Ta dva svetnika se lahko ponašata s tem, da sta bila sodelavca svetega Pavla. V tem je njuna posebnost in slava. Bila sta zakonca, Juda, ki sta postala kristjana, zaradi svoje gorečnosti zelo ljuba svetemu Pavlu. V Novi zavezi sta omenjena na več mestih.
Sv. Luka v Apostolskih delih, ko opisuje drugo misijonsko potovanje svetega Pavla, piše:”Tam je našel Juda, ki mu je bilo ime Ákvila, po rodu pa je bil iz Ponta. Ta je s svojo ženo Prískilo pred kratkim prišel iz Italije, ker je cesar Klavdij ukazal, da se morajo vsi Judje izseliti iz Rima. Pavel ju je obiskal, in ker je znal isto obrt,
je ostal pri njiju in se zaposlil. Po poklicu sta bila namreč izdelovalca šotorov.” (Apd 18,2-3)
Ko končuje Pismo Rimljanom in pošilja osebne pozdrave, Pavel piše:”Pozdravite Prisko in Ákvila, moja sodelavca v Jezusu Kristusu, 4 ki sta tvegala glavo, da bi mi rešila življenje. Hvaležen sem jima ne samo jaz, ampak tudi vse Cerkve med pogani. Pozdravite tudi Cerkev, ki se zbira v njuni hiši.(Rim 16,3-5a)
Drugo pismo Timoteju pa sveti Pavel končuje s pozdravi in blagoslovi, prva pa sta na njegovem seznamu:”Pozdravi Prisko in Ákvila in Onezíforjevo družino.” (2Tim 4,19)
Ekseget Teofilo Garcia de Orbiso, kapucin, meni, da sta Akvila in Priscila ali Priska, bila kristjana že pred prvim srečanjem s sv. Pavlom v Korintu. To zaključuje iz njune veliko prisrčnosti do apostola narodov. Pavel je kot bister človek hitro uvidel pomen teh dveh ljudi, njune izredne človeške lastnosti in upal, da bi mu pri njegovem misijonskem delu lahko postala najodličnejša pomočnika in sodelavca. Njegov občutek ni zatajil zato ju je zaprosil za gostoljubje. Ko ga je dobil, je pri njiju v času bivanja v Korintu preživel leto in pol.
Ko je Pavel končal svoje poslanstvo v Korintu in se hotel vrniti v Sirijo, je za svoja spremljevalca na poti izbral prav Akvila in Priscilo. Spremljala sta ga samo do Efeza, kjer sta ostala. Tam sta se poleg svoje obrti in trgovine ukvarjala tudi z apostolatom. Svojo hišo sta ponudila kristjanom za molilnico. V njej je v času svojega tretjega misijonskega potovanja dolgo bival tudi sv. Pavel. V svojem prvem pismu Korinčanom, ki ga je pisal okoli leta 55 pravi: “.. Iskreno vas v Gospodu pozdravljata Ákvila in Priska in Cerkev, ki se zbira v njuni hiši.” (1Kor 16,19)
V svojih pozdravih apostol stalno izreka veliko hvaležnost svojima velikima dobrotnikoma Akvili in Priscili, ki sta v neki veliki nevarnosti izpostavila sebe, da sta mu rešila življenje. Nič gotovega ni o času in kraju smrti teh dobrih Pavlovih sodelavcev. Bizantinski sinasar ju omenja 13. februarja kot “apostola in mučenca”. Rimski martirologij njun god omenja 8. julija.
Vir
Spomin svetih zakoncev: Akvila in Priske ali Priscíle, ki sta kot pomočnika svetega Pavla sprejemala v svoji hiši krščansko skupnost in zato zastavila svoje življenje.
Vir
Views: 147
V Cezaréji (v Palestini), sveti Prokópij, mučenec, ki je bil pod cesarjem Dioklecijanom priveden iz mesta Skitopola v Cezaréjo. Tam je bil ob prvi izjavi svojega pričevanja od sodnika Fabijána obglavljen.
V Taormini (na Sicíliji), sveti Pankrácij, škof in mučenec, ki je kot prvi načeloval tej Cerkvi.
Zavetnik sirot, pleskarjev in proti očesnim boleznim.
Ob svetem Kolumbanu, ki je misijonaril na ozemlju današnje severne Italije, je med irskimi menihi, apostoli evropske celine, najbolj znan današnji godovnjak sveti Kilijan. Rodil se je okoli leta 644 na Irskem. Postal je duhovnik; ko se je odločil, da pojde kot misijonar na evropsko celino, je bil posvečen v škofa. Skupaj z enajstimi tovariši je prišel leta 686 v nemško frankovsko državo. Kilijan se je ustavil v mestu Würzburgu, kjer je za krščanstvo pridobil mladega vojvoda Gozberta. Od pokristjanjenega vojvoda je Kilijan zahteval, da svojo spreobrnitev h krščanski veri tudi na zunaj izpriča s tem, da se loči od žene vdove svojega brata, s katero ni bil zakonito poročen. Vojvoda Gozbert je Kilijanovo zahtevo izpolnil, čeprav je tisto ženo močno ljubil. Ko je ta žena ime ji je bilo Geilana zvedela, da je mož privolil v ločitev, je sklenila, da bo škofa Kilijana spravila s poti. Izkoristila je priložnost, ko je bil vojvoda na bojnem pohodu. Najela je morilca, ki je 8. julija 689 vdrl v oratorij, ki je bil hkrati kapela in stanovanje, ter je z mečem obglavil škofa Kilijana in njegova dva misijonska tovariša. Zločin so hoteli zakriti tako, da so trupla, mašne knjige in bogoslužna oblačila zagrebli v celici, nad njo pa postavili konjski hlev. Toda resnica prej ali slej pride na dan. Tako je bilo tudi v tem primeru. Nekaj časa po zločinu so našli trupla mučencev nepoškodovana. Morilec je zblaznel, frankovsko ljudstvo je v tem videlo božjo sodbo in se je dokončno odvrnilo od poganstva.