Atributi: knjiga, križ, rožni venec, včasih tudi mrtvaška glava
Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janek, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak, Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je največ cerkva sv.Janeza Krstnika, in sicer 84, sledi 21 cerkva sv. Janeza Evangelista, dve cerkvi sv. Janeza Nepomuka in štiri cerkve sv. Janeza in Pavla.
Rodil se je leta 1599 v belgijskem mestu Diestu. Njegov oče je bil čevljar. Ko je Janezu zbolela mati, je družini prav trda predla. Kazalo je, da bo Janez moral prekiniti šolanje in se posvetiti kakšni obrti. Dve teti redovnici imata zaslugo, da se to ni zgodilo. Najprej je hodil v škofijsko malo semenišče, nato pa v jezuitski zavod, kjer se je navdušil za jezuitski poklic. V noviciat je vstopil na domačem Flamskem, po dveh letih pa so ga predstojniki poslali na študij filozofije v Rim. Nič, kar je zapustil, nam ne da sklepati na kakšno njegovo posebno nadarjenost. Kljub temu je s svojo pridnostjo dosegel več ko večina njegovih sošolcev. To sklepamo iz dejstva, da so ga izbrali za branilca na javni razpravi.
Vendar se je v Janezu skrivalo nekaj nenavadnega, kar sicer ni prihajalo do izraza v njegovih besedah in tudi ne v dejanjih, kar pa so njegovi tovariši v njem čutili in česar so se zavedali šele po njegovi smrti. To je bila skrivnost Janezove globoke vere, njegovega skritega življenja z Bogom. To je tisto, kar ga še vedno dela modernega.
Ko je umiral, je priznal, da mu je v posebno uteho to, da se ni nikoli vedoma pregrešil zoper pravila jezuitskega reda, to je tista »identifikacija«, s sprejetimi dolžnostmi, ki je pogoj zadovoljnega in plodnega življenja v vsakem življenjskem okolju. Povsod je bil priljubljen. Nikoli pa ni bil v svoji vestnosti tog ali nestrpen do drugih.
Janezova huda bolezen je trajala le dober teden. Zavedal se je, da bo umrl, v očeh vere pa se mu smrt ni zdela nekaj strašnega. Kljub temu pa ga je v noči pred končnim bojem s smrtjo čakal hud duhovni boj. Proti jutru se je pomiril in mirno umrl 13. avgusta 1621. Proti koncu življenja je bil obdarjen z milostjo, da je mistično doživljal božjo navzočnost.
Goduje 13. avgusta.
Vir
Zavetnik: Ministrantov, novincev, študentov in mladine.
Atributi: knjiga s pravili, križ, rožni venec, včasih tudi mrtvaška glava.
Cerkve: V Sloveniji je največ cerkva sv. Janeza Krstnika, in sicer 84, sledi 21 cerkva sv. Janeza Evangelista, dve cerkvi sv. Janeza Nepomuka in štiri cerkve sv. Janeza in Pavla.
Nekaj najlepšega je opisovati svetnika, za katerega njegovi življenjepisci ugotavljajo, da njegovo življenje ni nič posebnega, da bi se ob njem spletale napete dogodivščine, junaška dela ali čudeži. V tej »vsakdanjosti« je namreč prava vrednost in lepota svetništva. Janez se v svoji mladosti ni veliko razlikoval od svojih vrstnikov, odlikovali sta ga predvsem dve značajski lastnosti: vztrajnost in temeljitost. Zaradi materine bolezni, v kateri ji je veliko stregel in požrtvovalno pomagal, je kazalo, da ne bo mogel dokončati šolanja. Zavzeli pa sta se zanj teti redovnici, ki sta mu priskrbeli stanovanje pri mestnem kanoniku, kjer je lahko nadaljeval šolanje, za plačilo pa pomagal v hiši. Sprva je hodil v škofijsko malo semenišče, kasneje pa se je v gimnaziji navdušil za jezuitski red in vstopil v njihov noviciat. Po dveh letih so ga predstojniki poslali na študij filozofije v Rim. Ni bil med najbolj nadarjenimi, bil pa je dober in priden študent, zato je bil tudi izbran za branilca na javni šolski razpravi, za kar so vsako leto izbrali najboljše izmed filozofov. Na zunaj ga res ni nič posebej odlikovalo ali razlikovalo od vrstnikov, zato pa je bila toliko bolj bogata njegova notranjost, kar so mnogi prav spoznali šele ob njegovi prezgodnji smrti. Bil je mladenič globoke vere in skritega življenja z Bogom. Bil je vesten, a kljub temu ne bolestno tankovesten izpolnjevalec redovnih pravil. Z njimi se je tako identificiral, da so mu postala vir zadovoljstva in veselja. Tudi zaradi svojega veselega in vedrega značaja je bil povsod priljubljen. Velika žalost je zato zavladala, ko je nenadoma zbolel. Nihče ni vedel, za kakšno boleznijo, a bila je tako zahrbtna, da ga je pokopala v enem tednu. Janez se je zavedal, da bo umrl, a je v bolezni videl božje znamenje, njegov klic v novo življenje. Kljub temu, da se je veselil srečanja z Bogom, pa je moral pred smrtjo doživeti hud duhovni boj, v katerem sta se ga polastila groza in nemir. Umrl je ob molitvi svojih sobratov, sredi študija, star komaj 22 let. Proti koncu življenja ga je Bog obdaril tudi z mističnim doživljanjem svoje navzočnosti. Glas o njegovi svetosti se je začel širiti takoj po smrti, a je bil za blaženega razglašen šele dobrih dvesto štirideset let po smrti.
Ime: Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 13. marca 1599 v Diestu v Belgiji, umrl pa 13. avgusta 1621 v Rimu v Italiji.
Družina: Rodil se je v družini s petimi otroki, trije so se posvetili Bogu v redovnem poklicu.
Zavetnik: Ministrantov, novincev, poleg sv. Alojzija in sv. Stanislava Kostke velja za zavetnika študentov in mladine.
Upodobitve: Prikazan je kot jezuit, njegovi atributi so knjiga s pravili, križ, rožni venec, včasih tudi mrtvaška glava.
Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1865 razglasil papež Pij IX., za svetnika pa 15. januarja 1888 papež Leon XIII.
Goduje: V jezuitskem koledarju 26. novembra, sicer 13. avgusta.
Vir
Janez Berchmans (1599 – 1621) pooseblja ideal opravljanja vsakdanjih del z veliko svetniško zavzetostjo. Umrl je še zelo mlad, samo pet let po vstopu v noviciat. Njegova velika želja po duhovništvu pa ga je navdihovala za zgledno redovniško življenje. Rodil se je v verni družini v Diestu v Belgiji. Že zelo zgodaj je začel s študijsko pripravo na duhovništvo. Med študijem je živel v ustanovi župnije Notre Dame. Po treh letih pa mu je oče dejal, da bo moral pustiti šolo in se naučiti trgovati, da bi pomagal družini izboljšati revno finančno stanje. Župnik v Diestu, Beguinage je ponudil plačilo stroškov šolanja, če Janez služi v župniji. Leta 1612 je mlad fant prevzel podobno službo v Mechlinu. Tam pa je Janez srečal jezuite in se odločil, da se bo raje pridružil njim, namesto da bi postal škofijski duhovnik. Njegov oče je bil razočaran, ker bi kot škofijski duhovnik lahko finančno pomagal družini, kot jezuit pa ne, vendar mu je kljub temu dal dovoljenje, da uresniči svoj cilj.
Janez je vstopil k jezuitom leta 1616 in spolnjeval vse dolžnosti v noviciatu z velikim veseljem in zvestobo. Sam sebe je nadzoroval tudi prek pokore. Nekaj mesecev po njegovem vstopu mu je umrla mama, njegov oče pa je opustil čevljarsko delavnico in vstopil v semenišče. V duhovnika je bil posvečen aprila leta 1618, 25. septembra istega leta pa je Janez izrekel redovne zaobljube in nato odšel v Antwerp na študij filozofije. Po samo treh tednih so ga obvestili, da bo šel na študij v Rim. Še preden se je mogel vrniti v Michlin, da se poslovi od očeta, je ta nenadoma umrl.
Mladi jezuit je v Rim prišel 31. decembra in se pridružil skupnosti v Rimskem kolegiju, kjer je bil prav tako zvest svojemu študiju in redovniškemu življenju kot v noviciatu. V študiju je blestel in bil na koncu tretjega leta izbran, da na javni razpravi brani celotno filozofsko snov, ki so jo študirali. Zaradi velikega napora, ki ga je vložil v zaključni izpit, pa je trpelo njegovo zdravje. Ko se je pripravljal na javno razpravo, ki je bila 8. julija, je postajal vse šibkejši. Upal je, da si bo odpočil, ko bo to mimo, a je bil izbran, da zastopa Rimski kolegij na še eni javni razpravi, ki je bila avgusta v Grškem kolegiju. Ta dva dogodka sta njegovo zdravje preveč izčrpala.
7. avgusta je doživel napad griže, nato pa je dobil vročico. Ko je predstojnik opazil, kako bled in slaboten je, ga je poslal v bolniški oddelek. Mlad jezuit je zdravstveno iz dneva v dan bolj bolehal, pljuča so se mu vnela in postajal je vse šibkejši. Ko so ga drugi sholastiki, jezuitski bogoslovci, obiskovali jim je govoril o raju, kot da bo vsak čas tam. Brat bolničar je predlagal, da bi naslednji dan prejel sveto obhajilo, čeprav ni bila nedelja. Jezuitska skupnost se je zbrala s sveto popotnico pri vsem dragem sobratu. Prosil je za svoj križ, rožni venec in redovna pravila. Ves čas je imel obiske, celo vrhovni predstojnik je prišel k njemu. Svojo zadnjo noč je prečul v molitvi in umrl zjutraj 13. avgusta leta 1621.
Vir
V Rimu, sveti Janez Berchmans, redovnik iz Družbe Jezusove, ki je bil zelo vsem ljub zaradi iskrene pobožnosti, odkritosrčne ljubezni in stalnega veselja. Po kratki bolezni je poslednji dan vesel umrl.
Vir