Imena: Vincencij, Vincenc, Cene, Cenko, Vincent, Vinc, Vinči, Vinko, Vincencija, Vinka, …
Vincencij se je rodil 3. Junija 1751 v kraju Torre del Greco pri Neaplju v Italiji. Skoraj štirideset let je deloval kot dušni pastir v svoji domovini. Vedno je čutil posebno naklonjenost do mladih in delavcev, ki se jim je trudil pomagati, kadar so jih gospodarji poskušali izkoristiti. Po izbruhu Vezuva leta 1805 je pomagal ljudstvu in uničeno župnijsko cerkev obnovil z lastnimi rokami.
Umrl je 20. decembra 1831 v rojstnem kraju. Na ta dan tudi goduje.
Vir

V Torri del Greco [gréko] (pri Neaplju v Kampániji), blaženi Vincencij Romano, duhovnik, ki se je kot župnik z vso dušo posvetil vzgoji dečkov in skrbel za potrebe delavcev in ribičev.
Vir

Vincencij se je rodil 3. junija 1751 v verni družini v obmorskem mestu Torre del Greco pri Neaplju na jugu Italije. S štirinajstimi leti je vstopil v neapeljsko semenišče, kjer ga je med drugimi poučeval tudi sv. Alfonz Ligvorij. 10. junija 1775 je prejel mašniško posvečenje in z velikim navdušenjem je začel svoje pastoralno delo. Skoraj štirideset let (od 1796 -1831) je ostal v svojem rojstnem mestu, najprej kot kaplan, po letu 1799 pa je postal župnik.
Župnija je obsegala celotno mesto in dela je bilo veliko. Njegova najvažnejša naloga je bilo oznanjevanje evangelija in to je delal s svojo jasno besedo, v pridigah, ki jih je tudi zapisal v zelo lepem jeziku. Vsak dan je imel pri maši nagovor za ljudi, ob nedeljah tudi petkrat … Zelo se je trudil, da bi svojim vernikom veselo sporočilo oznanjal praktično, v zgodbah, da bi lažje razumeli, kaj je potrebno storiti za spreobrnjenje, kako mora biti človeško življenje služba drugim, kako je treba slediti Jezusu in ga posnemati na njegovi poti do bližnjega. Želel je priti v stik z ljudmi, zato se je na nedelje in praznike podal na ulice. Oznanjeval je s pomočjo posebne misijonarske metode: s križanim v roki je hodil po mestu, zbiral ljudi na križiščih in jim oznanjal. Ta srečanja pa so potem končali v cerkvi – od božje besede k liturgiji. Prizadeval si je za pogosto prejemanje zakramentov, to je skušal doseči predvsem s primerno pripravo. Ves se je predal katehetskemu delu, skrbel je za uboge, bolne, da so ga poimenovali ‘slavni garač’ in ‘neutrudni delavec’. Zelo je pospeševal Marijino češčenje, v cerkvi so skupaj molili rožni venec, vse njegovo življenje je bilo tesno povezano z Marijo. Vedno je čutil posebno naklonjenost do mladih in delavcev, ki se jim je trudil pomagati, kadar so jih gospodarji poskušali izkoristiti. Strašen izbruh Vezuva (15. junija 1794) pa je uničil skoraj celotno mesto in župnijsko cerkev. V tej hudi preizkušnji se je pokazala vsa njegova apostolska gorečnost. Takoj se je vrgel na delo in začel pripravljati vse potrebno za obnovo. Najprej je pomagal ljudem, potem pa je začel obnavljati tudi uničeno župnijsko cerkev. Sam je veliko fizično delal in pomagal pri tem, da bi zgradili popolnoma novo, veliko večjo cerkev. Toda ni delal le na materialnem področju, zelo si je prizadeval, da bi mestu pomagal tudi s konkretnimi akcijami. Otroke in mlade je poučeval na svojem domu, zelo si je prizadeval za socialno pravičnost, pomagal je izkoriščanim mornarjem … Vedno je bil na razpolago in pomagal je vsem, ki so ga prosili pomoči. Tako je Vincenzo Romano dosegel čast oltarja s tem, da je v svoji župniji neutrudno deloval 35 let, da se je boril za ljudstvo, ki mu je bilo zaupano. Ljudje so ga že v tistih dneh imenovali svetnik, toda to ni postal zaradi nauka, niti ne zaradi čudežnih stvari, ki mu jih pripisujejo, ampak zato, ker je bil ljudem znamenje odrešenja, ker je pokazal, kako Božjo ljubezen in ljubezen do bližnjega uresničevati v praksi. Vse, kar je učil, je tudi uresničeval v svojem življenju in s tem svojim delom je tudi postal vzor vsem duhovnikom. Njegovo delovanje je lahko spodbuda, kako je treba karitativno delovati: vsem, ki želijo uresničiti svoje poslanstvu v služenju Besedi ki rešuje, z vero v Evharistijo, ki posvečuje in usmiljeno ljubeznijo, ki osvobaja.
Umrl je 20. decembra 1831 v rojstnem kraju, kjer njegovo telo čaka vstajenja v baziliki Svetega Križa. 17. novembra 1963 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, 11. novembra 1990 pa ga je papež Janez Pavel II. med svojim pastoralnim obiskom Neaplja prištel med svetnike.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 176