Maria, z dekliškim priimkom Corsini, je bila rojena 24. junija 1884 v Firencah v pomembni družini. Bila je deležna dobre vzgoje in izobrazbe. Že zgodaj se je vključevala v kulturno življenje Firenc. Zelo rada je imela glasbo. Kot profesorica je veliko pisala o izobraževanju. Bila je tudi zelo dejavna v ženski sekciji Katoliške akcije.
Luigi je bil rojen 12. januarja 1880 v Kataniji zakoncema Beltramo in je odraščal v Urbinu pri stricu Luigiju Qattrocchi, ki ni imel svojih otrok. Od strica je prevzel drugi priimek. Po končanem študiju prava je deloval v državnih uradih in bankah. Bil je izjemno cenjen strokovnjak in vesten delavec. Za svoje delo je prejel državno odlikovanje. Bil je prijatelj mnogih pomembnih političnih osebnosti.
Pred poroko je bil Luigi znan kot zgleden, pošten in nesebičen moški, vendar ni imel močne vere. Poroka z Mario pa je okrepila tudi njegovo versko življenje.
Njun primer jasno kaže, kako odnos med možem in ženo lahko raste v krščanski kreposti, še posebej ob obiskovanju svete maše in prejemanjem obhajila.
Luigi in Maria sta se spoznala na univerzi La Sapienza. Po treh letih poznanstva sta se v mesecu marcu 1905 zaročila, 25. novembra istega leta pa poročila v cerkvi Maria Maggiore v Rimu. Po prvem letu zakona se jima je rodil sin Fellipo, sledila sta Stefania in Cesare.
Koncem leta 1913 je Maria pričakovala četrtega otroka. Zaradi zapletov v nosečnosti so ji najboljši ginekologi svetovali, naj se odloči za splav, da bi rešila vsaj svoje življenje. V tedanjih razmerah je imela zgolj 5% možnosti, da ob takšni diagnozi preživi. Toda Luigi in Maria sta zavrnila splav v popolnem zaupanju v Božjo previdnost. Nosečnost je bila izjemno težka in oba sta veliko pretrpela. Vendar je Bog odgovoril na njuno neomajno zaupanje: rodil se jima je četrti otrok, hči Enrichetta. Porod sta dobro prestali tako mati kot hči.
Stefania je vstopila k benediktinkam in dobila redovno ime Cecilia, Fellipo je postal škofijski duhovnik v Rimu, Cesare pa je vstopil k trapistom. Enrichetta je svoje življenje posvetila skrbi za starše in kasneje za brata Fellipa.
Otroci Luigija in Marije se spominjajo, da sta njihova starša živela preprosto, kot pač večina poročenih parov, vendar je bilo v njunem odnosu vedno čutiti pridih zrelosti in svetosti. Kardinal Jose Saraiva Martins, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je dejal, da sta iz svoje družine ustvarila pravo domačo cerkev, ki je bila prijateljska, odprta za življenje, molitev, socialni apostolat in solidarnost z ubogimi. Med drugo svetovno vojno je bilo njuno stanovanje zavetišče za begunce.
Življenje v družini Beltramo Qattrocchi ni bilo nikoli dolgočasno. Vedno je bil čas za šport, pogovor in izlete v hribe. Njihov dom je imel odprta vrata za mnoge prijatelje, pa tudi za številne brezdomce. Zakonca sta vsak dan bila pri sv. maši. Vsak večer se je družina zbrala k molitvi rožnega venca. Družina seje posvetila Jezusovemu srcu, katerega podoba je bila na častnem mestu v njihovi obednici. Vsak prvi petek v mesecu so molili večernice in bili tudi pri nočni vigiliji. Kot družina so se udeleževali duhovnih obnov v samostanu sv. Pavla. Obiskovali so verska izobraževalna srečanja na Gregoriani.
Maria, ki je svoje materinske in družinske obveznosti jemala zelo resno, je kljub veliko obveznostim našla čas za molitev, pisanje in druge aktivnosti. Armida Barelli, p. Agostino Gemelli in Maria Beltramo Qattrocchi so bili veliki podporniki in pomočniki pri ustanavljanju katoliške univerze Presvetega srca. Maria je bila tudi članica Generalnega sveta italijanskih katoliških ženskih združenj. V času druge svetovne vojne je bila prostovoljna bolničarka v Rdečem križu in katehistinja. Skupaj z Luigijem in otroki so po vojni ustanovili skupino skavtov za mlade iz revnih rimskih četrti. Poleg tega sta bila Maria in Luigi vključena v številne oblike zakonskega in družinskega apostolata.
Sredi vseh dnevnih aktivnosti sta zakonca uspela prepoznati in spodbujati rast duhovnih poklicev prvih treh otrok. Njun odgovor na Božji klic je bil velikodušen. Otroke sta podpirala z ljubeznijo in zaupanjem, brez tako človeškega strahu za svojo prihodnost.
Novembra leta 1951 je na svojem domu, na Via Depretis, za srčno kapjo umrl Luigi. Po štirinajstih letih vdovstva je 26. avgusta 1965 Maria umrla v naročju svoje hčere Enrichette. Leta 1993 se jima je pridružila hči Stefania.
Lugi in Marija sta bila zakonca, ki sta se znala ljubiti in spoštovati v dobrih in težkih časih njunega zakona. V preizkušnjah sta zaupala v Božjo pomoč in previdnost. Zaradi ljubezni do Boga nista obupovala in se predajala malodušju, tudi v težkih časih druge svetovne vojne, ko sta bila oba sinova na frontah (kot vojaška kaplana). V vsakdanjem življenju sta izkazala herojsko svetost. 21. oktobra 2001 je papež Janez Pavel II. Luigiju in Mariji Beltrame Quattrocchi podelil čast oltarja. Sveti oče je v nagovoru ob beatifikaciji med drugim poudaril, da sta živela običajno družinsko življenje na neobičajen način. Zato je priporočil katoliškim zakoncem, da se v molitvi zatekajo k njima.
Za dan spomina nanju je papež določil 25. november, to je obletnica njune poroke. 28. oktobra 2001 so bile njune relikvije prenesene v kripto bazilike Božje ljubezni (Divino Amore).
Vir

Alojz in Marija Beltrame Quattrocchi sta poznala nevarnosti vojne iz prve roke, saj sta živela v obdobju Mussolinijevega fašizma in Hitlerjevega nacizma. V tem težkem času se je njuna duhovnost tiho razkrivala v majhnih delih, priča pa so ji bili le bližnji prijatelji in družinski člani. Pobožna oče in mama sta s štirimi otroki vsak večer molila rožni venec, vsak prvi petek pa so vsi bedeli in molili v čast Srca Jezusovega. Ko so Italijo zasedli nacisti, je zakoncema uspelo ohraniti notranji mir s pomočjo goreče molitve in dnevnega prejemanja obhajila. Ni čudno, da je njun dom na Via Depretis v Rimu kmalu postal zavetje Judom in drugim beguncem. Oče Alojz je delal kot odvetnik in pred poroko ni bil kdove kaj veren, čeprav je bil dober, pravičen in pošten človek. Ko pa je v Firencah spoznal Marijo Corsini in njeno družino, se je njegovo duhovno življenje poglobilo. Kmalu sta se poročila in že v prvih štirih letih zakona ju je Bog blagoslovil s tremi zdravimi otroki: prvorojenim Filipom, hčerko Stefanio in sinom Cesarom. V zakonu se je Alojz vedno bolj približeval Bogu. Z ženo sta začela skupaj hoditi k jutranji maši. Alojz je Mariji rekel »Dobro jutro« šele, ko sta prišla iz cerkve, kot da bi hotel reči, da se je dan šele takrat resnično začel. Leta 1913 je Marija četrtič zanosila. Zdravnik ji je rekel, da ima le pet odstotkov možnosti, da preživi, zato ji je svetoval splav, da bi ostala pri življenju. Toda zakonca, ki sta svojo družino posvetila Srcu Jezusovemu, splava nista hotela sprejeti. Vse svoje upanje in zaupanje sta položila v božje roke. Naslednji meseci niso bili boleči le za Marijo, ki je trpela zaradi tvegane nosečnosti, ampak tudi za Alojza, ki se je bal, da bo izgubil ženo. Stefania je zapisala, da je videla očeta jokati, ko se je v cerkvi pogovarjal z duhovnikom. Kljub vsemu sta se zakonca odločila, da sprejmeta božjo voljo. Marija je rodila zdravo deklico Enrichetto. Ko je oče izvedel, da sta mati in otrok živa, je jokal od veselja. Prva stvar, ki sta jo zakonca naredila po porodu, je bila, da sta se zahvalila Bogu. Po tistem v domu Quattrocchijevih z dvema fantoma in dvema dekletoma ni bilo več dolgočasnega trenutka. Prijatelji so vedeli povedati, da so bili srečni in posebej glasni za mizo v času obedov. Mama in oče sta svoje otroke vzgajala v ljubezni do stvari, ki jih ni mogoče videti. Pogosto sta se o tem šalila s prijatelji in sorodniki in govorila, da želita, da bi njuni otroci cenili življenje »tam zgoraj«. Cesare se je spominjal, da mu je desetletnemu mama dala knjigo z naslovom Posnemati Kristusa. Knjigo je vseskozi hranil in posebno veliko mu je pomenilo posvetilo, ki mu ga je napisala mama: »Ne pozabi, da moraš slediti Kristusu, če je treba, tudi v smrt.« Alojz in Marija sta se redkokdaj prepirala pred otroki. Seveda so bila včasih med njima nesoglasja, toda otroci tega nikoli niso vedeli. Svoje probleme sta reševala med seboj, s pogovorom, in ko sta se sporazumela, je bilo ozračje spet vedro. Njuna metoda je očitno delovala. Tri otroke je Bog poklical v svojo službo: Filip je postal škofijski duhovnik, Cesare se je pridružil trapistom, Stefania je vstopila v benediktinski samostan. Enrichetta se je posvetila skrbi za ostarele starše. Cesare se je spominjal duhovnosti svojih staršev, ki so se je »nalezli« tudi njuni otroci: »V našem domu je bilo vedno neko nadnaravno, vedro in srečno vzdušje, ki pa ni bilo čezmerno pobožno. Ni bilo pomembno, s kakšnimi problemi smo se ubadali, starša sta jih vedno rešila z besedami, da se je treba obrniti ,k nebesom‘.« Filip se je strinjal: »Naše družinsko življenje je zaznamovalo ozračje običajnosti, ki sta ga oče in mati ustvarila z nenehnim iskanjem nadnaravnih vrednot.« Ko so otroci odrasli in prevzeli svoje odgovornosti, sta Quattrocchijeva še več časa posvetila molitvi in kontemplaciji. Leta 1951 je Alojz pri 71 letih umrl za srčno kapjo. Marija je bila štirinajst let vdova. Ko je umrla, je bila ob njej Enrichetta, za katero je bila v nosečnosti pripravljena žrtvovati svoje življenje. Njuna prva hči Stefania je umrla leta 1993. Manj kot desetletje pozneje so Quattrocchijevi trije še živi otroci – Filip, Cesare in Enrichetta – na Trgu sv. Petra doživljali nekaj, česar do tedaj še ni doživel noben otrok: skupno beatifikacijo svojih staršev.
Vir

– V Rimu, blažena Marija Beltrama Quattrocchi [kuatróči], ki je kot družinska mati, ki je s svojim možem živela v veseli povezanosti vere in ljubezni do bližnjega, in je proslavila s Kristusovo lučjo družino in družbo.
– V Rimu, blaženi Alojzij Beltrame Quattrocchi [kuatróči], ki je kot družinski oče ohranjal, tako v javnih, kot domačih zadevah, Kristusove zapovedi in oznanjeval s delavnostjo in poštenostjo življenja.
Vir

Views: 47