sveti Mael Ruain – opat in škof

V Tallaghtu (na Irskem), sveti Mael Ruain, opat in škof, ki je vneto vzpostavljal obhajanje svete liturgije, čaščenje svetnikov in meniško disciplino.
Vir

Views: 9

sveti Marko Ji Tian-xiang – zdravnik in mučenec

Pri mestu Ji-xian (v provinci He-bei, na Kitajskem), sveti Marko Ji Tian-xiang, mučenec, ki mu je bilo trideset let prepovedano iti k obhajilu, ker se ni hotel odpovedati opiju. Ni pa nehal prositi za pobožen konec življenja in ko je bil poklican pred sodbo, je trdno priznal vero v Kristusa in dosegel večni pokoj. († 1900)
Vir

Views: 5

blaženi Benedikt XI. – redovnik in papež

blaženi Benedikt XI. - redovnik in papežV Perugii [perúdžiji] (v Umbriji) smrt svetega Benedikta XI. (Nikolaj Boccasini) papeža iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je bil dobrohoten in mil. Razreševal je prepire, bil ljubitelj miru, ki je v kratkem času svojega pontifikata pospeševal mir v Cerkvi, obnovil disciplino in dosegel porast vere.
Vir

Views: 22

sveti Vilibald – škof

sveti Vilibald - škofZavetnik škofije Eichstatt.
Atributi: Upodobljen kot škof, ima pri sebi palico, knjigo, puščico ali škofovsko ogrinjalo.
Imena: Vilibald, Vili, Viljem, Viljenka…
Vilibald je bil angleški misijonar in zavetnik škofije Eichstatt, v kateri je bil leta 740 posvečen v duhovnika in v njej deloval do leta 787 kot prvi škof v Eichstattu. Tudi stolnica, ki jo je zgradil, je poimenovana po njem, Vilibaldova stolnica, ob tržnici pa je velik kip Vilibalda, ki ga je leta 1514 naredil Loy Hering. Ta je enak leseni skulpturi iz leta 1500 v cerkvi v Jesenwagnu. V Vilibaldovi stolnici so tudi svetnikove relikvije.
Vilibald se je rodil 22. oktobra 700 v južni Angliji. Pri dvajsetih letih je z bratom in očetom romal v Rim, med potjo pa je oče umrl. Po dveh letih in pol v Rimu je odšel v Palestino in Carigrad. Leta 729 se je vrnil v Italijo. Papež Gregorij III. ga je leta 739 nagovoril, naj z svetim Bonifacijem sodeluje pri spreobračanju prebivalcev Germanije. Bonifacij ga je v škofa posvetil v Eichstattu. Tam je kmalu dobil ime “škof plemičev”, ker se je povezal z mnogimi plemiči. Umrl je julija 787, pred smrtjo pa je nuni Hugeburc narekoval poročilo o svojem romarskem življenju.
Goduje 7. julija.
Vir

Življenje svetega Vilibalda lahko razdelimo na tri značilna obdobja: otroštvo in mladost je preživel v samostanu, sledilo je obdobje popotništva oz. romanj, v zrelih letih pa je postal škof in to službo opravljal okoli petinštirideset let. Prva leta njegovega življenja so bila zaznamovana s hudo preizkušnjo, ko je zaradi bolezni njegovo življenje viselo na nitki. Starši so se v molitvi zaobljubili, da ga posvetijo Bogu, če bo preživel. Morda je tudi to razlog, da sta ga, po navadi tedanjega časa, komaj petletnega oddala kot oblata v benediktinsko opatijo Waltham. Tu se je Vilibald temeljito izobrazil, pa tudi navdušil za samostansko življenje. A ni ostal v samostanu, saj so mu predstojniki določili drugačno nalogo: poslali so ga na pot v različne kraje, da si pridobi čim več izkušenj za vzgojiteljsko službo, ki naj bi jo po vrnitvi opravljal. Bil je star dvajset let, ko se je skupaj z očetom Rihardom in bratom Vunibaldom odpravil na pot čez Rokav v Francijo in Italijo. Obiskovali so božja pota in redovniške hiše. Na poti v Rim je oče v mestu Lucca umrl. Z bratom sta v Rimu preživela dve leti in pol ter tam proučevala obrede, pobožnosti in benediktinska redovna izročila. Sledila je razgibana in skorajda pustolovska pot v Sveto deželo, saj so Vilibalda vmes celo zaprli, misleč, da je vohun.
Velja za prvega znanega angleškega romarja v Palestino, dragoceni so zlasti njegovi zapiski oz. potopis. V Italijo se je vrnil leta 729 in pomagal pri obnovi znamenitega, popolnoma propadlega benediktinskega samostana na Monte Cassinu. Po številnih potovanjih se je tako njegova življenjska pot nekoliko umirila, zlasti še, ko ga je papež Gregor III. na prošnjo sv. Bonifacija poslal v Nemčijo, da bi mu pomagal pri obnavljanju krščanskega življenja. Postal je škof v Eichstättu, tu zgradil prvo stolnico in začel z vsestranskim delom za širjenje Kristusovega nauka. Znamenit je dvojni samostan Heidenheimu, ki ga je ustanovil in ki se je razvil v pravi misijonski in kulturni center. Svojega dela se je lotil resno in načrtno: uvajal je nove pobožnosti med ljudstvom, skrbel za lepoto obredov, petje in se veliko ukvarjal z duhovniki; pri tem pa se tudi veliko pokoril in molil. Geslo vsega njegovega dela in prizadevanja so bile tri božje kreposti: vera, upanje in ljubezen.
Ime: Izhaja iz nemškega imena Willibald in je zloženo iz starovisokonemških besed willo »volja« in bald »drzen, pogumen«.
Rodil se je 22. oktobra 700 v Wessexu v Angliji, umrl pa 7. julija 787 v Eichstättu v Nemčiji.
Družina: Izhajal naj bi iz ene najuglednejših družin v južni Angliji, ki naj bi bila v sorodstvu s tedanjimi kralji. Njegov oče Rihard, brat Vunibald in sestra Valburga so prav tako dosegli čast oltarja. Materi je bilo ime Vuna.
Zavetnik: škofije Eichstätt; tudi zavetnik izdelovalcev rešetk.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem oblačilu z različnimi atributi: palico, knjigo, dvema puščicama, razbitim steklom, s krono ob nogah ali s škofovskim ogrinjalom. Ponekod ima na knjigi napisane besede vera, upanje, ljubezen.
Beatifikacija: Papež Leon VII. ga je leta 938 razglasil za svetnika.
Goduje: 7. julija, v Angliji pa 9. julija.
Vir

V Eichstättu [ajhštetu] (v Frankóniji), sveti Willibald, škof, ki je ko je postal menih, romal dolgo časa po svetih krajih in mnogih pokrajinah, da je obnovil meniško življenje. Slednjič je bil posvečen za škofa od svetega Bonifácija, kateremu je pomagal pri evangelizaciji Nemčije, za prvega škofa tega mesta, in je spre-
obrnil mnogo ljudstev za Kristusa.
Vir

Pisatelj Ivan Cankar pripoveduje, da je bil rojen prezgodaj in da je bilo zato njegovo življenje na nitki. Mati je tedaj naredila zaobljubo, da gre na Svete Višarje, če otrok preživi. Tudi današnji godovnjak sveti Vilibald je bil v otroški dobi zelo bolehen. Pobožni starši so ga nesli pod velik križ na bližnjem griču ter ga zaobljubili Bogu, če ozdravi. Fantiček se je res okrepil, kasneje pa je postal popotni oznanjevalec evangelija ter nazadnje še škof in je učakal zelo častitljivo starost.
Vilibald se je rodil leta 701 na jugu Anglije v ugledni in globoko verni družini, v kateri so poleg njega dosegli svetništvo še nekateri drugi člani: oče Rihard, brat Vunibald in sestra Valburga. Po že omenjeni zaobljubi so starši Vilibalda že pri petih letih oddali v benediktinski samostan Waltham, kjer je bil deležen vsestranske izobrazbe in je dobil veselje do redovniškega poklica. Predstojniki so mu dali posebno nalogo: razgleda naj se po krajih, kjer cvete bogoljubnost, da se pripravi za vzgojiteljsko službo. Ko mu je bilo dvajset let, se je odpravil na pot, na kateri sta se mu pridružila še oče Rihard in brat Vunibald. Čez Rokavski preliv so šli najprej v Francijo, od tam pa v Italijo, kjer je oče umrl. Obiskovali so samostane in redovniške hiše ter preučevali obrede, pobožnosti in posebej redovna izročila. Vunibald je iz Italije šel v Nemčijo, Vilibald pa je poromal v svete kraje v Palestini ter opisal razmere kristjanov pod oblastjo muslimanskih Arabcev. Po vrnitvi iz Svete dežele je nekaj časa ostal med benediktinskimi menihi na Monte Cassinu. Leta 740 ga je poklical k sebi papež Gregor III. in mu sporočil željo sv. Bonifacija, sorodnika Vilibaldove družine, naj mu pride pomagat obnavljati krščansko življenje v Nemčiji.
Ustavil se je v kraju Eichstatt na Bavarskem, kjer je leta 741 prejel mašniško posvečenje, leto kasneje pa še škofovsko. V svojem škofijskem mestu je dal zgraditi velik samostan in nanj oprl prenovo verskega življenja v svoji škofiji. Okoli leta 750 sta mu prišla v pomoč brat Vunibald in sestra Valburga, ki jima je izročil vodstvo dveh novih samostanov moškega in ženskega v Heidenheimu pri Nürnbergu. Oba sta zelo uspešno delovala.
Škofovsko službo v Eichstattu je opravljal kakšnih petinštirideset let. Svojo dušo je izročil Bogu 7. julija leta 787. Smisel in vodilo njegovega pastirovanja ohranjajo njegove podobe, na katerih beremo besede: vera, upanje, ljubezen, ki jih sv. Vilibald bere iz odprte knjige. Danes godujejo tisti redki Slovenci, ki so pri krstu dobili ime po njem.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 161

sveti Peter To Rot – mučenec

Peter To Rot je prvi svetnik v Cerkvi na Papui. Čast oltarja je dosegel 17. januarja 1995, ko ga je za blaženega razglasil Janez Pavel II. Katehet in mučenec je vzor moža in očeta, velikega branilca družine in zakramenta zakona.
Peter se je rodil v plemenu, iz katerega so izšli prvi spreobrnjenci h katoliški veri. Po starših je prejel vero, ki ni bila običajna. Ker je bil bister, bi bil primeren za duhovniški poklic. Namesto da bi ga poslal na študij v Evropo, je oče zanj izbral drugačno prihodnost: že z enaindvajsetimi leti je Peter postal katehet, pri štiriindvajsetih pa se je poročil s Pavlo Varpit, ki je bila prav tako goreča vernica. »Bil je pobožen mož, ljubeč oče in prizadeven katehet, znan po svoji prisrčnosti, vljudnosti in sočutju. Svojo ženo je zelo spoštoval; z njo je molil vsako jutro in večer. Svoje otroke je globoko ljubil, posvečal jim je toliko časa, kolikor je bilo mogoče. Tvegal je, ko je branil učenje Cerkve o nerazvezanosti zakona in vzajemne zvestobe.
Med drugo svetovno vojno so njegovo vas zavzeli Japonci. Misijonarje so zaprli, zato je Rot prevzel skrbel za duhovno življenje svojih vaščanov s poučevanjem, obiskovanjem bolnikov in krščevanjem. Toda ko so oblasti dovolile poligamijo, je Peter odločno zavrnil takšno početje. Ni izbral »lažje poti«. Dejal je: »Izpolniti moram svojo dolžnost kot pričevalec v Cerkvi Jezusa Kristusa.« Tudi v ječi je ostal veder, celo vesel. Umrl je zaradi injekcije japonskega zdravnika julija 1945.
Vir

V nedeljo, 19. oktobra 2025, je bilo skupaj z blaženo sestro Marijo Troncatti, hčerjo Marije Pomočnice, za svetnike razglašenih še šest drugih blaženih, med njimi papuanski laik in katehet Peter To Rot. S tem je postal prvi svetnik za melanezijsko Cerkev ter vir nadaljnjega veselja in ponosa za tamkajšnjo salezijansko družino.
Papež sveti Janez Pavel II. je 17. januarja 1995 v Port Moresbyju Petra To Rota razglasil za blaženega. Od njegove beatifikacije se njegovi priprošnji pripisujejo številni čudeži. Njegov sloves svetosti je razširjen po vsej Oceaniji.
Vendar je postopek za njegovo kanonizacijo vrsto let zastajal. Ena največjih težav je bila ustna kultura Papue Nove Gvineje. Zelo težko je dokumentirati zahtevani čudež, saj le malo bolnišnic lahko zagotovi znanstveno dokumentacijo, potrebno za dokazovanje domnevnega čudežnega ozdravljenja. Ker se lokalna kultura opira predvsem na ustno komunikacijo, je težko pisno zabeležiti kakršne koli čudeže. Škofi Papue Nove Gvineje in Salomonovih otokov so zato zaprosili za oprostitev od čudeža, potrebnega za kanonizacijo.
22. marca 2024 je papež Frančišek podelil oprostitev od formalnega postopka kanonizacije, za katerega Cerkev zahteva redno preiskavo in ustrezen čudež. S to oprostitvijo papež po skrbni preiskavi prizna dolgoletno predanost, ne da bi čakal na priznanje čudeža. Papež Frančišek je storil enako v primeru Janeza XXIII., ki je bil razglašen za svetnika na podlagi svojega desetletnega svetovnega slovesa svetosti, ne da bi bil priznan drugi čudež. Papež Leon XIV. je v svojem prvem konzistoriju določil kanonizacijo Petra To Rota, skupaj z blaženo Marijo Troncatti in drugimi, na misijonsko nedeljo, 19. oktobra 2025.
Peter, rojen 5. marca 1912, je bil vzgojen v krščanski veri in je postal katehet. Njegovo življenje so zaznamovale dobrodelnost, ponižnost in predanost revnim in sirotam. Med japonsko okupacijo Papue Nove Gvineje med drugo svetovno vojno je Peter je nadaljeval s pripravo parov na poroko, medtem ko so bili misijonarji zaprti. Ko je bilo njegovo pastoralno delo prepovedano, je na skrivaj nadaljeval svoj apostolat, zavedajoč se, da je njegovo življenje ogroženo.
Tudi evharistična pobožnost Petra To Rota je izjemna. Evharistijo je prinašal svojemu ljudstvu, medtem ko so bili misijonarji ujetniki japonske cesarske vojske. Odločno je zagovarjal svetost zakona in nasprotoval praksi poligamije. Soočil se je celo s svojim starejšim bratom, ki si je vzel drugo ženo. Slednja ga je prijavila japonski policiji, Peter pa je bil obsojen na dva meseca zapora, kjer je julija 1945 umrl, ker so ga japonski vojaki zastrupili.
Peter To Rot je bil Melanezijec. Katoliška vera je bila vanj globoko vpeta. Svojo službo kateheta je opravljal z globokim spoštovanjem do svoje kulturne dediščine in na način, ki je odmeval v njegovi skupnosti, vendar ni okleval izpodbijati tradicionalnih praks, ki so bile v nasprotju z naukom Jezusa Kristusa.
Petrova pot do svetosti je močna potrditev tega, kar je sveti Janez Pavel II. zapisal v posinodalni spodbudi Cerkev v Oceaniji: »Jezusova pot je vedno pot poslanstva; zdaj vabi svoje sledilce, naj ljudstvom Oceanije na novo oznanjajo evangelij, da se bosta kultura in oznanjevanje evangelija srečala in se medsebojno obogatila ter da bo dobra novica slišana, spodbudila vero in bo globlje živeta.«
Uradni portret Petra To Rota, ki je bil uporabljen za kanonizacijo, je ustvaril priznani španski umetnik Raul Bersoza Fernandez.
Kanonizacija Petra To Rota je tudi vabilo celotni salezijanski družbi in salezijanski družini, da rasteta v ozaveščenosti o Cerkvi v Oceaniji, zlasti v Melaneziji, kjer deluje 51 don Boskovih sinov v devetih navzočnostih na Papui Novi Gvineji in Salomonovih otokih, združenih v vizitatoriji blaženega Filipa Rinaldija.
V Melaneziji so navzoče tudi hčere Marije Pomočnice, salezijanci sotrudniki, don Boskovi prostovoljci, Združenje Marije Pomočnice, sestre Jezusove ljubezni, Združenje bivših don Boskovih gojencev, nekdanje gojenke FMA in sestre misijonarke Marije Pomočnice.
Vir

V pokrajini Rakunai (na otoku Nova Britanija, v Melanéziji), sveti Peter To Rot mučenec, družinski oče in katehet, ki je bil ujet ob divjanju druge svetovne vojne. Ker je vztrajal v svoji službi, je dovršil mučeništvo z injekcijo strupa.
Vir

Rodil se je 5. marca 1912 na otoku Rakunai-Rabaul v današnji Papui Novi Gvineji. Odraščal je v številčni družini, bil je krščansko vzgojen in postal katehist. S ponižnostjo in skrbnostjo se je posvečal pastoralnemu služenju, vodila ga je tudi velika ljubezen do bližnjega: po svojih najboljših močeh se je posvečal ubogim, bolnim in sirotam. Pri 23 letih se je poročil s Paulo La Varpit, s katero je imel tri otroke. Ko so Japonci med drugo svetovno vojno zasedli Papuo Novo Gvinejo, so bili vsi misijonarji zaprti, vendar pastoralna dejavnost sprva ni bila ovirana. Peter se je zato omejil na tisto, kar je bilo dovoljeno, da ne bi zapustil krščanske skupnosti. Nadaljeval je s katehezami in s pripravo parov na poroko, nato pa je bil prisiljen omejiti svoje dejavnosti, ki so bile nazadnje vse prepovedane. Na skrivaj je nadaljeval svoj apostolat z veliko previdnostjo, da ne bi ogrozil življenja vernikov, vendar pa se je zavedal, da ogroža svoje življenje. Odločno je nasprotoval poligamiji, ki so jo Japonci dovolili, da bi se prikupili lokalnim plemenom, in je šel celo tako daleč, da je kljuboval svojemu starejšemu bratu, ki se je zanjo odločil. Ta ga je zato prijavil policiji, ki ga je leta 1945 aretirala. Obsojen je bil na dva meseca zapora, julija pa je tam umrl zaradi zastrupitve. Papež Janez Pavel II. ga je 17. januarja 1995 v Port Moresbyju razglasil za blaženega.
Vir

Papež Leon XIV. ga je 19. oktobra 2025 razglasil za svetnika.
Vir

Views: 18