Bil je škof v Hierapolisu v Frigiji. Postal je znan kot pisec apologetskih del, največkrat proti montanizmu. Leta 177 je objavil “Apologijo” krščanstva naslovljeno na Marka Avrelija.
Apolinarij pomeni “posvečen bogu svetlobe Apolonu; Klavdij pa “iz rodu Klavdijevcev”.
Vir
V Hierapolisu (v Frigiji, v današnji Turčiji), sveti Apolinárij, škof, ki je pod cesarjem Markom Avrelijem blestel zaradi nauka in svetosti. († ok. 179)
Vir
Klavdij Apolinarij, škof v Hierapolisu v Frigiji, je bil eden najznamenitejših prelatov druge dobe Cerkve, ki se je začela s Konstantinovim odlokom leta 313, s katerim je krščanstvo postalo vera rimskega cesarstva. Kljub velikim hvalnicam, ki so jih svetemu Apolinariju namenili Evzebij, sveti Hieronim, Teodoret in drugi, je o njegovih dejanjih malo znanega, njegovi spisi, ki so bili takrat zelo cenjeni, pa so očitno vsi izgubljeni. Napisal je veliko odličnih traktatov proti heretikom in opozoril, kot priča sveti Hieronim, na filozofsko sekto, iz katere je vsaka herezija izpeljala svoje zmote.
Njegovo ime pa ni bilo zaradi ničesar tako slavno kot zaradi plemenite apologije krščanske vere, ki jo je okoli leta 175 naslovil na cesarja Marka Avrelija. To je bilo izrečeno kmalu po čudežni zmagi, ki jo je cesar dosegel nad sovražniki zaradi molitev kristjanov. Sveti Apolinarij je Marka Avrelija spomnil na koristi, ki jih je prejel od Boga zaradi molitev svojih krščanskih podanikov, in prosil za njihovo zaščito pred preganjanjem poganov. Mark Avrelij je objavil edikt, v katerem je pod smrtno kaznijo prepovedal, da bi kdor koli obtoževal kristjana zaradi njegove vere; vendar zaradi nenavadne nedoslednosti ni imel poguma, da bi odpravil takrat veljavne zakone proti kristjanom. Zato so mnogi med njimi še naprej trpeli mučeništvo, čeprav so bili usmrčeni tudi njihovi tožniki.
Natančen datum smrti svetega Apolinarisa ni znan; rimski martirologij ga omenja 8. januarja.
Vir
Apolinaris je bil škof iz drugega stoletja v Hierapolisu, mestu v Frigiji v Mali Aziji. Zaradi njegove svetosti in modrosti so ga hvalili številni drugi svetniki, znan pa je bil tudi po svojih spisih, v katerih je nasprotoval tedanjim herezijam. Vsa njegova dela so žal izgubljena, znanih pa je nekaj podrobnosti o enem znamenitem pismu, in sicer o opravičilu, naslovljenem na cesarja Marka Avrelija. Dvanajsta legija rimske cesarske vojske, znana pod imenom „Grom“ ali „Gromovita legija“, je služila neposredno pod cesarjem na drugi strani Donave v letu Gospodovem 172. Večina legije je bila dejansko krščanska. Legijo so obkolili barbari Kvadiji in krščanski rimski vojaki so v goreči molitvi za osvoboditev pokleknili. Nenadoma je nastala nevihta, ki je barbare spravila v zmedo, Rimljani pa so sovražnike pregnali nazaj in jih popolnoma porazili. Škof Apolinaris je v svoji apologiji pripovedoval o tem čudežu Gromovite legije in pozval cesarja, naj se usmili kristjanov, ki so bili še naprej zelo preganjani. Sveti škof je umrl nekje v istem stoletju, najverjetneje pred smrtjo Marka Avrelija.
Vir
Škof iz drugega stoletja v Heirapolisu v Frigiji. Visoko so ga cenili tudi drugi zgodnji svetniki, med njimi sveti Hieronim in zgodovinar Teodoret. Znan je po tem, da je cesarju Marku Avreliju napisal zagovor vere, v katerem ga je spomnil na čudežno zmago, ki je bila posledica molitev krščanskih vojakov, in na njegovo obljubo, da bo kristjane zaščitil. Deloval in pisal je proti vsem pomembnim herezijam svojega časa, ki jih je ovrgel z logičnim uničenjem filozofskih korenin herezije. Bil je plodovit pisec, vendar se je večina njegovih del skozi stoletja izgubila.
“Zato se zelo slepimo, če ne namenimo več časa preučevanju božjih resnic. Ni dovolj, da jim komaj verjamemo in da se naše misli tu in tam ozrejo nanje: to znanje, ki nam kaže nebesa, nas ne bo pripeljalo do njihove posesti in si bo zaslužilo kazni, ne nagrade, če bo ostalo rahlo, šibko in površno. Z resnim in pogostim premišljevanjem ga je treba pripraviti, prebaviti in spremeniti v hrano naših čustev, preden bo dovolj močno in učinkovito, da jih bo spremenilo in v našem življenju obrodilo potrebne sadove. V ta namen so vsi svetniki ljubili samoto in umik od hrupa in hitenja sveta, kolikor so jim dopuščale okoliščine.” – Sveti Apolinaris
Vir