sveta Tekla – devica in mučenka

Tekla Imena: Tekla, …

Tekla je bila v prvih krščanskih časih znana in češčena svetnica. Rodila se je okrog leta 30 po Kristusu v Mali Aziji, nekako takrat, ko je Gospod javno nastopil. Bila je nadarjena in zelo izobražena. Mlado so starši zaročili z uglednim, lepim in bogatim Tamirom. Tedaj pa je na svojih misijonskih potih prišel v Ikonij, kjer je bila Tekla doma, apostol Pavel z Barnabom. Legenda pravi, da je stanoval v hiši prav blizu Teklinega rojstnega doma pri spreobrnjenem poganu Oneziforju.

Tako je Tekla apostola Pavla sama slišala; še več pa so ji povedale prijateljice, ki so hodile apostola poslušat. Spoznala je krščanstvo. Globoko ji je segel v dušo Pavlov nauk o devištvu. Sklenila je ostati devica, začela na razne načine mrtvičiti svoje telo in se odtegovati ženinu. Slednjič je njemu in staršem razodela, da je kristjanka in da hoče ostati devica.

TeklaKo so Pavla vrgli v ječo, je z darovi pridobila ječarja, da ji je dovolil obiskovati apostola. V ječi jo je Pavel krstil. Ker ni privolila v možitev, jo je oče izročil sodniku, naj jo s strahovanjem pripravi do drugih misli. Sodnik jo je vrnil staršem. Ko so Pavla izpustili iz ječe, je Tekla hitela za njim. Ženin je poslal za njo svoje hlapce in ti so jo privedli domov. Oče jo je zatožil, da je kristjanka. Obsodili so jo, da bo živa sežgana. Ogenj se je ni dotaknil. Spet je šla za Pavlom. V sirski Antiohiji so jo obsodili na smrt, vendar je bila čudežno rešena iz najrazličnejših smrtnih muk.

Sodnik jo je končno oprostil in Tekla se je naselila v samoti ob južni obali Male Azije, si postavila kočo iz protja in ila in tam živela do smrti. Umrla je stara 90 let. Kljub temu da je umrla naravne smrti, ji je zaradi prestanih mučenj papež Benedikt XIV. slovesno potrdil častni naslov mučenke. Njen velik častilec je bil sv. Ambrož in jo je v svojih spisih dajal za zgled Bogu posvečenim devicam.
Goduje 23. septembra.
Vir

V Ikóniju (v današnji Turčiji), rojstvo za nebesa svete Tekle, device in mučenke, ki je z vero v Kristusa premagala ogenj in zveri, ter je po mnogih bojih dala mnogim lep zgled. Zatem je prišla v Selevkíjo, kjer je blažena v Gospodu zaspala.
Vir

Legendarno izročilo imenuje sveto Teklo prva mučenka krščanstva, čeprav je umrla naravne smrti. Zaradi strahovitega in večkratnega mučenja, ki ga je morala prestajati, pa ji Cerkev priznava častni naziv mučenka. Tekli so starši omogočili temeljito izobrazbo v najrazličnejših vedah: govorništvu, grškem in latinskem poganskem leposlovju in modroslovju. Poleg tega, da je bila bogata in izobražena, je bila tudi prava lepotica. Osemnajst let je imela, ko so jo zaročili s prijetnim, čednim in ljubeznivim mladeničem Tamirom, ki je prav tako izhajal iz ugledne ikonijske družine. Kljub odlikam ženina pa se Tekla z njim ni poročila. Zakaj? Približno v tem času, leta 45, se je v mesto Ikonij na svojem prvem misijonskem potovanju zatekel apostol Pavel s svojim učencem Barnabom. Številni Judje so ju navdušeno sprejeli in se množično spreobračali, bilo pa je še vedno dovolj takih, ki so ostali neverni. Zaradi njih sta morala bežati v Listro, kjer so Pavla celo kamnali. V Ikonij pa se je Pavel še vračal. Stanoval je pri spreobrnjencu Oneziforju, ki je imel hišo čisto blizu Tekline. Tekla je lahko Pavla naskrivaj obiskovala in poslušala njegov nauk, dokler se ni spreobrnila in dala krstiti. Nagovoril jo je zlasti Pavlov nasvet glede devištva, zato je sklenila, da se ne bo poročila. Domači, zlasti še ženin, niso bili navdušeni nad njeno odločitvijo, poskušali so zlepa in zgrda, pa jim ni uspelo. Šli so celo tako daleč, da so jo naznanili sodišču, da je kristjana. Tekla ni tajila, zato so jo obsodili, da bo živa sežgana. A zgodil se je čudež: potem ko so naložili grmado okoli nje in jo podkurili, so se plameni v velikem loku odmikali od nje, da je ostala nedotaknjena. Podobno se je zgodilo, ko so jo prepustili sestradanim levom: ti so kakor ovce legli k njenim nogam in jih lizali. Prestati je morala še tretje mučenje: vrgli so jo v globoko jamo, polno kač in škorpijonov, tudi od tu je prišla ven cela in zdrava. Do živega ji niso mogli niti bivoli, ki naj bo jo razčetverili. Kmalu nato je šla za apostolom Pavlom v Miro in bila nekaj časa z njim, potem pa se je vrnila v Ikonij. Tu si je postavila majhno kočo in začela živeti puščavniško: veliko je molila in se pokorila. Umrla je v visoki starosti devetdesetih let. Njeno življenje, večinoma so to legende, je opisano v knjigi: Dejanja svetega Pavla in svete Tekle.
Ime: Ime Tekla naj bi pomenilo »božja slava«, tudi »stanovitna« oz. »razsvetljena«. Rodila se je okoli leta 30 v Ikoniju, glavnem mestu pokrajine Likaonije,danes Turčija,
umrla pa konec 1. oz. v začetku 2. st., prav tako v Ikoniju.
Družina: Bila je iz bogate, ugledne in spoštovane družine. Njeni starši so bili še pogani.
Zavetnica: umirajočih, Tekline bratovščine, priprošnjica proti očesnim boleznim, pred ognjeno nevarnostjo, proti kugi.
Upodobitve: Upodabljajo jo zelo različno. Ponekod je napol oblečena privezana na kol, slikajo jo skupaj z apostolom Pavlom, spet drugje ima kot devica različne atribute: križ, lilijo, mučeniško palmo. Upodabljajo jo še z levom ali bikom pri nogah v cirkusu ali amfiteatru, na grmadi ali s kačami, ki se ji zvijajo okoli rok.
Goduje: 23. septembra.
Molitev: »Reši, Gospod, dušo svojega služabnika, kakor si Petra in Pavla rešil iz ječe. In kakor si rešil svojo blaženo devico in mučenko Teklo iz treh pregroznih muk, tako blagovoli rešiti dušo tega svojega služabnika in daj, da se bo s teboj veselila nebeških dobrot.« (nekdaj je to molitev duhovnik molil ob bolniku)
Vir

Views: 135

blaženi Francisco (Frančišek) de Paula Victor – duhovnik

blaženi Francisco (Frančišek) de Paula Victor - duhovnikBlaženi Francisco de Paula Victor je bil brazilski duhovnik afriškega izvora, ki je živel med letoma 1827 in 1905. 14. novembra 2015 je bil prištet med blažene. Beatifikacijo v škofiji Campanha je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

»Papež Frančišek ga imenuje ‘dober pastir v skladu s Kristusovim srcem, ponižen glasnik evangelija in prizadeven vzgojitelj mladih’.« Tako je kardinal povedal za Radio Vatikan. Za škofijo Campanha je bila to druga beatifikacija v zadnjih nekaj letih. Tamkajšnja krščanska skupnost se tako razodeva kot »dežela svetnikov in verodostojnih pričevalcev Božjega usmiljenja«.

Njegova duša je tako bela kakor je črna barva njegove kože
Novi blaženi je bil kot otrok, namesto da bi odšel delat na polje, s pomočjo dobrotnice Mariane Barbare Ferreire poslan na študij. Izučil naj bi se za krojača. Toda sam je želel postati duhovnik. Tako je premagal ovire vseh vrst, od dejstva, da je bil temnopolt in sin sužnje, ter pri dvaindvajsetih letih vstopil v semenišče. Njegova odločitev je zaradi družbenih diskriminacij v tistem obdobju veljala za neobičajno. Vendar pa si je Francisco ta privilegij zaslužil. Nek njegov prijatelj iz semenišča ga je opisal kot »mladega človeka z zlatim srcem«, katerega »duša je tako bela kakor je črna barva njegove kože«.

Ko je bil star štiriindvajset let, je prejel duhovniško posvečenje. Posvetil ga je škof Antônio Ferreira Viçoso, Božji služabnik. Dogodek je bil po besedah kardinala Amata »pravi čudež«, saj je ovrgel rasne predsodke svojega časa. Njegovo prvo poslanstvo je bilo v domačih krajih. Leta 1852 pa je bil poslan v mesto Três Pontas, kjer je ostal vse do smrti.

Njegovo življenje je bilo evangelij
Bil je »velikodušen in dinamičen župnik«. Nedeljsko sveto mašo je obhajal z veliko svečanostjo. K sodelovanju je vabil znane pridigarje. Vpeljal je tudi mesec v čast Mariji. Posvečal se je katehezam in dajal velik pomen podeljevanju zakramentov. V triinpetdesetih letih je krstil 8.790 otrok belcev in 383 otrok sužnjev. S konjem je večkrat potoval po kmetijskih območjih, da bi najbolj oddaljenim prinesel duhovno tolažbo. Posebej je bil pozoren na spodbujanje izobraževanja, zlasti mladih in manj premožnih. V svoji župniji je s tem namenom ustanovil brezplačno šolo. Darove, ki jih je prejemal sam, je dajal ubogim. Pomagal je tudi tistim, ki so ga na začetku prezirali. Njegovi župljani so zato dvajset let po njegovi smrti v njegovo čast postavili spominsko ploščo z napisom: »Njegovo življenje je bilo evangelij.«

Ponižen in preprost
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je nadalje izpostavil ponižnost in preprostost novega blaženega. V povezavi s tem je poznan pripetljaj, ko se je nekega dne z vlakom vrnil iz Campanhe v Três Pontas. Ob prihodu ga je ljudstvo pričakalo z godbo. Na vlaku pa je bil tudi neki general, ki je zmotno menil, da je bil ta sprejem namenjen njemu. Tako je Franciscu, katerega je imel za nosača, naročil, naj mu nese prtljago. Sveti duhovnik je ponižno in s svojo preprostostjo to tudi naredil. Ko ga je ljudstvo zagledalo, mu je šlo veselo naproti. Na generalovo vprašanje, kdo je ta človek, so ljudje odgovorili: »To je pater Victor in mi smo tukaj, da bi ga sprejeli.«

Vzor duhovnika in župnika
Ko je novi blaženi umrl, je na njegov pogreb prišlo preko tri tisoč oseb. Pospremili so ga s solzami in hvaležnostjo: »Umrl je zelo reven, rojen je bil za evangelij, živel je za ljudstvo.« Njegovi osebni predmeti so se vse od začetka šteli za dragocene relikvije in so bili skrbno hranjeni. Tako je na koncu še povedal kardinal Amato, ki je nato sklenil: »Je izjemen vzor duhovnika in župnika.«
Vir

Views: 12

blažena Emilija Tavernier Gamelin – redovna ustanoviteljica

blažena Emilija Tavernier Gamelin - redovna ustanoviteljica»Nova blažena je vzor vsem možem in ženam današnjega časa. Globoko duhovno življenje je blaženi Emiliji dajalo moč za njeno požrtvovalno poslanstvo: izpraznjena in nenavezana na stvari je v sebi našla moč, da je lahko vsakega potolažila. Srce je imela odprto za vse vrste težav, še posebej pa je bila služabnica revnih in malih, s katerimi je želela ravnati kot s kralji. Ko si jo jemljemo za vzor, vas spodbujam, da se posvetite službi ubogim in najbolj zapostavljenim v družbi, od Boga ljubljenim, in olajšate njihovo trpljenje, da bo zopet zasijalo njihovo dostojanstvo.« (sv. Janez Pavel II.)
Ime: Pri krstu je prejela tri imena: Marija, Emilija, Evgenija. Marija v hebrejščini pomeni »tista, ki jo ljubi Bog«, ime Emil povezujejo z latinsko besedo aemulus, »tekmovalen, tekmujoč«, Evgenija pa izhaja iz starogrškega pridevnika eugenes »blagoroden, plemenitega rodu«.
Vzdevki: Mati ubogih, angel zapornikov, Božja previdnost ubogim.
Rojena: 19. februarja 1800.
Kraj rojstva: Mesto Montreal v Kanadi.
Umrla: 23. septembra 1851.
Kraj smrti: Rojstno mesto Montreal v Kanadi.
Družina: Bila je najmlajša od 15 otrok, od katerih pa jih je le šest dočakalo zrelo dobo. Oče Anton je bil prevoznik, mati Marija Jožefina, roj. Maurice, pa gospodinja. Oba sta zgodaj umrla.
Mladost: Po materini smrti je zanjo skrbela očetova sestra Marija Ana Tavernier, ki je imela svojo nečakinjo rada kot lastno hčer. Poskrbela je za njeno vzgojo in jo za nekaj let poslala v internat sester notredamk, dokler ni končala šolanja. Ko je njen brat Frančišek leta 1818 ovdovel, je nekaj časa živela pri njem in mu vodila gospodinjstvo.
Zakon: 4. junija 1823 se je poročila z Janezom Krstnikom Gamelinom, premožnim in pobožnim kmetom, ki se je ukvarjal s pridelavo jabolk. V njem je našla sorodno dušo, saj je tudi sam rad pomagal revežem. Rodili so se jima trije sinovi, a so vsi kmalu umrli. Leta 1827 pa ji je umrl še mož.
Hiša Previdnosti: Po moževi smrti je pred podobo Žalostne Matere Božje za svojo novo družino sprejela vse revne in uboge. Zanje je porabila vse svoje premoženje in svoj dom spremenila v zavetišče za revne, osirotele, zapuščene in pobegle otroke, pa tudi duševno bolne, brezdomce, invalide in priseljence. Ti so njeno hišo hitro začeli imenovati »Hiša Previdnosti«. Področje njenega delovanja se je vedno bolj širilo in v petnajstih letih samostojnega delovanja je odprla številne hiše in zavetišča.
Skupnost: Ker je karitativno delo v novoustanovljeni škofiji Montreal vedno bolj naraščalo, je škof potem, ko hčere sv. Vincencija iz Pariza niso mogle priti v Kanado, zbral skupnost osmih žena, ki so pod vodstvom Emilije ustanovile kongregacijo »sester krščanske ljubezni, služabnic ubogih«, ki se danes imenujejo sestre (Božje) Previdnosti. Danes delujejo v Kanadi, ZDA, Čilu, na Filipinih, v Argentini, El Salvadorju, Kamerunu, na Haitiju in v Egiptu.
Moto: »Ponižnost, preprostost, karitativnost.«
Zavetnica: Svoje kongregacije.
Beatifikacija: 7. oktobra 2001 jo je sveti papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo.
Goduje: 23. septembra.
Vir

V Montrealu [montriólu] (v provinci Quebec [kebek], v Kanadi), blažena Marija Emílija Tavernier [tavernijér], redovnica, ki je bila oropana moža in otrok. Posvetila se je pomoči revnim in ustanovila Kongregacijo sester od Previdnosti, za službo sirotam, starčkom in slaboumnim.
Vir

Views: 18