, Patient, Paziente) škof.
Vir
Po nezgodovinskem izročilu naj bi Pacient izhajal iz plemenite grške družine v Mali Aziji in bil zato Janezov učenec, ki ga je poslal v Metz, ko je izvedel za smrt škofa Feliksa. Pacient je dal v jamstvo zob, ki si ga je brez bolečin iztrgal iz ust, in ga pozval, naj bo potrpežljiv. Ko je Pacient prispel na cilj, je čudežno lahko razumel in govoril jezik ljudi. V Metzu je zgradil kapelo, ki jo je posvetil svetemu Janezu in v kateri je svoje mesto našel apostolov zob.
Po seznamu metških škofov je bil Pacient četrti škof, ki je v Metzu opravljal škofovsko službo in naslednik škofa Feliksa do okoli leta 343.
DE
Sveti Pacient je četrti škof v Metzu. V kronologiji škofov se pojavlja za svetim Feliksom I. in pred svetim Viktorjem I.
Njegov položaj je določen v najstarejšem katalogu mestnih škofov, ki je bil sestavljen okoli leta 776 in je prišel v naše dni v tako imenovanem “zakramentariju” Drogona, metškega škofa med letoma 823 in 855. V začetku 4. stoletja je škofijo upravljal sveti Pacient. Gre za precej verjetno obdobje, ki ga določa dejstvo, da so njegovi nasledniki izpričani okoli leta 346.
Po izročilu naj bi škofiji vladal štirinajst let.
O svetem Pacient je ostala le legenda, ki so jo v 10. stoletju zapisali pisarji opatije svetega Arnulfa. Besedilo, ki je opredeljeno kot precej nezrelo, navaja, da je bil sveti Pacient grškega porekla in učenec svetega Janeza Evangelista. Ko je umrl, so ga pokopali v cerkvi svetih apostolov v Metzu, cerkvi, ki je pozneje postala znamenita benediktinska opatija svetega Arnulfa. Nekateri zgodovinarji so verjeli, da je to opatijo ustanovil sam Pacient, vendar ta podatek ni potrjen.
Njegov praznik je v rimskem martirologiju 8. januarja. Ta datum je bil določen že v 9. stoletju.
IT
Sveti Patiens iz Metza, znan tudi kot Paziente, je bil četrti škof Metza v Franciji v drugem stoletju. Čeprav je o njegovem zgodnjem življenju zelo malo znanega, se je rodil v regiji Metz, ki je bila v tistem času del rimskega cesarstva. Patiens je svoje življenje posvetil služenju Bogu in širjenju krščanske vere. Znan je bil po svoji ponižnosti, pobožnosti in neutrudnem prizadevanju za evangelizacijo. Kot škof v Metzu je bil odgovoren za nadzor duhovne blaginje lokalne skupnosti in vodenje svoje črede k poglobljenemu odnosu s Kristusom. V času svojega škofovanja se je Patiens soočal s številnimi izzivi in preizkušnjami. Metz je bil kot obmejno mesto pogosto izpostavljen vdorom in sovražnim napadom. V teh težkih časih je Patiens pokazal izjemne vodstvene sposobnosti ter vernikom zagotavljal tolažbo in vodstvo. Postal je simbol upanja in moči ter mnoge navdihnil, da so kljub težavam trdno vztrajali v svojih krščanskih prepričanjih. Zavezanost svetega Patiensa načelom zgodnje Cerkve se je razširila tudi na njegova prizadevanja za spodbujanje globoke duhovnosti in živahnega liturgičnega življenja. Močno je poudarjal pomen redne molitve, zakramentov in naukov apostolov. Njegove pridige so slovele po svoji jasnosti in modrosti ter so privabljale množice od blizu in daleč, da bi prisluhnile njegovemu sporočilu ljubezni in odrešenja. Čeprav sveti Patiens ni zapustil posebnih pisnih del, so zgodnjekrščanski zgodovinarji in kronisti zabeležili poročila o njegovem izjemnem življenju in pomembnih prispevkih k škofiji. Ti viri poudarjajo njegovo neomajno vero, nesebično služenje drugim in predanost približevanju ljudi Bogu. Sveti Patiens iz Metza je po življenju, polnem nesebičnega služenja in neutrudne evangelizacije, umrl in za seboj pustil veliko zapuščino. Kot svetega moža so ga častili že za časa njegovega življenja, po smrti pa se je njegov ugled le še okrepil. Čeprav natančne podrobnosti o njegovi kanonizaciji zaradi pomanjkanja zgodovinskih zapisov niso jasne, je znano, da ga je lokalna krščanska skupnost kmalu po smrti začela častiti kot svetnika. Sveti Patiens iz Metza je častni zavetnik mesta Metz, kjer njegov spomin praznujejo z velikim spoštovanjem in predanostjo. V nekaterih koledarjih sta njegova praznika 8. januarja in 12. novembra. Ker je med verniki zelo spoštovan, ga za njegovo priprošnjo prosijo tisti, ki se soočajo z duhovnimi in posvetnimi izzivi, in verjamejo, da svojim častilcem prinaša zaščito, ozdravljenje in vodstvo. Življenje in nauk svetega Patiensa še danes navdihujeta številne kristjane na njihovi poti vere. Njegova neomajna predanost Bogu, skupnosti in evangeliju je svetel zgled krščanske kreposti in opomin na preobrazbeno moč vere v stiski.
EN
Po izročilu je sveti Patiens (fr.: Patient) živel v 10. stoletju in naj bi izhajal iz plemenite grške družine v Mali Aziji. Bil je učenec svetega Janeza Evangelista, ki ga je poslal v Metz v Galiji, potem ko je čudežno izvedel, da je v mestu umrl sveti škof Feliks. Patiens sprva ni hotel zapustiti Janeza, vendar je na koncu sprejel poslanstvo pod pogojem, da bo lahko prinesel relikvijo svojega učitelja.
Evangelist je nato približal roko k njegovim ustom in si brez bolečin izvlekel zob, ki ga je z besedami podaril Patiensu kot obljubo svoje ljubezni: „Vzemi ta spomin name in ga položi na mesto, ki ti ga bo pokazal Gospod; moji drugi udje so v rokah mojega Stvarnika, ki me je doslej varoval v vseh preizkušnjah.“ Sveti apostol je svojega učenca spodbudil k potrpežljivosti in ga blagoslovil. Nato ga je posvetil v škofa in Patiens se je z dragoceno relikvijo odpravil na pot v Galijo.
Ko je Patiens prispel v Metz, je bil čudovito sposoben ne le razumeti jezik ljudstva, ampak ga je tudi sam obvladal, tako da je lahko učil ljudi. Izvoljen je bil za četrtega škofa v mestu. Južno od mesta je zgradil kapelo, ki jo je posvetil svetemu Janezu, vanjo pa so poleg dvanajstih delčkov apostolovih oblačil in drugih relikvij položili tudi apostolov zob. Patiens je tako ustanovil cerkev Saint-Jean-Évangéliste (ali Saint-Jean-Baptiste?), ki se je pozneje imenovala Saints-Apôtres in se kmalu razvila v stari samostan Saint-Arnould zunaj mestnega obzidja, ki se nahaja tam, kjer je danes bolnišnica Notre-Dame-de-Bon-Secours.
Legenda pravi, da je Patiens umrl leta 150 ali okoli leta 152, domnevno v času pontifikata svetega papeža Higina (136-40) in vladavine cesarjev Hadrijana (117-38) in Antonina Pija (138-61), okoli leta 157 [takrat pa je bil papež že sveti Anicetus (155-66)]. Pokopali naj bi ga v cerkvi svetega Janeza, ki jo je sam ustanovil. Leta 1193 so bile njegove relikvije vzete iz groba in položene v svetišče blizu oltarja. Tam so bile še pred francosko revolucijo.
Toda Francozi svojo državo radi imenujejo „najstarejša hči Cerkve“ (la fille aînée de l’Église) in zgodaj se je pojavila potreba po olepševanju zgodb, da bi se pokristjanjevanje Francije premaknilo v čas apostolov. Številni prvi francoski svetniki so dobili življenjepise, ki so jim jih premaknili za več stoletij naprej. Te tradicije so združevale pobožnost z lokalnimi čustvi in omogočale romanja v kraje, kjer naj bi bile te relikvije shranjene. V resnici je bila cerkev v Metzu ustanovljena konec 2. stoletja, škof Patiens pa je tam deloval v prvi polovici 3. stoletja.
Legendo, ki Patiensa povezuje s svetim Janezom Evangelistom, so si izmislili menihi iz opatije Saint-Arnould kot odziv na zgodbe, ki so jih med 9. in 14. stoletjem ustvarili člani kapitlja opatije Saint-Clément, da bi prvega mestnega škofa Klementa iz Metza naredili za ustanovitelja svojega reda. Konkurenca med samostanoma v Metzu je bila huda, Saint-Arnould pa je želel imeti tudi apostolsko ustanovo. Izbrali so četrtega mestnega škofa Patiensa, ki mu Gesta episcoporum Mettensium, ki jih je leta 783 napisal Pavel Diakon, omenjajo le ime, saj sta bila škofa številka dve in tri, svetnika Celestius in Felix, že akterja Klementove sage.
Zdaj se domneva, da je prvi škof Klement opravljal škofovsko službo od okoli leta 280 do okoli leta 300. Katalog metških škofov navaja, da je bil drugi škof, Celestij, škof petnajst let, od okoli leta 300 do okoli leta 315. Celestijeva naslednika Feliks in Patiens sta bila škofa od leta 315 do 343, torej 28 let, kar je precej manj kot 42 let, ki jih seznam škofov omenja samo za Feliksa. O trajanju Patienesovega škofovanja nimamo podatkov, zato ne moremo izračunati, kdaj je nasledil Feliksa. Vendar je umrl okoli leta 343 in njegov naslednik Viktor I. (344-46) je prevzel škofovsko službo. Patiens je četrti škof v Metzu in zaščitnik mesta.
V predkoncilski izdaji Martyrologium Romanum je bil njegov spominski dan 8. januar, kar je ponovljeno tudi v najnovejši izdaji (2004).
12. november je v nekaterih koledarjih omenjen tudi kot spominski dan. Poleg rimskega martirologija se pojavlja tudi v kölnskem martirologiju in martirologijih Rabana Mavra, Notkerja in drugih. Dejansko je ime Patiens rimskega in ne grškega izvora.
NOR