Rodil se je na današnji dan v kraju San Lorenzo di Fossano južno od Torina, v pokrajini, ki je dala več svetniških osebnosti, med njimi sv. Janeza Boska. Ko je hodil v prvi razred, je na vprašanje učiteljice, kaj bo postal, ko bo velik, brez pomišljanja odgovoril “Duhovnik bom!” Po končani osnovni šoli je res šel v semenišče v mestece Bra. Ko je prišel v leta zorenja, je zašel v moralno krizo, k čemu je precej pripomoglo tudi slabo čtivo, zato bomo razumeli, zakaj se je kasneje tako trudil za širjenje dobrega tiska.
Za njegovo življenje in delo je bila “usodnega” pomena noč med 31. decembrom 1899 in 1. januarjem 1900, na prelomu dveh stoletij, ko je štiri ure klečal pred Najsvetejšim v stolnici v Albi. Med molitvijo se je pred Bogom slovesno in nepreklicno zavezal, da “bo storil kaj za Gospoda in za ljudi tega novega stoletja”. Božji previdnosti je prepustil, da mu ob svojem času pokaže, kakšno bo to njegovo delo. On se je dal popolnoma na razpolago Bogu.
Po študiju filozofije in teologije je bil 29. junija 1907 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nekaj časa deloval na župniji, kjer se je ob rednem delu pripravljal na doktorat iz teologije, ki ga je dosegel na teološki fakulteti v Genovi (1908). Škof iz Albe ga je imenoval za profesorja in spirituala v semenišču. Leta 1913 je postal urednik škofijskega tednika La Gazzetta d’Alba in tako so se pričele njegove izkušnje na časnikarskem področju, na katerem je ostal vse do konca življenja. V njem je vedno bolj zorela misel, da mora priklicati v življenje ustanovo, ki se bo ukvarjala samo s tistim, čemur so tedaj ‘”dober tisk’. Kupil je skromen tiskarski stroj, zbral okoli sebe nekaj fantov-pomočnikov, potem pa stopil k škofu ter mu dejal, da bo ustanovil Družbo sv. Pavla, katere poslanstvo bo “delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi”. Škof je njegov načrt odobril. To se je zgodilo 20. avgusta 1914, za pravi rojstni dan Družbe sv. Pavla velja 5. oktober 1921, ko so prvi člani položili redovne zaobljube, uradno pa jo je potrdil papež Pij XI. leta 1926. Manj kot leto dni za moško vejo Družbe je ustanovil žensko vejo – Hčere sv. Pavla (pavlinke), ki so prodajale knjige in časopise in kmalu so imele po vseh večjih italijanskih mestih svoje knjigarne. Iz ‘pavlinskega debla’ je zraslo še šest novih vej: Pobožne učenke Božjega Učitelja, ki se posvečajo nenehni molitvi za tiste, ki delajo; Sestre Jezusa dobrega Pastirja (pomočnice v župniščih), Sestre Kraljice apostolov (molivke za duhovne poklice), Institut Jezusa Duhovnika (za povezavo s škofijskimi duhovniki), Institut nadangela Gabrijela (za mlajše može in fante), Institut Marijinega oznanjenja (za mlade žene in dekleta), Zveza pavlinskih sodelavcev (za laične sodelavce).
Matična hiša Družbe sv. Pavla je v mestu Alba, ob kateri je mogočno svetišče, posvečeno apostolu Pavlu, Družbinemu zavetniku in vzorniku. V vseh cerkvah Družbe je na vidnem mestu napis: “Ne bojte se, jaz sem z vami. Od tukaj vas hočem razveseljevati.” V luči tega gesla postane razumljiva čudežna rast tednika Famiglia cristiana, ki si ga je zamislil kot “list splošnega značaja”, a v katoliškem duhu. Prva številka je izšla za božič leta 1931 na 12 straneh v nakladi 12.000 izvodov (danes ima 200 strani in povprečno naklado 1,5 milijona izvodov). Do začetka druge svetovne vojne je narasla do 100.000, po vojni je bilo treba začeti skoraj znova, a leta 1960 je naklada dosegla 1 milijon izvodov, deset let pozneje pa kar 2 milijona. Tiskarna je od vsega začetka v Albi, uredništvo pa je zdaj v Milanu.
Don Giacomo Alberione se je kot predstojnik Družbe leta 1936 za stalno naselil v Rimu. Breme vodstva je leta 1969 preložil na ramena naslednikov, vendar je delo Družbe še naprej spremljal, zlasti z molitvijo. Bil je tako doma v nadnaravnem svetu, da je bil njegov prehod iz tega sveta v večnost 26. novembra 1971 povsem miren. Zaradi njegovih del in prizadevanja za dobro vseh, ga je papež Janez Pavel II. 27. aprila 2003 razglasil za blaženega.
Vir
Božja dela se ne začenjajo z denarjem, temveč z molitvijo in z zaupanjem v Boga. Stavimo svoje zaupanje v Boga in pojdimo naprej, začenjati z denarjem je naivnost.
Gospod, prosimo te, da nam podeliš znanje, ki ga potrebujemo, svetost, ki jo ti zahtevaš od nas, spretnost za delo, ki je nujna.
Ko sem bil škofijski duhovnik, sem imel listnico za bankovce in denarnico za kovance, ko pa sem prišel v to družino, kjer je bilo veliko stroškov, sem odložil listnico in denarnico ter sem rekel Gospodu: “Pošlji, kar je nujno!”
Nevihte so potrebne, da nas napravijo ponižne in da ne pozabimo, da je edino Bog Gospodar, in Gospoda prosim, naj nam jih kar pošlje.
Življenje v skupnosti predpostavlja blag, družaben in veder značaj, dan deloma po naravi, deloma pridobljen z vzgojo; odprtega, obzirnega, razumevajočega duha, ki si prizadeva gledati na vse z dobre strani.
Vljudnost nam je lahko nekoliko dana že po naravi, v celoti ali deloma pa jo je treba pridobiti, da postane nadnaravna. Človek, ki je resnično dober in obziren, bo potemtakem vljuden. Vendar mora biti vljudnost v človekovi notranjosti.
Vedno moramo imeti pred očmi moč zgleda. Vzgoja ne more biti nekaj ponarejenega in površnega. Samo kar prihaja iz življenja, oblikuje življenje, kar prihaja samo iz ust, se dotakne kvečjemu ušes.
Srce je mogočna sila. Dobro vzgojeno srce ljubi vse, v njem ni prostora za zamere ali zavist, izogiba se vsakega nevarnega prijateljstva.
Dolžnost je darilo, ki je Bogu najljubše. Biti moramo opravljeno ob pravem času, na najboljši način, z vso popolnostjo, ki smo je tisti hip zmožni.
Živeti Kristusa, upodobiti Kristusa v sebi, da bodo ljudje v našem življenju brali Kristusa: evangelij.
Molitev je kot kri, ki izvira iz srca, se pretaka po vseh udih ter hrani in oživlja celoten organizem.
Trpljenje ni le preizkušnja, temveč je tudi apostolat; je skrivnost veselja, je soudeležba pri Jezusovem odrešilnem delu.
Po veri vidimo vse ljudi kot duše, ki jim dolgujemo resnico, dober zgled in molitev.
Gledano v luči vere, so vsi ljudje naši sopotniki na romanju v večnost in v skladu s tem čutimo dolžnost, da si med seboj pomagamo.
Vir
V Rimu, blaženi Jakob Alberione, duhovnik, ki je bil nad vse skrben pri oznanjevanju Evangelija, in je z vso močjo in trudom poskušal uporabiti komunikacijska sredstva v dobro človeške družbe, in jih narediti kot pomoč, da bi bolj učinkovito oznanjali Kristusovo resnico. Zato je ustanovil kongregacijo: Pobožna družba svetega apostola Pavla.
Vir
Views: 16
V mestu Nam Đinh (v Vietnamu), sveta mučenca: Tomaž Đinh Viet Du in Dominik Nguyen Van (Đoan) Xuyen, duhovnika iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki sta bila po odločbi cesarja Minh Mang hkrati obglavljena.
Kljub temu da je kot nadarjen mladenič študiral filozofijo in medicino, se je Leon že v mladosti potihem pripravljal na redovniški poklic. Želel je oditi v misijone na Kitajsko in tam umreti mučeniške smrti, a je namesto tega vse svoje moči do konca razdajal kot ljudski misijonar in apostol Italije in Korzike.
Imenujemo ga tudi Portomavriški, ker se je rodil (leta 1676) v Porto Maurizio, sedanji Imperii ob ligurski obali. V Rimu je najprej študiral medicino, pozneje pa je vstopil v samostan prenovljenega frančiškanskega reda manjših bratov. Po prejemu mašniškega posvečenja (leta 1702) je nekaj časa poučeval modroslovje, vedno bolj pa ga je mikalo, da bi odšel v misijone.
Zavetnik: škofij Konstanca in Freiburg.
Pri Fabriánu (v Marche, v Italiji), sveti Silvester Gozzolini [gocolíni], opat, ki je pred odprtim grobom prijatelja, malo prej umrlega, spoznal vso nečimernost sveta, se umaknil v puščavo in je menjaval različna bivališča, da bi se bolj skril pred ljudmi. Slednjič je v puščavi pri Montefanu postavil temelje Kongregacije Silvestrincev pod Pravilom