Bil je škof v Hierapolisu v Frigiji. Postal je znan kot pisec apologetskih del, največkrat proti montanizmu. Leta 177 je objavil “Apologijo” krščanstva naslovljeno na Marka Avrelija.
Apolinarij pomeni “posvečen bogu svetlobe Apolonu; Klavdij pa “iz rodu Klavdijevcev”.
Vir
V Hierapolisu (v Frigiji, v današnji Turčiji), sveti Apolinárij, škof, ki je pod cesarjem Markom Avrelijem blestel zaradi nauka in svetosti. († ok. 179)
Vir
Klavdij Apolinarij, škof v Hierapolisu v Frigiji, je bil eden najznamenitejših prelatov druge dobe Cerkve, ki se je začela s Konstantinovim odlokom leta 313, s katerim je krščanstvo postalo vera rimskega cesarstva. Kljub velikim hvalnicam, ki so jih svetemu Apolinariju namenili Evzebij, sveti Hieronim, Teodoret in drugi, je o njegovih dejanjih malo znanega, njegovi spisi, ki so bili takrat zelo cenjeni, pa so očitno vsi izgubljeni. Napisal je veliko odličnih traktatov proti heretikom in opozoril, kot priča sveti Hieronim, na filozofsko sekto, iz katere je vsaka herezija izpeljala svoje zmote.
Njegovo ime pa ni bilo zaradi ničesar tako slavno kot zaradi plemenite apologije krščanske vere, ki jo je okoli leta 175 naslovil na cesarja Marka Avrelija. To je bilo izrečeno kmalu po čudežni zmagi, ki jo je cesar dosegel nad sovražniki zaradi molitev kristjanov. Sveti Apolinarij je Marka Avrelija spomnil na koristi, ki jih je prejel od Boga zaradi molitev svojih krščanskih podanikov, in prosil za njihovo zaščito pred preganjanjem poganov. Mark Avrelij je objavil edikt, v katerem je pod smrtno kaznijo prepovedal, da bi kdor koli obtoževal kristjana zaradi njegove vere; vendar zaradi nenavadne nedoslednosti ni imel poguma, da bi odpravil takrat veljavne zakone proti kristjanom. Zato so mnogi med njimi še naprej trpeli mučeništvo, čeprav so bili usmrčeni tudi njihovi tožniki.
Natančen datum smrti svetega Apolinarisa ni znan; rimski martirologij ga omenja 8. januarja.
EN
Apolinaris je bil škof iz drugega stoletja v Hierapolisu, mestu v Frigiji v Mali Aziji. Zaradi njegove svetosti in modrosti so ga hvalili številni drugi svetniki, znan pa je bil tudi po svojih spisih, v katerih je nasprotoval tedanjim herezijam. Vsa njegova dela so žal izgubljena, znanih pa je nekaj podrobnosti o enem znamenitem pismu, in sicer o opravičilu, naslovljenem na cesarja Marka Avrelija. Dvanajsta legija rimske cesarske vojske, znana pod imenom „Grom“ ali „Gromovita legija“, je služila neposredno pod cesarjem na drugi strani Donave v letu Gospodovem 172. Večina legije je bila dejansko krščanska. Legijo so obkolili barbari Kvadiji in krščanski rimski vojaki so v goreči molitvi za osvoboditev pokleknili. Nenadoma je nastala nevihta, ki je barbare spravila v zmedo, Rimljani pa so sovražnike pregnali nazaj in jih popolnoma porazili. Škof Apolinaris je v svoji apologiji pripovedoval o tem čudežu Gromovite legije in pozval cesarja, naj se usmili kristjanov, ki so bili še naprej zelo preganjani. Sveti škof je umrl nekje v istem stoletju, najverjetneje pred smrtjo Marka Avrelija.
EN
Škof iz drugega stoletja v Heirapolisu v Frigiji. Visoko so ga cenili tudi drugi zgodnji svetniki, med njimi sveti Hieronim in zgodovinar Teodoret. Znan je po tem, da je cesarju Marku Avreliju napisal zagovor vere, v katerem ga je spomnil na čudežno zmago, ki je bila posledica molitev krščanskih vojakov, in na njegovo obljubo, da bo kristjane zaščitil. Deloval in pisal je proti vsem pomembnim herezijam svojega časa, ki jih je ovrgel z logičnim uničenjem filozofskih korenin herezije. Bil je plodovit pisec, vendar se je večina njegovih del skozi stoletja izgubila.
“Zato se zelo slepimo, če ne namenimo več časa preučevanju božjih resnic. Ni dovolj, da jim komaj verjamemo in da se naše misli tu in tam ozrejo nanje: to znanje, ki nam kaže nebesa, nas ne bo pripeljalo do njihove posesti in si bo zaslužilo kazni, ne nagrade, če bo ostalo rahlo, šibko in površno. Z resnim in pogostim premišljevanjem ga je treba pripraviti, prebaviti in spremeniti v hrano naših čustev, preden bo dovolj močno in učinkovito, da jih bo spremenilo in v našem življenju obrodilo potrebne sadove. V ta namen so vsi svetniki ljubili samoto in umik od hrupa in hitenja sveta, kolikor so jim dopuščale okoliščine.” – Sveti Apolinaris
EN
Cesar Mark Avrelij (161-80) naj bi izdal odlok, ki je bil naklonjen kristjanom (v okoliščinah, ki jih je opisal Apollinaris). V resnici pa je bil cesar odločen, da ne bo dovolil, da bi fanatične sekte, vključno s krščanstvom, spodkopale državno vero, saj je menil, da zapravljajo življenja za iluzijo. Položaj kristjanov se je med njegovo vladavino še poslabšal, kar dokazujejo spisi številnih apologetov, med njimi tudi Apollinarisa.
Najbolj jasen dokaz za val lokalnih preganjanj je skupno pismo krščanskih skupnosti iz Lyona in Vienne v Galiji, ki ga je slavni cerkveni zgodovinar Evzebij iz Cezareje (ok. 260-340) praktično v celoti vključil v svojo Cerkveno zgodovino (Historia ecclesiastica). Kristjani so bili tam, tako kot drugod, obtoženi (pogosto s strani svojih poganskih sužnjev) nemoralnosti in ateizma. Kazen za slednji zločin je bila včasih smrt, včasih prisilno delo. Apostaza (odpadništvo) je zagotavljala pomilostitev, vendar se je javno mnenje prej kot mnenje posameznih cesarjev obrnilo proti kristjanom, morda zato, ker so ti postajali vse pomembnejši v javnem in intelektualnem življenju. Nastala je poplava ostrih protikrščanskih govorov, pamfletov in knjig, ki so segali od jedke satire Lukijana iz Samostrate do filozofskih argumentov Celsusa.
Krščanski intelektualci so se odzvali s protinapadom v obliki apologetskih del, ki so bila značilna za drugo polovico stoletja. Glavni apologet je bil sveti grški filozof Justin Mučenec, ki so ga imenovali „filozof“ in je bil mučeniško umorjen leta 165. Okoli leta 150 je cesarju Antoninu Piju (138-61) in njegovemu sinu Marku Avreliju poslal apologijo. Sledili so mu Tatijan, Atenagora, sveti Meliton iz Sard in Apolinaris.
Apollinaris je v svojih spisih napadal različne heretike, zlasti enkratite (skrajne askete) in montaniste, ki so jih imenovali tudi katafrakti, saj je njihov začetnik Montanus prihajal iz Frigije. Z besedo in dejanjem, naukom in pisanjem je razkrival hinavce, ki so se pod krinko pobožnosti predajali najbolj nizkotnim vrlinam. Okoli leta 170 ali 171 je organiziral sinodo v Hierapolisu, na kateri so Montana izključili iz cerkvene skupnosti.
Apollinaris je napisal dve knjigi proti Judom, pet proti poganom in dve o „Resnici“. Ohranili so se le odlomki njegovih spisov, vendar so znani po omembah, ki jih hvalijo Evzebij (Historia ecclesiastica, IV, 27), sveti Hieronim (ok. 342-420), Teodoret in drugi. Teodoret iz Kira je eden od cerkvenih zgodovinarjev, ki so nadaljevali delo cerkvenega zgodovinarja Evzebija Cezarejskega in pokrivajo obdobje od leta 323 do 428. Avtor Chronicon Paschale v 6. stoletju omenja Apollinarjev traktat o praznovanju velike noči, Fozio pa v 8. stoletju omenja traktat o usmiljenju. Nekateri mu pripisujejo spis Cohortatio ad Graecos, vendar z malo ali nič podlage. Vemo, da je antiohijski škof Serapion med svojimi verniki širil Apollinarisova dela kot najboljše orožje proti takratnim zmotam.
Apollinarjeva Apologija Marku Avreliju je bila napisana leta 177, potem ko je cesar leta 174 dosegel zmago v Germaniji, ko so ga obkolili Kvadi iz Morave in mu je grozilo uničenje. V svojem delu zmago pripisuje predvsem dvanajsti legiji, ki so jo sestavljali predvsem kristjani. Zmago so jim prinesle tako njihove molitve kot tudi njihova vojaška spretnost, in sicer s čudežnim dežjem, ki je najprej pogasil žejo vojakov, nato pa se je razvil v nevihto, ki je oslepila in prestrašila sovražnika. Apollinaris je na to spomnil cesarja in dejal, da ga je to spodbudilo, da je dvanajsti legiji dal naziv „legija groma“. Cesarju je pripisal tudi edikt, v katerem izjavlja, da je bila zmaga dosežena zaradi „naliva, ki so ga morda povzročile molitve kristjanov“.
V resnici je bil naziv gromovnikove legije podeljen v času cesarja Avgusta, Apollinaris pa je edini vir za opis zmage, ki je komajda edini primer v zgodovini, ko je bila neki nenavadni pojav narave razglašen za čudežnega.
Apollinarjevi spisi kažejo, da je moral biti v svojem času eden najvidnejših škofov v Aziji. Natančen datum Apollinarjeve smrti in okoliščine zanjo niso znane, vendar je verjetno umrl leta 179, vsaj pred Markom Avrelijem leta 180.
Ni dokazov o zgodnjem čaščenju, vendar je bilo njegovo ime vključeno v Martyrologium Romanum ob koncu 16. stoletja, ko ga je pregledal častitljivi kardinal Cesare Baronius (1538-1607), izobražen govornik in cerkveni zgodovinar. Njegov spominski dan v Martyrologium Romanum je 8. januar. Migne dodaja, da so ga Grki praznovali 7. februarja, vendar bollandisti trdijo, da se njegovo ime v grških menologijah ne pojavlja. Sami pa ga imajo na 7. februar z utemeljitvijo, da ga ima večina starejših martirologijev na ta dan. V Florarium Sanctorum je pogreb svetega spovednika in učitelja Apollinarisa v Antiohiji naveden 1. junija. Ker Antiohija v Mali Aziji leži na meji s Frigijo, lahko domnevamo, da je Apollinaris umrl in bil pokopan v tem mestu.
NOR
Klavdij Apolinaris, škof v Hierapolisu v Frigiji, je bil eden najsvetlejših mož drugega stoletja. Vendar imamo zelo malo podrobnih opisov njegovih dejanj. Toda pohvale, ki jih je deležen pri starodavnih piscih – Evzebij, Teodoret, Hieronim itd. -, nas ne puščajo v dvomu, da je imel vse vrline pravega škofa. Za lažne učitelje je bil vedno strašen nasprotnik. (Najpomembnejši so bili enkratiti, privrženci Tatjana, in montanisti, imenovani tudi katafrigani. Ti so se prvič pojavili v Frigiji okoli leta 171. Vsi spisi našega svetnika so se izgubili. V antiki so jih zelo cenili. Fotij, ki jih je prebral in jih je gotovo znal presoditi, jim je pripisoval veliko vrednost tako zaradi načina pisanja kot zaradi tem, ki so jih vsebovali). Napisal je več učenih traktatov, v katerih je z zmagovito močjo ovrgel njihove brezbožne sisteme. Da bi jim preprečil vsakršno izmikanje, je pokazal, iz katere filozofske sekte je vsak od njih črpal svoje zmote.
Sveti glavni pastir je z globoko žalostjo opazoval opustošenje, ki ga je povzročilo preganjanje med njegovo čredo. Vendar se ni ustavil pri tem, da bi svoje žalovanje dvignil k Bogu, ampak se je javno postavil v bran kristjanom, ki jim je poganstvo priseglo popolno uničenje. V tem delu je uničil vse pretveze, s katerimi so malikovalci skušali prikriti svojo krivično zagrenjenost proti služabnikom Jezusa Kristusa. Nato se je skliceval na cesarjevo milost za kristjane, ki so s svojimi molitvami cesarstvu izkazali tako odrešilne usluge. Pri tem je mislil na čudežni dež, ki so ga kristjani dobili z neba.
Cesar Mark Avrelij, utrujen od dolgotrajne vojne, ki jo je moral voditi s Kvadi, germanskim ljudstvom, se je odločil, da jo bo končal tako, da ga v prihodnje ne bo več pestila. Zato se je leta 174, v trinajstem letu svoje vladavine, podal v vojno z namenom, da se bo boril ne le proti Kvadom, temveč tudi proti njihovim zaveznikom, predvsem Markomanom. Potem ko so si na obeh straneh pridobili nekaj prednosti, so barbari prečkali Donavo in napadli legije. Rimljani so nato prav tako prečkali to reko, da bi se maščevali za to sramoto, napadli sovražnika nepričakovano in povzročili veliko klanje krvi. Ob umiku pa so za seboj pustili več divizij pešcev in nekaj konjenice, da bi prevarali Rimljane in jih prepričali, da se nameravajo na tem mestu ponovno spopasti. Zmagovalci niso razmišljali o nobeni zvijači, temveč so z veliko naglico napadli te peš vojake, ki so po ukazu zbežali in tako zvabili cesarja na višji teren, kjer se je nenadoma znašel obkrožen s skoraj nešteto vojsko bojevnikov, ki so zasedli prelaze. Čeprav se je Mark Avrelij zavedal nevarnosti, v kateri se je znašel, se je opogumil, da se ji lahko izogne zaradi poguma svojih legij, in kljub neugodnemu položaju napadel sovražnika. Ta ljudstva pa se niso spopadla, temveč so se omejila na obrambo in so si prizadevala le, da bi Rimljani ostali ujeti na tem mestu. Neznosna vročina med suhimi gorami brez pomladi, bolečine zaradi pekočih ran in mučna žeja so Rimljanom jemale moč in pogum. Niso mogli ne napredovati ne se umakniti, prav tako se niso mogli rešiti v boju in niso videli druge poti, kot da umrejo pod mečem svojih sovražnikov ali se jim predajo na milost in nemilost ali v sramoto. Medtem je Mark Avrelij hitel po vsem taboru in skušal s svojimi govori dvigniti pogum padlih vojakov ter jim z zaobljubami in žrtvovanji, v katere v svoji stiski niso več zaupali, obuditi upanje.
Dvanajsta legija, ki so jo skoraj v celoti sestavljali kristjani, je pokleknila na kolena in molila v slogu kristjanov. Njihov namen je bil priklicati pravega Boga in razkriti njegovo vsemogočnost. Kvadi, ki so bili presenečeni nad takšno predstavo, so se pognali proti rimskemu taboru. Toda v tistem trenutku so nebo prekrili črni oblaki in ulil se je močan dež. Rimljani, izčrpani od žeje, so hkrati pili in se borili. Nekateri ranjeni so srkali lastno kri z vodo, ki so jo nabrali v čeladah. Vendar je bila prednost vedno na strani sovražnika, dokler se ni nenadoma dvignil nevihtni veter, ki je proti njim pognal močno točo, spremljano z gromom in strelami, ki je zakrila Rimljane. Prevzela jih je splošna groza, ki je postala še močnejša, ko so videli, da so se zgrnili na tla. Začeli so bežati in kmalu je nastala splošna zmeda. (Porfirij in nekateri drugi pogani so menili, da je bila ta zmaga posledica čarovništva: Drugi, kot Dio Kasij, so jo pripisovali malikom. Vsi krščanski pisci se strinjajo, da je šlo za čudež, ki ga je priklicala molitev melitinske legije. Sveti Apolinarij, ki to dejstvo navaja v svojem zaščitnem traktatu, dodaja, da je cesar tej legiji iz hvaležnosti dal ime „strela“. Evzebij, Tertulijan, sveti Hieronim in sveti Gregor iz Nise so enakega mnenja.)
Tako odlična usluga, dosežena z molitvami kristjanov, je nedvomno zaslužila hvaležnost svetega Marka Avrelija. Izdal je ukaz, ki je pod smrtno kaznijo prepovedoval privedbo kristjana pred sodišče zaradi vere. Vendar ni imel poguma, da bi v celoti razveljavil zakone, ki so bili sprejeti proti njim, zato so mnogi kristjani tudi v času njegovega vladanja umrli mučeniške smrti. (Priče so sveti Apolinarij in lionski mučenci. Kakšno protislovje v ravnanju Marka Avrelija! Obtožence kristjanov je kaznoval s smrtjo, a kljub temu je bila kri kristjanov prelita. Tudi cesar Trajan je v svojem znamenitem pismu Pliniju Mlajšemu prepovedal obtoževanje kristjanov, vendar je odredil, da jih je treba kaznovati, če so obtoženi. Tertulijan je s pomočjo neizpodbitne dileme pokazal na nepravičnost takega postopka). Mimogrede, ta odlok, izdan v korist kristjanov, je močno zmanjšal kruto preganjanje, ki so mu bili kristjani izpostavljeni sedem let in ki ga je deloma iz lažne verske gorečnosti, deloma pa iz sovraštva do krščanstva vzbudil sam cesar. Nekaj časa pozneje pa je preganjanje izbruhnilo še močneje, kar je svetega Apolinarisa spodbudilo, da je napisal zaščitno brošuro. V njem je cesarju povedal, da dolguje svoj imperij in svoje življenje molitvam kristjanov. Ne vemo, kakšen učinek je imela ta temeljita obramba. Zdi pa se, da jo je Mark Avrelij sprejel naklonjeno in da je celo delno zajezila bes sovražnikov kristjanov, saj je sveti Apolinaris še naprej goreče vodil svojo cerkev do trenutka, ko ga je Bog hotel vzeti s tega sveta. Časa njegove smrti ni mogoče določiti, vendar je verjetno, da je umrl pred svetim Markom Avrelijem. Rimski martirologij praznuje njegov spomin 8. januarja.
Vsi spoštljivo izpovedujemo resnice, ki jih je Apollinaris branil. Imamo isto vero kot on. Morda bi radi tudi sami sebe prepričali, da bi jo pogumno branili, četudi nas to najdražje stane. Toda kako naj se naša vera uskladi z našo hladnostjo pri izvajanju kreposti, z našim gorečim pohlepom po zemeljskih stvareh, z našo strahovito zadržanostjo pri odpovedovanju strastem? Zakaj je misel na Boga in nebesa, pekel in večnost na nas tako šibek vtis? Žal! Vzrok vsega tega je v tem, da zanemarjamo kontemplacijo teh velikih resnic: ker se naš um le bežno ozre nanje, ali se lahko še vedno čudimo, da lahkotno drsijo po naših dušah, ne da bi pustile trajne sledove? Poglejmo jih resno in v naših srcih se bodo pojavili goreči občutki ljubezni in strahu. Ali nas izkušnja še ni naučila, da nas skrbi, zlasti tiste, ki ne spadajo pod čute, malo ganejo, če se k njim pogosto ne vračamo z resnim razmislekom? Zagotovo smo sami sebi sovražniki, če se ne zavedamo, kakšno škodo si delamo s tem, da resnice naše svete vere obravnavamo le površno. Naša vera nas bo vodila le v še hujše prekletstvo, če ne bo postala dejavna v ljubezni. Toda zdaj nimamo učinkovitejšega sredstva, da bi dosegli to živo vero, ki deluje z ljubeznijo, kot to, da se čim pogosteje zatečemo h kontemplaciji in vedno globlje prodremo v resnico evangelija, da bi v njej našli nebeški kruh, ki hrani pobožne vzgibe duše. Ljudje tega sveta imajo kontemplacijo za odvečno dejavnost. Le svetniki vseh stoletij so jo ocenjevali drugače. Zdelo se jim je, da je nepogrešljiva dolžnost za tiste, ki želijo doseči odrešenje. Zato so bili zelo predani tej sveti vaji, in da bi se z njo lahko ukvarjali bolj svobodno in učinkovito, so iskali samoto, kjer so svoje življenje, kolikor so jim dopuščale poklicne dolžnosti, preživljali odmaknjeni od hrupa sveta.
DE