sveti Friderih iz Utrechta – škof

sveti Friderih iz Utrechta - škofV Utrechtu (v Avstráziji, na današnjem Nizozemskem), sveti Frideríh, škof, ki je bil znamenit po študiju svetega pisma in je skrbel in delal za evangelizacijo Frízov.
Vir

Ko slišimo ime Friderik, se spomnimo slovenskega svetniškega kandidata Friderika Baraga (1797–1868), ki je deloval kot misijonar med severnoameriškimi Indijanci. Postal je prvi škof nove škofije Marquette v Združenih državah Amerike. Njegovi starši so mu pri krstu v župnijski cerkvi v Dobrniču za nebeškega zavetnika izbrali današnjega godovnjaka.
Friderik se je rodil okoli leta 790, najbrž v plemiški rodovini germanskega plemena Frizov, ki so se naselili v današnji Nizozemski. Že kot otrok je ljubil molitev in zbranost. Kot dijak je druge poučeval v veri. Nič čudnega torej, da je škof v Utrechtu, njegov učitelj in vzgojitelj, sprevidel, da ima Friderik duhovniški poklic. Priskrbel mu je dobro bogoslovno izobrazbo ter ga nato posvetil v duhovnika. Mladi duhovnik se je z vso vnemo lotil dela za duše: zaslovel je po svojih pridigah, še bolj pa po svojih krepostih, najbolj po iskreni ponižnosti, ki je temelj vseh kreposti.
Ko je leta 825 umrl utrechtski škof Rikfrid, je po tedanji navadi vse ljudstvo z duhovščino vred iskalo primernega naslednika. Odločili so se za Friderika, ki pa se je te odgovorne službe na vso moč branil. Na prigovarjanje cesarja Ludvika Pobožnega je škofovsko breme le sprejel. Kot škofje skušal najprej očistiti poganskih primesi samo mesto Utrecht, potem pa se je lotil misijonarjenja po deželi. Skoraj povsod je žel lepe uspehe. Pri misijonskem delu mu je največ pomagal odločni in svetniški duhovnik Odulf, katerega je pozneje posvetil za škofa pomočnika. Zoper poganske in krivoverske zmote sta sestavila veroizpoved in posebne molitve, ki naj bi jih verniki vsak dan molili, da bi vztrajali v pravi veri.
Po trinajstih letih škofovske službe je dobri pastir Friderik dal življenje za svoje ovce. Večkrat je moral nastopiti zoper razuzdano življenje cesarice Judite. Pisal je njenemu možu, cesarju Ludviku, naj stori pohujšanju konec, vendar tudi cesar ni nič opravil. Judita je sklenila, da se maščuje in nadležnega opominjevalca spravi s poti. Najela je dva morilca, ki sta se kot cesarska odposlanca odpravila k škofu. Ta se je ravno pripravljal na sveto mašo. Razodeto mu je bilo, da sta to njegova morilca, ki ga bosta še tisti dan spravila s tega sveta. Sveti škof je šel maševat. Po maši, ki jo je opravil zbrano in pobožno, kot vselej, se je v nagovoru poslovil od ljudi. Ti niso vedeli, kaj misli, in so začeli na glas jokati. V mašnih oblačilih je šel v kapelo sv. Janeza Evangelista, kjer je imel že pripravljeno grobnico. Cesaričina odposlanca je povabil, naj vstopita. Moža sta za hip osupnila, potem pa sta se z bodali spravila nanj in ga prebadala po vsem telesu, potem pa zbežala. Umirajoči škof je priklical svojega kaplana, ki je hitro sklical ljudstvo.
Slovo od škofa je bilo ganljivo. Friderik je ljudi tolažil in jim zagotovil, da bo poslej še lažje prosil zanje pri Bogu. Potem jih je blagoslovil in izdihnil svojo plemenito dušo. To se je zgodilo 18. julija leta 838.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 50

sveti Simon iz Lipnice – duhovnik in redovnik

SimonSimon se je že kot deček posebej rad zatekal k Mariji in jo častil. Tako se je, ko je hodil v župnijsko šolo v domačem kraju, po igri redno umaknil v cerkev, da vpraša Marijo, ali je z njim zadovoljna. Bil je vesele narave, pri študiju pa priden in nadarjen. Hitro se je razvil v resnega, razmišljajočega mladeniča. Ob vpisu na krakovsko univerzo je v sebi zaslišal Božji klic. K temu je veliko pripomogel tudi zgled in velik vpliv sv. Janeza Kapistrana, ki je bil mestni pridigar in ustanovitelj posebne frančiškanske redovne družine, ki je živela po strogih pravilih sv. Bernardina iz Siene. Simon je še z mnogimi drugimi delil navdušenje nad takim načinom življenja. V spokornem življenju je videl izpolnitev svojega pričakovanja, zato je z veseljem zaprosil za vstop v noviciat. Sprejeli so ga, a mu svetovali, naj kljub temu najprej dokonča svoj študij na univerzi. Tako je, dokler ni diplomiral, živel zunaj samostana, a že takrat po duhovnih navodilih reda. Ob vstopu v samostan pa je opravil še noviciat in bogoslovne študije ter bil okoli leta 1465 posvečen v duhovnika. Zaradi svoje zrelosti je že kmalu postal gvardijan, kasneje pa so ga na generalnem kapitlju imenovali za pridigarja v krakovskem predmestju Stradom. S svojim pridiganjem »je žel« velike uspehe; množice so ga hitele poslušati in mnogi so se ob njegovih ognjevitih pridigah spreobrnili. Naprosili so ga za pridiganje celo v sami stolnici, čeprav so to službo tam takrat opravljali benediktinci. V želji, da bi bolje razumel duha sv. Bernardina Sienskega, je poromal na njegov nov grob v Aquilo. Izprosil si je tudi dovoljenje, da sme obiskati svete kraje v Palestini. Pot je bila v takratnem času polna nevarnosti, a Simon si je naravnost želel in prosil, da bi dosegel mučeništvo. Ta želja se mu je izpolnila na malce nenavaden način in nekoliko drugače, kot si je to predstavljal. SimonPo vrnitvi iz Palestine je namreč v Krakovu v juliju 1482 izbruhnila silovita kuga, ki je trajala pol leta. Vsak dan je v mestu umrlo več kot sto okuženih. Simon je brez pomisleka ali bojazni takoj začel pomagati okuženim in umirajočim. Pri tem se ni oziral na lastno zaščito in varnost, da je le lahko pomagal. Še več: Križanemu se je ponudil v žrtev in res se je kmalu nalezel kužne bolezni, a je bolečine pogumno prenašal brez pritoževanja. Kako ponižen in skromen je bil, dokazuje tudi njegova želja, da ga pokopljejo pod cerkvenim pragom, da bi vsak vstopajoči pohodil njegovo telo in ga ponižal, kajti velik in časti vreden je edinole Bog. Šest dni je trajal njegov boj z boleznijo, zadnji dan pa je izdihnil dušo ob pogledu na križ, ki ga je imel v roki, in s smehljajem na ustnicah.

Ime: Simon je svetopisemsko ime in izhaja iz hebrejskega imena Šimon. Povezujejo ga s hebrejsko besedo šama, ki pomeni »poslušati, uslišati«.
Rodil se je okoli leta 1437 v Lipnici, Murowana na Poljskem, umrl pa 18. julija 1482 v Krakovu, prav tako na Poljskem.
Družina: Vemo samo, da je bil njegov oče Gregor, po vsej verjetnosti rudar v solnih rudnikih pri Bohniji.
Zavetnik: Ne omenja se noben poseben patronat, prav gotovo pa ga lahko štejemo med priprošnjike zoper kužne bolezni.
Upodobitve: Upodabljajo ga v frančiškanski obleki; ponavadi deli kruh ubogim oz. streže bolnikom ali pa jim prinaša sveto popotnico.
Beatifikacija: Za blaženega ga je imenoval papež Inocenc XI. 24. februarja 1685, za svetnika pa papež Benedikt XVI. 3. junija 2007.
Goduje: 18. julija, na nekaterih koledarjih tudi 15. oz. 30. julija.
Vir

Simon iz LipniceSimon je bil rojen v kraju Lipnica Murowana, na jugu Poljske, med letoma 1435–1440. Starša sta ga vzgajala v duhu krščanskih vrednot. Leta 1454 se je preselil v Krakow, da bi obiskoval univerzo Jagiellonian. V tistem času se je v Krakowu nahajal sv. Janez Kapistran, potujoči pridigar, mirovni posrednik, spovednik in redovni prenovitelj. S svojimi besedami in svetniškim življenjem je privabljal mlade fante in jih navduševal za frančiškansko redovno življenje. Pritegnil je tudi mladega Simona, ki je leta 1457 v Krakowu stopil med frančiškane in bil okrog leta 1460 posvečen v duhovnika.
Kakor sv. Bernardin iz Siene in sv. Janez Kapistran se je tudi Simon posvetil razširjanju pobožnosti do Jezusovega Imena in spreobračal brezštevilne grešnike. Pridigal je z jasno besedo, poln gorečnosti, vere in modrosti, kar je razkrivalo njegovo globoko povezanost z Bogom in dobro poznavanje svetih spisov. Bil je prvi frančiškan, ki je pridigal v Wawelski katedrali v Krakowu.V času epidemije kuge, ki je prizadela Krakow leta 1482, je Simon izkazal vso svojo ljubezen in požrtvovalnost do bratov in sester. V skrbi za okužene je žrtvoval svoje življenje. Trpečim je lajšal bolečine, jim podeljeval zakramente in z Božjo besedo tolažil umirajoče. Kmalu se je tudi sam okužil. Bolečine je prenašal ponižno in potrpežljivo. Tik pred smrtjo je izrazil željo, da bi ga pokopali pod pragom cerkve, da bi ga tako lahko vsak pohodil. Šesti dan trpljenja, 18. julija 1482, je umrl s pogledom uprtim v križ. Leta 1685 ga je papež Innocent XI. razglasil za blaženega.
Vir

V Krakovu (na Poljskem), blaženi Simon iz Lipníce, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je bil odličen pri pridiganju in v pobožnosti do Jezusovega Imena. Pri oskrbi umirajočih iz ljubezni, se je sam okužil.
Vir

Views: 20

sveti Emilijan – mučenec

sveti Emilijan - mučenecV Silistri (v Méziji, v današnji Bolgariji), sveti Emiliján, mučenec, ki je preziral odloke Julijána Odpadnika in grožnje Katulína, njegovega namestnika. Podrl je oltar malikov in preprečil žrtvovanje, a je bil vržen v peč in tako prejel palmo mučeništva.
Vir

Views: 24

blažena Tarsícija (Olga) Mackiv iz Krystonopila – nuna in mučenka

blažena Tarsícija (Olga) Mackiv iz Krystonopila - nuna in mučenkaV vasi Krystonopil v Ukrajini, blažena Tarsícija (tudi Tarsykia)(Olga) Mackiv, devica in mučenka iz Kongregacije sester služabnic Marije Brezmadežne, ki je v času vojne dosegla dvojno zmago, devištva in mučeništva, ker je branila vero pred preganjalci. († 1944)
Vir

Views: 1

sveti Arnulf iz Metza – državnik, škof in puščavnik

sveti Arnulf iz Metza - škof in puščavnikZavetnik: pivovarjev in mlinarjev; velja za priprošnjika pri iskanju izgubljenih predmetov.
Atributi: riba, prstan
Zavetnik pivovarjev, mlinarjev in pri iskanju izgubljenih predmetov je bil sprva hišni upravitelj pri frankovskem kralju. Eden njegovih sinov se je poročil s hčerko Pipina Starejšega, tako je bil Arnold v tesni povezavi s karolinsko hišo. Ko je njegova žena Doda vstopila v samostan, se je tudi Arnold dal posvetiti v duhovnika. Okoli leta 614 je bil imenovan za škofa v Metzu, poleg tega pa je dobil tudi vodilno vlogo na frankovskem dvoru. Leta 627 se je odpovedal škofovski službi in do smrti živel kot puščavnik v Remiremontu, kjer je skrbel za domačine. Njegov naslednik, škof Abbo, je dal prenesti njegove posmrtne ostanke v Metz.
Pogosto je prikazan kako neguje bolnike, večkrat tudi z ribo in prstanom, kar temelji na legendi, po kateri naj bi svoj prstan vrgel v Mozelo in rekel, da svojih grehov tako dolgo ne bo imel za odpuščene, dokler ne dobi prstana nazaj. Pozneje ga je nasel v trebuhu ribe, ki so mu jo prinesli za obed. Ta prizor lahko vidimo na barvnem oknu v stolnici v Metzu.
Arnulf je že v mladih letih slovel kot bister in nadarjen mladenič neoporečnega moralnega vedenja. Svoje dolžnosti je opravljal odgovorno, natančno in premišljeno, bil je bister opazovalec ljudi, ustrežljiv in globoko pobožen. Zato ni čudno, da si ga je vojvoda Gondulf izbral za pomočnika in ga kot svetovalca uvedel v dvorno službo. Kmalu je postal upravitelj državnih posestev in zaslovel kot blag in moder državnik. Poročil se je s pobožnim in plemenitim dekletom ter imel z njo dva sina. Upošteval in cenil ga je tudi mogočni državni upravnik Pipin starejši, ki mu je uspelo združiti med seboj več delov frankovske države, ki so jih dotlej upravljali posamezni člani kraljeve družine, pod enotno vodstvo. Pipin je poleg tega ob sebi zbral najboljše predstavnike plemstva, ki so na državnem zboru v Parizu leta 615 sklenili, da morajo poslej škofe voliti le predstavniki Cerkve, škofje pa naj svoje duhovnike nastavljajo zgolj po cerkvenih predpisih. To je bil nujen in moder sklep, saj je bilo dotlej vse preveč protekcionizma, člani kraljeve rodbine pa so na škofovska mesta in druge odgovorne službe postavljali praviloma za to nevredne in nesposobne ljudi. Da bi imel med škofi prepričanega zagovornika te reforme, je Pipin predlagal, da si v mestu Metzu izberejo za škofa Arnulfa. Ta je z ženinim soglasjem, ki je odšla v samostan, to tudi postal. Kot škof si je še bolj prizadeval za molitev in spokornost, zato je veliko truda vložil v boljšo duhovniško vzgojo in prenovo Cerkve, obenem pa poskušal vplivati tudi na večjo moralo v javnem življenju. Stežka, a postopoma mu je vendarle uspelo, da je v družbi uveljavil bolj krščanski red. Kasneje, ko je našel vrednega naslednika za svoje škofovsko mesto, se je odločil, da se škofiji odpove in zaživi tiho in skrito življenje v samostanu Remiremont v južni Loreni. Razdal je svoje premoženje in se kot puščavnik naselil v celici blizu gobavcev. Zadnja leta svojega življenja je, srečen bolj kot kdaj koli prej, stregel tem revežem.
Ime: Ime je nemško, izhaja iz starovisokonemških besed arn »orel« in waltan »vladati«. Pomeni lahko tudi »močan, prekanjen«.
Rodil se je okoli leta 582 v Lay-St.Christophe pri Nancyju v Franciji, umrl pa 18. julija 641 v Remiremontu v Franciji.
Družina: Rodil se je v bogati in pobožni plemiški družini, ki je imela posesti v okolici mesta Nancy. Po očetovi strani je bil v sorodu s sv. Gregorjem, mati pa je bila hči švabskega vojvode.
Legenda: Arnulf je nekaj časa živel v velikem strahu, da mu njegovi grehi ne bodo odpuščeni. Zato je nekoč vrgel svoj prstan v reko Mozelo in prosil Boga, naj mu ga v dokaz, da so mu odpuščeni njegovi grehi, pomaga najti. In res ga je kmalu našel v trebuhu ribe, ki so mu jo prinesli za obed.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa, pogosto pri negovanju bolnikov, večkrat pa ima pri sebi tudi ribo in prstan.
Goduje: 18. julija.
Vir

Sv. Arnulf se je rodil okoli leta 582 v bogati in pobožni plemiški družini v okolici mesta Nancy v Franciji. Po očetovi strani je bil v sorodu s sv. Gregorjem, mati pa je bila hči švabskega vojvode. Bil je bister in nadarjen mladenič neoporečnega moralnega vedenja, ki se je hitro povzpel v državi.
Poročil se je s pobožnim in plemenitim dekletom ter imel z njo dva sina. Upošteval in cenil ga je tudi mogočni državni upravnik Pipin starejši.
Da bi imel med škofi prepričanega zagovornika, je Pipin predlagal, da si v mestu Metzu izberejo za škofa sv. Arnulfa. Ta je z ženinim soglasjem, ki je odšla v samostan, to tudi postal. Kot škof si je še bolj prizadeval za molitev in spokornost, zato je veliko truda vložil v boljšo duhovniško vzgojo in prenovo Cerkve. Stežka, a postopoma mu je vendarle uspelo, da je v družbi uveljavil bolj krščanski red.
Pozneje, ko je našel vrednega naslednika za svoje škofovsko mesto, se je odločil, da se škofiji odpove in zaživi tiho in skrito življenje v samostanu Remiremont v južni Loreni. Razdal je svoje premoženje in se kot puščavnik naselil v celici blizu gobavcev. Zadnja leta svojega življenja je stregel tem revežem. Umrl je 18. julija 641 v Remiremontu v Franciji.
Sv. Arnulf je zavetnik pivovarjev in mlinarjev.
Vir

V Metzu (v Avstráziji, danes v Franciji), sveti Arnúlf, škof, ki je bil svetovalec Dagobérta, kralja Avstrázije, a je odložil službo in živel samotarsko življenje na gori Vósegu.
Vir

Views: 32