Atributi: meniška oblačila, opatska palica, knjiga, zidarska žlica
Imena: Vunibald, Vunibaldi, Badli, Baldo, Vunibalda, …
Vunibald je prihajal iz znamenite družine – njegova oče in mati sta bila sveti Rihard in Vuna, njegov brat sveti Vilibald, sestra sveta Valburga in njegov stric sveti Bonifacij. Vunibald se je rodil leta 701 v Wessexu na jugu Anglije. Po vstopu v benediktinski samostan ga je Bonifacij poslal v misijone v Turingijo in na Bavarsko. Deset let po ustanovitvi samostana v Heidenheimu, je leta 761 umrl. V škofiji Fulda njegov god praznujejo 7. julija, skupaj z bratom Vilibaldom. Na upodobitvah je vedno prikazan v meniškem oblačilu in z opatsko palico.
Pogosto je upodobljen s svojo družino.
Sveti Vunibald goduje 18. decembra.
Vir

Vunibald je skupaj s svojim očetom in bratom Vilibaldom leta 720 poromal v Francijo in Italijo, kjer so obiskovali božje poti in redovniške hiše. Na poti v Rim je oče Rihard zbolel in v mestu Lucca umrl, brata pa sta nekaj časa živela v Rimu ter tam proučevala obrede, pobožnosti in benediktinska redovna izročila. Vilibald je po dveh letih in pol nadaljeval svoje romanje v Sveto deželo, Vunibald pa je zaradi krhkega zdravja ostal v Rimu, kjer je dokončal študije. Kasneje se je za kratek čas vrnil v Anglijo, nato pa na povabilo strica Bonifacija misijonaril po nemških deželah. Samostan v Heidenheimu, ki ga je vodil s sestro Valburgo, se je kasneje razvil v veliko kulturno in misijonsko središče.
Ime: Izhaja iz predpone Win »prijatelj« (lahko tudi Wynn »blagoslovljen«) in besede bald »drzen, pogumen«.
Rodil se je leta 701 v Wessexu v Angliji, umrl pa 18. decembra 761 v Heidenheimu v Nemčiji.
Družina: Po rodu je bil iz ene najuglednejših družin v južni Angliji; njegov oče in mati Rihard in Vuna sta bila v sorodstvu s tedanjimi kralji. Imel je še tri brate in sestro. Poleg njega so čast oltarja dosegli še oče Rihard, brat Vilibald in sestra Valburga. Njegov stric pa je bil sveti Bonifacij, apostol Nemcev.
Službe: Sveti Bonifacij ga je leta 738 poklical v Germanijo in posvetil v duhovnika. Kot misijonar je deloval v Turingiji in na Bavarskem (739–747), nato pa štiri leta v Mainzu.
Samostan: V letih 751/752 je ustanovil benediktinski samostan v Heidenheimu, v škofiji Eichstätt, kjer je kot škof deloval njegov brat. Sam je bil opat v moškem samostanu, njegova sestra Valburga pa je vodila ženski samostan.
Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi, saj ga je sv. Benedikt ustanovil že leta 529 in zanje sestavil preprosto redovno pravilo (Regula). Njihov matični samostan je na Monte Cassinu, pravilo reda pa je »moli in delaj«.
Grob: Ko je brat Vilibald sezidal veliko cerkev v Heidenheimu, je leta 777 prekopal truplo svojega brata, ki je bilo še popolnoma nedotaknjeno, in ga v njej pokopal. Danes njegove relikvije niso več ohranjene, grobnica iz leta 1483 pa stoji v evangeličanski samostanski cerkvi v Heidenheimu.
Zavetnik: Za zavetnika ga imajo gradbeni delavci, ženini in neveste oz. zaročenci.
Upodobitve: Vedno ga upodabljajo v meniškem oblačilu z opatovsko palico; njegova atributa sta še knjiga in zidarska žlica, kar je povezano z ustanovitvijo samostana Heindeheim. Večkrat je prikazan skupaj s svojo znamenito družino (očetom, bratom in sestro).
Goduje: 18. decembra; v škofiji Eichstätt 15. decembra, v Fuldi pa 7. julija.
Pregovor: Na dan svetega Vunibalda je ponavadi res hladno.
Vir

V samostanu Hildesheim [hildeshajm] (na Bavarskem, v Nemčiji), sveti Vinebáld, opat, angleške narodnosti, ki je skupaj z bratom svetim Wilibáldom sledil svetemu Bonifaciju in pomagal pri oznanjevanju evangelija germanskim ljudstvom.
Vir

Ako je korenina sveta, svete so tudi veje,« pravi slovenski pregovor, ki ga navadno obračamo na družino. Vemo pa, da svetost staršev še ni zagotovilo, da bodo sveti tudi otroci, kajti vsak človek ima razum in svobodno voljo, da Božje povabilo k svetosti sprejme ali zavrne. Gotovo pa je zgled staršev za otroke podlaga za njihovo ravnanje. Če prebiramo življenjepise svetnikov iz starih pa tudi novejših časov, odkrivamo primere, da je iz ene družine izšlo več svetnikov, ki jih je Cerkev uradno razglasila. Ena od teh je bila ugledna družina v južni Angliji, v kateri so dosegli uradno priznano svetništvo kar štirje njeni člani: oče Rihard, sinova Vilibald in Vunibald ter hči Valburga. Vsi štirje so si ‘vstopnico za nebesa’ prislužili z apostolskim delom na evropski celini v prvi polovici 8. stoletja.
Danes obhajamo spomin sv. Vunibalda, ki je bil leto dni mlajši od svojega brata Vilibalda, in je bil rojen leta 702. Vilibald je postal benediktinski menih in predstojniki so mu namenili misijonarsko delo. Ko se je z dvajsetimi leti odpravljal na pot, je pregovoril očeta Riharda in brata Vunibalda, naj gresta u njim. Z jadrnico so prepluli Rokavski preliv, ki loči britanski otok od evropske celine. Prek Francije so prišli v Italijo, kjer je oče umrl, brata pa sta šla dalje proti jugu. Dve leti in pol sta preživela v Rimu, kjer sta se poglabljala v svete znanosti, v bogoslužne obrede in v benediktinska pravila. Od tam je Vilibald odpotoval na Vzhod in obiskal svete kraje v Palestini, Vunibald pa je šel v Nemčijo, kamor ga je klical za pomočnika pri obnavljanju krščanskega življenja sv. Bonifacij, prav tako Anglež in celo daljni sorodnik.
Kot misijonar je Vunibald deloval nekaj časa na Bavarskem (v letih 743–744 ), nato pa je šel v Mainz k sv. Bonifaciju. Tedaj je prišel v Nemčijo tudi Vunibaldov brat Vilibald, ki je prevzel vodstvo škofije Eichstätt. V njegovi škofiji je Vunibald ustanovil samostan Heidenheim, ki mu je bil izhodišče misijonskega delovanja. Poleg moškega je bil ženski samostan, ki ga je vodila sestra Valburga. Bila je približno deset let mlajša od svojih bratov Vilibalda in Vunibalda; v Nemčijo jo je poklical sv. Bonifacij in bila mu je v veliko pomoč pri misijonskem delu, ker je bila žena močne volje, bistrega uma in globoke pobožnosti. Bila je modra svetovalka tudi svojemu bratu Vunibaldu, predstojniku moškega samostana. Vunibald je umrl v Heidenheimu 18. decembra leta 761. Ko je škof Vilibald v Heidenheimu sezidal veliko cerkev, je v njej dobil svetniški grob najprej Vunibald (leta 777), dve leti kasneje pa tudi sestra Valburga, ki je tam umrla v slovesu svetništva 23. februarja leta 779. Svetega Vunibalda upodabljajo z opatovsko palico in z zidarsko žlico. Za svojega zavetnika ga častijo gradbeni delavci pa tudi ženini in neveste.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 153