Blaženi Anicet Koplinski – se je rodil 30. julija 1875 v mestu Friedland (50 km južno od Berlina).Tu se srečujeta dve kulturi: nemška in poljska, dve verski skupnosti: katoliška in protestantska. Zato ni čudno, da je bil njegov oče Nemec in katoličan, njegova mati pa Poljakinja in protestantka. Imela sta pet otrok. Naš Albert je končal srednjo šolo v domačem kraju. Potem so se izselili v Porurje. Tam je Adalbert kot 18 – leten stopil v Sigolsheimu v kapucinski red Rensko-vestfalske province in dobil ime Anicet. Ko je v Münstru končal teologijo, je bil 15. avgusta 1900 posvečen v duhovnika. Kot duhovnik je osemnajst let deloval v raznih samostanih te province. Lepo in rad je pridigal. Navduševal se je za misijonsko delovanje province, ni mu pa bilo dano, da bi mogel iti v misijone med pogane, kot si je želel. Zaupali so mu dušno pastirstvo med tamkajšnjimi poljskimi izseljenci.
Leta 1918 je prišel v Varšavo. Ni jasno, zakaj so ga poslali tja, mogoče zato da bi si pridobil boljše znanje poljskega jezika, da bi potem lažje deloval med poljskimi izseljenci. Vendar se je zgodilo, da je p. Anicet za vedno ostal na Poljskem.

Ko je l. 1922 umrla njegova mati, je Anicet poklical svojega očeta na Poljsko v samostan Nowe Miasto, kjer je živel do svoje smrti. Leta 1930 se je p. Anicet odpovedal nemškemu državljanstvu in je sprejel poljsko. Vedno pa je ostal član Rensko-vestfalske province. Poljščine se je naučil toliko, kolikor jo je potreboval za pogovor; pridigal je težje in le izjemoma v poljščini.
V Varšavi je kmalu postal znan kot odličen, karizmatičen spovednik. Iskali so ga tudi intelektualci, duhovniki, škofje. Bil je tudi spovednik apostolskega nuncija Achilla Rattija (poznejši Pij XI.), kot tudi varšavskega kardinala in drugih škofov. Znal je dvigati spovedance k višji popolnosti, imel je tudi vpogled v dušo. Veliko so ga klicali spovedovat bolnike po mestu; nepričakovano veliko jih je spravil z Bogom.
Maševal je zelo pobožno, počasi in doživeto. Mnogi so čutili moč, ki je takrat izžarevala iz njega. Bilo je pravo doživetje biti pri njegovi maši.
Predvsem pa je bil p. Anicet celi Varšavi poznan kot pomočnik in advokat ubogih. Vse svoje sposobnosti in ves svoj prosti čas je nad dvajset let, ko je živel na Poljskem, daroval zanje. Kapucini so v Varšavi vodili veliko kuhinjo, kjer so dnevno razdelili 8000 kosil. P. Anicet je s svojo zbirco po mestu skrbel za potrebna sredstva in denarno pomoč za to kuhinjo. Mnogim brezposelnim je preskrbel delo, študentom možnost nadaljevanja študija; sploh kdor je potreboval pomoč, se je obrnil nanj. Razvil je poseben sistem pobiranja pomoči. Našel je določeno število dobrotnikov, ki so tedensko ali mesečno redno prispevali določeno vsoto za uboge. Pobiral je pri bolj premožnih in bogatejših ljudeh v mestu. Seveda je bil deležen tudi napadov in ponižanj vsake vrste, včasih celo fizične sile, a je znal vse čudovito mirno prenesti kljub koleričnemu značaju.

P. Anicet je imel tudi pesniško žilico in je mojstrsko obvladal latinski jezik; pisal je tudi akrostihe za visoke osebnosti. Postal je tako popularen, da skoro ni bilo slovesnosti, na katero ne bi bil povabljen tudi p. Anicet. Imel je lepe naravne darove, vse pa je dal v službo ljubezni do bližnjega. Izžareval je tudi duhovno veselje, srečo in je s tem bi privlačen, da so vsi iskali njegovo bližino. Imenovali so ga “oče ubogih”.

Ob izbruhu druge svetovne vojne sepembra 1939 je p. Anicet ostal v Varšavi. Dejansko je bil Nemec, vendar so bili njegovi pogledi univerzalistični, čustveno pa se je bolj čutil Poljaka. Po kapitulaciji Varšave je p. Anicet ostal v samostanu v Varšavi. Kljub težavam je napel vse sile, da bi pomagal potrebnim, katerih je bilo takrat silno veliko: 90 % prebivalstva je bilo brez dela in je umiralo od lakote. Pri tem mu je veliko pomagalo dobro znanje nemškega jezika. Junija 1940 sta bila p. Anicet in gvardijan samostana zaslišana; priznala sta Gestapu, da so prišli letaki za upor tudi v samostan. Hkrati pa je p. Anicet rekel v obraz možem, da se sramuje, da je Nemec. V noči 26. 6. 1941 je bil večurni pretres samostana; v zapor je bilo odpeljano 22 redovnikov, med njimi je bil tudi p. Anicet. Bili so zaprti v Pawiaku. Tam so doživljali vsakovrstna ponižanja; odvzeli so jim tudi redovniška oblačila, po nekaj dneh so dobili civilno obleko.
Dne 14. septembra je bil p. Anicet z drugimi sobrati preveden v taborišče v Oswiecin. Pri izstopu iz vlaka so grdo ravnali z njim, pri hoji v taborišče je dobil več udarcev, povrh ga je ugriznil njihov pes. V taborišču je dobil številko 30 376.
Po končani takoimenovani karanteni je bil p. Anicet dodeljen taboriščem bloku št. 19, ker ni bil več sposoben za težko delo. To je pomenilo toliko, kot da je obsojen na smrt. V tem bloku ni bilo zdravniške oskrbe, nasprotno, smrt so pospeševali z neko morilsko “gimnastiko”. V takih razmerah je tu umrlo nad sto ljudi. Število umrlih se je povečalo z injekcijo fenolske raztopine.
P. Anicet je umrl 16. oktobra 1941. Kaj je bil zadnji vzrok njegove smrti, se točno ne da ugotoviti. Dejstvo je, da je bil mesec in pol v taborišču in da je tam pretrpel mučeništvo. Vest o njegovi pričevalni smrti je vzbudila velik odmev. Številne objave, ki so posvečene njegovemu življenju in njegovi smrti kot mučencu, pričajo o velikem češčenju, s katerim se verniki priporočajo njegovi priprošnji.
Goduje 16.oktobra, pri kapucinih pa 16 junija.
Vir

Pri Krakovu (na Poljskem), v koncentracijskem taborišču Oswiečim (ali Auschwitz), blažena duhovnika in mučenca: Anicet Kopliński [koplinjski] iz Reda manjših bratov Kapucinov in Jožef Jankowski iz Družbe katoliškega apostolata, v času, ko je bila domovina z vojsko zavzeta od pristašev brezbožne ideologije, ljudem in veri sovražne, je bil eden položen v celico napolnjeno s smrtonosnim plinom, drugi preboden od čuvajev taborišča, ter sta izpričala vero v Kristusa do smrti.
Vir

Views: 9